Subjektivna realnost in življenje kot iluzija

Velika večina ljudi, ki doseže največjo stopnjo zavesti, kot na primer Buda ali Jezus Kristus, začnejo poudarjati, da je materialno-fizični svet zgolj iluzija; ker gre za fikcijo, objektivna realnost tako sploh ne obstaja. Obstaja zgolj svet, ki ga ustvarimo mi sami, predvsem s projekcijo svojih misli. Gre za koncept, ki ga je težko razložiti na intelektualni ravni, kljub temu pa ga skuša analizirati in uporabljati kot orodje dviga ravni zavesti večina sodobnih gurujev, predvsem s področja spiritualnosti in osebnostne rasti, med drugimi tudi Steve Pavlina. Poglejmo si nekoliko bolj podrobno koncept subjektivne realnosti in kako nam razumevanje takšnega pogleda lahko koristi v življenju.

Vsi se verjetno strinjamo, da obstaja neke vrste subjektivni zemljevid realnosti, kot psihološki fenomen. Gre za individualno interpretacijo objektivnega sveta, na podlagi lastnih preteklih izkušenj, delovanja možganov, sistema prepričanj ipd. Na primer, če dva srečata psa nevarne pasme, bo eden mogoče začel prekipevati od ljubezni do živali, drugi pa se tresti od strahu, zaradi slabih preteklih izkušenj ali iz katerega kolik drugega razloga. Imamo popolnoma enak subjekt, zgolj interpretacija tega subjekta je povsem individualna in tako sproža drugačne, povsem individualne, misli, občutja ter s tem tudi odziv posameznika. Podobnih jasnih primerov je neskončno, subjektivni zemljevid realnosti so v resnici očala vsakega posameznika, skozi katere doživlja in gleda svet oziroma življenje. Vsak od nas tako povsem na svoj način, drugače kot čisto vsi ostali, doživlja svet in življenje.

Že subjektivni zemljevid realnosti ima mnogo »napak«. Gre za stališča, prepričanja in podzavestne odzive, ki niso niti malo usklajena z objektivnim svetom; temu bi lahko rekli neracionalno delovanje ali odzivno delovanje. Napake nastajajo predvsem zaradi omejenega delovanja možganov v sklopu procesiranja informacij (posploševanje, izbris, popačenje ipd.) ali kot varovalni mehanizmi individuuma (potlačene travme ipd.). Vse te napake žal vodijo k napačnim odločitvam v življenju, strahovom, ustvarjanju čustveno-mentalnih kletk ipd.

Glede na to, da ima vsak svojo subjektivno realnost, tako objektivna realnost v resnici sploh ne obstaja; oziroma ta obstaja, vendar nima do nje noben dostopa. Objektivno realnost bi lahko opredelili kot svet, ki si ga vsi delimo, vendar si ga vsak interpretira po svoje, torej je vmes vedno filter. Z znanstvenim raziskovanjem seveda skušamo doseči neke konsenze pri tistih situacijah ali stvareh, ki si jih velika večina ljudi interpretira ali doživlja čim bolj podobno, pa naj gre za situacije v materialnem svetu ali znotraj psihe – v teh »odkritjih«, ki temeljijo na eksperimentih, potem najdemo neko splošno resnico. Ta je pomembna, saj razumevanje realnega – skupnega sveta odklene nove potenciale, nenazadnje tudi tehnološki napredek. Bolj, kot smo v materialnem svetu, lažje iščemo tak konsenz, in seveda bolj kot gremo v spiritualne sfere, težje raziskujemo obstoj objektivne realnosti.

Gremo korak naprej. Prav tako bi se verjetno vsi strinjali, da je trenutna življenjska situacija vsakega izmed nas (fizična, čustvena, materiala…) na različnih področjih življenja (zdravje, partnerstvo, denar…) posledica preteklih odločitev. Vsak dan sprejmemo na tisoče majhnih odločitev, od časa do časa pa tudi večje življenjske odločitve, vse te odločitve pa so izbrana smer v katero krmarimo naše življenje. Preprosto ponazorjeno, če se vsak dan odločimo, da bomo pol ure telovadili, bomo verjetno bistveno bolj zdravi, kot če se vsak dan odločimo, da bomo pojedli vrečo čipsa. Sicer smo v življenju na nekem avtopilotu odločitev (navade), vendar se še vseeno odločamo, pa če si to priznamo ali pa ne. Sprejemanje teh odločitev izhaja ravno iz naših prepričanj, vrednot, stališč, ipd., ki so sestavni del subjektivnega zemljevida realnosti, oziroma so očala, skozi katere gledamo svet. Znotraj naših očal nam je zdravje lahko pomembno, lahko pa tudi ne, razlogov zakaj eno ali drugo pa je na tisoče.

