Sprejemanje preteklosti

V osnovi poznamo tri časovne perspektive in sicer preteklost, prihodnost in sedanjost. Če prevzamemo moč nad svojim življenjem v sedanjosti, imamo možnost vplivati na to, kako se bo oblikovala naša prihodnost. Vendar to naredi malo ljudi, raje se prepuščajo toku življenja oziroma zunanjim silam. Tako pridemo do dejstva, da v življenju lahko sledimo le svojim ciljem, ali ciljem nekoga drugega. Poleg tega, da na neki življenjski točki sprejmemo odgovornost za svoje življenje, pa je prav tako velik izziv soočiti se s preteklostjo.

Namreč velik del naše preteklosti, lahko celo do obdobja pozne pubertete, živimo po nekih silnicah, ki so izven našega območja vpliva. In pri tem nimamo izbire. Se pravi nimamo še dovolj lastne moči, povsem iz fizičnega in eksistencialnega vidika, da bi se postavili na lastne noge. Rodimo se kot » suha goba«, ki začne vpijati vse okoli sebe, ne da bi to lahko zavestno nadzorovali. Naš tok življenja tako začnejo usmerjati kalupi in vzorci primarne in sekundarne socializacije.

Psihologi pravijo, da se večina naše osebnosti izoblikuje v prvih letih življenja. Pri tem nas še najbolj zaznamujejo doživete travme, ki so del naše podzavesti in povzročajo odzivno delovanje. Namreč, ko smo bili še majhni, smo se počutili bistveno bolj ranljive, prav tako pa si marsičesa nismo znali racionalno razložiti, zato se vzpostavi kopica obrambnih mehanizmov in negativnih vzorcev, ki upravljajo naše življenje.

Izjemno slaba stran tega je, da se negativni vzorci običajno prenašajo iz roda v rod. Od nasilja, vulgarnosti, zmerjanja, jeze ter drugih negativnih vedenjskih vzorcev. Dokler teh vzorcev ne identificiramo in se z njimi soočimo upravljajo naše življenje. Smo kot na »avto pilotu«, čeprav smo prepričani, da imamo lastno življenje v svojih rokah.

Še večji izziv, kot zamenjati vzorce, pa se je soočiti s travmami. Vsak od nas je prešel čez določene travme, nekateri skozi večje, drugi skozi manjše. Tudi travme imajo tako kot negativni vzorci fatalni vpliv na naše življenje in sicer nas odvračajo od svojega lastnega bistva, nam kradejo ljubezen, mir, spokojnost ter kreativno življenje.

To pomeni, da se moramo skozi življenjsko pot počasi soočati tako z negativnimi vzorci, kot tudi s travmami. Veliko teh je zakopano v naši podzavesti in močnejši kot postajamo kot osebnost, več kot je ljubezni v nas, z bolj potlačenimi travmami se lahko soočimo. Kljub vsemu pa, večje kot so bile travme, v nekaterih primerih lahko celo brutalno nasilne, več je potrebno delati na sebi, bolj zahtevno nalogo nam je zaupalo življenje. Na tej točki se moramo vedno spomniti tega, da nam življenje zada samo tako težke izzive, ki smo jih s svojim karakterjem sposobni premagati.

Pri resnih travmah je velikokrat potrebna pomoč strokovnjakov in s tem ni nič narobe. Namreč enako, kot se lahko poškodujemo na fizični ravni, je vsak od nas (nekdo bolj, drugi manj) poškodovan tudi na psihični ravni. Z vsakim človekom, ko se zbližaš, ugotoviš, da se sooča z nekimi travmami. Ni ga človeka, ki bi živel raj na zemlji. In če ocenimo, da se lahko osvobodimo okov preteklosti s strokovno pomočjo, metodo, ki je nam najbolj zanimiva, zakaj ne.

Vendar tudi, če ne gre za velike travme, nas pogosto preteklost bremeni. Od tega, da kuhamo zamere do staršev, bivših partnerjev, obsojamo nekatere situacije (pomanjkanja, nasilje ipd.), se sprašujemo, zakaj se nekaj nam dogaja. Do neke mere se moramo vedno soočiti s preteklostjo, da se je lahko osvobodimo in bolj svobodno zaživimo. Vsak od nas ima svoje področje preteklosti, ki ga zavira pri napredovanju v prihodnosti. Zato je izjemno pomembno, da se soočimo z lastno preteklostjo, ne glede na to, kako boleča je ter jo sprejmemo. Takoj se seveda pojavi vprašanje, kako začeti sprejemati svojo preteklost?

Najprej se je potrebno vprašati, kaj sploh je preteklost. Vsak trenutek, tudi ta, ko pišem to besedo, se sprevrača v preteklost. Se pravi sedanjost se neprestano preteka v preteklost. To, kaj se je dogajalo v preteklost vemo samo na en način in sicer na podlagi priklica, kar pomeni, da preteklost ni nič drugega, kot kopica spominov. Preteklosti se ne da prejeti, temveč obstaja samo v naših glavah.

Res je, običajno obstajajo materialni dokazi naših preteklih dejanj, kot bo na primer tudi ta objava dokaz, da sem nekoč v preteklosti sedel za računalnikom in tipkal. In res je, naše pretekle odločitve, od trenutka prevzema krmila nad lastnim življenjem, so nas pripeljale do točke, kjer se nahajamo. Vendar oboje se zopet nanaša direktno na naš spomin ter asociacije, ki so del tega spomina. To pomeni, da če ni našega spomina, preteklost enostavno ne obstaja.

