Resnica je luksuz

Po naravi sem nekoliko naiven, predvsem zaradi globokega upanja, da je ta svet vsaj kanček lepši, kot v resnici je. Strinjam se s trditvijo, da smo na pol poti med živaljo in bogom. Smo del krute narave, kjer preživijo na kratki rok najmočnejši, na dolgi rok pa najbolj fleksibilni, pa ne glede na moralna načela. Po drugi strani se počasi približujemo duhovnemu bitju, ki se zaveda, da smo vsi eno ter da si vsak zasluži mirno in dostojno življenje na zemlji; če škoduješ sočloveku, škoduješ sam sebi; dobro se z dobrim vrača. Zato počasi elemente živalskosti odrivamo na stran, ker je življenje pač tako lepše.

To, da se približujemo duhovnemu bitju, je bilo že večkrat znanstveno dokazano. Časi so vse manj nasilni, vse več ljudi ima polne trebuhe in se lahko ukvarja s smislom življenja, vsak mesec izide veliko število knjig, ki govorijo o empatiji, duhovni inteligenci, sodelovanju ipd. Upanje za človeštvo obstaja ravno na teh dveh temeljih – eden je dvig zavesti, se pavi še korak bližje v smeri proti duhovnemu bitju, drugi temelj je tehnološki razvoj, ki bo omogočil, da kljub hitremu naraščanju prebivalstva ne bomo stopili korak nazaj, kjer bo potrebna borba za zadovoljitev osnovnih fizioloških potreb.

Žal pa ugotavljam, da smo še vedno veliko bolj živali, kot duhovna bitja – bistveno bolj, kot si to upamo priznati. Nešteto je situacij, kjer lahko opazimo, da se ljudje obnašajo kot živali (tekmovanje, zganjanje nasilja, nadvlada, zatiranje, izločanje ipd.). Velikokrat kar pot pretvezo višjega, včasih celo duhovnega cilja. Temu bi lahko rekli hinavščina, se pravi prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnico. Če se spomnimo prilik o Jezusu Kristusu naj bi ta postal jezen, pri čemer velja še omeniti, da je jeza eden izmed smrtnih grehov, takrat, ko so mu prekrižali pot hinavci; na primer trgovci, ki so v templjih prodajali svojo šaro pod pretvezo višjih ciljev.

Ravno zato, ker smo včasih bolj živali, kot si to upamo sploh priznati, je resnica luksuz. Zakaj? Zadaj ni nobene velike teorije zarote. Gre za tisoče majhnih vektorjev, ki se prepletajo. Ljudje se trudimo skladno z Maslowo hierarhijo potreb zadovoljiti čim večje število hotenj in splezati čim višje po omenjeni piramidi; saj naj bi nam to zagotavljajo bolj srečno življenje. Osnovna elementa, ki napajata to piramido sta denar in dodatne možnosti (svoboda) – te dodatne možnosti so zagotovljene s pozicijo, lepoto, pravnim omejevanjem drugih, število pripadnikov (moč) ipd.

Iz tega vidika je torej vse zgolj posel – šolstvo, politika, cerkev, tehnologija, podjetništvo že v osnovi, javna uprava, televizijski program, sociala, dobrodelnost, šport, umetnost ipd. Vsak ima pač svojo agendo, posameznik in/ali organizacija, ki jo skuša vsiliti čim večjemu številu ljudi; jih programirati v pridne uporabnike produktov in storitev znotraj teh agend; nekatere nekoliko bolj na silo, druge malo manj. To je bistvo vsakega posameznika in vsake organizacije. S tem seveda ni nič narobe, tako deluje svet, drugače bi še vedno spali v jamah.

Na podlagi tega koncepta delujemo prav vsi, od največjih svetnikov, pa do največjih kapitalistov ali najbolj krutih posameznikov naše družbe; lahko v obliki posameznika ali organizacije. Vsak ima svojo agendo, s katero želi zadovoljiti svoje potrebe. Potem pa se začne tekma, kdo bo pridobil več pripadnikov, ki bodo posamezniku ali organizaciji namenili največ svojega časa, denarja, energije in drugih sredstev. Tako tekmujejo med seboj trgi,  podjetja, nevladne organizacije, politične stranke, verstva in vse druge entitete, znotraj teh entitet pa posamezniki. Življenje je eno samo tekmovanje, če gledamo zgolj iz živalskega vidika.

