Razdeljene karte pri igri življenja

Slej kot prej nam na korakih življenjske poti postane kristalno jasno, da so karte, ki jih držimo v rokah pač že razdeljene. Tako je edino, kar nam preostane to, da s kartami, katere smo prejeli, odigramo najboljšo možno partijo. Povedno z drugimi besedami, kako bomo igrali igro je povsem v območju našega vpliva, na karte, ki jih držimo v rokah, pa enostavno ne moremo več vplivati, ne glede na to, ali nam je razdeljeno všeč ali pa tudi ne. In vsakemu od nas kakšna karta, ki jo držimo v rokah, pač ni všeč.

Razdeljene karte v rokah so seveda najprej naši geni ter do določene mere naše psihološke karakteristike, s tem pa tudi naš fizični izgled avatarja, talenti, karakter, naše prednosti in slabosti, fizični, intelektualni, čustveni, duhovni potencial ipd. Prav tako pa naša izhodiščna situacija, v katero smo postavljeni (npr. bogata ali revna družina). Enostavno so določene strani v življenju, ki jih ne moremo spremeniti, so nam dane (lahko pa jih sprejmemo ali celo obrnemo sebi v prid). Če vam kdo reče, da je prav vse mogoče, kot piše v vsaki boljši “pop” psihološki knjigi, naj poveča vašo višino za 20 cm. Določene omejitve v življenju obstajajo.

Pri zavedanju razdeljenih kart pride enega največjih in najtežjih spoznanj za posameznika. to je, da se mora naučiti sprejemati samega sebe (svoje karte). To je za nekatere lažje, za druge veliko težje, običajno seveda odvisno predvsem od tega, kakšne karte držimo v rokah. Vendar povsem jasno je, da dokler popolnoma ne sprejmeš samega sebe, dokler sebe nisi sposoben ljubiti, si prikrajšan za mnoge užitke življenja. Če ne sprejemaš samega sebe, odteguješ ljubezen sebi, kar pomeni, da je ne moreš izkazati drugim. Dokler nečesa nimaš, to težko podariš. Od drugih pa seveda dobiš predvsem to, kar jim sam podariš. Če nimaš ljubezni do sebe, ki bi jo lahko podaril, ti je tudi ljudje enostavno ne morejo vračati. Če se znesemo nad kom, kakšna je verjetnost, da bomo dobili vrnjena pozitivna čustva? Majhna. Sicer to ni tema te objave, vendar vseeno, pravi mojstri življenja so tisti, ki se naučijo ljubiti svoje sovražnike. Lahko je ljubiti, tiste, ki nas ljubijo (imajo radi, odobravajo ali kakor koli že), umetnost pa tiste, ki gojijo negativna čustva do nas.

Če pogledamo še nekoliko globlje, je pomembno spoznanje življenja to, da se vse frustracije in drugi psihološki odkloni pojavljajo zaradi pomanjkanja ljubezni. In dokler sebe ne začnemo ljubiti sebe ter svojih bližnjih, kot sami sebe, se ne sprejemamo. Namesto sprejemanja, polnijo naša srca zavist, sovraštvo, strahovi ter drugi smrtni grehi. Enostavno iščemo zunanje kompenzacije za to nesprejemanje. Običajno je tako, da dokler sam sebe ne sprejemaš, se v trenutkih, ko bi se moral prepustiti toku življenjske ljubezni, vse skupaj blokira ravno z dvomi in strahovi. Ne glede na razdeljene karte, ne glede na strategijo igre, ki jo bomo odigrali, je ljubezen (v najširšem smislu) na koncu edino zdravilo, ki nam omogoča rast in igranje igre tako, kot se spodobi za vsako duhovno bitje.

Namreč dokler ne sprejmemo sebe, izjemno težko odigramo izjemno partijo na svoji življenjski poti. Lahko naredimo kar direktno primerjavo. Če zanikamo določen del sebe, je enako, kot da bi pri kateri koli igri s kartami določene karte, ki jih imamo v rokah enostavno skrivali ali prezirali in ne bi razmišljali, kaj lahko naredimo z njimi, jih mogoče kdaj koristno uporabimo ipd. Brez vpogleda v to, zakaj so nam takšne karte razdeljene, so naše možnosti dobre igre dokaj skromne. Vsaka slabost se lahko v določenem trenutku pojavi kot prednost in vsaka prednost se lahko pojavi kot slabost. Iskrenost, sprejemanje in pogum so vrednote, katerim moramo slediti, ko se zazremo v naše karte, ki jih držimo v rokah.

Poleg razdeljenih kart je še en element igre življenja na katerega imamo vsaj v določenem obdobju igranja malo ali skoraj nič vpliva. To so nekateri naši soigralci. Stari starši, starši, bratje in sestre, drugi sorodniki, zgodnji učitelji in še bi lahko naštevali so igralci, ki sedijo za našo mizo v začetku življenja, pa če si to želimo ali ne. Seveda pa to ne traja celotno življenje. Bolj kot se zavedamo igre, ki jo igramo, hitreje lahko tudi izbiramo svoje soigralce. Ne glede na možnost izbire, ko vstopimo v odrasli svet, pa se tu in tam pojavi kakšen soigralec, za katerega je usojeno, da se usede za našo mizo ali mogoče odide (ljubezen, smrt ipd.). Ne glede na soigralce in njihovo menjavo, je še vedno na nas, da uspešno odigramo partijo.

