{"id":518,"date":"2009-06-12T20:43:16","date_gmt":"2009-06-12T20:43:16","guid":{"rendered":"https:\/\/www.blazkos.com\/?p=518"},"modified":"2009-06-12T20:43:16","modified_gmt":"2009-06-12T20:43:16","slug":"hadrijan-cesar-miru","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.blazkos.com\/sl\/hadrijan-cesar-miru\/","title":{"rendered":"Hadrijan, cesar miru"},"content":{"rendered":"

Zgodovina je velika u\u010diteljica \u010dlove\u0161tva, saj omogo\u010da preu\u010devanje dogodkov, situacij in ljudi z dolo\u010deno mero distance in konteksta. Sicer na drugi strani z izjemno omejenim pogledom, vendar kljub vsemu lahko pripelje tak\u0161na analitika do pomembnih spoznanj. Vsa ta spoznanja pa so potem klju\u010dna predvsem zaradi \u0161e kako resni\u010dnega reka, da se zgodovina ponavlja. Eden izmed segmentov, v katerega nam zgodovina tudi omogo\u010da vpogled, je karakter posameznikov, ki so (pre)usmerili tok sveta, pustili pe\u010dat, ki se skozi duh \u010dasa pretaka \u0161e danes. Njihova razmi\u0161ljanja, besede in dejanja ka\u017eejo vizijo druga\u010dnega sveta, bolj\u0161ega, ali pa tudi ne, h kateremu so si prizadevali. Velikokrat pa so taki posamezniki tudi ali odsev ljudstva v tistem \u010dasu ali element nujnega doprinosa kopico sprememb na dolo\u010denem podro\u010dju, zaradi krize vrednot ali kak\u0161nega drugega razloga, ki je pogosto vodil k ogro\u017eanju standarda \u017eivljenja, v nekaterih primerih celo lastnega obstoja.<\/p>\n

Pri tem preu\u010devanju karakterjev obstaja \u0161e en izjemno pomemben element. Ste se kdaj vpra\u0161ali, kdaj se poka\u017ee pravi \u010dlove\u0161ki zna\u010daj<\/strong> \u2013 se na primer pravi prijatelj izka\u017ee v resno kriznih situacijah, ali ko je vse v najlep\u0161em redu? Bo prava narava voditelja pri\u0161la na dan, ko si bo domi\u0161ljal mo\u017enosti za spremembe tokov zgodovine, z besedami risal gradove v oblakih, ali ko bo dejansko imel to mo\u010d v rokah? Komu gre\u00a0 priznati zvestobo za vrlino; lepotici, ki se ji ob vsaki mese\u010dini \u0161epetajo besede sku\u0161njave, ali izolirani deklici, ki ji je zvestoba prakti\u010dno izgovor za kompenzacijo strahu pred razo\u010daranjem? Besede, opredelitve in razpredanja dejansko pomenijo malo, dejanja v situacijah testa integritete<\/a> poka\u017eejo pravo naravo.<\/p>\n

Zgodovina Evrope je imela ve\u010d obdobij, ko je imel posameznik bolj ali manj absolutno oblast na dolo\u010denem obmo\u010dju. Prakti\u010dno mu je bilo dopu\u0161\u010deno, da je pokazal pravo svojo naravo, pod pritiskom odgovornosti, pri\u010dakovanj, svobode, mo\u010di in predvsem svojega lastnega karakterja. In ena najve\u010djih entitet s tako ureditvijo je bil dolgo obdobje anti\u010dni Rim, tako z razli\u010dnimi oblikami diktature, kot tudi cesarji. Najbolj poznan je gotovo Gaj Julij Cesar<\/a>, ki je bil kot znano brutalno umorjen. Dekadenca anti\u010dnega Rima se za njim stopnjuje, pod vsakim vladarjem na svoj na\u010din, dokler ne dose\u017ee enega izmed ve\u010d to\u010dk dna z vladavino Nerona. O njegovi pravi naravi, ki je pri\u0161la na dan z oblastjo, je znano veliko. Vsem priporo\u010dam tudi ogled predstave v ljubljanski Drami (Neron), kjer ima glavno vlogo Jurij Zrnec<\/a>. V tem obdobju od Gaja Julija do Nerona je bila velika ve\u010dina cesarjev verjetno umorjena, v ospredju pa vladajo pohlep, mo\u010d, razvrat, oblast itn. Stvari se nekoliko spremenijo z naslednjim obdobjem (flavijska dinastija), kjer sta najbolj poznana Vespazijan in Tit, o\u010de in sin, pri \u010demer je dal prvi zgraditi tudi veliki amfiteater v Rimu. Po moji oceni je bilo to predvsem obdobje trde roke, vzpostavljanja reda in miru, po velikem obdobju krize vrednot.<\/p>\n

Nato pa sledi obdobje razcveta Rima in petih \u00bbdobrih\u00ab cesarjev. To je obdobje, ko so posamezniki z absolutno mo\u010djo, pustili pozitivni pe\u010dat v zgodovini \u010dlove\u0161tva. Kljub temu, da bi lahko po\u010deli bolj ali manj kar se jim je zahotelo. Eden od petih velikih cesarjev, filozofsko naravnan, je bil Mark Avrelij<\/a>, o katerem sem \u017ee pisal. Drugi, prav tako izjemno velik \u010dlovek, ki je pravzaprav imenoval Marka za naslednika, je bil Hadrijan, cesar miru. Nekateri trdijo, da je bilo za \u010dasa njegove vladavine eno najlep\u0161ih obdobji \u010dlove\u0161tva. Poleg delovanja v duhu miru je zgradil mnogo knji\u017enic, gledali\u0161\u010d, term, obnovil spomenike ter si prizadeval za intelektualni in kulturni razcvet Rima. Obnovil je tudi enega najbolj ohranjenih anti\u010dnih arhitekturnih objektov, vsem dobro poznan Pantheon, prav tako zgradil dolg obrambni zid v Veliki Britaniji, ki je simbol utrditve in trdnih temeljev imperija. Velja pa omeniti, da je bil Hadrijan tudi strasti popotnik.<\/p>\n