Velik del subjektivnega zemljevida realnosti smo prevzeli z opazovanjem preko primarne in sekundarne socializacije (vzgoje), del tega se razvije na podlagi našega povsem individualnega karakterja, potem imamo še specifične dogodke in situacije (travme, nesreče, zaljubljenost ipd.), ki vplivajo na obliko teritorija, s katerim si razlagamo svet. Vsak ima svojo povsem individualno izkušnjo. Kot se uči posameznik, tako se razvija tudi subjektivni zemljevid realnosti; učenje naj bi na nek način pomenilo odpravljanje napak v subjektivnem zemljevidu realnosti. Tako se lahko bolj racionalno odločamo, res pa je, da za spreminjanje sveta na boljše potrebujemo subjektivni zemljevid realnosti, ki je bolj napreden od ostalih – bližje temu, kar bi moral biti objektivni svet, čeprav (še) ni.

Tako seveda subjektivni zemljevid realnosti ni fiksen, vendar imamo vedno možnosti, da ga lahko spreminjamo, dodelujemo, preoblikujemo. Osnovna ideja je, kot omenjeno, da z osebnostno rastjo odpravimo čim več napak, »gnojnice«, ki je nalita na naše bistvo ter nam onemogoča, da bi želeli življenje, kot si ga resnično želimo. To je bitka, kjer premagujemo sami sebe in se ob tem osvobajamo verig pričakovanj in zahtev socialnih krogov. Sicer moč nad našim življenjem lahko vedno damo drugim (državi, cerkvi ipd.), nikoli pa ne moremo iz rok dati odgovornosti. Tudi, če smo dali moč iz naših rok, je bila to odločitev, ki smo jo sami sprejeli.

Sedaj potrebujemo po subjektivnem zemljevidu realnosti in odločitvah še tretjo komponento in sicer zaporedje vzrok-posledica. Najlažje razumemo zaporedje »objektivne realnosti«. V materialnem svetu obstaja dražljaj (recimo kuža), s čutili ga zaznamo, subjektivni zemljevid realnosti sproži določene misli iz podzavestnega skladišča, te misli sprožijo občutke, občutki ojačajo naše delovanje in sprejmemo neko odločitev. Na primer pobožamo psa ali stečemo stran. To je neprestani proces, ki se odvija glede na situacije, ki jih doživljamo v življenju. Vsako sekundo.

Naša moč, ki jo imamo je v subjektivnem zemljevidu realnosti, torej interpretaciji dogodkov, ki se nam dogajajo. Naša moč je v »očiščenju« očal. Če spremenimo našo interpretacijo na podlagi spremembe prepričanj, stališč in vrednot, spremenimo tudi odločitve ter s tem spremenimo našo pot življenja. To je ena pot, preko katere se lahko rešimo trpljenja, saj »očiščenje« očal zahteva kalibracijo naših pričakovanj. Ideja seveda tako je, da subjektivni zemljevid realnosti spremenimo v smer, ki povečuje kakovost našega življenja – da smo bolj srečni in zadovoljni ter bolj pozitivno doživljamo življenje, na podlagi boljših odločitev.

Ampak v tem primeru življenje (še) ni iluzija, temveč govorimo o objektivnem svetu, ki je izkrivljen s subjektivnim zemljevidom realnosti, zaradi specifičnih psiholoških procesov individuuma. S kombinacijo psiholoških teorij gre verjetno za enostavno dokazljiv koncept, ki ga je moč še bistveno bolj razdelati. Nas pa tokrat veliko bolj zanima, kako bi bilo lahko življenje dejansko iluzija, ne zgolj individualna interpretacija. Zato potrebujemo še četrti koncept, po subjektivnem zemljevidu realnosti, odločanju ter vzroku-posledici in sicer povezavo med našimi mislimi in objektivnim svetom, oziroma kako naše misli vplivajo na subjektivno realnost. Predpostavimo, da so naše misli povezane z materialnim svetom; vse skupaj je zgolj drugače izražena energija, vendar v medsebojnem odnosu oziroma povezavi.

Namreč, vse dobro vemo, da tudi če ni specifičnih dražljajev, se nam porajajo določene misli in s tem občutki.. Lahko smo zaprti v zaporu, kjer so zunanji pogoji bolj ali manj neprestano konstantni, pa se nam bodo še kar porajale misli. Proces bi lahko potekal tudi v drugo smer –  ne samo, da okolje sproža v nas določene misli ter s tem občutke, tudi misli in občutki sprožajo določeno dogajanje v fizičnem materialnem svetu.

