Pot od bogatega do časovno in finančno revnega človeka

Paul Graham, eden najbolj poznanih investitorjev in trenerjev startup podjetij je pred kratkim napisal izjemno razsvetljujoč esej o temu, kako izgleda običajna pot od “bogatega” do “revnega” človeka. V večini knjig teče beseda ravno o obratnem, torej o tem, katere so poti do bogastva in v večini lahko najdemo, da je najhitrejša pot skozi podjetništvo, zaradi lastništva, ki ima lahko neprimerljivo večjo vrednost od naše menjave časa za denar. Med najbogatejšimi zemljani je tako logično največ lastnikov in investitorjev.

Veliko manj ljudi pa se ukvarja s tem, ali celo napiše knjigo, kako od situacije, ko enkrat obogatiš, do tega, da nato izgubiš veliko večino premoženja. Glede na to, da je Paul Grahmu uspelo pred leti dobro prodati svoje podjetje, se je začel spraševati tudi o glavnih vzorcih in načinih za izgubo večine premoženja. Seveda z namenom, da bi se temu izognil. Tako je preučil najpogostejše poti za materialno pot navzdol in prišel do zanimivega zaključka.

Večina ljudi najprej pomisli na to, da najlažje izgubiš denar s prekomernim trošenjem. Vendar to ni glavni razlog za izgubi večine premoženja, razen pri ljudeh, ki na primer podedujejo denar ali ga zadenejo na loteriji. Največ bogatih ljudi ni izgubilo svoje premoženje s prekomernim trošenjem, vendar zaradi slabih investicij. Razlog za to se skriva predvsem v psihologiji človeka, kako običajno dojema razliko med stroški in investicijo.

Ko denar zapravljamo, se tega dobro zavedamo. Če vsak mesec zapravljamo tisoče in tisoče evrov imamo lahko vsaj dober pregled na eni strani nad prihodki in na drugi strani nad potrošnjo. Bilanca je jasna. Lahko smo v plusu ali v minusu. V primeru, da je minus prevelik, najedamo naše premoženje. Če želimo, lahko potrošnjo hitro upočasnimo ali z njo prenehamo.

V naši podzavesti imamo običajno nastavljene alarme, ki nas opozorijo, da smo šli s trošenjem predaleč. Poleg tega večina ljudi, predvsem bogatih ljudi, ki so sami ustvarili svoje bogastvo, zna paziti, da jim stroški preveč ne podivjajo. Zavedajo se, da je najlažja stvar glede denarja to, da ga zapravimo, pot do ohranjanja bogastva pa, da zaslužiš več, kot zapraviš. Običajno je to pomembna lekcija, ki se jo poslovneži ali bogati zelo zgodaj naučijo, čeprav lahko tudi na težak način. To, da postanemo popustljivi do sebe ne vodi v nič drugega, kot v kup finančnih težav.

Povsem drugače je pri investicijah. Zakaj? Izhodiščno vprašanje je, zakaj nam nekatere stvari, kot so na primer izobraževanja ne prodajajo kot stroške, vendar kot investicijo. Seveda zato, ker pri investicijah te alarmi ne delujejo. Pri investiciji računamo, da bomo od same investicije tudi nekaj imeli. Več kot investiramo, več naj bi v prihodnosti imeli. Odrečemo se potrošnji danes, zato da bomo lahko imeli večjo potrošnjo v prihodnosti. Vendar se tukaj skriva past. Če težko zapravimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko naredimo neskončno slabih investicij, v prepričanju da so dobre investicije. In tako izgubimo večino svojega premoženja. Problem pri investicijah je namreč ta, da ne vemo, kako dobre so, do trenutka, ko to potrdi trg. Zato je to bitveno lažje napisati, kot uresničevati, saj je biti po bitki z lahkoto general.

Drugi problem investicij so vzvodi. Investiramo lahko s kombinacijo svojega denarja in denarja drugih ljudi ali bank. Vzvod pa je dvorezen meč. Nekatere vrste trgovanj omogočajo tudi več kot 100x vzvode, kar pomeni, da lahko v sekundi izgubiš tudi milijone evrov. Tako, kot je vzvod lahko pot do hitrejše rasti in akumulacije bogastva, velja tudi obratno. S tem dejstvom lahko celotnemu  konceptu dodamo še to, da težko potrošimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko pa naredimo eno slabo investicijo s tako velikim vzvodom, da izgubimo vso svoje premoženje, tudi v milijonih.