\"\"Poleg ogromno informacij na internetu, je v sloven\u0161\u010dino prevedena knjiga Hadrijanovi spomini<\/a>, izpod roke Marguerite Yourcenar. Skrbno preu\u010devanje njegovega \u017eivljenja je privedla v izjemen oris te zgodovinske osebnosti, ki vklju\u010duje tako dolo\u010dene klju\u010dne prelomne elemente Hadrijanovega \u017eivljenja, kot tudi oris njegove osebnosti. V nadaljevanju podajam nekaj meni najbolj zanimivih odsekov knjige, v katerih se skriva marsikatera modrost, tudi glede nekaterih sodobnih problemov v povezavi s svetom, politiko in poslom. Odseki niso urejeni, le direktno podani iz knjige, ki pa je napisana kronolo\u0161ko, skozi pismo Hadrijana svojemu prijatelju. Glede na to, da je vsebine kar nekaj, so tisti najbolj zanimivi odseki \u0161e posebno ozna\u010deni.<\/p>\n

<\/span>Hadrijanovi spomini<\/span><\/h4>\n

Pou\u017eiti sade\u017e pomeni sprejeti vase lepo, \u017eivo, tujo stvar, ki jo tako kot nas hrani in vzreja zemlja; pomani opraviti \u017ertvovanje, v katerem imamo sebe raje od stvari. Nikoli nisem ugriznil v hlebec kasarni\u0161kega kruha, ne da bi se ob tem za\u010dudil, da se ta te\u017eki in grobi pripravek zmore spremeniti v kri, v toploto, morda v pogum.<\/p>\n

Vendarle sem v nekaterih trenutkih svojega \u017eivljenja, denimo v obdobjih obrednega posta ali med verskimi posvetitvami, spoznal tako prednosti kot tudi nevarnosti razli\u010dnih oblik zdr\u017enosti in celo prostovoljnega stradanja, ki jih za duha predstavljajo ta vrtoglavici podobna stanja, v katerih telo, ki smo mu odvzeli del bremena, vstopi v svet, za katerega ni bilo ustvarjeno in ki daje slutiti hladno lahkost smrti.<\/p>\n

Vendar mi popolna privr\u017eenost nekemu sistemu ni nikoli ugajala in ne bi hotel, da mi nek pomislih odvzame pravico, da se najem prekajenega mesa, \u010de bi se mi ga slu\u010dajno zahotelo ali \u010de bi bila edina dosegljiva jed.<\/p>\n

Ni nujno, da se ljubitelj vina odpove razumu, ljubimec pa, ki ga ohrani, ni docela pokoren svojemu bogu. Zdr\u017enost ali pretiravanje v katerikoli drugi stvari zavezujeta \u010dloveka samega.<\/p>\n

(->) Tako kot vsakomur je tudi meni na voljo troje na\u010dinov presojanja \u010dlove\u0161kega \u017eivljenja: preu\u010devanje samega sebe, ki ji od vseh metod najte\u017eja, najnevarnej\u0161a, a tudi najbolj plodna; opazovanje ljudi, ki skoraj vedno najdejo na\u010din, da nam prikrijejo skrivnosti ali nas sku\u0161ajo prepri\u010dati, da jih imajo; in slednji\u010d knjige, s svojimi zna\u010dilnimi zamiki v gledali\u0161\u010du, ki poganjajo med vrsticami.<\/p>\n

Prebral sem skoraj vse, kar so napisali na\u0161i zgodovinarji, pesniki celo pripovedniki, \u010detudi slednji slovijo kot lahkotni, in morebiti jim dolgujem ve\u010d spoznanj, kot sem si jih v precej raznolikih okoli\u0161\u010dinah svojega \u017eivljenja nabral sam. Pisana beseda me je nau\u010dila poslu\u0161ati \u010dlove\u0161ki glas, tako kot so me veli\u010dastne, negibne dr\u017ee kipov nau\u010dile ceniti gibanje. Pozneje pa mi je knjige pojasnilo \u017eivljenje.<\/p>\n

(->)\u00a0Zelo te\u017eko bi se privadil svetu, v katerem ne bi bilo knjig, vendar resni\u010dnosti ni v knjigah, ker je ne morejo zajeti v celoti.<\/p>\n

(->)\u00a0V\u010dasih verjamem, da velike ljudi dolo\u010da ravno njihov skrajni polo\u017eaj, na katerem\u00a0 – in v tem je njihovo juna\u0161tvo \u2013 vztrajajo vse svoje \u017eivljenje. Ti ljudje predstavljajo na\u0161e pole ali antipode.<\/p>\n

Seznanil sem se z vsemi skrajnimi polo\u017eaji zaporedoma, vendar se na nobenem nisem obdr\u017eal; \u017eivljenje je vselej hotelo, da zdrsnem z njih. In vendar se ne morem \u2013 tako kot kak kreposten kmet ali nosa\u010d \u2013 pona\u0161ati z \u017eivljenjem, ki bi se dalo umestiti v sredino.<\/p>\n