Tudi na tem nivoju predpostavimo, da vsaka akcija sproži reakcijo. Če zunanje okolje sproži misel ta pa reakcijo, tudi obratno misel kot energetska akcija oziroma potencial sproži reakcijo v zunanjem okolju. To bi na praktičnem nivoju pomenilo, da proces dražljaj iz zunanjega okolja -> misli deluje tudi v obratno smer in sicer misli -> zunanje okolje. Sprožajo se nam določene misli, te misli preko subjektivnega zemljevida realnosti projiciramo v enega izmed časovnih pasov (preteklost, sedanjost, prihodnost), projekcija generira določene občutke, te občutki ojačajo naše delovanje in tako sprejemamo odločitve, kje bomo, kaj bomo počeli ipd.

Lahko gremo še korak dlje – ne samo, da sprejemamo odločitve, okolje lahko mogoče celo soustvarjamo, ne na podlagi odločitev, ampak na podlagi tega, da pritegnemo določene situacije v naše življenje. Naše misli ne vodijo zgolj v sprejemanje odločitev, kar vodi v določena stanja v zunanjem okolju, zunanje okolje je popolni odsev naše notranjosti – misli. To, kar se odvija znotraj nas, se dogaja zunaj nas. Zunanji svet je odsev notranjega. Vsi notranji duševni procesi, predvsem pa misli, se slej kot prej materializirajo v življenju; ne samo zaradi odločitev, ki nas vodijo v drugačno okolje (npr. se preselimo v Azijo, ker želimo, da za nas finančna kriza ne obstaja), že z razmišljanjem o neki situaciji, to situacijo dejansko pritegnemo v naše življenje in ustvarimo. O tem zelo poenostavljeno in populistično govori film Skrivnost.

Sedaj pa smo prišli do točke, ko lahko še nekoliko bolj drzno predpostavimo, da objektivni svet sploh ne obstaja. Predpostavimo, da je prav vse, kar nas obkroža, v bistvu naša lastna stvaritev; čisto vse, kar nas obkroža je projekcija naših misli; čisto vse, kar nas obkroža smo ustvarili sami, kot simulacijo na podlagi skupka vseh misli in drugih notranjih procesov. Enako, kot tudi v sanjah ustvarimo povsem nov svet, s povsem novimi zakonitostmi. Sanjski svet, ki ga lahko doživljamo zelo »realno«, je prav tako zgolj posledica naših duševnih procesov, zato ni razloga, zakaj tudi materialni svet ne bi bil enako, čisto nič drugega kot manifestacija realnosti na podlagi enakih ali podobnih duševnih procesov – simulacija. V življenju torej lahko nismo nič več, kot manifestiran avatar s svojim egom, ki je majhen del širše zavesti. Avatar, kot del zavesti, s svojimi mislimi ustvarja okolje, ki ga obkroža, prav tako pa situacije, ki jih doživlja. Torej, vse, kar vas obkroža v življenju, je lahko zgolj projekcija vaših duševnih procesov.

Torej življenje mogoče ni nič več kot zgolj iluzija, simulacija, kjer pa ni moč posameznika zgolj v spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti, temveč lahko na podlagi spremembe načina razmišljanja in svojih misli, popolnoma spremeni dogajanje v svojem življenju. Bolj, kot imamo nadzor nad svojimi mislimi, bolj imamo nadzor nad situacijami, ki se nam dogajajo v življenju, tako na ravni interpretacije dogodkov, odločanja, kot tudi situacij, ki jih pritegnemo v naše življenje. Bolj, kot imamo nadzor nad svojimi mislimi, bolj lahko sami napišemo »programsko opremo«, ki bo ustvarila simulacijo doživljanja. Enako, kot lahko sanjamo naključno, kar se poraja samo od sebe (izhodišče, ki nam je pač dano) ali sanjamo lucidno, kjer lahko prevzamemo popolni nadzor nad potekom svojih sanj.

Pri tem se pojavi vprašanje, od kje simulacija? Če jo primerjamo z računalniškim programom, je neko izhodišče že dano; del programske kode je že zapisan ob trenutku, kar mi dojemamo kot rojstvo. Koda se nato sama izpopolnjuje in dopolnjuje – lahko z odzivnimi zankami, se pravi oblikovanjem podzavestnih navad, ki so avtopilot in se procesi dogajajo naključno, lahko s proaktivnimi zankami, kjer se zavemo kode in jo sami reprogramiramo. Ko se enkrat zavemo kode, ni razloga, zakaj ne bi kode spremenili tudi v izvoru; to je edina pot, s kateri so lahko osvobodimo samsare.

