Od fizičnega dela do ustvarjalnosti

Še nekaj desetletij nazaj je bil večji del družbenega produkta ustvarjen predvsem z mišicami. Intelektualna in ustvarjalna vrednost, prav tako pa skoraj vsaka druga vrednost, ki je bazirala na talentu, ni imela večjega dometa od popoldanskega hobija ali nastopa v lokalnem gledališču; kaj šele, da bi na podlagi svojih talentov finančno preživel sebe in svojo družino. Samo trdo delo na žitnem polju ali pa izza zaprašenega stroja je ustvarjalo konkretni output – od hrane pa do drugih oprijemljiv izdelkov.

Koncept ustvarjalne družbe, ki danes vlada svetu, je bistveno mlajši kot pa moje prve delovne izkušnje. Tako so bila tudi moja prva opravila povsem fizične narave. Za te izkušnje sem hvaležen. Naučil sem se, kaj pomeni Murphy-jev zakon, še bolj pa to, da s fizičnim delom ne prideš daleč, sploh če imaš kanček večje ambicije v življenju (razen, če si npr. vrhunski športnik). Število ur in obseg dela, ki ga lahko narediš z mišicami, je skrajno omejen.

Če pomislim malo nazaj, je bila moja prva “služba” poleg organizacije šolskih plesov, raznašanje letakov; preko študenta servisa v dijaških letih seveda. Ugotovil sem, da naj še tako hitim in skušam biti ekstremno produktiven, sem omejen s fizičnimi zakoni, ki skrajno omejuje velikost dodane vrednosti, ki jo lahko proizvedem. Mezdo pri fizičnemu delu izjemno težko povečaš. Pri tem seveda moram takoj izpostaviti, da je potrebno ceniti prav vsako delo in prav vsakega človeka, da ne bi bilo kakšne napačne interpretacije.

No, glede na to, da letakov nisem raznašal sam, je bilo vsaj veliko zabavnih scen, od bežanja pred hišnimi čuvaji, srečanj z zanimivimi ljudmi, sploh v bolj pestrih predelih Ljubljane. In na tej točki moram zopet takoj izpostaviti, da so vsi “razvpiti” deli Ljubljane prav prijazni – sam sem praktično rojen Fužinčan in je super naselje.

Naslednja služba prežeta s fizičnim delom je bila delo figurnata. Sicer je že ime za to delo malce šaljivo (geometri te z “liziko” pošiljajo okoli zabijat kole, kjer bo stala novogradnja), sem pa imel super sodelavce, ki so se res potrudili, da je bilo delo čim bolj pestro. Za povrh pa po tem delu verjetno še nikoli nisem toliko prehodil in bil v naravi, kar je samo pozitivno.

Sem pa kot figurant dobro spoznal Murphyjev zakon. Predstavljajte si kvadratne kilometre travnika, kjer bo potekala nova cesta, nekje na sredini pa majhno trnjevo grmovje obdano s koprivami. Seveda je bilo pri vseh kvadratnih kilometrih površine potrebno zabiti kol ravno med tistimi nekaj metri trnja in kopriv. In glede na to, da se ne bi ravno hvalil z izjemnimi atletskimi sposobnostmi, sem bil sam dostikrat bolj zdelan, kot pa tisto grmovje. Sicer sem kasneje spoznal, da ima v podjetništvu še večkrat Murphy prste vmes, ampak stvari so od daleč vedno videti lepše.

Zato sem sklenil, da bom poskusil raje z intelektualnimi deli. Naslednje delo je bilo v računovodstvu. Naučil sem se izjemno veliko. Plačilo je bilo dobro. Pri vsem skupaj pa je bil zgolj en problem. Delo ni bilo ustvarjalno in pestro; vsaj zame ne, ker administracija ni ravno moja prednost. Seveda pa je veliko ljudi, ki v tem izjemno uživa in jih izjemno spoštujem. Če je kakšen poklic, ki je pri nas premalo spoštovan, je to poklic računovodje.

Po računovodstvu sem seveda tako kot vsak študent opravljal še mnogo drugih različnih del in povsod sem videl podoben vzorec, ki me je močno šokiral. Velik del ljudi čas svojega dragocenega življenja preživet v službi, praktično vrže stran.

Zjutraj se komaj “primajejo” v službo. Nato opravljajo skupino sodelavcev, ki jih ne marajo. Komaj čakajo malico. Nato kosilo. Nekaj stvari naredijo, ko ravno pride mimo šef (hvala za alt + tab) in preden odidejo domov se še skregajo s kakšnim sodelavcem. Po možnosti mimogrede vzamejo še kakšno službeno pisalo za domov, potem pa hitro na kavč in pred televizijo. Petek ob 16h je eden izmed redkih svetlih točk službe. In enako ponavljajo 30 let. Ali ni življenje bolj dragoceno?

