{"id":1691,"date":"2011-06-29T18:36:46","date_gmt":"2011-06-29T16:36:46","guid":{"rendered":"https:\/\/www.blazkos.com\/?p=1691"},"modified":"2011-06-25T15:42:06","modified_gmt":"2011-06-25T13:42:06","slug":"tveganje","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.blazkos.com\/sl\/tveganje\/","title":{"rendered":"Tveganje"},"content":{"rendered":"

Hitro lahko opazimo, da je v na\u0161i kulturi odnos do tveganja izjemno izkrivljen. V samem bistvu tveganja sploh ne razumemo, kaj \u0161ele, da bi ga tolerirali \u2013 tako pri sebi, kot pri drugih. S tak\u0161nim odnosom do tveganja bomo v prihodnosti imeli velike probleme, saj bo drasti\u010dno upadla kakovost na\u0161ih \u017eivljenj. Namre\u010d, \u010de posameznik pogumno ne obvladuje svojih strahov in se ne poda strastno za svojimi \u017eivljenjskimi sanjami, lahko \u017eivi le v okovih sodobnega udobja s hipnoti\u010dnimi u\u010dinki (televizija<\/a>, krediti in nakupovanje), medtem ko bistvo \u017eivljenje usiha.<\/p>\n

Izkrivljen odnos do tveganja je povsem razumljiv. Na eni strani je tukaj zgodovina na\u0161ega naroda, ki jasno narekuje, da se tveganje enostavno ne izpla\u010da<\/strong>, saj povzro\u010da zgolj nemir v \u017eivljenju, pa \u010deprav je to \u017eivljenje stisnjeno znotraj kalupa pravil gospodarja. \u0160e ve\u010d, \u010de je tvegal sosed in se mu tveganje ni obrestovalo, je bilo s tem ogro\u017eeno \u017eivljenje celega naroda. Ve\u010d o tem ne bi razpravljal, saj zelo podrobno omenjene kulturne izzive obravnava Miha Mazzini v svojih kolumnah<\/a><\/span>.<\/p>\n

Za povrh je k zgodovinskemu razvoju negativnega odnosa do tveganja zaradi hlap\u010devstva in h izkrivljenemu pogledu na tveganje dodatno prispevalo \u0161e 20 let strahovito strme rasti na\u0161ega gospodarstva.<\/strong> \u010ce tveganje najprej stoletja in stoletja sploh ni bilo sprejemljivo, je potem pri\u0161lo obdobje dveh desetletji, ko je tveganje prina\u0161alo zgolj gotove dobi\u010dke. V Slovenije je bilo obdobje hitre rasti in bogatenja naroda \u0161e posebej izrazito. Vsi tvegani posli so se bogato obrestovali. Tako tveganje sploh ni bilo ve\u010d tveganje.<\/p>\n

Tipi\u010den primer so bile na primer investicije na borzi. Slovenski vzajemni skladi so kraljevali na svetovnih lestvicah najbolj donosnih upravljavcev, a realno le zaradi napihovanja balona. Investiranje v delnice je po definiciji tvegana nalo\u017eba in pri nas je ta tvegana nalo\u017eba nosila samo izjemne donose. Zato so ljudje za\u010deli jemati kredite, da so lahko kupovali delnice. Saj naj bi tveganje pomenilo zgolj rast.<\/p>\n

\u010ce sedaj pome\u0161amo oba psiholo\u0161ka pojava, dobimo povpre\u010den pogled na tveganje pri nas. In ta je absolutno zmeden. Povsem zmeden. Po eni strani nam kolektivna podzavest narekuje, da nikakor ne smemo tvegati, ker bomo izgubili glavo ter da moramo \u010dim prej potol\u010di tudi soseda, ki \u017eeli tvegati, da ne ogrozi celotnega naroda. Ko nekako ozavestimo, da so te \u010dasi pa mogo\u010de mimo in se odlo\u010dimo za tvegano potezo, pa pri\u010dakujemo, da se nam bo tveganje obrestovalo. Brez tveganja.<\/p>\n