Zavedanje tega živalskega dejstva, je izjemno pomembno. Včasih je bil ta del načina življenja zelo odkrit. V starem Rimu so ti pač z lahkoto stregli po življenju, če nisi bil del najmočnejše agende. Danes je zadeva bistveno drugačna, ta del krute narave smo zavili v tančico zadovoljevanja potreb s produkti in storitvami, tekmovanje pa je v veliki večini prišlo iz fizičnega nivoja na intelektualni nivo. To pomeni, da je ta živalski del še vedno v nas, le bistveno bolj prikrit je. Ni viden, ker ni na fizičnem nivoju, še manj pa, ker gre v bistvu za intelektualni koncept, kjer naj ne bi bilo nikomur direktno nič vsiljeno, ampak zelo posredno. Na primer preko televizije se programira pridne potrošnike in pri tem sploh ni potrebno nobene fizične sile.

Igra je enaka, kdo bo imel pod seboj največ pripadnikov, le mehanizmi so drugačni. Včasih se je to doseglo z vojaško silo, danes pa z intelektualnimi koncepti. Pri intelektualnih konceptih pa mora biti zadeva vedno tako zavita, da je korist posameznika, ki nekam pripada jasno vidna, pa naj bo ta materialna, čustvena ali duhovna. Kot je dejal armenski učitelj Gurdjieff, ljudje so čudoviti mehanizmi, ki se odzivajo na dražljaje – jedo vtise in iztrebljajo vedenje.

Kje se stvari zakomplicirajo? Organizacije naj bi morale po naravnem zakonu med seboj tekmovati za svoje pripadnike – kupce, vernike, volivce, donatorje ipd. Tekmovanje pa je naporno, tega se zavedamo vsi. Zahteva neprestani razvoj, prilagajanje, borbo, prepričevanje ipd. Zato je nastal intelektualni koncept, ki se imenuje naravni monopol. Ljudje se močno skušamo izogniti živalski naravi, le največkrat na napačen način. Po lažji poti. Ne, da bi žival sprejeli, jo ukrotili in postali nekaj boljšega, vendar se ljudje pogosto želijo na živalski način povzpeti na vrh prehranjevalne lestvice ter si urediti svoj vrtiček brez konkurence. Temu pa lahko brez problema rečemo pranje možganov. Če pogledamo praktični primer na najvišjem možnem manipulativnem nivoju to pomeni, da ljudem vsiliš kar v kulturo in družbene vrednote tiste elemente, ki posamezni skupini prinašajo dobiček, v kakršni koli obliki. Obenem pa imaš monopol, brez konkurence. Namesto z vojaško silo dosežeš svoj cilj na podlagi intelektualno-manipulativnega koncepta.

Zaradi vseh naštetih dejstev, predvsem pa zadnjega dejstva o naravnih monopolih, je resnica luksuz. Ljudje morajo pred resnico postaviti sebe, svojo družino, svoje prijatelje, svojo organizacijo, svojo državo, svojo predstavo o tem, da delajo dobro ipd. Seznam je zelo dolg, preden pridemo do bistva – same resnice. Ta je, da gre pri veliko naših prepričanjih, za katere se tako močno borimo v našem življenju, v bistvu zgolj za dobro oprane naše možgane, pri čemer pomagamo nekomu pri realizaciji njegove agende. Pa naj gre za partnerja, družino, politika, starše, podjetnika ipd. Seveda ne vedno, če se za pripadnost zavestno odločimo, pogosto pa se vse to dogaja čisto na nezavedni ravni. Niti podvomiti si ne upamo o svojih prepričanjih in vrednotah.