Dovolj o zgodovini mojih vsakdanjih študentskih del. Vse zapisano me je vodilo do tega, da sem začel raziskovati družbene pojave, kako delujemo, predvsem pa v katero smer se gibljemo v prihodnosti. In najpomembnejša kategorija pri proučevanju družbe s kariernega vidika do katere sem kmalu prišel je družba znanja. Koncept, ki ga je prinesla informacijska revolucija in je diametralno nasproten od vseh sistemov prej, ki so bazirali na fizični moči. Od fizičnega dela je glavni output gospodarstva prišel k ustvarjalnosti.

Poglejmo si nekaj zakonitosti družbe znanja in ljudi, ki uspevajo v tej družbi (mogoče v mojih besedah nekoliko idealiziran opis v upanju, da gremo res v to smer):

1. Ne glede na vse ostalo napisano v nadaljevanju, je nujno, da človek najprej spoštuje vsako delo, vsakega človeka in je predvsem dober človek. Tudi če je inženir jedrske fizike ali trojni doktor ali miss sveta, lahko pomaga pri prav vsakem fizičnem opravilu, pobere smeti, ki ležijo na cesti, odstopi stol na avtobusu, je prijazen do vseh ljudi in predvsem prispeva k lepšemu življenju vseh. Prav tako so vedno ljudje, ki so na slabšem in jim je vsak dolžan pomagat. Bolj kot kar koli drugega je pomemben odnos do soljudi. Večji je človek v duhu, ki opravlja povprečno delo in ima pozitiven odnos do okolice in družbe, kot pa človek, ki ima izjemne karierne dosežke in v nečimrnosti viha nos nad svetom.

2. V družbi znanja (=ustvarjalni družbi) je večino družbenega proizvoda ustvarjenega z inovativnostjo in ustvarjalnostjo, ki bazira na talentih posameznika. Ustvarjalni potencial posameznika lahko producira neprimerno večjo vrednost, kot pa fizično delo. To pomeni, da v druži znanja uspevajo predvsem tisti, ki so drzni, inovativni, drugačni in delajo stvari za katere so talentirani. V družbi znanja je bistveno ustvarjati nekaj novega, ne pa ponavljati že produciranega.

3. Če želiš biti uspešen v družbi znanja, moraš početi tiste stvari, ki te veselijo, predvsem pa biti to, kar v resnici si. Družba znanja ne pozna sprenevedanja, ne poudarja več formalnih listin, tudi diplome ne, družba znanja ceni predvsem bistvo posameznika (če je to zdravo), njegove namene, srčno moč in ustvarjalni potencial. Družba znanja zahteva, da si to kar si, prevzameš odgovornost za svoje življenje, si postaviš lastne cilje in se na podlagi angažiranega talenta samoaktualiziraš.

4. Ustvarjalna družba ne izključuje fizičnega dela, zahteva pa talent. Na primer za frizerja h kateremu hodim je iz letala vidno, da je talentiran za striženje. Avto peljem popravljati zgolj mehaniku, ki neizmerno uživa, ko odpre pokrov motorja. Mizar, ki mi popravlja pohištvo, obvlada svoj posel. In ni ga lepšega, kot opazovati talentiranega človeka, ki uživa v svojem delu. Vsakemu z veseljem dam bistveno večjo napitnino. Ključno vprašanje v družbi znanja je, kaj znaš?

5. Ustvarjalna družba omogoča enakopravnost in vzpon žensk. Dejstvo je, da so v prevladovanju fizičnega dela moški imeli nekaj prednosti. Zato so odhajali v službo, ženske pa so doma skrbele za otroke. V ustvarjalni družbi pa je pomemben predvsem intelektualni potencial in talent. Tukaj ženske prav nič ne zaostajajo, verjetno so še v ospredju. Zato tudi vedno več žensk vidimo v politiki, podjetništvu, managementu ipd. In prav je tako. Družba znanja pričakuje, da se ženske povzpnejo.

Pri tem je pomembno predvsem to, da ženske ne poskušajo biti uspešne na moški način (alfa samec). Še slabše bi bilo, da ženske prevzemajo vodilno družbeno vlogo na podlagi ženskih slabosti. Ena izmed šal pravi, da dokler so moški vladali državam, so bile vojne, ko bodo ženske, bodo pa države med seboj skregane. Ključno je, da delovanje bazira na čustveni inteligenci in sodelovanju, ki je ena velika prednost žensk.

Tukaj lahko naredimo še korak dlje. Kapital in talent ne ločita zgolj spola, temveč tudi ne barve kože, verskih prepričanj, priimka staršev ali katere koli druge kategorije, ki je na veliko žalost še lahko predmet diskriminacije v današnjem svetu. Ustvarjalna družba da možnost uspeha vsakemu, ne glede na to od kje je in kdo je, če ima le dobre namene in je dober človek.