Vedno je zanimivo vprašanje, kaj je namen simulacije oziroma iluzije, ki jo ponuja življenje.  Človek v svojih sistemih delovanja seveda projecira namen primarne simulacije, ki se dogaja v njemu. Vse je odsev vsega. Namen simulacije je torej doživljati življenje (zabava, sproščanje, raziskovanje…), s tem pa tudi biti srečen (doseči notranji mir, lahkotnost življenja…), ustvarjati (graditi, oblikovati, prispevati, spreminjati svet) in dvigovati raven razumevanja (inteligenca, večanje sposobnosti, dvigovanje ravni zavesti….); vse štiri stvari pa lahko počnemo ob ljubezni ali odsotnosti ljubezni. Glede na to, da gre človeštvo v vse manj nasilne čase (vsaj to je del moje simulacije) in pot do ljubezni ni lahka, gre seveda za edino pravo pot. Nasilen zna biti vsak, ki ima moč, ljubiti svoje sovražnike pa zna malo avatarjev; je pa teh vedno več. Smisel življenja tako ni skrivnost.

Razvijmo povezavo med mislimi in materijo ter da so misli nad materijo še nekoliko dlje. Velikokrat se nam zgodi v življenju, da ko ravno nekaj časa razmišljamo o nekom, nas ta pokliče; prav tako pa vedno najdemo nekoga, da se z njim skregamo, ko vstanemo z levo nogo. Tako nam intuicija pogosto govori, če le dovolj odpremo svoj um, da z mislimi ustvarjamo celotno naše življenje. Namreč, kot smo omenili, misli sprožajo občutke, te ojačajo naše delovanje, na podlagi tega sprejemamo odločitve, kar vodi v določena stanja; še prej pritegnemo v naše življenje situacije, ki lahko materializirajo naše misli. Niti ni pomembno, ali se stanja materializirajo neposredno (preko subjektivne realnosti – naše individualne interpretacije sveta) ali posredno (preko objektivnega sveta – dejansko materializiranih situacij v simulaciji); naše misli pač vplivajo na simulacijo, ki jo doživlja naš avatar, oziroma drugače povedano celotno življenje si ustvarimo sami.

Z namenom, da pridemo do takšnega spoznanja, se moramo dobro opazovati. Če se dobro opazujete, boste hitro ugotovili, da ste vsakič, ko se s kom skregali, že prej imeli določeno napetost v sebi (včasih ne bi nikoli tega rekel, ampak so bili vedno običajno drugi krivi za prepir). Če se dobro opazujete, boste hitro ugotovili, da vsakič, ko zbolite, je to nakopičena negativna energija, ki je povzročila nevzdržno napetost v telesu; ta pa je poledica negativnih misli. Velja tudi obratno. Vsakič, ko se imate za kanček bolj radi v življenju, se vam bodo dogajale lepše stvari. Vsakič, ko nekomu odpustite, se simulacija obrne povsem v drugo smer. Vsakič, ko premagate delček sebe, se odpre prostor za novo. Vse, kar se vam trenutno dogaja v vašem življenju, ni nič drugega, kot odsev vaše notranjosti.

Če nekoga ne marate, je to zgolj zaradi tega, ker ne marate del sebe. Če ste v nekoga zaljubljeni, ste v bistvu zaljubljeni v tisto, v kar ste zaljubljeni tudi sami pri sebi. Če ste brez denarja, poganjate v svoji zavesti program revščine, ki se tudi v realnosti manifestira. Če se z nekom skregate, ne sprejemate del sebe. Slabo zdravstveno stanje je zgolj posledica nakopičene napetosti in negativne energije, prav tako pa tudi prepričanj, vrednot in stališč, ki vodijo v to, da nekdo ne skrbi za svojega avatarja. Zopet posledica notranjih procesov. Če nekoga ne cenite v zunanjem svetu, v bistvu ne cenite sebe. Moči se je sicer možno odreči, tako nas svojimi mislimi, kot stanjem v življenju, nikoli pa odgovornosti. Tudi, če se odrečemo moči in gremo po-moč, je to odločitev, ki smo jo sami sprejeli in s tem naša odgovornost – bistvo odgovornosti pa je, da se bomo morali sami soočiti s posledicami. To je popolna odgovornost.

Kot omenjeno, nam je »programska oprema« do neke mere vnaprej dana. V zgodnjih letih je težko prevzeti nadzor nad mislimi. Izhodiščna programska oprema sproti bolj in bolj utrjuje subjektivni zemljevid realnosti. Slej kot prej pa pridemo do točke, ko lahko sami prevzamemo popolno odgovornost za subjektivno realnost. Ni potrebno, da smo produkt našega okolja. V resnici je okolje produkt naših misli, kar pomeni, da če spremenimo sebe, spremenimo svet v katerem živimo. Res pa je, da ne moremo izničiti tistega, kar smo že manifestirali, lahko zgolj spremenimo ali preobrazimo.

