Prvi koraki k minimalizmu

Pred kratkim sem zapisal, da bom počasi začenjal živeti življenje kot minimalist. Eno je seveda zadeve zapisati, drugo pa v resnici živeti. Noben mentalni preskok (dvig zavesti) ni enostaven in lahek, vendar se vedno dogaja postopoma – dva koraka naprej, enega nazaj, vse do točke kvantnega preskoka. Ampak prve izkušnje stopanja proti minimalizmu doživljam izjemno zabavno, zato sem se odločil, da opišem nekaj dosedanjih izkušenj.

Prva ugotovitev je, da stvari ne zgolj kradejo prostor in energijo, tudi znebiti se jih je izjemno težko. Zdi se skoraj nemogoče, da bi velik »del svojega življenja« v enem valu preselil na smetišče. Tako, kot vzame energijo (denar), da neko zadevo kupiš, tako tudi vzame energijo (čas), da se stvari znebiš. Torej, preden doživimo večjo kakovost življenja zaradi novega minimalističnega pristopa, nas najprej čaka korak nazaj – čas in borba samega s seboj, da nekateri stvari pač ne potrebuješ.

Tako pridemo do drugega izziva in sicer, da se za večino stvari začneš spraševati različna vprašanja, ki so zgolj odsev neke čustvene navezanosti – iščeš dovolj močan ampak. Na primer, kaj pa če bom to še kdaj potreboval; to zadevo pa mi je pa podaril nekdo, ki me ima resnično rad; tale predmet zbuja pa res izjemne spomine ipd. To so jasni znaki, da ljudje svoje življenje identificiramo s stvarmi, ker te zbujajo neke spomine. Ampak preteklost je preteklost.

Ideja minimalizma je, da ne živimo v preteklosti, vendar vsak dan izkusimo do popolnosti. Zato pa potrebujemo energijo in prostor. Bolj kot stvari so pomembni ljudje, s katerimi preživimo sedanji trenutek; četudi smo sami s sabo, je prav da smo v dobri družbi (se pravi imamo pozitivne misli), kot pa da iščemo našo varnost v stvareh. Nima smisla, da smo srečni, ker se nečesa spominjamo, srečni moramo biti tu in zdaj zaradi tega, kdo smo. Bistveno bolj smiselno je v sedanjosti korakati proti svetlejši prihodnosti, kot poveličevati preteklost. Nenazadnje je vsa moč v naših rokah v tem trenutku.

Ko opravimo s čustveno relacijo do določenih stvari, se pojavi naslednji izziv, kaj narediti z večino stvarmi – prodati, podariti, vreči v smeti ali kaj? Bi kdo to uporabljal, ima za koga vrednost? To je velik izziv, ki lahko vzame še več časa, kot bi si želeli. Moja ideja je, da čim hitreje naredim čim več prostora v mojem življenju, ne da imam še dodatno breme in bom leta in leta počasi spravljal stvari iz svojega življenja. Zato vedno iščem optimalno rešitev in sicer, ali lahko komu, ki je v slabšem položaju s stvarjo pomagam (npr. obleke), potem zadevo podarim, ali lahko stvar služi skupnosti (npr. knjige), potem zadevo podarim ustrezni organizaciji, ali ima zadeva dejansko vrednost (npr. elektronika), potem zadevo prodam ali podarim nekomu, ki mi je blizu in vem, da rabi. Ostalo roma v smeti.

Vsekakor ostaja prostor za kakšen predmet, ki ima izjemno čustveno vrednost ali stimulira duha (umetnost). Nikakor minimalizem ne pomeni, da nismo v življenju obkroženi z lepimi stvarmi. Gre se le zato, da je manj več. Manj, kot imamo, več veljamo, ker imamo več prostora v življenju za tiste stvari, ki so pomembne. In to zagotovo niso stvari, vendar je ustvarjanje, povezanost, doživljanje življenja, ljubljenje in podobno.

Potem pa sledi velik šok. Ne moraš verjeti, koliko krame se nabere vsepovsod. Ogromno nekih spominkov, figuric in drugih predmetov, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Predali so polni stvari, ki jih nisi že več mesecev uporabljal. Brez problema napolniš nekaj vreč stare šare, ki nima kaj početi v tvojem življenju. Kar boli, ko pomisliš, za kaj vse je šel denar, namesto, da bi ga uporabil za ustvarjanje ali druge pametnejše reči v življenju.

