Radovednost

Nekaj časa nazaj me je eden izmed poslovnih prijateljev izzval moj vedenjski model delovanja. In sicer imam filozofijo delovanja, da predvsem postavljam vprašanja v pogovoru z ljudmi. Tako me je vprašal, zakaj postavljam predvsem vprašanja in ne začnem že enkrat postavljati predvsem lastnih tez (o katerih na primer tudi pišem). Nekaj časa sem razmišljal o tem in vse je vodilo le k eni sami besedi – radovednost. Mislim, da si zato zasluži radovednost podrobnejšo obravnavo.

Ko se rodimo kot otroci smo izjemno radovedni. Želimo se učiti vsega na vseh koncih in znanje črpamo kot goba vodo. Potem se začne formalno izobraževanje in naš interes do spoznavanja sveta kaj hitro usiha. Običajno je tako, da stvari, ki so obvezne že nekako niso več zanimive. Počasi skozi sekundarno socializacijo naša radovednost počasi ugasne. Po končanem šolanju v povprečju ljudje preberejo eno knjigo na leto. Radovednosti ni več.

Vendar sta v življenju samo dve poti, tako kot v naravi, ali rasteš ali padaš. Ko se konča radovednost, ko se konča želja po novem znanju, se konča tudi naš lastni razvoj. To preprosto pomeni le to, da moramo našo radovednost skrbno negovati. V trenutku, ko dokončno ubijemo lastno radovednost sprejmemo kalup vsakdanjega povprečnega življenja. Če malo pretiravam, običajno je to 30 let zdolgočasene službe, kjer se prebijamo z muko, preostali čas pa preživet pred televizijo, čeprav je jasno, da smo veliko bolj srečni brez televizije.

Znanje pridobivamo na več načinov, ampak obstaja nekaj osnovnih. Prvi način učenja je učenje na lastnih napakah. Poskušanje in popravljanje. Seveda je to učenje daleč najtežje, pa tudi najbolj se nas najbolj prime. Vendar na tej točki pridemo tudi do reka v znanju je moč. Zakaj ne bi znanje drugih, ki so ga pridobili na svojih lastnih izkušnjah uporabili kot vzvod, da se sami lotimo večjih in kompleksnejših izzivov, s čimer kreiramo novo znanje ali pa da enostavno lažje premagujemo ovire. Ljudje smo na svetu zato, da si med seboj pomagamo.

Prvi osnovni način širjenja znanja je preko opazovanja, torej da opazujemo delovanje drugih ljudi, vedenje ipd. in se na podlagi tega učimo. Preučujemo situacije v katerih se ljudje nahajajo in jih nato preslikamo v lastne situacije. To je pomembna veščina, ki pa zahteva, da se znamo postaviti v kožo opazovalca in preučevalca dogajanja. Tovrstno učenje zahteva visoko raven zavesti in empatije.

Korak dlje od opazovanja je preprosto pogovor z osebo. Dober pogovor je lahko bistveno bolj učinkovito z vidika učenja, saj ne glede na našo raven empatije lahko bistveno bolj spoznamo notranji svet nekoga, če se z njim pogovorimo. Ljudje smo socialne živali in eden izmed razlogov, zakaj smo socialni je, da se učimo drug od drugega skozi komunikacijo. Kaj je lepšega, kot odkrivati pogled na svet sogovornika? In svetov je več kot 6 milijard.

Drugi pomemben način so zapisi v vseh oblikah. Lahko se učimo iz knjig, slik, objav na blogih, filmov, besedil pesmi, gremo v gledališče ter vseh drugih zapisov. Takšnega znanja je seveda največ, vendar pa predstavlja zgolj majhne izseke doživljanja osebe, ki je zapise napisala. Zato je tak način prejemanja informacij zelo omejen. Na podlagi različnih zapisov imamo tudi različni način prejemanja informacij. In nekateri se hitreje učijo iz zvočnih zapisov, drugi s ponavljanjem, tretji splet na drugi način, vendar je to že stvar kakšne druge objave.