Perspektiva na življenje skozi subjektivno realnost ima tudi svoje pomanjkljivosti. Nenazadnje ne gre za nič drugega, kot za pogled na svet, ki naj bi omogočal sprejemanje boljših odločitev v življenju. Poglejmo si primer, kje so pomanjkljivosti tovrstnega pogleda in sicer na primeru revščine. Model objektivne realnosti govori o tem, da so resursi omejeni in v kapitalizmu imamo tako neke vrste »naravno« tekmo za resurse, kjer zmaga najboljši. Akumulacija resursov »boljših« ni omejena (bogati so vse bolj bogati), zato je razporeditev popolnoma v nesorazmerju, kar pomeni, da imamo revne in bogate. Revščino lahko v objektivnem modelu realnosti odpravimo tako, da bolj sorazmerno porazdelimo vire. Vendar so simulacije, prav tako pa zgodovina pokazale, da četudi prerazporedimo vire, te znova akumulirajo okoli posameznikov. Že celotno zgodovino človeštva poznamo revne in bogate, čeprav so se karte velikokrat premešale; enako je bilo v socializmu, čeprav bi to kdo zanikal.

Če dodamo pogledu objektivnega sveta še koncept subjektivnega zemljevida realnosti, lahko rečemo, da prepričanja posameznikov, misli in drugi duševni procesi vodijo nekatere k bogastvu, druge stran od tega. Revščina tako rojeva revščino, bogastvo rojeva bogastvo. Formula za odpravo revščine tako ni več v prerazporeditvi bogastva, vendar v znanju, ki ga je potrebno posredovati čim več ljudem, kako s pravim mišljenjem, pristopom in znanjem zagotoviti dovolj dodane vrednosti v džungli kapitalizma za dostojno življenje. To pa je malo verjetno, saj bodo boljši vedno postajali boljši in bodo korak pred drugimi, kar pomeni, da je zopet zgolj vprašanje časa, kdaj imamo zopet bogate in revne.

Model subjektivne realnosti pa govori o tem, da smo v bistvu mi sami tisti, ki smo materializirali, ne zgolj naše lastno finančno stanje (ne glede na to, ali smo revni ali bogati), vendar smo mi tisti, ki smo materializirali tudi vse druge ljudi, ki spadajo med revne in bogate. Vse, kar nas obkroža je simulacija, ki jo poganjamo sami – mi s svojim načinom razmišljanja ustvarjamo tekmo, džunglo in razlike. V bistvu smo v modelu subjektivne realnosti povsem sami odgovorni tako za revne, kot tudi bogate; mi smo tisti, ki smo jih materializirali. Celotni svet ni nič drugega, kot zgolj projekcija naših misli. V subjektivnem modelu realnosti smo mi tisti, ki smo odgovorni, da nekdo nima toplega obroka.

Sedaj pa se pojavi vprašanje, kako skozi takšna očala odpraviti revščino? Ena možnost je, da se izoliramo na otok obilja, kjer nimamo več »dokaza«, da revščina obstaja. Vendar, kar smo že manifestirali, ne moramo izbrisati. Vedno se zavedamo, da obstaja možnost obstoja revščine – nekje mogoče revščina je. To, da v subjektivnem modelu nekaj zanikamo, še ne pomeni, da to ne obstaja ali da za to nismo odgovorni; saj se je že manifestiralo na podlagi naših prejšnjih misli ali celo začetne izhodiščne simulacije. Še enkrat, ne pomeni pa, da za to nismo odgovorni sami.

V subjektivnem modelu lahko posledično revščino odpravimo le tako, da notranje spremenimo sebe in svoje misli, prav tako pa izhodiščno simulacijo. Če so vsi drugi zgolj odsev naših misli, to pomeni, da če spremenimo naše misli, spremenimo tudi realnost. Dokler v naših mislih obstaja koncept revščine, obstaja tudi v realnem svetu. Dokler v naših mislih obstaja koncept dualnosti, dobrega in slabega, revnega in bogatega, obstaja tudi v realnem svetu dobro in slabo, ter revščina in bogastvo. Če želimo v subjektivnem modelu odpraviti revščino, lahko to dosežemo zgolj, če odpravimo koncept dualnosti. Popolnoma moramo spremeniti naš pogled na svet, ki nam je bil dan ali s prenosom vrednot in stališč preko socializacije ali smo se ga »naučili« sami.

