Območje vpliva in proaktivnost

Glede na situacije, ki se nam dogajajo v življenju imamo dve vrsti območja, prav tako pa dve vrsti možnega ravnanja. Območji delimo na območje vpliva in območje izven našega vpliva, naše delovanje pa lahko delimo na proaktivnost in odzivnost. Seveda želimo biti proaktivni znotraj območja vpliva ter miselno fleksibilni izven meja območja našega vpliva.

Območje vpliva je območje, ker z našim delovanjem, se pravi z našimi lastnimi dejanji lahko vplivamo na izid situacije. Se pravi naše vedenje (ter dejanja) ima pomembno vlogo pri temu, kakšen bo končni rezultat v določeni situaciji, s katero se soočamo. Povsem v naših rokah je, koliko odgovornosti bomo sprejeli za situacijo in naše življenje, kakšno strategijo bomo ubrali ter kako dobro bomo to strategijo izvršili.

Naivno pa bi bilo trditi, da imamo lahko na vse direkten vpliv z našimi dejanji. Tako imamo še eno območje, ki je območje izven našega vpliva. V območju izven našega vpliva, se bo situacija odvila kot ji je namenjeno, ne glede na naša dejanja. To območje je v določenih situacijah lahko še veliko večje območje, kot tisto, kjer imamo vpliv. Pomembno je, da se tega območja zavedamo in glede na to, da v tem območju nimamo več vpliva z dejanji, še ne pomeni, da nimamo nobenega vpliva. Moč vpliva se tukaj namreč prenese na raven našega mišljenja, naše subjektivne realnosti.

V obeh območjih pa se lahko odzivamo na dva načina. Prvi način, kako se lahko odzivamo na situacije je odzivnost. Odzivno ravnanje pomeni odzivanje z dejanji na podlagi nekih podzavestnih vzorcev, ki so običajno čustveni vzorci. Tukaj je izjemno pomembna definicija norosti, ki pravi, da je nor tisti, ki počne iste stvari in pričakuje drugačen rezultat. Torej če se odzivamo po enakem čustvenem vzorcu na določeno stvar in pričakujemo drugačen rezultat, to nima nobenega smisla. Šele ko spremenimo naša dejanja, se bo spremenil tudi končni rezultat.

Odzivno vedenje izvira predvsem iz naše podzavesti, seveda je pa ta bistveno večja, kot naša zavest. V naši podzavesti se skrivajo vse travme, vsa mogoča doživljanja, vse kar smo videli, prebrali ipd. (vse stvari, ki mislimo, da smo jih pozabili). Ravnanje na odzivni način v najbolj skrajnem primeru spominja na pavlove pse, kjer so se ob zvončku začeli sliniti, ne glede na to, ali je bila hrana ali ne. Vsi ljudje se do določene mere odzivamo na situacije in pomembno je, da življenju ozavščamo te odzive (smeti primarne in sekundarne socializacije) ter skušamo postajati vse bolj proaktivni. Seveda tako prihajamo tudi vedno bolj k svojemu bistvu.

Problem območja vpliva je, ker delujemo kot marioneta svojih čustev. V bistvu nismo to mi sami, niso naša hotenja, naša vizija, naše poslanstvo, naša usoda, temveč le ovire, ki so nam dane, da jih moramo ozavestiti in premagati. Če se raven naše zavesti ne dviguje, smo bolj in bolj v rokah naših vzorcev, ki smo jih prejeli v primarni in sekundarni socializaciji. Vsak od nas bi zelo težko sprejel, če bi ga kdo obtožil, da je marioneta nekoga drugega, to da smo marioneta naših podzavestnih vzorcev, pa nas običajno niti ne moti, ali pa se tega ne zavedamo. Ali smo res pripravljeni komur ali čemur koli dati moč nad lastnim življenjem? Bolj kot ozaveščamo te čustvene vzorce in odpravljamo odzivnost, bolj zdrav je naš ego in večjo moč ima naš avatar.

Na raven proaktivnosti preidemo, ko določene čustvene in vedenjske vzorce ozavestimo ter jih prekinemo. Takrat vzamemo stvari v svoje roke, sprejmemo odgovornost, naredimo načrt in spremenimo svoje vedenje. To vedenje je običajno kanček bolj racionalno, predvsem pa konstruktivno. Odzivno vedenje običajno vodi k samopomiljevanju, počivanju v coni udobja, jamranju, ostajanju na istem mestu ter zgubljanju časa. Na drugi strani se proaktivno ravnanje odraža v dejanjih, ki vodijo k vsaj nekemu rezultatu. Izjemno pozitivno je to, da se nov poraktivni vedenjski vzorec z vsakim delovanjem samo še okrepi. V območju vpliva želimo biti torej proaktivni.

