Podganja dirka

Najhujši koncept človeštva je zagotovo podganja dirka. Ime izhaja iz nehumanega delovanja laboratorijev. Skupina podgan je postavljenih v labirint, kjer dneve in noči tavajo, izhoda pa ne najdejo. Tečejo in tečejo, dokler se ne sesedejo ali pobijejo med seboj za kakšno majhno nagrado. Pri tem je ta majhna nagrada seveda osrednje orodje kreatorja labirinta, da podgane ne uidejo poskusu. Življenje pri tem ni nič kaj drugačno od navedenega koncepta, le da si ljudje sami sebi ustvarjamo labirint; ali pa nam je tak koncept usojen zaradi omejene količine dobrin, le da ga mi potenciramo ter tako ustvarjamo velik razkorak med bogatimi in revnimi.

Koncept je v osnovi sila preprost. Sodobno potrošništvo človeka sprogramira, da čim večji del svojih prihodkov porabi za stvari, ki jih verjetno niti ne potrebuje. Seveda to ni dovolj, saj posameznik lahko v vsakem trenutku neha trošiti. Zato je potrebno zajeziti tudi njegov potencialni prihodek. To enostavno narediš tako, da človeku omogočiš takojšen dostop do denarja, za dobrine, ki si jih niti ne more privoščiti, potem pa od njega zahtevaš visoke obresti, ki jih poleg glavnice vrača skozi življenje. Avto in stanovanje sta najboljša tovrstna nakupa, ki omogočata vseživljenjsko suženjstvo. V ZDA bi temu lahko prišteli še izobraževanje, pa še kaj.

Osnovni motor labirinta podganje dirke je seveda denar. Matematika je tu preprosta. Definicija finančne svobode je, koliko dni lahko preživiš, če danes nehaš služiti denar. Če imaš kredit za hišo, in avto, potrošiš vsak mesec celotni svoj prihodek in si zraven še v minusu na računu, je odgovor zelo zastrašujoč. Lahko preživiš »minus« nekaj let. In tako si sredi podganje dirke, kjer pred seboj vidiš le veliko kepo denarja, ki jo boš vračal preostanek svojega življenja.

Odnos do podganje dirke je lahko zelo različen. Ena možnost je, da se pač za to ne zmeniš in uživaš v sadovih potrošništva ter kapitalizma. Svojo moč prepustiš zunanjim silam. V tem primeru je vse skupaj odvisno, kako se bodo gibali makroekonomski kazalci. Če izgubiš službo, pride do gospodarske krize ali podobno, je lahko cena za takšen odnos enormna. Praktično lahko živiš v čisti revščini ali celo zasužnjiš svoje potomce. Ljudje, ki igrajo to igro, bi jim lahko rekli hazarderji.

Druga opcija je, da se na smrt bojiš podganje dirke. Se skušaš igre čim bolj izogibati. To pomeni, da ne trošiš denarja, si skopuh do sebe in drugih ipd. Problem takšnega koncepta je, da težko uživaš kapitalizem na ta način. Življenje je preveč dragoceno, da bi sebe zanemarjal. Pot mora biti polna izkušenj in dogodivščin, ne pa suhoparno životarjenje iz dneva v dan. Namen življenja ni, da bežiš, temveč da se soočiš. Bolestna navezanost na denar in kupčkanje denarja ne pelje nikamor. Zunanja varnost v obliki denarja ne obstaja; v družbi znanja je prava varnost samo v notranjih virih.

Tretja opcija je, da živiš nekako vmes med prvo in drugo opcijo. Nekaj časa v strahu, nekaj časa kot najboljši potrošnik. Tako tudi živi večina ljudi. Ko imajo denar trošijo in si privoščijo bistveno več, kot je v okviru njihovih zmožnosti, potem ko pride kriza se umaknejo in krivijo vse druge za nastalo situacijo. Življenje pa pri tem nikoli ne prizanaša, kar seješ v vsakdanjem življenju, to dolgoročno žanješ; druge možnosti pri tem ni.

Največji problem takšnega življenja je, da se ljudje običajno podganje dirke niti ne zavedajo. Zdi se jim, da je včasih življenje nepošteno do njih, drugače pa svojo srečo iščejo predvsem v materialnih dobrinah in vzorcih vsakdanjega povprečnega življenja. Za povrh je potrebno kdaj pa kdaj kakšno podgano tekmico še poteptati, da si lahko privoščimo več. Če se povečajo prihodki, se povečajo tudi stroški. In še bi lahko naštevali. Tako se pač živi. Kako drugače pa naj pridem do stanovanja in avta, ki si ga zaslužim? Kdo pravi, da si ne zaslužim standarda, za katerega tako težko delam? In strinjam se, izhod iz podganje dirke ni lahek. Boleče je že, ko ozavestiš to dejstvo o tem konceptu in s tem, da življenje ni pošteno, kaj šele, ko je potrebno najti izhod.

