Reševanje sveta

Pred leti, na enem izmed poslovnih dogodkov, je uspešen podjetnik Janez Škrabec iz podjetja Riko dejal nekaj v smislu, da če nisi po duši socialist pri svojih dvajsetih, je nekaj narobe s tabo, vendar če si še vedno socialist pri svojih tridesetih, je tudi nekaj narobe s tabo. Izjava bi bila sicer lahko zelo hitro izrabljena v smeri, da te sistem in življenje silita, da s starostjo postajaš egoističen materialist, vendar daleč od tega, bistvo je nekje drugje. Danes se namreč s to izjavo močno strinjam, predvsem zaradi dejstva, ker na koncu pod črto naredimo več dobrega za družbo, če prej poskrbimo zase.

Individualna odgovornost je vedno pred družbeno odgovornostjo; težko je nekdo družbeno odgovoren, če ne zna poskrbeti zase, ali skrbi zase na način, da izkorišča druge, namesto, da ustvarja dodano vrednost s svojimi talenti. Nikoli ne smemo pozabiti, da če ne ustvarimo sami, mora za nas ustvariti nekdo drug (ali se moramo zakreditirati). Do takšnega pojava pridemo zelo hitro in sicer zato, ker se je veliko lažje ukvarjati z drugimi, sistemom, družbo, kot pa sami s seboj. Veliko lažje je kriviti sistem, druge ljudi, okoliščine, kot pa samega sebe, za stanje, v katerem se nahajamo, tako sami, kot tudi družba.

Vsekakor se strinjam, da v rani mladosti, ko vstopamo v svet odraslih, nujno potrebujemo idealistične težnje, ki nas ženejo naprej, ženejo k spremembam, družbenemu udejstvovanju in iskanju samega sebe. Gre za pustolovščino, skozi katero odkrivamo delovanje sveta, motivacijo ljudi, meje našega vpliva ipd., na koncu pa seveda velikokrat prispevamo tudi pozitivno družbi.

Nujno pa moramo paziti, da z neskončnim slepim idealizmom na koncu ne naredimo več škode, kot koristi.  Ne smemo pozabiti, da je pogosto pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Če na primer v svojem pretiranem družbenem udejstvovanju pozabimo nase, dolgoročno lahko od družbe več vzamemo, kot prispevamo. Še več, lahko dopustimo, da frustracije kompleksnosti in zahtevnosti problema, začnejo greniti naše življenje, s tem pa tudi našo notranjost.

Prvi koraki pri družbenem udejstvovanju namreč hitro pokažejo, da je preveč revščine na svetu za moč enega človeka. Če potujete po Aziji ali Indiji, pa še kakšnem drugem kontinentu, vidite na milijone in milijone revežev; kar stisne te pri srcu, kako velik problem je revščina in bistveno večji, kot posameznik, pa naj bo ta še tako vpliven in bogat. Tudi, če bi na primer Bill Gates razdelil vso svoje premoženje med ljudi, ki živijo v revščini, bi vsak dobil mogoče nekaj deset evrov, kar ne bi niti slučajno rešilo problema. Pa četudi bi enakomerno porazdelili premoženje, je zgolj vprašanje časa, kdaj bi bilo približno enako nesorazmerno porazdeljeno, saj ima denar to lastnost, da se koncentrira.

Lahko poskušamo tudi drugače, z dobrodelnimi projekti, akcijami in udejstvovanjem. Tudi tukaj zelo hitro ugotovimo, da je svet poln hinavcev, ki nimajo nobene želje ali namena, da bi se stanje duha človeštva spremenilo. Še več, toliko je nekih interesov, struj in posameznikov, ki te lahko blokirajo, da vodenje dobrodelnih projektov postane bistveno težje in zahtevnejše, kot si v rani mladosti, še v idealističnih mislih, to predstavljamo. Ne trdim, da dobrodelni projekti niso pomembni, vsekakor so in kapo dol vsakemu, ki jih izvaja, govorim le o tem, da jih je potrebno izvajati pravilno (več o nadaljevanju) in da ne bodo rešili sveta sami po sebi; so pa vsekakor pomembna sestavljanka v celotni sliki.