Ko odpravimo koncept dualnosti pa zopet pridemo do tega, da nismo mi in ostali, vendar smo vse mi. Dokler obstaja revščina na svetu, obstaja tudi revščina znotraj nas. Dokler obstaja nasilje na svetu, v bistvu zganjamo nasilje znotraj nas. Se pravi, če nekomu nekaj vzamemo, v bistvu vzamemo sami sebi. Če gledamo nasilne filme, povzročamo nasilje na svetu. V modelu subjektivne realnosti nismo odgovorni zgolj za svoje življenje, vendar za vse, kar je manifestirano – to pomeni, da če je nekaj zunaj nas, obstaja tudi znotraj nas. Samo na ravni zavesti, ki izhaja iz subjektivne realnosti, se pravi popolne osebne odgovornosti, je možno odpraviti revščino, nasilje, nesreče, bolezni ter vse drugo, kar vodi v trpljenje posameznika, s tem pa tudi celotnega sveta.

Zakaj? Nasilje, strah, nestrpnost, jeza ipd. vse to je odsotnost ljubezni, kot najvišje možne vrednote. Govorimo o tem, da je odsotnost, ne nasprotje ljubezni. Strah je torej odsotnost ljubezni, ne nasprotje te. Revščina je odsotnost obilja, ne nasprotje te. To pomeni, da če želimo na svetu manifestirati obilje, moramo najprej znotraj sebe držati misli obilja; in ko nismo več mi in drugi je obilje drugih naše obilje in naše obilje, obilje drugih.

Seveda pa koncepta ne-dualnega obilja ni smotrno manifestirati v golem kapitalizmu. V golem kapitalizmu je obilje doseženo z odsotnosti ljubezni (medsebojnim klanjem in tekmovanjem), kar pa zopet slej kot prej vodi do odsotnosti obilja. Ampak kapitalizem smo že manifestirali, kako torej manifestirati oblije na način, da bo revščina zgolj še kategorija v muzejih.

Enostavno. Če obilje manifestiramo na podlagi ljubezni do ustvarjanja in ljubezni do že ustvarjenega, potem to vodi ne samo v materialno, temveč tudi čustveno obilje. Več, kot imamo obilja znotraj sebe, več ga je v manifestiranem svetu. Več, kot je obilja v manifestiranem svetu, več je obilja znotraj nas. Ne samo, da v svoje življenje privlačiš to o čemer razmišljaš, to dejansko ustvariš. Se pravi, najprej moramo sprejeti resnico, da smo že manifestirali svet, ki ne vodi v notranje oblije posameznika oziroma znotraj naše simulacije, lahko pa to dosežemo postopoma, vsak dan, tako da sebe bolj in bolj ljubimo; s tem pa tudi druge.

Kdo pravi, da Buda, ki je zgolj manifestacija v naši subjektivni realnosti, kot zgled, kako razvijati svoje življenje, ni ob svoji smrti v lastni subjektivni realnosti zapolnil vse odsotnosti ljubezni do te mere, da na svetu ni bilo več revščine, nasilja, grozot ipd. Če nam je izhodiščna programska koda naložila izzive, kdo pravi, da ne vsebuje tudi ključa do tega, kaj moramo doseči v življenju. Buda je manifestacija dela naših misli, ki kaže, kam moramo krmariti svoje življenje. V svoji programski opremi imamo program, ki nam kaže, kako moramo spremeniti izvorno programsko kodo.

Sedaj se pojavi glavno vprašanje, kaj je sploh dodana vrednost takšnega razmišljanja?

Koncept je v resnici toliko abstrakten, da se resnično pojavi vprašanje, zakaj bi na ta način obrnil lastna prepričanja. Odgovor je enostaven, imamo štiri glavne dodane vrednosti tovrstnega razmišljanja, ki vodijo v večjo kakovost življenja posameznika in celotnega sveta kot projekcije.

(1) Smo več kot zgolj ego – Prva pomembna dodana vrednost tovrstnega pogleda je, da smo v življenju več kot zgolj ego. Če je ego naša trenutna prevleka, to dejansko ne moramo biti mi. Vsako desetletje razmišljamo drugače, mogoče imamo drugo službo, drugega partnerja, nove otroke, drugo stanovanje, skratka v opisu smo popolnoma druga oseba, v realnosti pa smo mi še vedno mi. Lahko celo zamenjamo ime, pa smo mi še vedno mi. Zagotovo nismo v določenem trenutku zgolj ego, ki vključuje naš trenutni opis, s katerim se lahko identificiramo.

V bistvu je ego le majhen del manifestirane naše zavesti, ki se udejanja preko avatarja, da sploh lahko doživljamo simulacijo. Gre zgolj za en segment manifestacije, saj se na primer naša zavest manifestira tudi skozi naše sanje, druga življenja – reinkarnacija ipd. Ego je osnovno orodje simulacije, ki omogoča, da se v življenju razvijamo, saj ustvari iluzijo jaz – drugi s tem pa tudi samo zmožnost igre.