Nisem med tistimi, ki pravijo, da jim njihova dejanja niso podobna. Morajo mi biti podobna, ker so moje edino merilo in edini na\u010din, da se zapi\u0161em\u00a0 v spomin ljudi in celo svojega.<\/p>\n

Sleherno \u017eivljenje, celo najmanj zanimivo, deloma mineva v iskanju smisla bivanja, za\u010detka in izvora.<\/p>\n

(->)\u00a0Legenda ima v eni stvari prav: dokazuje, da odlo\u010ditve volje in duha preka\u0161ajo okoli\u0161\u010dine.<\/p>\n

Kar zadeva vaje v govorni\u0161tvu,\u2026, nau\u010dile so me prodreti v misel kateregakoli \u010dloveka, razumeti, da se vsakdo odlo\u010di, \u017eivi in umre po lastnih pravilih.<\/p>\n

Zaposlovali sta me enkrat matematika, drugi\u010d umetnost, ki sta pravzaprav vzporedni iskanji.<\/p>\n

(->)\u00a0Kot \u010dlovek stvarnega duha me je nau\u010dil, da je bolje ceniti stvari kot besede, da ne gre\u00a0 zaupati obrazcem, da ve\u010d velja opazovanje kakor sodba.<\/p>\n

Ljudi ne preziram. \u010ce bi jih zani\u010deval, ne\u00a0 bi imel nobene pravice niti razloga, da bi jim posku\u0161al vladati. Vem, da so ne\u010dimrni, nevedni, pohlepni, nemirni, zmo\u017eni skoraj vsega, da bi uspeli, se uveljavili, pa \u010detudi le v lastnih o\u010deh, ali\u00a0 da bi se preprosto izognili trpljenju. Vem, da sem sam prav tako, vsaj na trenutke, ali pa bi to lahko bil. Razlike, ki jih zapa\u017eam med sabo in svojimi bli\u017enjimi, so preve\u010d zanemarljive, da bi v kon\u010dnem se\u0161tevku lahko kaj pomenile.<\/p>\n

Tudi najmra\u010dnej\u0161i med ljudmi premorejo nekaj svetlobe: tisti morilec prav dobro igra na pi\u0161\u010dal; oni delovodja, ki z udarci bi\u010da trga hrbte su\u017enjev, je morebiti dober sin; ta slaboumne\u017e bi razdelil z mano zadnji ko\u0161\u010dek kruha.<\/p>\n

Poleg tega je malo ljudi, ki bi jih ne bilo mogo\u010de ne\u010desa s pridom nau\u010diti. V veliki zmoti smo, ko posku\u0161amo iz vsakogar povle\u010di tiste vrline, ki jih nima, pozabimo pa negovati tiste, ki jih ima.<\/p>\n

V eni stvari sem se po\u010dutil vzvi\u0161enega nad obi\u010dajnimi ljudmi; sem svobodnej\u0161i in obenem bolj pokoren, kot si drznejo biti oni. Skoraj vsi slabo poznajo svojo dejansko svobodo kot tudi resni\u010dno su\u017enost. Preklinjajo svoje okove; v\u010dasih se zdi, da se z njimi postavljajo. Po drugi strani pa zapravljajo \u010das z brezplodnimi predrznostmi; ne znajo spleti lahkotnej\u0161ega jarma. Sam sem dosti bolj iskal svobodo kakor mo\u010d \u2013 in mo\u010d samo zato, ker deloma podpira svobodo. Ni me zanimala filozofija svobodnega \u010dloveka (vsi, ki se posku\u0161ajo v njej, me dolgo\u010dasijo), temve\u010d metoda iskal sem to\u010dko, kjer se na\u0161a volja spaja z usodo, kjer disciplina podpira naravo, namesto da bi jo zatirala.<\/p>\n

Spo\u010detka sem iskal zgolj svobodo po\u010ditnic, proste trenutke. Premor jih vsako dobro urejeno \u017eivljenje in kdor si jih ne zna vzeti, ne zna \u017eiveti.<\/p>\n

V\u010dasih sem si celo drznil izbrisati pojem utrujenosti vse do njegove fizi\u010dne razse\u017enosti.<\/p>\n

Nasprotno pa sem v\u010dasih v neskon\u010dnost delil: vsako misel, sleherno dejanje sem vzel kot pretrgano, razdeljeno na ogromno manj pomembnih misli in dejanj, ki jih je mnogo la\u017eje obvladovati. Te\u017eavne misli so tako razpadle v drobcene majhne odlo\u010ditve, ki jih sprejmemo zaporedoma in peljejo ena k drugi, pri \u010demer postanejo lahko in neizogibne.<\/p>\n

Najbolj vsakdanja dela sem opravljal brez te\u017eav, \u010de sem jih le hotel vzljubiti. Takoj ko sem za\u010dutil odpor do neke stvari, sem iz nje naredil predmet preu\u010devanja in se naprezal, d bi v njej odkril razlog za veselje.<\/p>\n

(->)\u00a0Tako sem z me\u0161anico previdnosti in poguma, skrbno nadzirane pokornosti in kljubovanja, skrajne nepopustljivosti in preudarnega popu\u0161\u010danja naposled sprejel samega sebe.<\/p>\n

(->)\u00a0Ni mogo\u010de tako zlahka ustaviti \u010dloveka, ki je trdno odlo\u010den, da bo nadaljeval svojo pot.<\/p>\n

Imel sem nekaj prednosti, ki so bile lastne le meni: ljubezen do te neizprosne de\u017eele in strast do vseh prostovoljnih, za\u010dasnih oblik odrekanja in strogosti.<\/p>\n