Na dolgi rok lahko človeštvo rešimo zgolj na dva načina (pogoj sta oba), tudi v kontekstu, da bo revščina zgolj še kategorija v muzejih – in to nikakor ni prerazporeditev premoženja. Najprej je tukaj (1) tehnologija, potem (2) dvig ravni zavesti posameznika in človeštva v najširšem smislu. Brez hitrega razvoja tehnologije človeštvo nima upanja. Prebivalstvo narašča s tako hitrostjo, da se bomo poklali za vodo in hrano v roku 50 let, če ne bomo uspešno nadaljevali tehnološkega razvoja. Glede na momentom oziroma zakon singularnosti verjamem, da bomo našli ustrezne rešitve.

Strinjam se, da prinaša tehnološki razvoj tudi svoje slabosti, kot so na primer informacijska preobremenjenost, hitrejši razvoj nekaterih držav, ukinjanje fizičnih del ipd., vendar so to slabosti, ki se jih moramo naučiti obvladovati. Opcija, da bi upočasnili tehnološki razvoj je nesmiselna in verjetno tudi ni možna, saj bi bili potem kmalu prisiljeni v najhujša dejanja, kar jih pomni človeštvo. Vsi se moramo dobro zavedati, da če nimaš kaj jesti, težko razmišljaš o smislu življenja in stopnji zavesti.

Tehnološki razvoj bo omogočil, enako kot do sedaj, cenejšo proizvodnjo hrane, večje produkcijske zmožnosti, večjo produktivnost, cenejšo energijo, hitrejše širjenje znanja in kompetenc, boljša zdravila, večjo povezanost ljudi, transparentno delovanje trgov s tem pa nižje cene ipd. Zato vsak, ki z novimi tehnološkimi rešitvami prispeva na teh področjih počne velika dobrodelna dejanja za človeštvo.

Drugo področje je dvig zavesti. Že tehnologijo se lahko uporabi za dobre ali zle namene. Znanje Alberta Einsteina je prispevalo v obe smeri, pri tem, da so bili brez dvoma njegovi nameni najboljši. Vendar je bila njegova zavest bistveno višje, kot zavest človeštva v tistem času. Zato ni pomembno zgolj stanje zavesti posameznika, vendar celotne družbe – to stanje pa se odraža predvsem v politiki. Torej, višja, kot je naša raven zavesti (kontekst življenja) in bolj, kot pomagamo drugim do takšnega preskoka, več naredimo za družbo. Moramo biti pa sami zgled pri vsem tem.

Če vas zanima vaše stanje zavesti, se vprašajte zgolj dve vprašanji, prvo je koliko v vsakem dnevu trpite, v smislu negativnih misli, negativnih čustev, jamranja, nesamoaktualizacije ter kako ste zadovoljni z ljudmi, ki nam vladajo. Oboje lepo odseva povprečno stanje zavesti posameznika pri nas.

Pri dvigu zavesti je odgovornost za lastno življenje pred odgovornostjo za družbo. Kot pravi uspešen podjetnik Mark Pleško iz podjetja Cosylab, državi boš najboljše tako pomagal, da čim bolje poskrbiš zase. Če dodam, in bolje, kot boš poskrbel sam zase, več boš imel možnosti, da poskrbiš tudi za družbo. Reševanje sveta torej poteka skozi evolucijski proces razvoja novih tehnologij in dvigovanja stopnje zavesti celotnega človeštva, kar se posledično odraža v zakonih, pravicah posameznika, medsebojnem spoštovanju ipd.

Če smo v zgodnjih dvajsetih lahko trdno prepričani, da bomo rešili svet z idealističnimi potezami, pa si poglejmo, kaj dejansko lahko naredimo in kaj je nujno pri tem upoštevati, da vsak dan prispevamo nekaj k lepši prihodnosti vseh nas. Brez naivnosti in idealističnih pričakovanj. Prispevki družbi so razdeljeni od najlažjih pa vse do tistih najtežjih, ki pa imajo lahko na koncu tudi največji prispevek.