Počasi pridemo še do četrte možnosti. Ta je, da skušamo nekako najti izhod iz podganje dirke. Nekateri, rojeni z zlato žlico, tega problema sploh nimajo. Podganja dirka za njih ne obstaja. Vendar takšnih ljudi je malo. Drugi tip ljudi najde izhod iz labirinta za ceno, da proda svojo dušo in integriteto. Sicer mogoče pride iz podganje dirke, vendar se s tem vključi v drugo, še bistveno bolj kruto dirko; ta je, da morajo najti zdravilo za svojo dušo.

Za večino zemljanov pa je potrebno, da sami najdejo izhod iz labirinta, pri tem da ohranijo svoje dostojanstvo in odgovornost do sebe ter človeštva. Pot do izhoda pa kot omenjeno niti slučajni ni lahka. Zahteva mnogo discipline in razumevanja, predvsem pa visoko finančno pismenost. Dejstvo je, da če želiš ven iz podganje dirke, moraš znati delati z denarjem. Razumeti moraš zakone akumulacije denarja in prav tako vsako posamezno investicijo, ki bliža dneve, ko lahko izstopiš iz podganje dirke.

V resnici lahko izstopiš zgolj tako, da privarčuješ dovolj denarja ali ustvariš dovolj velik denarni tok, s katerim lahko vzdržuješ kakovost življenja, ki si jo želiš, ne da je ta kakovost odvisna od vsakdanjega dela in menjave lastnega časa za denar.

Prej, kot začneš razmišljati o tem, da bi izstopil iz podganje dirke, več možnosti imaš. Pri podganji dirki je vsako leto izjemno pomembno. Kaže mentaliteto posameznika, odnos do denarja, stopnjo resnosti pristopa do življenja in trend prihodnosti. Že če si odgovorimo na vprašanje, koliko smo privarčevali v lanskem letu in koliko več je vredno naše neto premoženje dobimo odgovor, kakšne so naše možnosti za izstop iz podganje dirke. Seveda pri tem nihče ne pričakuje, da vsako leto rase naše premoženje, bolj kot to so pomembne naše odločitve, vzorci in lekcije, ki smo jih spoznali.

Vseeno pa sta najhitrejši poti nazaj v podganjo dirko prekomerno trošenje ali pa napačne investicije. To, da enkrat izstopiš iz podganje dirke še ne pomeni, da si se je za vedno rešil. Z napačnimi odločitvami lahko zelo hitro stopiš nazaj v igro. Nato pa se začne znova iskanje izhoda. Pri tem je seveda jasno dejstvo, da pot do izhoda niti približno ni več enaka, kot je bila pri prejšnjem poskusu.

Podganja dirka je sila neprijetna. Sploh, ko pridejo težki trenutki. Breme na duši je lahko zelo veliko. Svoj čas menjaš za denar, bilanca pa kaže desetletja minusa, ki ga moraš počasi odplačevati skozi življenje. Sodobno suženjstvo. Pridejo nepredvideni stroški in breme se samo povečuje. Takrat seveda poskušaš delati toliko več, da nadoknadiš vse izredne stroške in poskušaš priti nazaj v neke okvire minusa, ki so vsaj malo sprejemljivi.

Če se podganje dirke sploh ne zavedaš, so takšni trenutki lahko zelo kritični. Poglejmo konkreten primer. Osnove finančne inteligence pravijo, da moraš imeti vedno nek krizni fond, ki te reši v večjih negativnih odmikih v denarnem toku ali pri večjih izrednih stroških. Če takega fonda nimaš, ker ignoriraš podganjo dirko, se zagotovo znajdeš v življenjsko zastrašujoči situaciji. Beljenje glave s tem, ali boš lahko plačal položnice, je skrajno neprijetno dejanje; kaj šele, če ti izklopijo elektriko.

Zato je nujno, da se vsak od nas zaveda podganje dirke; razen tistih v pokoju ali z dovolj privarčevanega denarja. In vsak od nas potrebuje temeljit načrt, kako bo našel svoj izhod iz sodobnega suženjstva. Pot ni lahka, vsekakor pa obstaja. S temeljitim načrtom, dnevno disciplino in vizionarstvom, nekaterim celo uspe izstopiti iz te igre. Vmes pa nas vse čaka veliko tekanja.

Prva stvar, ki jo lahko naredimo je zagotovo ta, da tekanje osmislimo. To pomeni, da ne tekamo zgolj za denar, vendar da počnemo stvari, ki nas v življenju veselijo, ustvarjamo, se samoaktualiziramo in uživamo življenje. Vseeno pa to ni garancija, da ne pridejo trenutki, ko se pravila podganje dirke čez noč spremenijo in moramo začeti tekati tudi ob stvareh, ki niso del našega poslanstva.

Že nekaj časa je bilo od zadnje objave na blogu. To je seveda ravno zaradi podganje dirke. Nekateri načrti v preteklosti se niso izšli, kot bi se morali in tako se je podganja dirka zaostrila. Poleg dela, ki me veseli, je prišlo še mnogo drugih nepričakovanih obveznosti, ki jih je potrebno opraviti. In tako bo podganja dirka ostra še nekaj časa. In malo manj objav na blogu.

Tudi sam še iščem pot iz podganje dirke. Mogoče mi uspe, mogoče ne. Zagotovo pa bom vmes skušal početi čim več stvari, ki me veselijo. In tudi potem…