Največji šok so zagotovo obleke. Sem človek, ki me težko spraviš v nakupovalni center. Obleke grem kupiti, ko jih res moram. Imam izjemno malo oblek. Sicer se strinjam, da obleka naredi človeka, vendar vseeno, človek ima lahko žakelj na sebi, važno da ima diamant v srcu. Nenazadnje pa se mi zdi tehtno pravilo za obleke, da je bolje manj in tisto kakovostno.

Skratka, nisem oseba, ki bi bil nor na obleke. Ko rabim nov kos obleke, ga resnično rabim. Vseeno mi je uspelo napolniti 6 velikih plastičnih vreč z oblekami, ki jih zelo malo ali sploh ne uporabljam. Nisem moral verjeti. Če bi vsak podaril tiste obleke, ki jih ne uporablja, zagotovo nobenega zemljana ne bi zeblo, marsikdo, ki si ne more privoščiti novih oblek, pa bi lahko bil oblečen po zadnji modi. Previdnost pri zapravljanju za obleke pa je konec koncev več kot dobrodošla za denarnico.

Pri tem nikakor ne kupim argumenta, da ima nakupovanje terapevtski učinek. Verjamem, da ga v resnici ima, vendar ga ima tudi sprehod v naravi, športna aktivnost, prijeten pogovor, branje, ljubljenje in še marsikatera druga aktivnost. Najboljše stvari v življenju so brezplačne, zato nima nobenega smisla, da iščemo rešitev za čustvene krize v nakupovanju.

Odprite svojo omaro. Poglejte količino oblek, ki vam polni police in obešalnike. Naredite analizo, koliko od vseh teh oblek redno uporabljate. Sedaj pa pomislite na vse otroke v revnih državah, brezdomce in druge ljudi, ki jih je doletela nesreča. Medtem, ko ljudje trpijo, vam ležijo obleke po omarah, ker jih pač imate. Zazrite se v svojo dušo in naredite, kar je prav. Pa ne samo pri oblekah.

Poleg oblek se v dobi tehnologije nabere tudi veliko računalniških ter drugih elektronskih naprav. Pred časom sem imel filozofijo, čim več naprav in računalnikov. Skupaj sem imel 6 monitorjev, dva prenosna računalnika, enega stacionarnega, tablični računalnik, dva pametna telefona ipd. Vse to so naprave, ki se kvarijo, potrebujejo pozornost ipd., skratka kradejo čas, energijo in denar. En pametni telefon je dovolj, pa še ta bi moral biti ugasnjen večino časa. En prenosni računalnik je dovolj. Komaj čakam, da bo tablični računalnik tudi prenosni računalnik. Dva monitorja sta dovolj. Bolj je imeti en resnično urejen računalnik, kot pa tri na pol urejene zaradi pomanjkanja časa.

Izpraznil sem tudi pisarno, kjer želim imeti »no paper«, »no plastic«, »no trash« politiko. Se pravi zgolj računalnik, z dvema monitorjema za ohranjanje produktivnosti, ostalega v dobi vse te tehnologije ne potrebuješ več. Tako kot dom, je tudi pisarna odraz naše duše in stanja zavesti. Raje ne razlagam o tem, koliko krame je šlo stran iz pisarne (ob selitvi), ko se zadeve kar nabirajo in nabirajo. Vsi fascikli papirja pa so lepo v računovodstvu, kjer so mojstri za urejanje teh stvari.

Eno področje, ki se ga bom moral še lotiti in ga urediti je struktura map in datotek na računalniku. Do sedaj sem delal tako, da sem imel večino vseh datotek na voljo; od vseh projektov in drugih dokumentov, razen pač najbolj občutljivih informacij, ki so v arhivu. Dejansko pa sem ugotovil, da datoteke preteklih projektov redkokdaj uporabiš. Resnično redko kdaj. Ne vem, če se mi je zgodilo nekajkrat v življenju, da sem šel pogledat nekaj za nazaj. To pomeni, da gre večina datotek lahko brez problema v arhiv. Zahteva pa to zopet veliko časa, ampak prav je, da smo minimalistični tudi v pristopu do spomina našega računalnika. Enako je z elektronsko pošto. Manj je več.