Torej, kar je pomembno je to, da smo z znanjem obdani vse povsod. Če se nahajamo v coni udobja, dodatno znanje ni potrebno. Vendar to pomeni, da ne rasemo. Ko se podamo izven cone udobja, je novo znanje nujno, da lahko napredujemo. Zato je radovednost osnovni temelj, da se podajamo izven cone udobja in učinkovito napredujemo.

Čar radovednosti je tudi v temu, da se zelo težko pretvarjamo, da smo radovedni. Radovednost mora postati temelj našega življenja in ne prisiljena vrednota, zgolj zato, da bomo imeli več znanja. Nujno je, da gojimo iskro želje spoznavati delovanje sveta, notranje svetove in nenazadnje našega življenja na zemlji. Če je radovednost prežeta z navdušenjem toliko boljše.

Torej, imamo dve ušesi in ena usta in to z namenom, da vsak pol manj govorimo kot poslušamo. Spoštovati moramo vsako subjektivno realnost in le z radovednostjo širimo zemljevid naše subjektivne realnosti in tako imamo zemljevid, ki nam omogoča sprejemati boljše odločitve za naše kakovost našega življenja in vseh na svetu. Tako razvijamo empatijo, tako razvijamo toleranco, tako smo lahko ljudem blizu.

Odgovor, zakaj zastavljam vprašanja je torej enostaven. Iskreno in resnično me zanima, kako ljudje razmišljajo, kakšni so njihovi pogledi na svet, kakšen je njihov subjektivni model realnosti, kakšne ideje imajo, hrepenenja ipd. Bolj kot je posameznik zanimiv, bolj kot odstopa od povprečja, bolj kot ima drugačne poglede, z večjim zanimanjem in spoštovanjem poslušam misli take osebe. Res pa je, da je izjemno težko najti osebe, ki razmišljajo drugače, zato so posebni ljudje običajno deležni še več vprašanj. :)

Pri tem vidim odnos dvostranski, če sam lahko kje pomagam, ljudem z veseljem pomagam, njihovo subjektivno realnost pa velikokrat z veseljem poskusim v lastnem življenju in če deluje jo integriram, če ne deluje enostavno zavržem (pri tem so najboljši 30 dnevni preizkusi). Na koncu vedno pridemo do tega, da je različnost tista prava začimba življenja, ki omogoča napredek, rast in razvoj.

Ljudje seveda svoje znanje z veseljem delimo. Včasih je bilo znanje pomemben del monopola posameznikov (zdravnikov, duhovnikov, uradnikov ipd.). V informacijski družbi je znanje na voljo kjerkoli, kadarkoli ipd. Danes zato ni več tako bistveno samo znanje, kot je uporaba znanja ter pa predvsem ustvarjalnost na podlagi znanja, ki ga pridobimo. Zato je nujno, da znanje, ki ga pridobivamo z lastnim izkustvom delimo tudi z drugimi.

Obstaja pa še en razlog, zakaj velikokrat postavljam raje vprašanja, kot teze. Opazil sem, da so ljudje običajno izjemno agresivni in ne spoštujejo subjektivne realnosti drugih. Netoleranca pa je ključni zaviralec razvoja in kakovosti življenja. Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se z ljudmi prepiral od koga subjektivna realnost je boljša. Edino, kar velja je, da če subjektivna realnost omogoča boljšo kakovost življenja posamezniku in obenem celotni družbi (se pravi, da ne škoduje drugim), potem je to za posameznika prava subjektivna realnost. In vse to je potrebno spoštovati.

Zato bodite radovedni, nikoli ne izgubiti te vrednote. Spoznavajte nove ljudi, pogovarjajte se z njimi, odkrivajte njihovo subjektivno realnost, jo primerjajte s svojo. Kopljite v globino, spoštujte zamišljenost. Pri tem testirajte vaša prepričanja, znova in znova, strmite k napredku in cenite znanje. Bodite radovedni, nikoli se ne nehajte učiti in spoštujte vse izkušnje. Na koncu pa delite svoje znanje, prispevajte k boljšemu svetu. Več kot daš, več imaš.