Zapravljanje in investiranje časa

Glede denarja so te stvari izkušenim investitorjem običajno znane in jasne, čeprav so pasti na vsakem koraku, za upravljanje denarja pa je potrebna izjemno velika disciplina. Vendar je veliko bolj zanimivo  to, da lahko enak koncept apliciramo na zapravljanje časa. Na žalost običajno ljudje veliko bolj cenimo denar, kot svoj čas, pa čeprav je slednji veliko bolj dragocen. Z apliciranjem spoznanja pridemo do izjemno pomembnega načela, ki razkriva veliko past za vse, ki smo pripravljeni investirati čas v marsikaj.

Enako kot za zapravljanje denarja imamo vgrajene tudi alarme za zapravljanje časa. Na primer, če sedimo cel dan pred televizijo in ne počnemo prav nič, nas na koncu dneva vsaj malo peče vest, če ne drugega zato, ker vemo, kako bolj srečni bi lahko bili brez televizije. Golo zapravljanje časa nam slej kot prej sproži alarme, s katerimi se zopet uravnovesimo in se podamo na delo ter postanemo produktivni. Za to je poskrbela že sama evolucija, vsaj pri večini. Nekateri so pač tukaj na zemlji, da počivajo.

Pri investiranju časa pa zopet te alarmi nehajo delovati. In to je način, kako lahko izgubiš velik del življenja, ne kaj preveč produktivno. Ključ tega spoznanja je, da začneš svoj čas bistveno bolj ceniti in ga ne zapravljaš pod pretvezo investiranja. Največja nevarnost, kako lahko izgubljaš dragocen čas je, ne tako da se zabavaš, ali celo zavestno lenariš, vendar s tem, da počneš delo, ki v resnici sploh ni pravo (produktivno) delo, v prepričanju, da investiraš svoj čas. Pri prvem ali drugem bodo slej kot prej zazvonili alarmi, pri zadnjem pa običajno ne in tako lahko zapravljamo čas v neskončnost. Počutimo pa se odlično, saj smo prepričani, da ga investiramo.

Tukaj pridemo do razdelitve aktivnost in nalog, ki so lahko pomembne in/ali nujne, kot jih je v svoji knjigi Najprej najbolj pomembno in Sedem navad uspešnih ljudi opredelil Steven Covey. Investiranje v pomembne stvari običajno prinese donose, ni pa seveda nujno, da vedno. Investiranje v nujne stvari, predvsem zaradi adrenalina, občutka produktivnosti, odlašanja ipd. običajno vodi do velikega zapravljanja časa.

Pomembna razlika je tudi ta, da je golo zapravljanje časa lahko užitek in prinese vsaj neko dodano vrednost, zapravljanje časa pod pretvezo investiranja in če ob enem še ne uživamo, pa ima dvojno izgubo, če na koncu ni donosa.

Tako se je pri vsaki odpisani ali napisani e-pošti, potrditvi sestanka, branju člankov na internetu, branju dolgočasnih strani v knjigi ipd. potrebno vprašati, ali gre za zapravljanje pod pretvezo investiranja, zavestno zapravljanje, produktivno delo ali resnično investiranje. Pri tem seveda tudi samo investiranje ne gre v nedogled in slej kot prej pristane pod pretvezo investiranja, ker gremo daleč izven ravnovesja. Seveda je logično, da naredimo vedno kakšno slabo investicijo lastnega časa, tako kot pri investiranju denarja, pomembno je, da pazimo, da se takšne investicije ne kopičijo.

Na prvi pogled se zdi, da pri času vsaj ni vzvodov, kot pri denarju, ki te v sekundi lahko naredijo revnega kot cerkveno miš. Vendar to na žalost ni res. Tudi pri investiranju časa, slej kot prej začnejo delovati vzvodi, ki nas prav tako lahko spravijo v velik (energetski) minus. Ta vodi v časovni minus zaradi upada produktivnosti, motivacije in izgorelosti, skratka tvegamo našo delovno sposobnost, ki je osnova delovanja našega avatarja, posledično pa vse skupaj lahko pripelje še do finančnega minusa.

Na koncu je res dolgoročno ravnovesje tisto glavno, ki šteje.