Ve\u010dina mojih tako imenovanih juna\u0161tev je bila sicer zgolj nespametno izzivanje; danes v njih z nekoliko sramu odkrivam nizkotno \u017eeljo \u2013 pome\u0161ano s skoraj svetim zanosom, o katerem sem pravkar govoril \u2013 da bi za vsako ceno ugajal in pritegnil pozornost.<\/p>\n

Pogum, kakr\u0161nega bi vselej \u017eelel imeti, bi bil hladen, neprizadet, o\u010di\u0161\u010den sleherne telesne vznesenosti, neomajen kot ravnodu\u0161nost kak\u0161nega boga. Ne domi\u0161ljam si, da sem ga kdajkoli dosegel. Ponaredek, ki sem se ga oprijel kasneje, je bila v mojih slabih trenutkih zgolj cini\u010dna brezbri\u017enost do \u017eivljenja, v najsvetlej\u0161ih pa ob\u010dutek dol\u017enosti, na\u00a0 katerega sem se obesil. Vendar pa sta se, \u010de je nevarnost trajala dalj \u010dasa, cinizem in ob\u010dutek dol\u017enosti umaknila deliriju neustra\u0161nosti, \u010dudnemu orgazmu \u010dloveka, ki je eno s svojo usodo.<\/p>\n

(->)\u00a0Vselej sem rad opazoval velikega strokovnjaka pri delu.<\/p>\n

V veliki meri sem izgubil svojo odvratno \u017eeljo po ugajanju. Brazgotina na bradi mi je slu\u017eila za pretvezo, da si pustim kratko brado gr\u0161kih filozofov.<\/p>\n

Moje \u017eivljenje ni bilo zanje ni\u010d manj skrivnostno; v resnici si ga niso \u017eelele spoznati, raje so vsepovprek sanjarile o njem.<\/p>\n

V modo sem uvedel strogost, ki sem se ji podrejal tudi sam; izna\u0161el sem kult vzvi\u0161ene discipline, ki sem ga pozneje uspel raz\u0161iriti na celotno vojsko.<\/p>\n

Odslovil sem nesposobne uradnike; dal sem usmrtiti najslab\u0161e. Odkril sem svojo neizprosnost.<\/p>\n

Okoli mene se je zbralo nekaj mo\u017e \u010dudovito trdne volje, tesno povezana skupinica, ki sem ji poveljeval, je premogla najvi\u0161jo obliko vrline, edino, ki jo \u0161e trpim: trdna odlo\u010denost, biti koristen.<\/p>\n

Pomembno je bilo zgolj to, da nekdo nasprotuje osvajalni politiki, premotri njene posledice in njen izid, in se, \u010de le mogo\u010de, pripravi, da neko\u010d popravi njene napake.<\/p>\n

Prihodnost sem predvidel dokaj natan\u010dno, kar je povsem mogo\u010de, \u010de smo pou\u010deni o dobr\u0161nemu delu prvin, ki tvorijo sedanjost.<\/p>\n

Oba je pre\u017eemala strast do okra\u0161evanja, spet drugi\u010d do o\u010di\u0161\u010devanja svoje du\u0161e, do izku\u0161anja duha na vseh poskusnih kamnih.<\/p>\n

Motimo se, \u010de imamo prezgodaj prav. \u0160e ve\u010d, dvomil sem sam vase: kriv sem bil nizkotne nejevernosti, ki nam prepre\u010di prepoznati veli\u010dino \u010dloveka, ki ga predobro poznamo; pozabil sem, da nekateri ljudje premikajo meje usode in spreminjajo zgodovino.<\/p>\n

Mu\u010dile so me vse te\u017eave cesarstva, toda moja lastna me je te\u017eila najbolj. Hotel sem oblast. Hotel sem jo, da bi uveljavil svoje na\u010drte, preizkusil svoje re\u0161itve, vzpostavil mir. Hotel sem jo zlasti zato, da bi pred smrtjo bil tisto, kar v resnici sem.<\/p>\n

Spoznal sem, da se v \u017eivljenju uresni\u010di le malo ljudi: njihova nedokon\u010dana dela sem presojal z ve\u010d so\u010dutnosti. Strah pred neizpolnjenim \u017eivljenjem je mojo misel priklepal na eno samo to\u010dko; strmel sem vanjo kakor v ognojek. Za moj pohlep po oblasti je veljalo podobno kot za po\u017eelenje, ki ljubimcu prepre\u010duje jesti, spati, misliti in celo ljubiti, dokler niso opravljeni dolo\u010deni obredi. Br\u017e ko mi je bilo prepovedano, da bi o prihodnosti odlo\u010dal kot gospodar, so se mi tudi najbolj nujne naloge zdele odve\u010dne; da bi spet \u017eelel biti koristen, sem potreboval zagotovilo, da bom vladal.<\/p>\n

Poglavitno je, da \u010dlovek, ki pride na oblast, zatem doka\u017ee, da si jo je zaslu\u017eil.<\/p>\n

Vendar me je red na ulicah zadovoljil le napol; hotel sem, da bi se vrnil v duha, ali bolje, da bi v njem prvi\u010d zavladal.<\/p>\n

(->)\u00a0\u010ce imajo mr\u017enja, omejenost in norost trajne u\u010dinke, ni nobenega razloga, da jih ne bi imeli tudi razumnost, pravi\u010dnost, dobrohotnost.<\/p>\n

(->)Mir je moj cilj, vendar nikakor moj malik; beseda ideal je predale\u010d od resni\u010dnosti, da bi mi lahko ugajala.<\/p>\n