Kot omenjeno pa imamo poleg območja vpliva, še območje izven našega vpliva. V tem območju na proaktivnost, ki temelji na dejanjih ne pomaga kaj dosti. Ne glede na to, koliko damo od sebe, kako dobro strategijo imamo ipd. nam to nič ne pomaga, ker enostavno na to nimamo vpliva. Stvari so takšne kot so, ne glede na naša dejanja. Ekstremni prikaz tega je, da vsak posameznik živi tudi splošno usodo človeštva, ne glede na to, ali želi ali ne.

Vendar tudi na tem nivoju nima nobenega smisla, da svojo moč predamo v roko drugih. Izven območja vpliva je naša moč v fleksibilnosti uma. Proaktivnost se iz ravni dejanj prenese na raven razmišljanja. Vse stvari, ki se nam v življenju dogajajo, niso ne slabe, ne dobre, so nevtralne (tako kot tehnologije, družbeni sistemi ipd.). Ljudje smo tisti, ki vsaki stvari damo z našim pogledom predznak. Če je to tako, pomeni, da vsaka negativno stvar lahko percepiramo kot pozitivno, če le spremenimo pogled v našem subjektivnem modelu realnosti.

O tem govori že tisoče let stara vzhodnjaška filozofija, poznana kot taoizem, ki ga najbolj prezentira simbolj Jin-Jang. V vsakem dobrem je nekaj slabega in v vsakem slabem je nekaj dobrega. Če se v slednjem primeru osredotočimo z miselnim fokusom na to dobro, se bo naša percepcija spremenila. Pri tem je zelo dobro, če sprejmemo “fuck it” filozofijo, kot temeljni duhovni način našega življenja. V našem življenju narašča tisto, v kar usmerimo naš um. Če usmerimo naš um na pozitivne misli, bodo pozitivne stvari naraščale, če na negativne, bomo samo še bolj okupirani z negativnim.

Izven našega območja vpliva je naša moč v poznavanju delovanja uma, s čimer se ukvarja tudi nevrolingvistično programiranje, prav tako pa marsikatera filozofija (Siddharta) ali religija. Na nas je, da se pri učenju umetnosti življenja, s časom naučimo tudi določene stvari sprejemati ter jih nato obračati sebi v prid, zgolj s spremembo našega pogleda na to, kar se nam dogaja. Tudi največje tragedije nam ne pustijo travm, če le ohranimo pozitivnega duha, kot je rekel Dalajlama. Seveda je to veliko lažje napisati, kot pa izvajati. Gre za veščino, ki se jo učimo celotno življenje.

S proaktivnim ravnanjem v območju vpliva in z miselno fleksibilnostjo izven našega območja vpliva sprejmemo odgovornost za življenje v svoje roke, prav tako pa moč odločanja. Ne pustimo, da nas vihar premetava, temveč sprejemamo odločitve in izvajamo dejanja, ki vodijo k konstruktivnim rezultatom. Zelo podobno je na primer tudi v poslu, kjer je ena izmed analiz SWOT analiza, ki je ključna za vsako podjetje ali produkt. V prvem delu analiziramo prednosti in slabosti, kjer imamo območje vpliva, v drugem delu priložnost in nevarnosti, ki so izven našega območja vpliva. V prvem delu z našimi dejanji vplivamo na povečanje prednosti in odpravljanje slabosti, pri drugem delu pa potrebujemo strategije, kako bomo svoj posel prilagodili glede na zunanje dogajanje.

Poglejmo si še praktični primer. Pred nekaj dni sem poslovno prišel v prekrasno mesto Istanbul, ki ima kar 15 milijonov ljudi in neverjetno bogato kulturo. Na dan poleta domov sem izvedel, da je polet odpovedan zaradi vulkanskega pepela. Torej sedaj sedim v restavracija hotela, jem odličen zajtrk in pišem to objavo. Problem je, ker je zaprt skoraj celotni evropski zračni prostor, pa se niti ne ve ali bo to še nekaj dni, tednov ali celo mesecev. Letalske družbe vsak dan to igranje narave stane okoli 200 mio €, ki se odraža v zgubi. Mene na srečo malo manj. :)

No, sedaj bi lahko to malo bolj analizirali (zraven bom še malo pretiraval, da bo primer še bolj šolski). Izven mojega območja vpliva je na primer, da skušam prepričati letalskega prevoznika, naj vseeno leti, kljub pravu v zraku. Prav tako je izven mojega vpliva, da prepričam veter, naj začne pihati v drugo smer. Torej vse povezano s tem, da bo letalo poletelo v naslednjih dneh do Ljubljane je izven mojega območja vpliva in zato vsako dejanje v to smer, nima nobenega smisla.