(1) Darovanje materialnih dobrin – Najbolj preprosta in enostavna oblika reševanja sveta je, da podarimo materialne dobrine. Namesto, da jih prodamo, ali vržemo strani, jih podarimo. Raziskave so pokazale, da največ ljudi prispeva tako, da darujejo obleke. Pri tem imam zgolj en komentar in sicer, da se niti malo ne smemo počutiti dobrodelne, če je vse kar damo od sebe to, da darujemo nekaj, kar ne potrebujemo več, sploh, ker imamo občutek, da za nas ni več dobro. Vsekakor je prav, da darujemo materialne dobrine, mora biti pa to zgolj začetek našega prispevka k reševanju sveta.

Korak dlje naredimo že, če postanemo veliko bolj zmerni pri nakupovanju in trošenju materialnih dobrin. Ni nobene potrebe, da ima majhen odstotek zemljanov “polno rit vsega”, velik del sveta pa se valja v bedi. Dvajset parov čevljev v omari nima nobenega smisla. Če poleg dajanja začnemo delati na sebi in razmišljamo čim bolj minimalistično, smo naredili velik korak naprej. Namreč z vsemi resursi moramo ravnati skrbno previdno.

(2) Darovanje denarja – Korak dlje na poti reševanja sveta je, da darujemo denar. Darovanje denarja se mi zdi lepa gesta, vseeno pa se pri tovrstnem reševanju sveta skrivna nekaj pasti. Če podarimo denar znanim dobrodelnim organizacijam, upravičenci – se pravi prave žrtve življenja, dobijo zelo majhen odstotek darovane vsote. Pri največjih organizacijah celo manj kot pet odstotkov. Vse ostalo se porabi za administracijo, družbene parazite, marketing ipd. Se pravi, če darujemo denar, se moramo najprej zavedati, da je smiselno najti organizacijo, ki skoraj vse daruje tistim, ki pomoč resnično potrebujejo. Še bolje je, če darujemo kar direktno in nekomu, ki ne more ali nima sistematično pomagamo v življenju.

Prav tako si ne smemo delati utvar, da lahko zgolj z darovanjem ali prerazporejenem denarja rešimo svet. Veliko ljudi poudarja bogate ljudi, kot glavni vir bede in ekonomske neenakosti. To nikakor ne drži. Glede na to, da sem spoznal veliko bogatih ljudi, bi rekel, da je med povprečno premožnimi več škrtuhov in pohlepnih, kot med bogatimi. Denar ima to karakteristiko, da se koncentrira in če je nekdo bogat, ni kriv za revščino ljudi, kaj šele v primeru, ko daruje velik del svojega premoženja. Izjema so seveda diktature, kraje, politične privatizacije in drugi primeri, kjer bogati ne obogatijo z ustvarjanjem temveč izkoriščanjem. Pa četudi bi materialno stanje “resetirali” je zgolj vprašanje časa, kdaj bi bilo zopet neenakomerno porazdeljeno.

To pomeni, da reševanje materialne revščine zahteva povsem drug pristop. Tega sem že omenil. Tehnologijo, ki bo omogočila vsakemu dostop do dobrin za dostojno življenje, dvig raven zavesti, ki bo uzakonil vsakemu možnosti za razcvet, na koncu pa dostop do znanja in možnosti večanja kompetenc, da se lahko vsak povzpne na višje materialno stopničko, če je za to pripravljen ustvariti več dodane vrednosti.

Če se vrnemo nazaj na darovanje denarja. Prav je, da darujemo denar. Vendar moramo skrbno izbrati, kam in kako darujemo – če nas ne zanima, kam je šel denar, bo šel ta zagotovo v napačen žep. Predvsem pa ne smemo imeti občutka, da smo, če vsake toliko časa darujemo, naredili vse, kar je v naši moči, da rešimo svet. Smiselno pa je tudi razmisliti, ali ne bi namesto darovanja raje investirali v kakšen profiten ali neprofiten projekt, ki bo imel potencialno vzvodno pozitivne učinke na življenje vseh nas.

(3) Darovanje časa – Bistveno bolj dragocen, kot materialne dobrine in denar, je naš čas. Čeprav se redko zavedamo, je čas, ki ga imamo najbolj vredna kategorija v našem življenju. Ljudje se pogosto ne lotimo stvari zgolj zato, ker imamo utvaro, da je še dovolj časa. Vendar ga ni. Na srečo pa je v naših genih nekaj drugega in sicer, da si med seboj pomagamo v času nesreč, nezgod ipd., prav tako pa radi pomagamo tistim ljudem, ki jim je življenje prineslo najtežje izkušnje (invalidnost, bolezni…). Z darovanjem časa lahko resnično polepšamo ljudem življenje.