Kot vsepovsod drugje, se tudi tu nisem hotel podrejati sistemu. Vojno sem sprejel kot sredstvo za dosego miru, \u010de pogajanja niso zadostovala, tako kot se zdravnik odlo\u010di za kavter, potem ko je poskusil s preprostej\u0161imi sredstvi. \u010clove\u0161ke zadeve so tako zapletene, da tudi moja miroljubna vladavina premore svoja obdobja vojne, tako kot ima \u017eivljenje velikega vojskovodje ho\u010de\u0161 no\u010de\u0161 tudi svoja obdobja miru.<\/p>\n

Meni, ki sem dajal prednost idejam, na\u010drtom ali kve\u010djemu bodo\u010di podobi samega sebe, se je ta banalna vdanost \u010dloveka \u010dloveku zdela osupljiva in nedoumljiva.<\/p>\n

Brez primesi strahu bi bilo devi\u0161ko zlato spo\u0161tovanja premehko.<\/p>\n

Skrajna vljudnost, v kateri so neotesanci neko\u010d videli obilo \u0161ibkosti, morda celo strahopetnosti, se jim je zdela kakor gladka in polo\u0161\u010dena no\u017enica mo\u010di.<\/p>\n

Vsak od nas premore ve\u010d vrlin, kot mislimo, vendar pa pridejo na dan \u0161ele z uspehom, morda zato, ker se pri\u010dakuje, da se bomo tedaj nehali ravnati po njih.<\/p>\n

Hotel sem, da bi bil moj presti\u017e oseben, zlepljen s ko\u017eo in v hipu izmerljiv v pojmih umske gib\u010dnosti, mo\u010di in izvr\u0161nih dejanj.<\/p>\n

Hvale\u017een sem bogovom, da so mi naklonili \u017eiveti v dobi, v kateri je moja naloga premi\u0161ljeno preurediti svet.<\/p>\n

(->)\u00a0Mislim, da vsej\u00a0 filozofiji sveta ne bi uspelo ukiniti su\u017eenjstva: spremenilo se bo kve\u010djemu ime. Lahko si zami\u0161ljam huj\u0161e oblike su\u017eenjstva od na\u0161e, huj\u0161e, ker so prikritej\u0161e: bodisi da bi ljudi spremenili v neumne, zadovoljne stroje, ki bi mislili, da so svobodni, medtem ko bi bili su\u017enji, bodisi da bi jih prikraj\u0161ali za \u010dlove\u0161ke u\u017eitke in kratko\u010dasja ter jim privzgojili prav tako fanati\u010dno veselje do dela, kot je pri barbarskih ljudstvih strast do vojne. \u0160e vedno mi je ljub\u0161e na\u0161e su\u017eenjstvo telesa od su\u017enosti duha in domi\u0161ljije.<\/p>\n

Del na\u0161ih nadlog izvira iz tega, da je preve\u010d ljudi sramotno bogatih ali obupno revnih.<\/p>\n

Vzvi\u0161ena disciplina je dol\u017ena pripomo\u010di k \u010dlove\u010dnosti svoje dobe.<\/p>\n

Vendar sem se zanesel zlasti na popolno pripravljenost telesa: hitri pohod na\u00a0 razdaljo dvajsetih milj mi je bil toliko kot ni\u010d, no\u010d brez spanja je bila le povabilo k razmi\u0161ljanju. Malo je ljudi, ki skozi \u017eivljenje ljubijo potovanja, to neprestano razbijanje vseh navad in nenehno pretresanje predsodkov. Trudil sem se, da bi imel \u010dim manj navad in nobenega predsodka.<\/p>\n

Hotel sem \u017eiveti sredi \u010dim ve\u010djega razko\u0161ja melodij iz oblik.<\/p>\n

(->)\u00a0Podoben sem na\u0161im kiparjem: \u010dlovek mi zadostuje; v njem najdevam vse, celo ve\u010dnost.<\/p>\n

Mo\u010d, Pravi\u010dnost, Muze. Mo\u010d je predstavljala temelj, strogost, brez katere ni lepote, in odlo\u010dnost, brez katere ni pravice. Pravi\u010dnost je pomenila ravnovesje delov, celo ubranost razmerij, ki je ne sme popa\u010diti nobeno pretiravanje. Mo\u010d in Pravi\u010dnost sta bili zgolj dobro ugla\u0161eni glasbili v rokah Muz. Sleherno nasilje, sleherna nesre\u010da, je pomenila \u017ealitev lepega telesa \u010dlove\u0161tva, ki jo je treba prepovedati. Sleherna krivica je bila napa\u010dna nota v harmoniji sfer, ki se ji moramo ogniti.<\/p>\n

Sleherni \u010dlovek mora v teku svojega kratkega \u017eivljenja neprestano izbirati med neutrudnim upanjem in modro odsotnostjo upov, med u\u017eitki kaosa in trdnosti, med Titanom in Olimpijcem. Izbirati med obema ali ju uspeti uskladiti med seboj.<\/p>\n

Groza me je nekoristnih razprav, v katerih vsakdo ve \u017ee vnaprej, \u010de bo popustil ali ne; resnica v poslu koristi zlasti temu, da so stvari preprostej\u0161e in da se naglo premikajo naprej.<\/p>\n

Veliko sem se lahko nau\u010dil od teh nepopustljivih fanatikov, a pod pogojem, da zasukam smisel njihove lekcije. Ti modreci so si svojega boga prizadevali najti onstran oceana\u00a0 oblik, ga omejili na lastnost edinstvenega, nedotakljivega in netelesnega, ki se ji je odrekel tistega dne, ko je sklenil postati vesolje Moj odnos do bo\u017eanskega je bil druga\u010den. Predstavljal sem si, da mu pomagam v naporu, da bi razsvetlil in uredil svet, razvil in pomno\u017eil njegove zavoje, veje in zasuke.<\/p>\n