Imamo pa še en pomemben element resnice. Resnica je luksuz, ker resnica boli. Kar ne veš, kar si ne priznaš, za kar se pretvarjaš, da ne veš, pač ne boli. Zamižiš, dokler ne mine, potem pa po vsakdanu naprej. Vsi konec koncev želimo doseči nekaj na tem svetu, realizirati svojo agendo. Priznati si, da je vse to veliko bolj živalski, kot pa človeški ali celo duhovni cilj, pač boli. Zelo boli. Saj smo nenazadnje mi tisti, ki bi morali imeti prav in skozi našo subjektivno realnost bi moral živeti cel svet. Ravno naša subjektivna realnost naj bi bila nad vsemi drugimi, saj smo mi sebi najbolj pomembni na tem svetu; boljši od drugih. To pač vsi počnemo in pridno tekmujemo med seboj, si vsiljujemo agende in lažne resice, čeprav smo v resnici vsi enakopravni, le drugačni. Vsak ima pravico živeti po svoje.

Če vsi to počnemo, zakaj je vse to sploh pomembno, zakaj izgubljati dragocene besede in čas?

(1) Zavedanje in pot k svojemu bistvu – Prvi korak k svojemu bistvu je zavedanje. Šele ko razumemo, se lahko osvobodimo; šele ko razumemo delovanje našega ljubljenega človeštva, lahko pridemo do svojega bistva. Počasi korak za korakom odstranjamo vso gnojnico, ki je bila zlita v nas skozi socializacijo, medije in vse druge agende, ki so nas kdajkoli obkrožale; potem pa se odločimo, kaj je res naše bistvo, zakaj se bomo na tem svetu borili in kaj je res del nas, kaj pa le prazna slama, ki smo ji sledili zaradi opranih možganov. Izgubljeno je tisto življenje, ki sledi lažnim načelom; načelom, ki niso del bistva tega življenja. Zato je prišel čas, da rečete ne vsemu, kar ni del vas samih, pa četudi ste živeli leta in leta v zmoti.

(2) Osvoboditev – Resnica boli, prinaša pa možnost osvoboditve. Kdo pravi, da potrebujete boljši sosed kot avto; kdo pravi, da morate na volitve; kdo pravi, da boste srečni s svojim otrokom, zgolj če mu boste kupili najboljši piškot; kdo pravi, da ne smete nositi kar želite; kdo pravi, da morate hoditi v varno službo; kdo pravi, da se morate poročiti; kdo pravi, da potrebujete diplomo; kdo pravi, da potrebujete Facebook; kdo pravi, da investirajte v vzajemne sklade za varno prihodnost; kdo pravi, da morate spiti alkoholno pijačo, pa čeprav vam ne paše; kdo pravi, da morate jesti meso; kdo pravi… Nič ni od naštetega ni narobe, pomembno pa je zavedanje, da je vsak kdo pravi agenda nekoga in če se za to odločimo, ima ta drugi nekaj od tega, ali naš čas, ali naš denar, ali našo energijo. Vse je brez problem, če gre za našo zavestno odločitev.

Zavedanje nam namreč omogoča osvoboditev. Omogoča nam, da pridemo resnično do svojega bistva in se sami, brez pregovarjanj drugih odločimo, čemu bomo namenili sredstva, ki so nam bila zaupana v tem življenju. Ne tistemu, kar pravijo starši, prijatelji, družba, mediji, najmočnejše organizacije, ali kdor koli drug, vendar tistemu, kar je del nas samim. Tistemu, kar nas resnično osrečuje, tistemu kdor smo in kar smo. Le tako se lahko osvobodimo iz podganje dirke, kdo je lepši, močnejši, ima daljšo cigaro, boljši avto in višjega partnerja. Saj nehamo dirkati in začnemo izražati svojo edinstvenost, nekaj kar je del nas, nekaj, kar smo samo mi. Na podlagi tega pa lahko zgradimo prave temelje materialne, čustvene in duhovne varnosti. Torej govorimo o obrnjeni Maslow-i piramidi.