Naša zavest pa je tista, ki je neuničljiva, večna in božja. Manj, kot smo ego in bolj, kot smo zavest, manj smo žival in bolj smo božje. Manj smo ločeni in bolj smo povezani. Ni pa žival nasprotje božjega, to je zopet model dualnosti, je zgolj odsotnost, čeprav ta vseeno obstaja; kot je tema odsotnost svetlobe, ne pa njeno nasprotje. Dvig perspektive proti božjemu je tako dvig ravni zavesti in to je pomemben del poslanstva človeka v subjektivni realnosti, saj je posameznik odgovoren za vse, kar je manifestirano. Močnejša, kot je ljubezen do samega sebe, močnejša je ljubezen do vseh drugih, večja je stopnja zavesti; zato ljubite svoje sovražnike. Vsem duhovnim gurujem je uspelo preseči pogled ega in dualnosi, da so dosegli razsvetljenje o pravi perspektivi manifestiranega sveta. Tako so tudi spoznali, da je življenje iluzija.

(2) Moč spremembe je v mislih – Proces, skozi katerega se manifestira svet, ki ga doživlja avatar, je skozi proces porajanja misli. Si to, o čemer razmišljaš. Ustvarjaš v življenju tisto, o čemer razmišljaš. Vse, kar se ti dogaja, te obkroža in obstaja je plod misli. Življenje je zgolj simulacija, »računalniška igra«, iluzija, kjer je dualnost skozi perspektive ega tista, ki sproža negativne misli, ki ustvarjajo negativni del realnosti. Dokler je v nas negativno, je tudi v manifestiranem svetu negativno. Dokler v našem razmišljanju obstaja koncept revščine, bo tudi na svetu revščina. Dokler bomo sami postali nestrpni, nasilni ali gledali nasilne filme, bo tudi na svetu obstajalo nasilje. Pot dvigovanja ravni zavesti tako poteka skozi večjega in večjega nadzora nad našim razmišljanjem. Bolj, kot nadzorujemo notranja stanja, bolj lahko vplivamo na manifestiran svet. Zunanje spremembe se vedno začnejo pri notranjih spremembah.

Prvi korak do spremembe v življenju so tako pozitivne misli – misli povezovanja. Te izhajajo iz nadzora nad umom. Meditacija je osnovno orodje, s katero lahko treniramo nadzor nad umom. Če želimo spremeniti zunanji svet, moramo najprej spremeniti naš notranji svet, kar pomeni, da moramo najprej spremeniti naše misli.

(3) Vsi smo eno – Najmočnejše spoznanje modela subjektivne realnosti je, da smo vsi eno. Če škodujemo nekomu drugemu, v bistvu škodujemo sebi. Ko zganjamo nasilje nad nekom, v bistvu zganjamo nasilje sami nad seboj; saj smo nenazadnje mi tisti, ki smo manifestirali vse drugo. Dokler bo obstajala revščina na svetu, bo obstajala revščina tudi v nas. Gre za koncept popolne individualne in družbene odgovornosti. Ne zgolj, da smo odgovorni samo za svoje življenje, odgovorni smo za vse, kar je manifestirano na svetu – za vsako smet, nasilje, vojno, revščino, grozoto ipd.

V življenju zaznamo druge ljudi, ne moremo pa zaznati drugih zavesti. V modelu subjektivne realnosti druge zavesti sploh ne obstajajo, vendar so vsi drugi del naše zavesti; ker model dualnosti ne obstaja, saj smo vse ustvarili mi sami; v resnici to sploh ni naša zavest, vendar je ena sama skupna zavest, ki poganja celotno človeštvo. Če torej spremenimo našo zavest, spremenimo tisti del, ki je manifestiran v naši realnosti. V modelu subjektivne realnosti ne obstajajo drugi, oziroma ne moremo deliti ljudi na vi in mi, vendar smo vse mi.

Glede na to, da je nas svet že manifestiran, je naša prava moč v pristopu, da sebe, s tem pa tudi druge bolj in bolj ljubimo. Z brezpogojno ljubeznijo do sebe in posledično do drugih, začnemo zdraviti vse druge odsotnosti ljubezni, ki se dogajajo v že manifestiranem svetu. Bolj, kot razumemo, da smo popolni in da ne potrebujemo nekega drugega delčka in da ne obstaja dualnost (mi ter drugi), tisti s katerimi tekmujemo, vendar so vsi te mi, bolj lahko ljubimo. Bolj in bolj pa lahko ljubimo zgolj, če odpravljamo napake v naši subjektivni realnosti; te lahko začnemo odpravljati, ko se je zavemo.