Nekateri ljudje darujejo drugim kar svoje celotno življenje. Odločijo se, da bodo opravljali poklic, ki drugim pomaga iz nesrečnih situacij. Reševalci, zdravniki, gasilci, kirurgi ipd. Verjamem, da so takšni ljudje “poklicani” in ni ga lepšega, kot ko vidiš osebo, ki svoj poklic opravlja s srcem in zadovoljstvom. Sam ob kapljici krvi skoraj padem skupaj, občudujem pa ljudi, ki instinktivno vedo kaj in kako v urgentnih situacijah. Če so nam dani talenti v tej smeri je nujno, da prispevamo svetu, saj takih pogumnih ljudi primanjkuje. Razlika med tem, koliko dobrega lahko naredimo, če realiziramo svoj talent v primerjavi s tem, da naš talent zgnije, pa je enormna. Tudi, če nam sistem ni naklonjen (izbor na fakulteto, dopuščanje ničvrednežev v socialnih sistemih ipd.), je prav, da najdemo lastno pot do tega, da takšen talent spravimo k življenju. Tako lahko največ prispevamo k svetu.

(4) Darovanje znanja – Korak naprej je, da ne darujemo zgolj svojega časa, v smislu, da nekomu ponudimo prijazne besede in toplo roko, vendar da darujemo svoje znanje. Seveda v primeru nesreč ipd. to redko bolj koristi, kot urgentna in moralna opora, vendar pa je veliko življenjskih situacij, kjer ljudje drug drugemu ponudimo tolažbo in ramo, bi pa veliko bolj koristilo znanje ter širjenje kompetenc. Govorimo seveda o filozofiji, da nekoga raje naučimo loviti ribe, kot da mu ribo podarimo. Izkušnja, ki smo jo sami premagali, nam običajno pusti zakladnico znanja in če to znanje delimo z drugim, lahko spremenimo življenja mnogih.

Več zadovoljnih in srečnih ljudi na svetu pomeni višjo raven zavesti. Na srečo informacijske tehnologije omogočajo, da se znanje s svetlobno hitrostjo širi po vsem svetu in zelo hitro vpliva na tok zavesti človeštva, s tem pa tudi na smer prihodnjega razvoja. Če nekaj izkusimo na svoji koži, je na nek način naša dolžnost, da delimo s svetom in pomagamo drugim, da lažje premagujejo podobne ovire. Seveda se pri tem lahko odločimo, ali znanje delimo brezplačno, če nam to materialno stanje in naši materialni cilji omogočajo, prav nič pa ni narobe, če za znanje tudi računamo. Več, kot zaslužimo, načeloma več vrednosti ustvarimo in takrat vemo, da smo resnično koristni. Nič ni boljšega, kot “zmagam – zmagaš” situacija, kjer pomagamo svetu, obenem pa krepimo svoje finančne vire, s katerimi lahko dosežemo še več dobrega za nas in svet.

(5) Dobrodelni projekti in organizacije – Tako, kot podjetništvo predstavlja vzvod naprav službi v kariernem smislu, so dobrodelni projekti in organizacije vzvod naprav darovanju časa in denarja v kontekstu reševanja sveta. S pametno zastavljenim dobrodelnim projektom lahko zelo vidno prispevamo k lepšemu svetu. Pri tem sta dve nevarni pasti. Prva past je, da se veliko ljudi loti dobrodelnih projektov, ker ne vedo točno, kaj bi počeli v življenju ali bežijo od sebe in svojih pravih izzivov v materialnem svetu. Namesto, da bi poskrbeli za sebe, skušajo najprej najti prostor pod soncem tako, da skušajo poskrbeti za druge. Tisti nebodjihtreba se celo hinavsko pretvarjajo, da jim je mar za druge, z namenom, da imajo od tega koristi. Med takimi lahko najdemo celo zdravnike in profesorje.

Zakaj je to tako velik problem? Če ne znamo poskrbeti zase (v materialnem smislu), ne bomo nikoli znali poskrbeti za uspešno izpeljan dobrodelni projekt ali organizacijo. Vse dolgoročno uspešne dobrodelne organizacije niso brez prebite pare, vendar se jim milijoni valjajo po računih. Še Mati Tereza je imela ob smrti na računih svojega reda milijone evrov.