(3) Brez resnice ni osebnostne rasti – Kaj ti pomaga plezanje po lestvi, če je ta prislonjena ob napačno drevo. Življenje v laži nam ne omogoča resnega osebnostnega napredka, le rast v nasprotno smer; smer, ki ni del nas. Če ne poznamo resnice, ne sledimo svojim ciljem, vendar ciljem drugih ljudi. To bi lahko pomenilo stran vrženo življenje; ali z drugimi besedami, kaj ti pomaga, če cel svet pridobiš, svoje življenje pa pogubiš? Osebnostna rast se začne v trenutku, ko si priznaš, da imaš preveč kilogramov, ko si priznaš, da zanemarjaš partnerja, ko si priznaš, da nisi popoln starš, ko si priznaš, da bi lahko zaslužil bistveno več denarja, ko si priznaš, da si naredil nekaj narobe, ko si priznaš, da nekaj mogoče ni del tebe, pa čeprav se je od začetka zdelo ipd. Šele ko si priznaš resnico, lahko narediš korak dlje v svojem osebnostnem razvoju.

Zanikati svoj živalske del narave nima nobenega smisla. Zanikati, da imajo drugi živalska hotenja zopet nima nobenega smisla. To bi bilo življenje v laži. Šele ko se zaveš svojega živalskega dela in razumeš način njegovega delovanja, ga lahko tudi obvladuješ. Šele, ko se ga zaveš, lahko dodaš tudi duhovno komponento. Šele, ko si priznaš, da si nepopolno in včasih sebično ter kruto živalsko bitje, lahko narediš korak dlje k duhovnemu bitju; ker začneš koriti žival, namesto, da žival kroti tebe; ker ukrotiš svoj strah, svojo spolno energijo, svoj nemirni um, svojo željo po nadvladi, svojo žejo po kompenzaciji notranjega nemira. Šele takrat, ko se zaveš in obvladuješ žival, se lahko opreš na svojo edinstvenost, zažariš s svojimi talenti in začneš tekmovati sam s seboj namesto z drugimi.

(4) Namen in način delovanja – Ta točka je bistvena; vrh ledene gore. Rešitev, da lahko resnico končno osvobodimo laži. Najprej se vprašajmo, kdo bi nasprotoval dejstvu, da je trenutno resnica luksuz. Vsak, ki ima nečiste namene in ne želi, da ljudje preveč razmišljajo, temveč da so raje pridno programirani uporabniki neke agende. Če je le možno, že v sklopu svojih vrednot in kulture. Torej, če vam kdo reče, da je njegova agenda sveta resnica, veste kam pes taco moli. In če komu rečete, ki vas v nekaj prepričuje, da je resnica luksuz, pa zanika vedenje o čem govorite, prav tako lahko sedaj lažje razumete tako sprenevedanje. Strah.

Zakaj se ne bi vsak sam odločil, kateri agendi bo sledil na podlagi lastnega bistva. Seveda pa pri tem obenem ustvarjal povsem svojo agendo. Slikal mojstrovino svojega življenja ob vsej svoji unikatnosti. V tej unikatnosti pa prispeval vsem tistim organizacijam, ki odsevajo sestavni del nejgovega bistva v zunanjem svetu. Vendar ne na prikrit manipulativni način, temveč zato, ker se je človek sam tako zavestno odločil. Nenazadnje je biti boljše original, kot pa kopija nekoga drugega, pa četudi si na koncu sam in ne pripadaš čisto nikamor.

Način delovanja vsakega posameznika in organizacije torej ne sme biti več “striženje ovac”, vendar mora biti to delovanje oblikovano z jasnim in odkritim namenom (dobrim namenom, a o tem več v nadaljevanju). Če kdo želi slediti tej agendi, naj sledi, vendar na podlagi lastne zavestne odločitve, ne pa na podlagi sistem, ki je oblikovan tako, da posameznika avtomatično in nezavedno oblikuje v pripadnika določene agende (pridnega potrošnika, učenca, državljana ipd.).