Najslab\u0161i mo\u017eno scenarij je na koncu ta, da zberemo pogum, premagamo sebe in tvegamo, potem pa se nam tveganje ne obrestuje (kar je normalno pri\u010dakovati). Zato se podamo nazaj v cono udobja in k vzorcem, ki smo jih premagali in tako resni\u010dno poskrbimo, da nikoli ve\u010d ne tvegamo ali kdor koli drug, ki ga poznamo.<\/p>\n

Prihodnost, ki nas \u010daka bo zahtevala, da razvijemo zdrav odnos do tveganja. Ne bo ve\u010d gospodarja, na katerega bi lahko valili odgovornost, prav tako pa ne noro strme konjunkture gospodarstva, ki bi sama od sebe poskrbela, da se uresni\u010dijo na\u0161e sanje.<\/p>\n

<\/span>Zdrav odnos do tveganja<\/strong><\/span><\/h3>\n

Poglejmo si sedaj, kaj pomeni relativno zdrav pogled na tveganje. Tvegati pomeni, da se podamo v nevarnost (neznano), z namenom dosega dolo\u010denega cilja. Torej prvo dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da obstaja cona udobja<\/a><\/span> v katero nas konzervira povpre\u010dje dru\u017ebe in obstajajo na\u0161e \u017eivljenjske sanje. Med njima je velik prepad in \u010de bomo \u017eeleli uresni\u010diti svoje cilje<\/a><\/span> ter s tem sanje, se bomo morali podati v nevarnost iz cone udobja.<\/p>\n

Te besede bom \u0161e enkrat ponovil. \u010ce ne \u017eelimo v osebnem \u017eivljenju \u017eiveti kot tla\u010dani, \u010de ne \u017eelimo biti v samem povpre\u010dju<\/a><\/span>, ampak \u017eelimo izkoristiti sokove \u017eivljenja do zadnje kapljice bomo morali tvegati.<\/strong> Zgodovino bomo morali postaviti v pravi kontekst ter razviti zdrav odnos do tveganja, ki je edina mo\u017enost, da razvijemo v prihodnosti kakovost \u017eivljenja, kot si jo \u017eelimo. Druga\u010de se bomo morali odpovedati standardu, ki ga danes u\u017eivamo.<\/p>\n

Drugo pomembno dejstvo pa je, da se tveganje redko obrestuje. V ve\u010dini primerov tveganje pomeni, da se spotakne\u0161 in polomi\u0161.<\/strong> Pogled na tveganje, ki ga je nudila konjunktura je povsem napa\u010den. Tveganje ni samo po sebi tveganje, \u010de ni velike verjetnosti, da nam nekaj ne bo uspelo. To si moramo priznati. Realno \u017eivljenje in filmska zgodba s sre\u010dnim koncem sta povsem nekaj drugega.<\/p>\n

Vendar ko tvegamo in nam ne uspe, ni vse zaman. Dale\u010d od tega. Ravno obratno. Ko smo se podali iz cone udobja, smo pre\u0161li v cono u\u010denja<\/a><\/span>. Dlje, kot smo \u0161li iz cone udobja in ve\u010d kot je faktorjev, ki so izven na\u0161ega obmo\u010dja vpliva<\/a><\/span>, ve\u010dja verjetnost je, da bomo pogrnili. Bolj, kot smo nagnjeni k tveganju, ve\u010dji korak bomo sku\u0161ali narediti, vendar je tudi ve\u010dja verjetnost, da se bomo povsem polomili.<\/p>\n

Jezus Kristus<\/a><\/span> je tvegal in bil zato kri\u017ean. Tudi danes so ljudje lahko kri\u017eani za svoja tveganja, \u010deprav mogo\u010de ne v tako kruti obliki.<\/p>\n

Torej ne smemo biti presene\u010deni, \u010de tvegamo in se nam tveganje ne izide. To je zelo pogost scenarij. Zato se moramo ob vsakem tveganju nujno vpra\u0161ati, kaj se bo zgodilo, \u010de izgubim prav vse kar \u00a0z dolo\u010deno potezo tvegam. <\/strong>Mlaj\u0161i kot smo, manj kot imamo obveznosti ter ve\u010d kot imamo resursov, ki jih nismo tvegali, ve\u010djo stopnjo tveganja si lahko privo\u0161\u010dimo.<\/p>\n