Odzivno ravnanje v tem primeru je vsako sekiranje, pritoževanje, jamranje, zganjanje panike ipd. Ne glede na to, če se naučim npr. postaviti na trepalnice, to ne bo nič pomagalo pri mojem prihodu nazaj v Ljubljano. Mogoče bi bil podzavestni odziv pri tem lahko tudi panika, nezadovoljstvo, ali kaj podobnega. Torej prvi korak je, da spremenimo svoj pogled na situacijo izven našega območja vpliva.

Tukaj je pomembno predvsem to, da naš subjektivni model realnosti postavimo tako, da nam pomaga sprejemati boljše odločitve v sedanjosti. To je povsem na ravni individuma, saj ima lahko različno prepričanje povsem drugačen vpliv na odločanja in dejanja pri posamezniku. Na primer, svoja prepričanja lahko spremenim v smeri iz »pa kaj mi je tega treba« ipd., v »namenjeno mi je, da še nekaj dni preživim v tem prelepem mestu, mogoče moram še koga spoznati, ali kaj podobnega«. Lahko smo še bolj ekstremistični in smo hvaležni, da nas je vulkanski pepel rešil še pred kakšno drugo morebitno resno katastrofo.

Ko spremenimo miselno mišljenje, je edino kar je nato smiselno in konstruktivno to, da ravnamo proaktivno v območju vpliva. Se pravi ocenimo naše možnosti, z uporabo zadnjih ažurnih informacij, nato pa sledi samo akcija. Koliko časa lahko dejansko ostanemo v Istanbulu? Glede na to, da se mi mudi domov, težko dolgo časa. Pravijo, da oblak lahko traja še tedne, torej so potrebne druge alternative.

Ladja. Traja bistveno predolgo. Nakupa avtomobila, taksi ali najem avtomobila. Odpadejo, ker je potrebno plačati izhod iz Turčije z avtomobilom, ki ni prav poceni, prav tako skozi Bolgarijo skoraj ni cest. Vlak. Vsekakor opcija. Čakanje v vrsti 10 ur za nakup karte za odhod čez 2 dni. 40 urno potovanje skozi skoraj vse države Balkana, v skoraj muzejskem vlaku s plastičnimi sedeži. Izvedeno. Odhod danes zvečer. Če se slučajno izboljša situacija z vulkanom, vseeno odhod raje z letalom. Sicer gre v tem primeru za igro narave, vendar ni nobene druge kot zgolj finančne katastrofe za letalske družbe. Niti pa si nočem predstavljati, kako grozno je, ko govorimo o pravi katastrofi, kot je bil 9/11 ali pa recimo ravno velik potres na Kitajskem pred nekaj dnevi.

V kritičnih situacijah je običajno tako, da nas ljudi zbližajo, se povežemo in zberemo notranjo moč, da začnemo ravnati proaktivno. Primer, kako nas katastrofe povežejo je smrt poljskega predsednika, kjer se ljudje nasprotnih stran pogovarjajo in sodelujejo, kar je drugače čista utopija, kot pravijo Poljaki. V kriznih situacijah je tak običajno naš naravni odziv, če nas strah ne paralizira. Zakaj? Zato ker sodelovanje in povezovanje omogoča večjo verjetnost preživetja. Preprosto zato.

Vseeno pa, koliko je situacij, kjer ljudje delujemo odzivno, zato ker nas nič ne prisili, da postanemo proaktivni. Koliko je situacij, ker se preprosto smilimo samemu sebi in ne prevzamemo stvari v svoje roke. Ravnamo odzivno in ne sprejemamo situacij, namesto da bi ravnali proaktivno ter začeli razmišljati pozitivno. Za povrh vsega običajno počnemo enake stvari in pričakujemo drugačen rezultat. Niti skrajno zdravnikovo opozorilo o zdravju, velik minus na računu ali kaj podobnega. Običajno čakamo in ponavljamo enake vzorce do skrajnosti, ko se res zgodi v naših življenjih majčkena katastrofa za nas same. Življenje nas ne špara, poskrbi, da se učimo tam, kjer se moramo učiti, tako ali drugače. Situacija se običajno le še stopnjuje.

Imamo probleme z denarjem. Namesto da bi našli dodatno službo, vložili v svojo izobrazbo ipd. se raje zgolj pritožujemo. Nimamo službe. Pošiljamo mesece in mesece kopirane prošnje naokoli, namesto da bi se iskanja službe lotili na drugačen način. Iščemo partnerja. Pritožujemo se nad nesrečo v ljubezni, pa ne naredimo prav nič, da bi partnerja sploh spoznali. Seveda ga ne bomo našli v kavču pred televizijo. Enako je za vsak druga področja življenja. Če pustimo, da nas premetava, nas bo premetavalo. To nima nobenega smisla. Čas je, da vzamemo moč odvijanja svojega lastnega življenja v svoje roke – v mislih, besedah in dejanjih.