In tudi tukaj se še ne konča domet usode. Obstaja še eno področje, ki je do neke mere definirano. Glede na karte, ki jih držimo v rokah in glede na izhodiščne soigralce nas igra življenja usmerja na določena področja igre oziroma različne vrst iger, kjer se moramo največ naučiti. To so tako imenovane življenjske lekcije. Tako se včasih znajdemo v situacijah iz katerih se učimo določene stvari, ki so za nas v tem življenju ali v določenem trenutku življenja pomembne. Nekdo se mora naučiti posla, nekdo uspešnega partnerstva, drugi prenašanja izgube ipd. Ideja je, da skozi tovrstne lekcije vsi postajamo čim boljši igralci, vendar se mora vsak naučiti povsem drugih stvari. Ampak končni namen igre je jasen – čim bolj dvigniti raven zavesti, se pravi razumeti zakaj se nam nekaj dogaja in s tem razvijati svojo notranjo kompetentnost.

Na drugi strani razdeljenih kart, se pravi izhodiščnih soigralcev in glavnih lekcij, je naša povsem svobodna volja, kako bomo igrali igro. Vedno lahko potegnemo katero koli karto želimo. Odločitve naše filozofije igranja so povsem v naših rokah. Seveda lahko kadar koli spremenimo strategijo igranja. Sploh, če pridobimo novo znanje in se nam zdi nova strategija bolj smiselna. Če nekaj ne funkcionira lahko opustimo, če se določena strategija obrestuje v nekem trenutku, jo lahko ohranimo. Do neke mere lahko tudi določene lekcije ignoriramo, ki jih prejemamo za igralno mizo. Vendar se takšne lekcije običajno ponavljajo in postajajo težje in težje.

Na žalost pa igra ni statična in je zato izjemno zahtevna. Neprestano je potrebno pridobivati nova in nova znanja ter napredovati po stopnjah. Igra je torej dinamična in kar je včasih lahko bila uspešna strategija, v drugem trenutku prinaša poraz. Igralci, s katerimi igramo in naše karte proti njihovim so enostavno vedno drugačne, zato pa je tudi potrebno menjati strategijo. Tako so včasih naše karte močnejše, spet drugič pa smo v slabšem položaju. Zato se je potrebno vedno spraševati, ali določena strategija za nas deluje v določenih okoliščinah. Na primer, dobra dieta v tropskem pasu ali na mrzlem severu je lahko povsem drugačna. Če spremenimo lokacijo bivanja, se spremeni kraj igranja igre, soigralci, okoliščine ipd. in naše izhodišče dobi tako povsem nov kontekst. V takem primeru je verjetno potrebno prilagoditi tudi našo strategijo.

Vmes pa je področje, ki je verjetno najtežje v življenju. Poleg sprejemanja samega sebe, sprejeti tudi določene situacije, ki so nam usojene. Velikokrat se igra začne odvijati v drugačnem ritmu, kot smo to pričakovali. Ločitve, izgube službe, bolezen in druge situacije. Za sprejemanje tovrstnih situacije je potrebno veliko poguma. Prav tako pa se pojavlja še en problem. Redko imamo takojšnjo povratno informacijo, kako dobro igramo igro. Mogoče se nam določena strategija zdi izjemna, vendar ne vemo, ali je to res. Določena vrsta diete, vztrajanje v določenem razmerju ipd. To pa je na koncu umetnost življenja; boljše, kot znamo oceniti, kakšno posledico bodo imele naše odločitve na kakovost našega življenje v prihodnosti, lažje krmarimo skozi vsakodnevno življenje.

Kot omenjeno pa je namen vsega, da izboljšamo naše veščine igranja. Če imamo posluh za igro življenja, smo odprtega duha in imamo dovolj volje, vztrajnosti in poguma, lahko napredujemo in tako razvijamo nove in nove veščine. Postajamo vedno bolj kompetentni in lahko igramo bolj in bolj zahtevne scenarije. Na začetku pa še enkrat, lahko na ta način delamo le, če sprejmemo svoj položaj.

Po drugi strani pa je najtežje, če delamo proti sebi. Čeprav ravno to velikokrat nezavedno počnemo. Namesto, da bi sprejeli svoj položaj, situacijo ipd. in odigrali najboljšo igro in se pri tem čim več naučili ter bili pri tem ponosni nase, ne glede na mnenja drugih ljudi, velikokrat zamrznemo, se sekiramo, sprašujemo, dvomimo in še marsikaj. Začnemo delati proti sebi in velikokrat se tega sploh ne zavedamo. Vendar s tem svojo pozicijo zgolj poslabšamo, ne glede na to, kje smo.

Tako  da, najprej naredite SWOT analizo “svojih kart”, ki jih držite v rokah. Sprejmite samega sebe in se postavite na prvo mesto. Potem analizirajte, kaj lahko spremenite kratkoročno, kaj dolgoročno ter kateri ljudje so vam usojeni, da se od njih učite, s katerimi pa ste obkroženi zaradi notranjih kompenzacij ali strahov. Nato pa začnite igrati igro, kot profesionalci. Postavite si vizijo, poslanstvo, vrednote na podlagi katerih boste igrali ter nikoli ne pozabite beležiti, kako rastete, se razvijate in postajate boljši in boljši igralec. Težja kot je situacija, več se lahko naučimo in lahka pot s časom postaja težka ter težka pot sčasoma postaja lahka.

Čisto na koncu pa bi lahko vse skupaj zajeli še v preprostem reku, da umetnost življenja ni delati izjemnih stvari, vendar vsakdanje stvari izjemno!