\u010ce je prvo pravilo, da je za polno \u017eivljenje nujno tvegati, pa je drugo pravilo, da mora biti to tveganje smiselno ocenjeno. Pripraviti se moramo na morebitni polom ter kako bomo iz poloma ponovno vstali. Uspeh pomeni, da se premikamo od poraza do poraza, ko se nam tveganja ne obrestujejo, ne da bi pri tem izgubili vztrajnost in motivacijo.<\/strong><\/p>\n

Vsi se zavedamo tveganja, \u010de gremo v casino s 100\u20ac in se z njimi igramo. Niti nismo razo\u010darani, \u010de odidemo iz casinoja praznih rok. Npr. podjetni\u0161tvo na drugi strani, kot sinonim za poslovno tveganje, je veliko bolj tvegano kot kazino. \u0160tevilo neznank je bistveno ve\u010dje. Torej, \u010de se podamo v podjetni\u0161tvo in nam ne uspe, ne smemo biti ni\u010d kaj bolj razo\u010darani, kot gremo razo\u010darani iz casinoja.<\/p>\n

Vse skupaj pa ima eno zelo pozitivno plat, ki sem jo \u017ee izpostavil. V casinoju je stopnja na\u0161ega tveganja vedno enaka. Sploh pri igrah, kjer ne moremo zmanj\u0161ati tveganja z razvojem kompetenc. V realnem \u017eivljenju je druga\u010de. Ob vsakem tveganju se nekaj nau\u010dimo in obvladujemo vedno ve\u010d neznank. To pomeni, da imamo ob vsakem naslednjem enakem tveganju ve\u010d mo\u017enosti za uspeh, \u010de nam pri prej\u0161njem poskusu ni uspelo. Tako na\u0161 avatar<\/a><\/span> postaja vedno bolj sposoben. Kot takrat, ko smo se u\u010dili vozit kolo.<\/p>\n

Ne tvegati v \u017eivljenju ni ve\u010d sprejemljivo. To mentaliteto smo razvili s hlap\u010devstvom in se jo moramo znebiti. Prav tako pa ni smiselno brezglavo tvegati. To mentaliteto nam je dala konjunktura, kjer je bilo marsikaj enostavno podarjeno.<\/p>\n

Odlo\u010diti se moramo za tveganja v \u017eivljenju, ki nas vodijo k na\u0161im sanjam, predvsem pa stopnjo tega tveganja sistemati\u010dno zmanj\u0161evati in se pripraviti na to, da lahko izgubimo vse.<\/strong> Nujno je, da ocenimo in naredimo strategijo, kako se bomo pobrali, \u010de izgubimo prav vse, kar smo tvegali. Saj obstaja velika verjetnost, da se bo res izgubilo.<\/p>\n

Takrat pa nima smisla preve\u010d jamrati. Malo \u017ee, da se potola\u017eimo, potem pa naprej v akcijo.<\/p>\n

Na koncu pa si velja \u0161e zapomniti: Velikokrat tvegamo, da bomo pridobili nekaj vidnega navzven. \u010ce nam uspe, dobimo res dobro kompenzacijo za na\u0161 ego<\/a><\/span>. Pogosto pa zanemarjamo, kaj razvijemo v svoji notranjosti, \u010de nam ne uspe.<\/strong> Tega se ne vidi, vendar je na koncu to vse, kar \u0161teje.<\/p>\n

Tvegajte in uresni\u010dite svoje sanje! Pri tem upajte na najbolj\u0161e, vendar se pripravite na najslab\u0161e. Vsaj pri prvih nekaj tveganjih na posameznih podro\u010djih se vam bo zgodilo najslab\u0161e. \u010ce ne boste obupali, boste od poraza do poraza postajali bolj\u0161i in bolj\u0161i, obenem pa razvijali notranje vire<\/a><\/span> in tveganja se vam bodo vse bolj obrestovala.<\/p>\n

Pri ve\u010djih tveganjih, kot smo jih sposobni obvladovati in h katerim bomo zagotovo vedno stremeli z zdravim odnosom do tveganja, pa moramo paziti, da tvegamo zgolj toliko, kot smo pripravljeni izgubiti v celoti.<\/p>\n

\n
\n

Vsebina<\/p>\n<\/span><\/div>\n