Pri \u0161tiriin\u0161tiridesetih sem se \u010dutil osvobojenega nestrpnosti, gotovega vase, tako popolnega, kot mi je dopu\u0161\u010dala moja narava, ve\u010dnega. Razumeti mora\u0161, da gre tu za umski pojem; deliriji, \u010de jih \u017ee moramo imenovati tako, so pri\u0161li pozneje. Bog sem bil preprosto zato, ker sem bil \u010dlovek.<\/p>\n

Prihodnost se je zdela nepomembna; prenehal sem zastavljati vpra\u0161anja prero\u010di\u0161\u010dem; zvezde so bile le \u0161e \u010dudoviti obrisi na oboku neba.<\/p>\n

S skrajnostmi v vrlinah je enako kakor s skrajnostmi v ljubezni, njihova vrednost je v njihovi redkosti, v njihovem zna\u010daju neponovljive mojstrovine in prave nezmernosti.<\/p>\n

Slabo sem razumel , zakaj bi kdo hotel zapustiti svet, ki se mi je dozdeval lep, in ga vsem bole\u010dinam navkljub ne bi iz\u010drpal do konca, do poslednje mo\u017ene mislim stika in celo pogleda.<\/p>\n

Spokojnost, tako zelo naklonjena delu in urjenju duha, je po moje eden najlep\u0161ih u\u010dinkov ljubezni.<\/p>\n

Vse bolj se mi je zdelo, da so vsa bo\u017eanstva skrivnostno stopljena v Enem, da so neskon\u010dno mnogovrstna iz\u017earevanja in enakovredna razodetja ene same sile, njihova protislovnost je zgolj eden od na\u010dinov njihove ubranosti. Zastavil sem si nalogo, da zgradim sveti\u0161\u010de Vsem bogovom, Panteon.<\/p>\n

Ni mi bilo do tega, da bi na spomeniku, ki je bila moja zamisel, stalo moje ime. Mo\u010dno pa mi je ugajalo, da ga je ve\u010d kot stoletje star napis spajal z za\u010detkom cesarstva, z umirjeno Avgustovo vladavino. Tudi \u010de sem napravil kaj novega, sem se rad po\u010dutil kot nadaljevalec. Prek Trajana, ki je uradno postal moj o\u010de, in Nerve, ki je postal moj prednik, sem bil povezan tudi z dvanajsterico cesarjev, do katerih je bil Svtonij tako neprizanesljiv. Tiberijeva bistrovidnost, manj njegova trdosr\u010dnost, Klavidjeva u\u010denost, manj njegova \u0161ibkost, Neronova ljubezen do umetnosti, vendar brez sleherne topoglave ne\u010dimrnosti, Titova dobrota, manj njegova pu\u0161\u010dobnost, Vespazijanova gospodarnost, brez njegove sme\u0161ne skoposti \u2013 vse te lastnosti so mi ponujale obilo zgledov, ki sem si jih prizadeval dose\u010di. Ti vladarji so \u017ee odigrali svojo vlogo v javnih zadevah; odtlej je bila moja naloga, da med njihovimi dejanji izberem tista, ki jih je vredno nadaljevati, u\u010dvrstim najbolj\u0161a in popravim najslab\u0161a; da tako ravnam vse do dne, ko bodo drugi mo\u017eje, bolj ali manj sposobni, a v enaki meri odgovornosti, prevzeli nalogo, da enako napravijo z mojimi.<\/p>\n

Kot veliko \u017eensk, nedovzetnih za ljubezen, je slabo poznala njeno mo\u010d; ta nevednost je izklju\u010devala tako ljubosumje kot prizanesljivost.<\/p>\n

(->)\u00a0Kolikor vem, naj bi modrost obstajala v tem, da predvidimo naklju\u010dja, ki so \u017eivljenje samo, in si pri tem prizadevamo izlo\u010diti najslab\u0161a.<\/p>\n

S\u010dasoma je odkritost postala edina vrlina, ki sem ji bil privr\u017een.<\/p>\n

Toda prihodnost mi ni mogla ni\u010desar ve\u010d prinesti, vsaj ni\u010d tak\u0161nega, kar bi veljalo za dar. Opravil sem svojo trgatev; mo\u0161t \u017eivljenja je napolnil kad. Resda sem nehal svojo usodo \u017ee zdavnaj prenehal nadzirati, vendar pa sem v skrbno izdelanih pravilih, ki sem se jim podrejal v preteklosti, videl le \u0161e prvo u\u010dno dobo \u010dlovekove poklicanosti; so kakor verige, ki se jih prisili nositi plesalec, da bo bolje posko\u010dil potem, ko jih bo odlo\u017eil.<\/p>\n

Mojo vedo\u017eeljnost so pritegnila vmesna podro\u010dja, kjer se stapljata telo in du\u0161a, kjer sanje ustrezajo resni\u010dnosti in jo v\u010dasih celo prehitijo, kjer si \u017eivljenje in smrt izmenjujeta lastnosti in maske.<\/p>\n