Kaj bi se zgodilo v tem primeru? Res bi manj ljudi študiralo, res bi bilo manj pripadnikov posamezne vere, res bi bilo manj aktivnih volivcev, res bi bilo manj potrošnikov, res bi bilo manj ljudi s krediti, manj ljudi z lastnimi nepremičninami, bi pa bili vsi pripadniki katere koli agende bistveno bolj premišljeno in goreče pripadni, posledično pa tudi bolj zvesti, med seboj povezani ipd. Pač iz kvantitete bi šli v kvaliteto, človeštvo pa bi imelo še več opcij.

Torej, če oblikujete ali vodite svojo organizacijo imejte odkrit in jasen namen, ne razmišljajte pa o manipulaciji in o monopolnih stanjih. Raje pokažite ljudem resnično pot v lepše življenje tako, da jim ponudite, še eno opcijo, ki temelji na resnici in dobrih namenih. Res pa je, da lahko slepec slepca v jamo vodi, zato mora vsak voditelj najprej ozavestiti način delovanja človeštva in to, da je resnica žal še vedno luksuz, potem pa oblikovati vizijo in poslanstvo organizacije tako, da ta temelji na resici. Dolgoročno je tako bistveno bolj smiselna strategija, saj v informacijski družbi zelo težko dalj časa vodiš ljudi za nos. Slej kot prej se slabi nameni razkrijejo, vsak sistem pa je doživel že svoj konec.

(5) Biti dober človek, biti nekaj božjega – Čisto na koncu pa, namen mora biti dober. Dokaz smiselnosti stopanja proti duhovnemu bitju je povsod okoli nas. Če ne bi stopali po tej poti, bi bila velika verjetnost, da bi vas nekdo jutri odrl kar sredi cesti, mogoče celo za lastno zabavo. Jasno je, da moramo od živali potovati proti duhovnemu bitju. Tako, da ukrotimo žival v nas, tudi intelektualno. Tako, da ukrotimo naše živalske strasti in nemirni um.

Ko v vsakodnevno življenje poleg naravnega-živalskega koncepta, ki bo vedno del nas integriramo še duhovni koncept, integriteta in moralna načela dobijo izjemno veliko težo. Odločitev ne moramo sprejemati zgolj na osnovi naše živali, vendar moramo v našo agendo vkomponirati tudi duhovna načela. Ta so, da naš namen in način delovanja vodi k povezovanju, miru, ljubezni in lepšemu življenju vseh nas. Ne pa k monopolu, ki nam bo omogočal kratko prekomerno napajanje smrtnih grehov.

Zemeljsko združimo z božanskim. Ustvarjanje dobička združimo s poslanstvom spreminjana sveta na boljše. Od izkoriščanja pridemo k ustvarjanju.

Razumeti moramo, da ne smemo zgolj tekmovati, vendar tudi sodelovati in si pomagati. In da moramo na koncu imeti vsi, ali pa ne bo imel nihče. Če pa že bo imel samo nekdo, bo ta vedno v strahu, kdaj mu bo nekdo drug to vzel, ki ima manj. Edino zdravilo za strah je ljubezen, torej brezpogojno deljenje. Biti dober človek, biti nekaj božjega. To je prihodnost človeštva.

Naj resnica ne bo več luksuz, temveč temelj, na katerem bo zgrajeno naše bistvo, naša duhovna plat, naše vsakdanje življenje, naša agenda, agenda človeštva. Naj bo resnica naslednji korak do božjega v nas, v pripravljenosti na medsebojno sodelovanje; v skupnem cilju, da bomo imeli vsi dovolj.

Vsak strah je povsem odveč, saj šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posameznikom ne omogočajo, da se samoaktualizirajo in živijo dostojno življenje. Če zgradimo naša življenja na resnici in duhovni načelih, bo imel vsak dovolj in tako potrebo po strahu povsem odpade, prav tako pa potreba po manipulativnih intelektualnih konceptih.

