Trenutek resnice

Sodeč po oglasih, ki jih skoraj ni mogoče prezreti v družbi sodobnega potrošništva, se kmalu približuje nova serija oddaje Trenutek resnice. Čeprav sem strastni nasprotnik buljenja v televizijo, priznam, da sem si pogledal prvi dve oddaji te psihološke igre (pa še kakšno oddajo, kjer se mi ideja ali koncept zdi briljanten, inovativen ali kakor koli že). Trenutek resnice se mi je zdel zanimiv enostavno zato, ker je ideja o oddaji po eni strani tako podla, po drugi strani pa tako imenitna.

Najprej stavek ali dva o tem, zakaj je ideja podla. Preprosto zato, ker človek kot moralna žival odvrže svojo moralno masko zgolj za denar, slavo ali karkoli že dobi iz tega. V priznanju resnice, kjer si je drugi ne upajo, vidi svoje sredstvo, pa ne za izboljšavo lastne osebnosti, vendar za dosego materialističnih ciljev. Za dosego spiritualnih ciljev lahko enako naredimo doma pred ogledalom in nagrada je na koncu lahko veliko večja in sicer ne v zunanjih, temveč notranjih virih. Če se vsak večer pred spanjem pogledamo v ogledalo in se iskreno vprašamo, ali smo ponosni na dejanja, ki smo jih naredili v preteklem dnevu, imamo dolgoročno lahko veliko večje koristi, kot če to naredimo na televiziji za denar. Pri tem izključimo možnost, da je za nekatere priznanje na televiziji lahko celo oblika zdravljenja, ali da se jim mogoče celo fino zdi, ko jim ob vsem tem ljudje po navodilih ploskajo.

Še večja psihološka podlost je v tem, da oddaja omogoča vsem ostalim moralnim živalim, to smo pa vsi ljudje, odličen obrambni mehanizem pred lasno resnico moralne maske. V največji coni udobja, v fotelju s kakšnim nezdravim prigrizkom, se lahko naslajamo nad življenjskimi izzivi drugih ljudi. No, saj če pa ta na televiziji vse to počne, sem pa sam še kar v redu. To je seveda tudi glavna poanta vseh resničnostih oddaj, trač revij in podobno. Izzivi in nesreča drugih omogoča vsakodnevni kratek pobeg iz življenjske realnosti. Ampak, ali res?

Sedaj pa bolj pomembno, zakaj je ideja briljantna. Zaradi resnice! In ta resnica je preprosta. Vsi smo disfunkcionalni do neke mere, vse družine so disfunkcionalne do neke mere, vsa podjetja so disfunkcionalna do neke mere, vse države so disfunkcionalne do neke mere, celotno človeštvo je disfunkcionalne do neke mere. Seveda je vsaka disfunkcionalnost na katerem koli nivoju socialne tvorbe zgolj odsev disfunkcionalnosti posameznikov. Ljudje/stvari se od daleč vedno zdijo lepše. Ko jih spoznamo pobližje, spoznamo njihove disfunkcionalnosti. Popolnost življenja se skriva ravno v tej nepopolnosti, ravno ta nepopolnost omogoča razvoj, evolucijo itn. Torej na popolno odpravo disfunkcionalnosti lahko kar pozabimo (dobro brez slabega ne obstaja), edino, kar lahko naredimo je, da si ob neprestanem soočanju z njo skozi življenje znamo reči tudi Fuck it! Lahko pa se tej popolni odpravi disfunkcionalnosti skušamo, čim bolj približati, kot je to uspelo Jezusu Kristusu ali Siddharti Gothami.

Prvo in najbolj pomembno vprašanje pri tem je, zakaj smo vsi disfunkcionalni? Odgovor je tako preprost, po drugi strani pa tako težak in resničen. Zaradi pomanjkanja ljubezni v najširšem pomenu. Vsak, ki se globoko zazre vase, za vsako moralno masko, za vsakim nemoralnim dejanjem, za vsem tem se skriva zgolj preprosto pomanjkanje ljubezni. To je pravi trenutek resnice za celotno človeštvo. Pomanjkanje ljubezni v otroštvu, vse travme ipd. pripeljejo do strahov, obrambnih mehanizmov, zidov, sedmih smrtnih grehov itn. Strahovi pa pripeljejo do potrebe po nadvladi, terorja, pohlepa, bega izven realnosti, kot je tudi ogled oddaje Trenutek resnice itn. Seznam je seveda izjemno dolg.

Potem imamo še drugo pomembno vprašanje – do kakšne mere je posameznik disfunkcionalen? Nekaterim so pač v določenem življenju, na določenih področjih dani večji izzivi, saj ravno te omogočajo rast. Zato se je smiselno z disfunkcionalnostjo slej kot prej soočiti, večja kot je le-ta. Z namenom, da prekinemo verigo vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod. Bolj kot smo disfunkcionalni, iz bolj disfunkcionalne družine verjetno izhajamo. To pa zgolj zato, ker so tudi vzgojitelji odraščali v disfunkcionalni družini. Ljudje vedno delujemo po nekih vzorcih, ki jih prevzamemo od drugih. Največ teh vzorcev prevzamemo ravno v primarni socializaciji. Največji paradoks ponavaljanja vzorcev je ravno v temu, da zaradi pomanjkanja (brezpogojne) ljubezni imamo nato v življenju sami do drugih zadržke pri izkazovanju le-te, saj se učimo z zgledi, ne z besedami.

In začnemo lahko edino pri sebi, z delom na svoji lastni osebnosti. To je seveda vseživljenjsko delo, ki se nikoli ne konča. Kidanjem balasta, pod katerim leži naše bistvo. Naša lastna resnica. Ozdravljen ego. Bistvo iz čiste ljubezni. Ljubezni, ki jo lahko vedno delimo z družino, partnerjem, vsemi živimi bitji, odnosu do planeta itn. Na koncu je edino kar šteje, kdo postanemo v notranjosti (ter koliko se pri tem zabavamo). Bolj, kot znamo ljubiti, tudi svoje sovražnike, dlje smo prišli na ravni duhovnega razvoja. Trenutek resnice.