(->)\u00a0Naglas sva sanjarila: je du\u0161a le skrajna dovr\u0161enost telesa, krhko pri\u010devanje muke in u\u017eitka bivanja? Ali pa je morda starej\u0161a od telesa, ustvarjenega po njeni podobi, in ga uporablja le za\u010dasno, kot zasilno orodje? Jo zmoremo poklicati nazaj v meso in med njima spet vzpostaviti tesno povezanost, zgorevanje, ki ga imenujemo \u017eivljenje? In \u010de du\u0161e premorejo lastno istovetnost, se morda lahko izmenjujejo med sabo, prehajajo od enega bitja k drugemu kot krhelj sade\u017ea ali po\u017eirek vina, ki si ga v poljubu izmenjata ljubimca? Vsak modrec vsaj dvajsetkrat na leto spremeni mnenje o teh stvareh; moj skepticizem se je vedno bojeval z vedo\u017eeljnostjo, moje navdu\u0161enje z ironijo. Vendar pa sem se prepri\u010dal, da razum pusti pronicati do nas zgolj borno usedlino dejstev.<\/p>\n

Neka \u017eenska, katere nekoliko hladna lepota bi me zapeljala, \u010de se ne bi odlo\u010dil, da svoje \u017eivljenje poenostavim in omejim na tisto, kar je zame najpomembnej\u0161e, je igrala na trikotno harfo z oto\u017enim zvenom.<\/p>\n

Sovra\u017eim poraz, celo poraz nasprotnikov.<\/p>\n

Moje spo\u0161tovanje do nevidnega sveta ni segalo dovolj dale\u010d, da bi zaupal bo\u017eanskim blebetanjem.<\/p>\n

Ne\u0161teto neumnih govoric o moji nesre\u010di se je \u017ee raz\u0161irilo po svetu; celo na ladjah, ki so me spremljale, so kro\u017eile okrutne, sramotilne pripovedi; pustil sem, da govorijo, kajti resnica ni bila tiste vrste, ki bi jo povedali naglas.<\/p>\n

(->)\u00a0Krhki obrambni zidovi, s katerimi se \u010dlovek zoperstavlja smrti, so se razvijali v dveh smereh: prvi nam predstavlja smrt kot neizbe\u017eno zlo, nas opominja, da ne lepota, ne ljubezen, ne mladost ne ube\u017ee propadu; nam naposled doka\u017ee, da je \u017eivljenje s svojim spremstvom nadlog \u0161e stra\u0161nej\u0161e od smrti in da je bolje umreti kot ostareti. K tem\u00a0 resnicam se zatekamo zato, da bi se la\u017ee vdali v usodo; upravi\u010dujejo predvsem obup. Drugi niz dokazov spodbija prvega, tona na\u0161i filozofi teh stvari ne motrijo tako od blizu; zdaj ni ve\u010d \u0161lo za sprijaznjenje s smrtjo, temve\u010d za njeno zanikanje. Pomembna je le du\u0161a; nesmrtnost te neotipljive re\u010di, ki je nikoli nismo videli delovati zunaj telesa, vzvi\u0161eno razgla\u0161ajo kot dejstvo , ne da bi se prej sploh potrudili dokazati njen obstoj. Sam nisem bil tako prepri\u010dan o tem: \u010de glas, nasmeh, pogled, te neizmerljive resni\u010dnosti, razpadejo v ni\u010d, zakaj ne bi tudi du\u0161a?<\/p>\n

Pesnik zmaga nad rutinami ter besedam vsili svojo misel \u0161ele z napori, ki so prav tako dolgotrajni in vztrajni kot moja vladarska prizadevanja.<\/p>\n

\u2026 nekako v tem \u010dasu mi je Kvadrat, \u0161kof kristjanov poslal apologijo svoje vere\u2026 prebral sem njegovo delo; iz vedo\u017eeljnosti sem Flegontu celo poveril nalogo, da zbere podatke o \u017eivljenju mladega preroka po imenu Jezus, ustanovitelja lo\u010dine, ki je pred pribli\u017eno stotimi leti umrl kot \u017ertev judovske nestropnosti\u2026 V sila pustem Kvadratovem pisanju sem vendarle oku\u0161al ganljivi \u010dar kreposti preprostih ljudi, njihovo milino, prostodu\u0161nost, medsebojno vdanost\u2026 Vendar sem bil pozoren tudi na dolo\u010dene nevarnosti\u2026 Pod medlo in vase zaprto nedol\u017enostjo sem zaslutil okrutno neizprosnost sekta\u0161a vpri\u010do tujih na\u010dinov \u017eivljenja in razmi\u0161ljanja, nesramno oholost, s katero se postavlja nad druge, pogled, prostovoljno zamejen s pla\u0161nicami.<\/p>\n

Platon je napisal Dr\u017eavo in proslavil idejo pravi\u010dnika, vendar smo mi tisti, ki se na podlagi lastnih napak trudimo, da bi iz dr\u017eave naredili ljudem koristen stroj, katerega kolesje bi terjalo kar najmanj \u017ertev.<\/p>\n

Marljivost, skrbnost, ukvarjanje s podrobnostmi, ki priostrijo drznost na\u010drtov v celoti, so vrline, ki sem jih pridobil v Rimu.<\/p>\n

Moj cilj je bil preprost: zmanj\u0161ati sem hotel gmoto protislovij in zlorab, ki pravni postopek spremenijo v go\u0161\u010davo, kamor si po\u0161teni ljudje ne upajo vstopiti in kjer odli\u010dno uspevajo roparji.<\/p>\n

Najmanj\u0161i spodrsljaji v politi\u010dnem \u017eivljenju so me razdra\u017eili z isto silo, kot me je v Vili razjezila drobna nepravilnost v tlaku, kapljica voska na marmornati mizi in najneznatnej\u0161a napaka pri predmetu, ki naj bi bil brez pomanjkljivosti in made\u017eev.<\/p>\n

Dejansko pa Izrael \u017ee dolga stoletja zavra\u010da mo\u017enost, da bi bil zgolj ljudstvo med ljudstvi in njegov bog le eden izmed drugih.<\/p>\n

