O lepoti in pameti

Včasih je svoboda pomenila predvsem to, da nisi bil neposredno, s fizično silo, pod jarmi volje nekoga drugega. Današnji sodoben koncept svobode pomeni imeti predvsem čim več možnosti v življenju, četudi si suženj sam sebi. Vsaka alternativna opcija je dodatek k paleti pestrosti izbire, ki nam je v določenem trenutku na voljo. Več možnosti kot imamo, bolj imamo občutek svobode.

Ravno zaradi nove paradigme pojmovanja svobode v sodobni družbi poveličujemo dve stvari: Denar in lepoto. Zakaj denar? Denar kot menjalno sredstvo omogoča, da si kupimo nešteto možnosti izbire. Več denarja, kot imamo, več izbire nam je na voljo. Če je včasih svobodo pomenila (vojaška/fizična) moč ali pozicija v družbeni hierarhiji, danes svobodo omogoča stanje na tekočem računu. Ta koncept pojmovanja svobode izjemno sovpada s konceptom spirita sodobnega potrošništva. Zaradi neskončne izbire, ki si jo lahko privošči bogat posameznik, naj bi načeloma lahko zadovoljil tudi večje število svojih potreb (po varnosti, užitku, spoštovanju ipd.). Ravno zato pravijo, da je denar sveta vladar.

Poleg denarja vedno bolj v ospredje prihajajo tudi vsi mehanizmi, s katerimi lahko v sodobni družbi ustvarjamo denar. To so t.i. notranji viri in kompetentnost. Namreč v informacijski družbi sta glavna resursa znanje in ustvarjalnost. Oba omogočata ustvarjanje denarja. Zato velikokrat lahko slišimo, da ni več glavna svetovna problematika razlika med bogatimi in revnimi, temveč med izobraženimi in neizobraženimi. Namreč ob pravšnji meri iznajdljivosti izobraženi lahko vedno ustvarijo denar. Zato ima tudi pamet v družbi znanja vedno večjo težo, ker omogoča generiranje denarja, svetinje kapitalizma.

Zakaj lepota? Če se samo ozremo po plakatih, je tretja svetinja današnjega časa poleg denarja in pameti lepota. Verjetno kar na prvem mestu. Iz popolnoma enakega razloga. Lepota kot naravni zunanji vir prispeva k večji možnosti izbire. Lepota odpira marsikatera vrata. Lepota pomeni več možnosti izbire nasprotnega spola. Lepota pomeni več spoštovanja. Lepota pomeni več halo efekta. To enostavno na koncu pomeni več svobode, glede na to, da je svoboda povezana z možnostmi. Lepoto kot omenjeno uvrščamo med naravne vire, se pravi podarjen vir matere narave, kar pomeni praktično nič vloženega truda za bistveno večjo svobodo. Ljudje pa smo že v osnovi nori na bližnjice.

Zato si marsikatera predstavnica nežnejšega spola želi biti manekenka, fotomodel ipd., ker je to na nek način sinonim za hiter in lahek zaslužek, ki s seboj prinaša še kopico drugih novih možnosti zabave, užitka, družbenega statusa, elitnih srečanj ipd. Ob tem ne trdim, da je s tem kaj narobe, tako pač je. Z medijskim poveličevanjem lepote, ta zgolj še dobiva na družbeni vlogi. Zato je prihodnost plastičnih operacij verjetno zelo rožnata. Namesto, da bi se posvečali svoji edinstvenosti, se trudimo ujeti s svojim izgledom računalniško ustvarjene popolne karikature, ki so v realnosti nedosegljive. In tudi zaradi tega se počutimo bolj in bolj nesrečni. Ali ni veliko lepše, če nas ima nekdo rad zaradi tega, kdo smo kot osebnost, ne pa zaradi tega, kako izgledamo ali kaj imamo?

Razvijmo misli še nekoliko naprej, predvsem v odnosu človeka do lepote in pameti. Pamet, kot osnovni naravni podarjen vir za akumulacijo zunanjih virov, naj bi bila na svetu najbolj pošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, da je ima dovolj. Po drugi strani pa je lepota najbolj nepošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, pa naj bo še tako izjemno lep, da bi bil lahko še vsaj malo lepši. Ni ga zemljana, ki ne bi imel vsaj dela telesa, s katerim ne bi bil povsem zadovoljen (mogoče kakšna izjema). Nisem pa slišal še nobenega, ki bi se pritoževal nad svojo inteligenco (zopet mogoče kakšna izjema).

Že to jasno nakazuje, da si ljudje želijo biti bolj lepi, kot pametni. Zakaj?