6. Poleg čustvene inteligence je v družbi znanja ključno interdisciplinarno sodelovanje. Čebele, mravlje in še marsikatero drugo primitivno živo bitje se je naučilo pomena sodelovanja. V družbi znanja brez interdisciplinarnega sodelovanja ne gre. Zato imajo razvite države kampuse, “think tank” skupine in podobno. Inštitucije znanja so tesno integrirane z gospodarstvom, gospodarstvo s finančnimi trgi, vrednote ljudi pa s spodbujanjem podjetnosti in inovativnosti. V družbi znanja se spoštuje drugačnost, drznost, izstopanje in znanje z visoko dodano vrednostjo.

Najbolje plačana dela v prihodnosti bodo tista dela, ki bodo bazirala na znanju z visoko dodano vrednostjo, prav tako pa na inovativnosti in talentu. Tlačenje ljudi v konzervo povprečja, uravnilovko enakosti ter vseh drugih vrst šablon in kalupov bo formula za propad družbe.

Če danes pogledate družbe, ki najbolje funkcionirajo po svetu, imajo najboljše univerze z znanstveno ter pedagoško komponento, prav tako pa ustrezno komercializacijo znanja. Trudijo se privabiti najboljši talent iz vsega sveta, fokus je na nekaj prebojnih tehnologijah, vrednote ljudi pa spoštujejo raznolikost in družbeno pestrost. Ko zaigra talent kapital pleše. V primeru, da družba v sklopu svojih vrednot (donacije, odnos, pomoč ipd.) in ne pod pretvezo “socialnega čuta“, skrbi še za socialno varnost, lahko govorimo o resnično kakovostni družbi 21. stoletja. Kapitalizem z dušo.

Šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posamezniku ne omogočajo samoaktualizacije. Zaradi lastnega strahu. Obenem pa se je potrebno zavedati dejstva, da je končna odgovornost nenazadnje na ravni vsakega posameznika. Mi smo tisti, ki ustvarjamo družbo. Ko pridete do spoznanja, kaj so prave kompetence v družbi znanja, je pomembno le še to, da začnete vlagati vase.  Na dolgi rok, vam zagotovo lahko uspe. Ampak danes je res vse to na ravni posameznika.

Potrebno je investirati tako v mišice, ker je zdrav duh lahko le v zdravem telesu, na tem temelju pa v svoj intelektualni in ustvarjalni potencial; samo tako lahko v družbi znanja naslikate svojo življenjsko mojstrovino. Ob vsem tem pa je nujno, da ohranimo dobro srce, enako kot v vseh junaških filmih. Nujno je, da navdihe iz platna prenesemo še v realno življenje.

Sedaj, ko razumemo okvire, kako deluje družba znanja, pa lahko jasno opišemo tudi, kaj je formula za neuspeh v takšni družbi. To zajema tako od opravljanja dela, ki te ne veseli, žrtvovanja svojega življenja televiziji, ignoriranja svojih talentov, pa vse do pretvarjanja, da dejansko kaj delaš na delovnem mestu, jamranja, prelaganja osebne odgovornosti na državo, izključevanja, diskriminacije, odpora do tehnologij, nasilja, nespoštovanja drugačnosti in vseh družbenih struktur, vzvišenega odnosa, ohranjanja statusa quo, izkoriščanja z etiketo socialnega čuta, zajedanja v družbeno premoženje, spanja na lovorikah in še bi lahko naštevali.

Lahka pot bo s časom postala težka. Zdravilo za strah je ljubezen.

Vi ste potencialno najbolj donosna naložba v vašem življenju. Vi ste tisti, ki morate priti do svojega bistva. Na vas je, da angažirate svoje talente. Na vas je, da vlagate vase in se razvijate, v vseh tistih stvareh, v katerih uživate. Dolžni ste pokazati svetu kaj zmorete in zasijati z vsem, kar znate. Pa ne glede na to, katero je to področje. Povežite se z ljudmi, s katerimi boste lahko skupaj uspeli. Vsi vas bomo spoštovati; vsi vas bomo občudovali, kako zmagujete v družbi znanja.

Na vseh nas pa je, da skupaj sestavljamo družbo sodelovanja, v kateri prav vsakemu omogočimo možnosti samoaktualizacije in svetle prihodnosti; ne glede na spol, raso, vero, družinsko ozadje, izobrazbo in ne glede na katere koli druge faktorje, ki sestavljajo bistvo človeka in bi si jih kdor koli kakor koli drznil soditi. Zavedati se moramo, da noben sistem ni slab sam po sebi, ljudje smo tisti, ki ga lahko naredimo dobrega ali izkoristimo v strahu in lenobi.

Zaključimo. Želim vam uspešen prehod v družbo znanja in bistveno večji uspeh, kot si sploh upate sanjati!