Pozabljal sem, da v bitki med fanatizmom in zdravim razumom slednji le poredko zmaga.<\/p>\n

Ne moremo se uveljaviti, \u010de ne premoremo vsaj nekaj surove spretnosti.<\/p>\n

\u017de od nekdaj mi prepisujejo nenavadna videnja in vzvi\u0161ene skrivnosti. Motijo se: ni\u010desar ne vem.<\/p>\n

Toda pri\u0161le bodo druge tolpe, novi la\u017eni preroki. Nasledniki bodo na\u0161a slabotna prizadevanja za izbolj\u0161anje \u010dlovekovega polo\u017eaja morda nadaljevali brez pazljivosti; zrno zmote in propada, ki se skriva v samem dobrem, bo v prihodnjih stoletjih morda celo po\u0161astno zraslo. Svet se nas bo naveli\u010dal in si poiskal druge gospodarje; kar se nam je zdelo modro, bo postalo dolgo\u010dasno; kar priznavamo za lepo, bo morda veljalo za odvratno. Morda ima \u010dlove\u0161ki rod potrebo po ob\u010dasni kopeli v krvi in spustu v grob, kot mitrejski posve\u010denec.<\/p>\n

S svojim telesom sem vselej \u017eivel v slogi: potihoma sem se zana\u0161al na njegovo ubogljivost, na njegovo mo\u010d.<\/p>\n

Ni\u010desar ne vemo o bolezni, dokler ne spoznamo njene nenavadne podobnosti z vojno in ljubeznijo, njenih popustitev, zvija\u010d in zahtev, te \u010dudne in edinstvene zmesi, ki jo ustvari preplet zna\u010daja in trpljenja.<\/p>\n

(->)\u00a0Vse, kar osvetljuje \u010dlovekov trud, pa \u010deprav za en sam dan, se mi je vpri\u010do pozabljivosti sveta zdelo nadvse koristno.<\/p>\n

Ve\u010dina ljudi, ki kaj \u0161tejejo v zgodovini, je zaplodilo povpre\u010dne potomce ali \u0161e kaj huj\u0161ega od tega; zdi se, da so v sebi iz\u010drpali vse zaloge mo\u010di nekega rodu. O\u010detovska ljubezen je skoraj vselej v sporu z interesi vladanja.<\/p>\n

(->)\u00a0Ena od redkih prednosti starosti je mo\u017enost, da odvr\u017ee\u0161 sleherno masko.<\/p>\n

(->)\u00a0Spremljal sem njegovo \u017eivljenje: moje mnenje o njem se je neprestano spreminjalo, kot je mogo\u010de samo pri ljudeh, ki se nas dotaknejo; pri ostalih se zadovoljimo s tem, da jih presodimo le v grobih potezah in enkrat za vselej.<\/p>\n

Vsekakor ne bi bil eden tistih dobrodu\u0161nih vladarjev, ki mu lahko ukazuje vsakr\u0161na svojat.<\/p>\n

(->)\u00a0V\u010dasih se spra\u0161ujem, ob kateri \u010deri bo potonila tvoja modrost \u2013 saj se to zgodi nam vsem: bo to soproga, prevelika ljubezen do sina, ena tistih upravi\u010denih pasti, v katere se ujamejo \u010dezmerno vestna, \u010dista srca; ali preprosteje, starost, iz\u010drpanost, bolezen, razo\u010daranje, ki nam pri\u0161epetujejo, da je vse ni\u010devo, torej tudi krepost?<\/p>\n

(->)\u00a0Ne obstaja le ena modrost in vse so potrebne na svetu; prav je, da se izmenjujejo.<\/p>\n

(->)\u00a0\u017divljenje mi je veliko dalo, ali druga\u010de, od njega sem si znal veliko izboriti; v tem trenutku se mi kot v \u010dasu moje sre\u010de, \u010deprav iz docela druga\u010dnih razlogov, zdi, da mi nima ve\u010d ni\u010desar ponuditi; pa\u010d pa nisem prepri\u010dan, da me ne more ve\u010d ni\u010desar nau\u010diti. Njegove skrivnostne nauke bom poslu\u0161al do konca.<\/p>\n

Ni mi ve\u010d dano u\u017eivati mirnih radosti \u010dlovekovega prijateljstva; ljudje me obo\u017eujejo; \u00a0preve\u010d me \u010dastijo, da bi me lahko ljubili.<\/p>\n

Zdi se, da je mo\u010d v meni \u0161e vedno zmo\u017ena urejati \u017eivljenja in pretresati svetove.<\/p>\n

\u010cudim se, da se ve\u010dina ljudi tako boji prikazni, \u010detudi v sanjah tako zlahka govorijo z mrtvimi.<\/p>\n

(->)\u00a0Vsi vemo, da je \u017eivljenje kruto. Vendar se mi prav zato, ker si od \u010dlove\u0161ke usode obetam tako malo, obdobja sre\u010de, delni napredek in prizadevanja za ponovni za\u010detek in nadaljevanje zdijo kakor \u010dude\u017ei, ki odtehtajo neskon\u010dno mno\u017eico tegob, porazov, brezbri\u017enosti in zmote. Pri\u0161le bodo nove nesre\u010de, nova razdejanja; zmagal bo nered, a v\u010dasih tudi red. Med dvema obdobjema vojne bo zavladal mir; pojmi svoboda, ve\u010dnost in pravi\u010dnost bodo semtertja spet dobila pomen, ki smo jim ga sku\u0161ali dati.<\/p>\n

\n
\n

Vsebina<\/p>\n<\/span><\/div>\n