Zakaj je to pomembno? Iz preprostega razloga. Način, kako velikokrat zbežimo ljudje pred preteklostjo je, da stvari potlačimo v podzavest. Se pravi travma je tako močna, da jo zavestno potisnemo tako globoko v podzavest, da se je ne spomnimo. To pomeni, da je še vedno del nas in ko se srečamo z asociacijami (sprožilci) na to travmo, delujemo odzivno in nič več proaktivno. Sami pa smo prepričani, da delujemo po svoji volji. Vendar v resnici nas vseeno ta dogodek omejuje. Zbrisan iz zavesti, krmari naše življenje v podzavesti.

Situacije, ki so se zgodile v preteklosti, ne moremo spremeniti. Prav tako nam nič ne pomaga, če pred preteklostjo zbežimo, je samo še slabše. Torej nam preostane zgolj še to, da se s preteklostjo soočimo. Vendar kako, če je ne moremo spremeniti? Tako, da jo postavimo v pravi kontekst (če ne gre za hujše travme). Ne glede na to, kako plastično se sliši, ko pridemo do točke, da vzljubimo vsako našo izkušnjo, postavimo preteklost v povsem drugačen kontekst, ki nas več ne omejuje, vendar nas bogati.

Ključnih pet korakov, ki nam lahko pomagajo pri začetkih sprejemanja svoje preteklosti:

Razumevanje – Na prvem mestu je razumevanje, ki vključuje dvig zavesti. Razumevanje pomeni, da ozavestimo, da se nam vse dogaja z razlogom. Izkušnje v naših prvih letih življenja, ne glede na to, kako travmatične so, imajo svoj namen. Preko teh izkušenj nam je dana določena preobleka, skozi katero spoznavamo svet in dobivamo svojo življenjsko izkušnjo ter se razvijamo.

Ko preteklost postavimo v drugačen kontekst, ko odkrijemo, s kakšnim namenom so nam bile dane določene izkušnje in kaj se moramo naučiti v tem življenju, potem lahko našo preteklost bistveno lažje sprejemamo. Določene stvari v življenju so nam dane, naša naloga pa je, da ozavestimo zakaj in kaj se moramo iz teh situacij naučiti.

Hvaležnost – Najboljše zdravilo za jezo, ki izvira iz preteklosti je hvaležnost. Vedno se moramo vprašati, zakaj smo v življenju hvaležni. Ko ozavestimo, da nam je bilo nekaj dano ter kaj smo se iz tega naučili, lahko za takšne izkušnje postanemo tudi hvaležni. Vsak od nas ima mnogo stvari, za katere je v življenju lahko hvaležen. Vedno se najde nekdo, ki je na slabšem, kot smo mi sami. Zato moramo nujno čim prej postati hvaležni ter pomagati drugim, ki imajo manj od nas.

Odpuščanje – Ko določeno situacijo razumemo do te mere, da lahko zanjo postanemo hvaležni, sledi odločilni trenutek, ki mu pravimo odpuščanje. Včasih odpustimo v sebi, včasih na papirju, včasih osebno. Vendar v trenutku, ko odpustimo, se osvobodimo. Torej je odpuščanje povsem sebično dejanje, ki nam omogoča svobodnejše življenje, obenem pa z odpuščanjem širimo več pozitivne energije.

Sprejemanje – Potem, ko se naučimo odpuščati, se naučimo tudi sprejemati. Najprej sprejemati sebe, nato situacije, ki so nam dane, na koncu pa še vse, kar je pred nami. Ko sprejmemo in se nehamo boriti proti usodi, negativna čustva zamenja ljubezen. Brezpogojna ljubezen v najširšem smislu pomeni sprejemanje toka življenja, ne da se mu upiramo. Sprejemamo vse ljudi, situacije, okoliščine, izkušnje; vendar ne samo, da jih sprejemamo, jih ljubimo.

Pretekli dosežki – Tako, kot nas preteklost lahko bremeni, nam je lahko v sedanjosti tudi opora za prihodnost. Vsak od nas ima pretekle dosežke, na katere je ponosen in na katerih lahko gradi svojo prihodnost. Bolečo preteklost lahko obrnemo v prid, če se osredotočimo na pozitivne stvari. Tako ne vidimo več kozarca napol praznega, temveč napol polnega, preteklost pa na koncu postane naša zaveznica.

Za vsem tem pa pride še širjenje. Boleče izkušnje so nam bile mnogokrat dane, da jih premagamo in drugim pokažemo pot, kako lahko nosijo enaka bremena. Zato je nujno, da ko enkrat spoznamo določeno izkustvo ter razvijemo ustrezno znanje, da izkušnje delimo z drugimi. Ko vidimo nekoga, ki mu pomagamo pri prenašanju bremena in je nam za to pomoč hvaležen, dobijo pretekle izkušnje še toliko svetlejši pomen. Nikoli ne smemo pozabiti, da je pomemben del našega poslanstva ravno to, da prispevamo svetu in pomagamo drugim ljudem, tudi s sprejemanjem lastne preteklosti.