Posledično pa to seveda pomeni, da se okoli teh evrov hitro znajdejo vrane, ki imajo ambicije, nimajo pa kompetenc in jim ne preostane drugega, kot da kradejo in se prisesajo tako ali drugače na območja, kjer se koncentrira denar; dobrodelne organizacije pri tem niso nobene izjema.

Torej pomembna lekcija je sledeča: Če izvajamo dobrodelni projekt, nujno potrebujemo od nekje finančna sredstva – pa naj bo to država, sponzorji, lastna sredstva ali kateri koli drugi vir. Drugače smo sami lahko slej kot prej na bremenih celotne družbe. Videl sem že nešteto dobrodelnih projektov, ki niso imeli dovolj finančnih sredstev in posledično je vse skupaj rezultiralo v skreganem timu, nerealiziranih projektih in mržnjo nad družbo, kako je kapitalistično usmerjena. Če pa imamo vir sredstev in znamo nekomu projekt prodati, stvari tečejo veliko bolj gladko. Ko pa pridemo do preveč denarja, pridejo drugi problemi; omenjene vrane in še marsikaj drugega. Tako pač je, v življenju imamo lahko dva problema, ali premalo ali pa preveč denarja.

(6) Podjetniške rešitve in investiranje denarja v projekte – Opcija, ki jo imamo kot alternativo doniranju denarja, je investiranje denarja. Z investicijo lahko nekomu omogočimo, da se postavi na lastne noge, mogoče razvije produkte, ki spremenijo svet, prispeva k gospodarski rasti, ustvari nova delovna mesta ipd. Res je, da obstaja veliko večji riziko, saj je investicija zelo tvegana, vsekakor pa smiselna alternativa. Če imamo v življenju dovolj denarja, je vsekakor smiselno razmisliti med razmerjem denarja, ki ga doniramo in investiramo. Danes imamo že mnogo spletnih strani, kot je Kiwa, ki omogočajo, da financiramo tako dobrodelne, kot podjetniške projekte.

(7) Socialno podjetništvo – Velik trend, ki se trenutno pojavlja v Evropi je socialno podjetništvo. To še ni povsem definirano, si ga pa ljudje velikokrat napačno interpretirajo; predvsem se debata začne takoj vrteti okoli profitov. V resnici pa gre pri socialnem podjetništvu za koncept, ki je še bistveno bolj zahteven od podjetništva. Posel je že v osnovi intenzivna tekma, pri socialnem podjetništvu pa v celotno enačbo vključimo še zahtevo, da s poslovanjem na ravni produktov, komunikacije, trženja, finančnega poslovanja ipd. odklepamo socialni prispevek družbi. Končni učinek takšnega podjetniškega udejstvovanja ima lahko enormno pozitivne družbene posledice.

Vsekakor pa je bistveno bolj zahtevno, kot klasično podjetništvo. Ustvariti moramo še toliko več dodane vrednosti, da lahko servisiramo deležnike, ki niso v naši direktni verigi vrednosti, potrebujemo še veščine politike, razumevanja birokratskega ustroja, socialnega profila družbe, delovanja socialnih skupin ipd. Socialno podjetništvo torej ni zgolj to, da razdelimo profit družbi, ali smo družbeno odgovorno podjetje. Bistvo socialnega podjetništva je, da najdemo inovativne rešitve v neučinkovitih strukturah. Npr. predstavljajte si potencial, če bi našli rešitev za hitro povečanje učinkovitosti državne uprave. Marsikdo bo rekel, to ni mogoče, je prekompleksno, ampak to velikokrat sliši podjetnik, ko začne svojo podjetniško pot. Ko najde rešitev, pa vsi samo gledajo. Potencial takšne rešitve pa je neprestavljiv.

Verjamem, da bomo imeli v prihodnosti vedno več socialnih podjetnikov, tistih najboljših in najbolj kompetentnih posameznikov, ki bodo poleg svoje podjetnosti znali razviti obenem še takšne nove produkte in storitve, ki bodo v sklop deležnikov vključevale še druge socialne partnerje; namen delovanja podjetja pa bo bistveno več kot zgolj ekonomski. Vendar bo uspelo pri tovrstnem udejstvovanju še manj ljudem, kot jih uspe v podjetništvu. In že slednjih je zelo malo.