Lepota in pamet se razlikujeta v eni bistveni stvari, čeprav sta oba podarjena, naravna vira. Inteligenca je zgolj potencial in če ne vlagamo redno v razvoj naše inteligence ter če redno ne napenjamo sivih celic za zagotavljanje dodane vrednosti človeštvu, nam inteligenca prav nič kaj ne pomaga. Takojšen napor in odložen užitek, to pa že ni bližnjica. Ljudje pa imamo, kot že večkrat izpostavljeno, radi predvsem bližnjice in običajno nam prav nič ni všeč, da nam je nekaj dano, vendar je uporabno zgolj ob naporu. Človek raje prejme ribo, kot da bi se je naučil ujeti. Zato je velikokrat zavržen marsikateri talent.

Lepota pa je vir, ki je takoj uporaben. Takojšen užitek in potencialno mogoče odložen trud, ko lepota mine. Nepošteno bi bilo trditi, da ni potrebno včasih za lepoto tudi potrpeti, ali pa da mnogokrat ne plačaš celotne cene za to, kar si z lahkoto pridobil z lepoto (npr. poroka zaradi denarja), vendar kljub vsemu ni potreben tolikšen napor za aktivacijo lepote kot naravnega vira v primerjavi z inteligenco. Zato si želijo ljudje biti lepi, ker je najboljša in najslajša bližnjica, kar jih je ustvarilo življenje.

Sicer ob uporabi inteligence in z vlaganjem napora ima ta lahko podoben učinek, kot lepota. Pride do halo efekta. Zaradi ene izstopajoče lastnosti pripišemo nekomu bistveno boljše tudi druge lastnosti. Nenazadnje je inteligenca tudi orodje, ki poveča verjetnost in zmožnost preživetja na dolgi rok in s tem na nek način poveča tudi »privlačnost« posameznika. Kot omenjeno je inteligenca eno izmed najmočnejših orožij v družbi znanja. Vendar je potrebno vložiti trud, kar pa ljudem ni nič kaj všeč.

Lahek denar in lepot0, ker sta pač enostavni bližnjici, ljudje povezujemo s takojšnjim užitkom in to idilično sovpada s konceptom kapitalizma. Zato je mantra današnje družbe seks in nakupovanje.

To mantro lahko zelo enostavno opazite, če načrtno kakšen dan preživite izven avtopilota vsakdana. Kar naenkrat boste opazili na tisoče reklam, kjer so lepi ljudje srečni in zadovoljni, ker uporabljajo določene produkte. Vsak dan ste tako izpostavljeni tem tisočim sugestijam na televiziji, v revijah, nabiralniku, internetu, službi ipd., kjer so vsi lepi in srečni. Seveda reklamo sporočilo vsebuje tudi navodila, kako priti do tega.

Resnica pa je takšna, da je majhen odstotek ljudi, ki izstopajo ali po lepoti ali pameti. Še manj tistih, ki izstopajo po obojem. Pač nam medijski svet ustvarja povsem napačno sliko, da so vsi okoli nas srečni, lepi in pametni. Tukaj gre za izkrivljen subjektivni zemljevid realnosti, ki nam ga je vsililo medijsko poveličevanje lepote, vendar spet zgolj zato, ker ima to najboljše učinke na nakupno odločitev. Nekdo ima od tega korist. Velikansko korist.

Naše najglobje želje, da bi v družbi izstopali (po lepoti, pameti in materialnem statusu) so izkoriščene v namen programiranja pridnih potrošnikov. Na tej točki pridemo do negativne spirale spirita sodobnega potrošništva.

Naši možgani zaradi omejenega procesiranja informacij stvari posplošijo. In vsak dan so izpostavljeni vsem tem nasmejanim ljudem z novimi in novimi produkti, kar posledično posplošijo, da je velika večina ljudi na svetu srečnih, lepih, pametnih, popolnih. Brez bolečin, truda, v vati, z najrazličnejšimi produkti. Cel svet je lep, srečen in pameten, mi pa to (še) nismo. Naša edina opcija, zakaj mogoče nismo tako lepi in srečni je produkt, ki ga še ne uporabljamo. In to je naša vez s tem alternativnim virtualnim marketinškim svetom. Vez je produkt, ki ga kupimo, da bomo srečnejši, bolj lepi in bolj pametni in bolj popolni in bolj bogati.

Dobrodošli tako še v tretjem svetu. Res je! Svet ni eden. Svetova nista dva. Svetovi so vsaj trije. Prvi je objektivno-subjektivna realnost, drugi je internet in tretji je svet reklamnih sporočil. Na internet pridemo z enim klikom, do sveta popolne sreče pa z nakupom določene dobrine. Vendar ta svet zgine takoj, ko do konca pojemo tisti piškot, ki je razlog za srečno družino v reklami.

In zopet se zbudimo v naši objektivno-subjektivni realnosti (enako kot ko izklopimo računalnik). Nič kaj bolj lepi. Nič kaj bolj srečni. Nič kaj bolj pametni. Še vedno z enakimi pomanjkljivostmi in z vsemi problemi. Največji izziv pri tem je, ker se ne primerjamo več z objektivno realnostjo, ne vidimo več na milijarde ljudi, ki imajo bistveno manj opcij, kot jih imamo sami, primerjamo se raje z idealističnim svetom reklam, ki je popolnoma izkrivljena objektivna realnost. Izkrivljena objektivna realnost medijskega sveta, ki je vsiljena v naš subjektivni svet.