Vem, da se sliši naivno; vem, da dokler bo obstajal ta naš dragi svet, bodo vedno eni na enem, drugi na drugem bregu. Kljub vsemu pa, naj ima vsak odkrito možnost, da se povsem sam odloči, kam se bo postavil – v programerja ali programiranega. Vseeno pa je prav, da globoko v sebi lahko upamo, na boljšo in lepšo družbo; to pa nenazadnje ustvarjamo vsi mi. Zato je edino smiselno biti programer z jasnimi in dobrimi nameni, brez prikrivanja resnice in pomagati ljudem pri tem, da so edinstveni, se samoaktualizirajo ter da imajo možnost.

In vem, da najbolj boli, če moramo začeti sami dvomiti v svoja lastna načela, prepričanja in vrednote. Vendar je to ena in edina pot do osebne svobode, po kateri vsi tako močno hrepenimo.

Teorije zarote ni

To velja izpostaviti še enkrat, predvsem zato, ker je najlažji način, da damo našo moč in odgovornost iz naših rok. Ni velike teorije zarote. Ni deset “nadljudi”, ki nekje sedijo in oblikujejo naša življenja. Vsak od nas se najde v nečemu. Vsak od nas želi nekje delovati. Vsak od nas se želi nekje dokazati, želi zaslužiti, prispevati, zavirati zaradi lastnih strahov ipd. Ljudje se združujejo za doseganje cilja, organizacije se združujejo za sinergijske učinke, vsi med seboj tekmujemo ipd. Ljudje ustvarjajo, nekateri delajo dobro, drugi imajo skrajno egoistična načela ipd. Nekaj se dobro prodaja, drugo manj, dobro postane slabo, slabo postane dobro ipd. Dinamika življenja.

Vse to so vektorji, ki oblikujejo naš svet. Tako pač je, ker samo oblikujemo ta svet z našimi odločitvami; te pa so posledica vzorcev še življenja iz džungle. Malo vplivnih ljudi lahko dela velike napake, množica vsakdanjih ljudi pa lahko delamo majhne napake. In smo na istem v seštevku, saj nenazadnje vplivnih brez nas vsakdanjih ljudi, ki jim damo moč, ni. Sveta ne bomo spremenili, zasnovan bo vedno tako, kot je. Zato, ker je tak popoln. Edino, kar nam lahko uspeva je, da brutalno naravno živalsko energijo počasi transformiramo v bolj in bolj nežno duhovno ljubezen.

Imamo pa vso moč nad našimi lastnimi življenji. Noben nas ne sili v tiranijo potrošništva, nihče nas na sili, da komu pripadamo, nekaj počnemo ipd. Vsa moč je v naših rokah. In sami se odločimo, na katero stran se bomo postavili. Samo se odločimo, ali bomo delovali z dobrimi ali slabimi nameni. Sami se odločamo, kako bomo živeli življenja. Zato na nobenega ne moremo pokazati s prstom; ko kažemo s prstom na kogar koli, so štiri prstje usmerjeni nazaj v nas same. Zato je edino prav, da samo prevzamemo odgovornost za naše življenje.

Več, kot nas bo z dobrimi nameni, več kot nas bo živelo življenje v resnici, bolj kot si bomo prizadevali za mir na svetu in pravično življenje, bolj bo resnica stalnica; manj bo potrebe po zakrivanju oči. Ne bo nam več potrebno, da se delamo boljše, kot smo. Ne bo potrebe, da se pretvarjamo. Ne bo potrebe, da živimo nekaj, kar ni naše bistvo. Samo zgled je tisti, ki vleče.

Več ljudi, kot bo živelo resnico, bolj bo resnica pomembna. In lepši bo ta svet. Ni ga človeka ali sistema na tem svetu, ki vas lahko prisili, da delate proti sebi. Zato nikakor ne dajte vaše moči državi, lobiju, šefu, svetovni eliti ali komur koli drugemu. Vi ste vi. Najbolj pomembno bitje na tem svetu. In vaša temeljna naloga je, da soustvarjate svet, ki temelji na resnici, duhovni plati človeka, ljubezni, kreativnosti, sodelovanju in omogoča prav vsakemu, da se samoaktualizira in živi dostojno ter polno življenje. Vaša dolžnost je, da prispevate k lepšemu svetu. Čuvajte in delite resnico!