Nujno pa se je potrebno znebiti prepričanja, da je socialno podjetništvo lažja oblika podjetništva. Podjetništvo, kjer da država, ali podjetništvo, kjer lahko zaposleni lenarijo ali kaj podobnega. Če ne razumemo golega podjetništva, nima smisla, da se gremo socialno podjetništvo. Verjetno bi bilo socialno podjetništvo smiselno prepovedati vsem, ki nimajo za seboj vsaj enega uspešnega podjetniškega projekta. Enako, kot pri dobrodelnih projektih je tudi tukaj nujno, da se na koncu ne znajdemo na plečih družbe. Namen tovrstnih projektov je namreč prav tako prispevanje družbi, predvsem na področjih kjer trg ali družba pogrne, vendar še vseeno prispevati, ne izkoriščati druge ali jemati. Velja pa tudi obratno. Nima smisla, da se gre nekdo socialno podjetništvo, če nima dokazano empatije do človeštva, prežete z iskrenimi interesi. Dejanja so tista bistvena, ne besede.

(8) Dobro srce in vsakodnevno junaštvo – Prišli smo do višje oktave dejanj reševanja sveta, točke, kjer se lahko osredotočimo na notranji svet posameznika in na njegove karakterne hibe; v smislu, če odpravljamo svoje hibe, odpravljamo hibe sveta. S tem naredimo bistveno več za svet, kot z vsemi prejšnjimi koraki. Zakaj? Veliko tehnologij, ki so jih razvili nacisti nam danes lajša življenje; verjetno so kasneje, po padcu nacizma, še celo rešile na tisoče življenj. Vendar vsi vemo v kateri koš paše Adolf Hitler. In obratno. Mnogo je inštitucij, ki so izkoristile modrost Jezusa Kristusa. Vendar je njegova zapuščina močno prispevala k dvigu zavesti sveta. Dejanja imajo bistveno večjo moč, kot besede. Integriteta karakterja ima bistveno večjo moč, kot dejanja; se pa ta odraža v besedah in dejanjih.

Z vsakim prepirom, vsakim dnem, ko smo slabe volje, z vsakim lenarjenjem, jezo, nasiljem, opravljanjem, izkoriščanjem ipd. prispevamo k nižji (bolj živalski) zavesti človeštva. In vsakič, ko smo dobre volje, žarimo do sreče, smo dobri do sebe in do drugih, delamo pozitivna dejanja ipd., prispevamo k dvigu ravni zavesti človeštva (smo bližje božjemu in imamo dobro srce). Veliko bolje je videti nasmejanega in veselega posameznika, ki ne daruje nič, kot pa brutalnega nasilneža, ki daruje velik del svojega premoženja, na primer zato, da si opere vest. Bolj, kot imamo zdravo jedro, več prispevamo k svetu. Seveda pa je pri tem nujno, da delamo na sebi, svojih potencialih ter odpravljamo svoje karakterne hibe, ki vodijo v nižje stopnje zavesti.

Najvišji nivo, ki ga lahko dosežemo z zlatim srcem, je vsakodnevno junaštvo. Takrat resnično prispevamo svetu največ. Vsakodnevno junaštvo pomeni dvoje, prvo to, da vedno gledamo, kako s svojimi dejanji v vsakodnevnih situacijah pomagamo drugim – od tega, da pokažemo nekomu pot, pozdravimo ljudi v dvigalu, odstopimo sedež, pomagamo starki čez cesto, odgovorimo nekomu, ki potrebuje našo pomoč, širimo nasmeh in dobro voljo ipd. Zagotovo lahko vsak dan najdemo vsaj eno minimalno situacijo, v kateri imamo moč, da se znajdemo kot junaki. Veliko malih junaških dejanj vodi do velikega življenja.

Drugi vidik vsakodnevnega junaštva je, da si ne zatiskamo oči. Nikoli ne smemo pozabiti, da je najtoplejši del pekla rezerviran za tiste, ki zatisnejo oči v trenutkih, ko bi lahko preprečili grozote; pa naj gre za korupcijo, nasilje, krajo ipd. Zlo prevlada, ko dobri ljudje ne ukrepajo.