Lepota z nasmehom je boginja sveta reklam, ki vse bolj postaja lastno merilo uspeha v subjektivni realnosti. In naš denar je sredstvo, ki nas lahko pripelje korak bližje temu svetu, s tem da kupujemo nove in nove produkte. Vendar je ta svet fikcija, svet ki ne obstaja, idealiziran svet za pobeg iz realnosti. Najbolj subtilna droga. Začaran krog. In zato imamo ljudje več in več frustracij.

Vse več dobrin imamo v naših življenjih, pa vedno bolj smo nesrečni. Ker se primerjamo s fikcijo. Ker nimamo več pristnih odnosov z drugimi, temveč zgolj vedno bolj stremimo k temu, kdo bo bolj podoben najbolj srečnim akterjem v reklamah; ujetih zgolj v igranem trenutku sreče. Vendar ravno zaradi tega sveta reklam je lepota postala še bistveno bolj zaželena kot kdaj koli prej. Prav tako pa denar, ki je ključ do te lepote in notranje sreče.

Vendar v realnem, objektivnem svetu niso vsi neprestano lepi, pametni in srečni. Vsi smo ljudje s svojimi izzivi in vsak od nas mora prehoditi določeno pot, da preko zemeljske izkušnje osebnostno zrase. Ne glede na to, kako močno želimo pobegniti v svet reklam ali kateri koli drugi svet, vedno znova nas bo življenje pahnilo nazaj na našo pot usode, ki je neizbežna.

V realnem svetu je le majhen odstotek ljudi, ki so resnično lepi. In prav je tako. Saj jim je lepota dana z določenim namenom. Izkusiti morajo nekaj drugega kot večina. Njihova raven zavesti bo pri tem glavna, ali bo dani naravni vir izkoriščen pozitivno ali zgolj izkoriščen. Tudi pri tem viru ni izključeno, da lažja pot s časom ne postane težka. Enako je s pametjo, majhen je odstotek resnično inteligentnih ljudi. In enako je z denarjem. Samo majhen odstotek ljudi je resnično bogatih. Kaj šele število ljudi, ki ima vse troje. In še enkrat, prav je tako. To je dano ljudem z razlogom. Njihova odgovornost pa je, kaj bodo s tem, kar jim je življenje zaupalo naredili.

Za vse ostale zemljane je pomembno nekaj drugega – zdrava kmečka pamet, ki jo ima vsak. Zdrava kmečka pamet je na koncu tista, s katero se moramo distancirati od frikcijskega sveta reklam in se nehati truditi biti tako srečni, kot so ljudje na plakatih, ker so večno lepi, zdravi, nasmejani ipd. In kako z zdravo kmečko pametjo do rešitve?

Lastno srečo in samoaktualizacijo bomo doživeli le, če bomo hodili po poti, ki nam je dana. Samo nam. Zato smo v življenju tudi tako edinstveni. Lastno srečo bomo doživeli le, če se zavemo, da materialne dobrine in lepota ne prinašajo sreče. Srečo prinaša povsem nekaj drugega.

Na naši edinstvenosti moramo zgraditi temelje našega življenja. Se sprejeti in uživati v njej. Moramo biti ponosni sami nase. Naša lastna pot je le naša in ne smemo si želeti nobene druge. Katere koli od tistih drugih, ki jih gledamo v realnem življenju ali pa svetu reklam. Sprejeti moramo toliko lepote, kot nam je dana in toliko pameti, kot nam je dana. Obenem pa moramo najti tisto bistvo znotraj nas, ki je edinstveno. Ko ga spoznamo, ne potrebujemo več produktov ali dodatne količine denarja, da bi začutili ali doživeli življenje, ali da bi se počutili lepe, pametne in cenjene. Takrat ne potrebujemo več droge.

Nekateri so res lepi in pametni. Drugi lepi. Tretji pametni. Z razlogom. Oba sta izjemno pomembna vira in lahko olajšata življenje. Če jih imamo je pomembno, da jih pozitivno koristimo. Ne glede na to pa je vsak od nas popolnoma edinstven. In lahko izstopa še v čem drugem, kot z avatarjem, pametjo ali številko na tekočem računu.  Kako?

Življenje se živi v srcu, včasih z nasmehom do ušes in drugič s krokodiljimi solzami. Nikakor pa ne v namišljenem svetu, kjer vsi živijo enako lepi in plastično nasmejani v vati potrošniških dobrin. Izstopajte predvsem po svoji edinstvenosti, dobrem srcu in s tem, da se počutite dobro v svoji koži. Takrat ste se povzpeli na raven višje zavesti.