Največji izziv je zagotovo avto. Avto minimalista je verjetno Smart ali kaj podobnega, vendar je problem varnosti ter daljših potovanj. Novega avtomobila se zagotovo ne splača kupovati, nekaj let starega s čisto zgodovino pa je tudi težko najti. Za avto sem se odločil, da ne bom hitel in počakal, da naletim na nekaj, pri čemer se bom počutil udobno. Menjava avta pa zahteva tudi kar nekaj časa in energije, katerega trenutno nisem pripravljen investirati. Tako da bo to področje nekaj časa mirovalo. Ne glede na to, pa veliko raje, kot v avto investiram v kakšen posel ali kaj drugega.

Zanimivo je tudi to, kako se spremeni okus za dizajn, ko enkrat začneš razmišljati minimalistično. Če je bilo prej smiselno čim več predalov, polic ipd., je nova filozofija, čim manj prostora, kjer se lahko nabirajo stvari in čim več prostora, ki ga je moč napolniti s kreativno in ljubeznijo. No, nov pristop in star okus za dizajn pomeni veliko več praznih polic, ampak nič zato. Zagotovo bo prišel tudi čas, ko bo potrebno menjati pohištvo. Ampak nikamor se ne mudi.

Najboljše pa je to, da lahko po čiščenju občutiš, kako prostor bistveno lažje diha in se počutiš v prostoru mnogo bolje. Prav tako občutiš, kako se je poleg zunanjosti, očistila tudi tvoja notranjost. Počutiš se lažjega, bolj sproščenega in manj obremenjenega. Manj imaš odgovornosti za stvari in več odgovornosti za usmerjanje svojega življenja.

Dejstvo pa je, da čiščenje poteka po valovih. Pri meni se čiščenje niti približno ni končalo. Zgodil se je prvi val čiščenja, kateremu bo po nekaj tednih sledil nov val čiščenja. Ne želim sicer priti do točke, ko ne bom imel praktično nič več stvari, se želim pa znebiti vsega, česar v življenju ne uporabljam in zgolj dela gnečo v mojem življenju. Vsaka plastična kartica, aplikacija, spletna stran, živilo, okrasek ali kaj drugega, pač ne sodi več v življenje, če nima uporabne ali estetske vrednosti. Za čustveno vrednost pa imam raje spomine, kaj je nekdo zame naredil, kot pa kaj mi je dal.

Področje, ki pa je seveda najtežje in najbolj zahtevno, so ljudje v življenju in odnosi. Tukaj vsekakor velja kakovost pred količino. No, tega področja se nisem še lotil sistematično, vendar zagotovo kmalu. Takrat pa tudi več napišem o izkušnjah, ki sem jih doživel.

Ko smo ravno pri ljudeh, naj za konec omenim še to. Za veliko stvari velja, da ne prihaja čustvena vez samo s strani ene, temveč več oseb. Ti je nekdo nekaj podaril, si bil na skupnisnkem izletu ipd. Tako je velik izziv na poti do minimalnizma drugim razložiti, da se boš znebil stvari. Običajen odnos je, pa zakaj, saj boš to še potreboval; nič ti ne pomeni to, kar sem ti podaril; ne moraš praktično novih stvari metati stran ipd. Ljudje, ki ne želijo na enako stopnjo zavesti, kot želimo sami, zbujajo v nas dvome, ki nam že tako pravijo, da gremo v napačno smer. To je pač eden izmed dokazov, kako pomembno je, kdo nas obkroža v življenju. Pravi ljudje v našem življenju so tisti, ki spodbujajo naš napredek, ne glede na to, če so tudi oni navezani na določeno stvar.

Bolj, kot so ljudje materialisti okoli tebe, težje se je znebiti stvari. Ampak kar je naše, je pač naše in s tem lahko počnemo, kar koli želimo. Vsak razume, da bolj kot stvari, so pomembna v življenju dejanja; in da delamo prostor za boljše, novo, bolj kakovostno. Razumeti je že lahko, narediti pa težje. Ni napačno, če je osebna katarza tudi katarza za ljudi okoli nas. Nekateri bodo pač zato odšli iz našega življenja in prišli novi; tisti, ki jim pristna ljubezen in kakovostni čas preživet skupaj pomeni več, kot definirano življenje na podlagi kupljenih stvari.

Na podlagi celotne izkušnje je povsem jasno, da je potrebna ena velika čistka vsaj na polletje, če ne na četrtletje. V življenju je potrebno nujno redno in sproti čistiti smeti, da ostaja prostor za ustvarjalnega duha, novo, sveže in bolj napredno.

Lotite se še vi kakšne čistke, poletni čas je idealen za takšne aktivnosti; kar v akcijo, ne bo vam žal.