(9) Vzor in mentoriranje – Dobro srce in vsakodnevno junaštvo lahko popeljemo še korak dlje. To je, da drugim pokažemo, kako lahko živijo kot vsakodnevni junaki. Ko enkrat sami postanemo junaki, je naša naloga, da v družbi razvijamo še več junakov. Seveda absolutno z zgledom. Nikoli nimamo pravice nekoga učiti stvari, ki jih sami ne znamo. Vendar več, kot je junakov na svetu, hitreje se bo dvignila zavest človeštva. Ljudje nenazadnje sledimo junakom in nima smisla, da večina takšnih junakov živi v stripih. Prav je, da občudujemo in se zgledujemo po junakih, ki so tukaj z nami. Najlepše pa je to, da lahko vsakodnevni junak postane vsak.

(10) Sistematično politično in družbeno udejstvovanje – Prišli smo do zadnje stopnice. Politično udejstvovanje je najvišja stopnica reševanja sveta, saj ta omogoča sistematično ter strukturno urejanje družbenih razmer, pri čemer so političnim voditeljem tudi na voljo resursi za najgloblje in najobsežnejše spremembe. Politiki bi morali biti torej najbolj modri, izkušeni in po srcu dobri posamezniki, kar jih premore država. Biti politik bi moral biti najbolj časten poklic, kar jih obstaja, opravljati pa bi ga smeli zgolj ljudje na najvišji stopnji zavesti, ki so se izkazali v vseh naštetih oblikah reševanja sveta, ustvarjanja in prispevanja.

Realnost je seveda v večini primerov bistveno drugačna, vendar skladna s stanjem zavesti človeka. Če bomo napredovali, z enako hitrostjo, kot napredujemo do sedaj, ne vidim razloga, zakaj ne bi v nekaj desetletjih dosegli takšen nivo. Še nekaj 100 let nazaj je bilo življenje na zemlji bistveno bolj kruto in nepravično. Za spremembe je potreben čas, dvig zavesti se dogaja postopoma. Res pa je, da največ prispevajo k dvigu zavesti vsakodnevni junaki, katerih zavest je korak pred družbeno; zato se tudi na različne načine družbeno udejstvujejo, spremembe pa želijo hitreje, kot so možne, ker imajo samo občutek, da ne spadajo v ta svet.

Vendar počasi, korak za korakom. Pomembno je, da razumemo, da smo vsi zgolj kaplja v morju sprememb. Vsekakor je nujno, da vsak dan prispevamo k reševanju sveta, vendar moramo razumeti, da gre za proces evolucije, ne revolucije. Slednje se dogajajo le, kadar je človeštvo prisiljeno v spremembe. Kvantni preskok, ki je posledica navdiha, pa se zgodi, ko imamo kritično maso, nič prej.

Zaključimo. Opazimo lahko, da najbolj osnovna oblika reševanja sveta zajema dajanje, od tistega, kar najmanj boli (ponošene obleke ipd.), do tistega, kar najtežje pogrešamo; danes predvsem čas, kot najbolj redko dobrino. Nato je stopnička višje projektno ter organizacijsko dobrodelno delovanje, kjer je poleg časa, znanja, denarja in drugih resursov potreben še intelektualne napor. Za takšno udejstvovanje je nujno, da imamo vire, drugače lahko sami kar hitro postanemo socialni problem in posledično svetu naredimo več škode, kot koristi. Pogoj za naslednjo stopničko pa je zanimiv preobrat in sicer, da se nehamo ukvarjati z drugimi in se začnemo ukvarjati sami s seboj. Tako lahko naredimo bistveno več za svet, kot če bežimo stran od samih sebe ali iščemo svojo srečo v tem, da pomagamo drugim. Srečo lahko najdemo zgolj v sebi, pomagati drugim pa je naša temeljna dolžnost, ko enkrat najdemo sebe. Zadnja stopnička predstavlja najvišji nivo reševanja sveta, zajema pa tako notranje, kot tudi zunanje delovanje – s tem sledimo k lastnem obilju in obilju drugih.

Pomagajte tudi vi rešiti svet. Ampak na pravi način.