(4) Neomejena odgovornost ter s tem neomejena moč in svoboda – Pri konceptu subjektivne realnosti se torej polje osebne odgovornosti razširi do neskončnosti v družbeno odgovornost. To je sprva izjemno težko sprejeti, kar se porajajo vprašanja, kot so, ali sem res sam potem odgovoren za vojne, ki se dogajajo po svetu, revščino, grozote ipd.; zavest, katera je projecirana skozi misli, ki jih razmišlja avatar.

Res je – vi ste zavest, božje, sveto, vendar je ta zavest tudi vse ostalo, saj ni vas in drugih – gre zgolj za iluzijo ega. Ego je tisti, ki ustvarja dualnost, katero je treba preseči in razumeti, da je ego zgolj iluzija. Notranje je odsev zunanjega. Za vse smo odgovorni in vse lahko spremenimo. Zato taka odgovornost prinaša po drugi strani tudi ekstremno veliko moč in svobodo.

Pomislite, da ste za vse, kar se dogaja v vašem življenju odgovorni sami. Slaba novica po televiziji. Vi ste jo materializirali. Vas je prevaral partner. Sami ste to ustvarili. Nimate prebite pare. Tudi to je vaša stvaritev revščine. Imate prekomerno težo. Popolnoma vaša odgovornost. Potres na drugem koncu sveta. Prav tako ste vi tisti, ki ste to materializirali. Z lastnimi mislimi. Z vsakodnevnim odločanjem.

Enostavno, kajne (niti ne)? Jaz, blog in ta objava nisem prav nič drugega, kot manifestacija v vaši subjektivni realnosti. V objektivni realnosti sploh ne obstajam. Zgolj znotraj vaših misli. Ta blog je v resnici del vas in del vaših misli. Če se vam zdi, da je ta objava nekoliko zmedena, ste v bistvu vi sami trenutno zmedeni v vašem življenju. Če pa se vam zdi, da je subjektivna realnosti nova perspektiva na ego in boste tako raje svoje življenje in s tem življenje drugih (tudi mojega) napolnili z ljubeznijo, ste na točki preskoka v vaši zavesti. Vse, kar se dogaja v vašem življenju, vi ste tisti, ki to materializirate.

Recimo v nekem trenutku, lahko tako spremenite vaše razmišljanje do te mere, da mogoče ta blog za vas ne bo več pomemben; tako ga ne boste več obiskovali. Obstajal bo zgolj kot spomin, vendar kot smo ugotovili, tudi spomin sproža misli, kar pomeni, da bo blog še vedno obstajal. Nekaj, kar se je že materializiralo, ni mogoče izbrisati; lahko pa vašo raven zavesti dvignete do te mere, da ta blog sploh ne bo več potreben in bo njegova vsebina zbrisana. V vaši zavesti lahko dosežete, da neham pisati blog. Saj nisem nič drugega, kot manifestacija vaših misli. In obratno. Vi ne obstajate, vendar ste zgolj manifestacija mojih misli – in v mojih mislih ste super oseba; dinamični, inovativni, polno živite življenje (ali skušate), inteligentni, imate veliko težjih izzivov v življenju, radovedni, ambiciozni ipd.

No, dovolj filozofiranja. Takšna filozofija v resnici niti ni tako pomembna. Najbolj pomembno je to, da ozavestite naslednja dejstva; ne glede na to, kakšni občutki se vam porodijo ob branju bloga, ste za te občutke odgovorni vi, ne jaz. Če so občutki negativni, pomeni, da niste sprejeli del sebe; zato se morate začeti bolj ljubiti. To lahko dosežete le tako, da spremenite vaše misli in očala, s katerimi gledate na svet. Na ta način bolj in bolj sprejemate sebe, se ljubite in s tem postaja tudi svet lepši in lepši.

Subjektivna realnost ni nič drugega, kot skupek prepričanj, ki vodi k lepšemu življenju; vsekakor ima svoje slabosti, še vedno je veliko stvari, ki se jih ne da z razumom razložiti, vseeno pa ponuja pogled, ki omogoča preskok zavesti posameznika in človeštva – preskok, ki vodi v manjše nasilje, odpravi revščine ter drugih konceptov, ki posamezniku onemogočajo trpljenje. Subjektivna realnost ni nasprotje objektivne realnosti, je zgolj pogled, kjer je objektivna realnost odstotna (klasični že ustvarjen živalski svet). Odsotna pa je zato, da jo lahko enostavno spreminjamo. To pa ne pomeni, da ta ne obstaja, dejstvo pa je, da lahko objektivno realnost spreminjamo zgolj tako, da spreminjamo sebe; zgolj tako, da se bolj in bolj ljubimo. Saj je objektivna realnost manifestacija subjektivne.