NePovprečnost in ravnovesje

V življenju se držim načela, da ne želim biti v ničemer povprečen. Izhodišče tega načela je statistična teza, da če počneš stvari, ki jih počne povprečje, boš dobil to kar dobi povprečje. To sicer ne zveni nič posebnega, vendar če gremo na praktično raven, lahko zadeve dobijo veliko bolj grenak priokus. Če to premagamo, se nam lahko odprejo povsem nova obzorja.

V povprečju se človek prehranjuje v skladu s prehrambeno piramido, ki jo priporoča uradna medicina, se zdravi z zdravili, ni preveč športno aktiven itn. V tretjem življenjskem obdobju je velika večina povprečnih ljudi bolnih, neokretnih in vsako leto je njihovo staje lahko hujše. Po čisti zdravi pameti, se tukaj nekaj ne ujema. Ali je res usojeno večini ljudi, da tretjino svojega življenja v okviru svojega zdravja pretrpi?

Naslednji primer bi bil denar. Če bomo počeli to, kar počne povprečje, bomo verjetno imeli plačo tam nekje okoli povprečja. Neto povprečna plača v letu 2007 v Sloveniji je znašala 850€. V tem splošnem povprečju lahko najdemo še druga povprečja, kot so na primer, koliko znaša plačilo nekoga, ki ima določeno izobrazbo v določeni smeri itn. Verjetno pa, če bi vsak poslušal svoje srce, in poznal samega sebe, bi lahko zaslužil veliko več, kot povprečje.

Če bomo v partnerskih odnosih počeli to, kar počne povprečje, bomo verjetno tudi dobili to, kar dobi povprečje. Najpogostejši scenarij na tem življenjskem področju je že praktično izpet, ampak vseeno, naj ga še jaz omenim. Ko enkrat nečemu nehamo posvečati pozornost, začne vez usihati. Ko rožo nehamo zalivati, uveni. Namesto rasti, ki bi morala biti naša zaveznica celotno življenje, sprejmemo kompromis na določeni točki razmerja,  ki je povsem statusu quo, ker nam je pač udobno.

Naštel sem tri življenjsko področja, ki so najbolj pomembna, lahko pa to povprečnost prenesemo na katero koli življenjsko področje. Zdrav človek ima tisoče želja, bolan človek pa samo eno. Na delu preživimo tretjino svojega življenja in najbolj smiselno se zdi, da počnemo nekaj v čemer uživamo, kar nas izpopolnjuje. Običajno smo v tem dobri, posledica dobrega dela pa je pogosto več denarja. In nenazadnje, ravno odnosi so tisti, ki človeku prinašajo srečo. Na desetine študij je pokazalo, da so najsrečnejši ljudje tisti, ki imajo najboljše odnose z ljudmi okoli sebe.

Sedaj pa se pojavi vprašanje, če življenje povprečju ne prizanaša, kako naj potem ravnamo. Tukaj bi omenil dva vidika, ki se mi zdita smiselna. Prvo izhaja iz nevro lingvističnega programiranja in se imenuje modeliranje. Pri modeliranju gre za to, da pogledamo kaj počnejo ljudje, ki dosegajo vrhunske rezultate na določenem področju in jih nato posnemamo. Tehnika se je izkazala za izjemno uspešno, tako za športnike, umetnike, znanstvenike kot tudi druge. Čisto praktični primer. Bi se radi hitro, dobro in temeljito učili ter imeli dobre ocene. Preučimo, kaj počnejo tisti z najboljšimi ocenami (dobri zapiski, sprotno ponavljanje snovi, povezovanje znanja, hitro branje…) in to apliciramo na svoje življenje.

Drugi vidik, ki se mi zdi pomemben pa je, jaz temu pravim kar načelo čebule. V življenju prijokamo na svet v svojem bistvu – to kar smo mi sami, z določenim potencialom, lastnostmi, karakterjem, življenjskimi izzivi in določenimi usojenimi situacijami. To naše bistvo se skozi čas seveda razvija, predvsem s spoznavanjem sveta. Zelo kmalu po tem, ko prijokamo na svet, pa se začne to naše bistvo na podlagi socialne okolice ovijati v določene »čebulne liste«, ki zakrivajo naše bistvo. Dalj časa, ko pustimo, da drugi zakrivajo naše bistvo, težje začnemo liste odstranjevati.

Primarna socializacija, torej naši starši z vzgojo, sekundarna socializacija, torej okolica v vrtcu in šoli, televizija, radio, oglasi, prijatelji, znanci, svetovalci, knjige in še bi lahko naštevali. Če smo iskreni, bi lahko napisali seznam nekaj strani, kdo nam vse promovira svoja prepričanja, vzbuja strahove in nas na podlagi strahu ter užitka skuša privesti na pot, ki se njim zdi prava. Mogoče pa se ta pot močno razlikuje od našega bistva. Pri tem je največji problem, da te listi niso nič kaj pozitivna zadeva, saj so stvar strahov in prepričanj drugih ljudi. To so lahko destruktivni vzorci, ki jih moramo biti sposobni na neki točki prekiniti, drugače se lahko pojavljajo še generacije in generacije. To so navade, ki lahko predstavljajo železno srajco in če so te navade destruktivne, jih je potrebno spremeniti. Pri tem obstajajo priročne metode, kako lažje spremenimo svoje navade.

Torej na neki točki je potrebno začeti te liste odstranjevati. Če smo študirali nekaj, kar nas sploh ne veseli, pa smo bili primorani na podlagi prisile naših staršev osvojiti določeno področje znanja, zakaj ne bi v tej točki začeli pridobivati znanje, ki nas dejansko zanima? Ali kdaj podvomimo v to, kar preberemo v knjigi najboljšega strokovnjaka z določenega področja, ali sprejmemo prepričanje kot zagotovo pravilno? Ali v tem trenutku počnemo kar resnično čutimo, si želimo, smo hrepeneli po tem, ali pa je to zgolj kalup nekoga, ki je vplival na nas?

Ne me narobe razumeti, vem, da nam vsi naši bližnji, vsi, ki nas imajo radi želijo najboljšem na podagi tega kar so, kar znajo in na podlagi njihovih lastnih listov. In moj predlog ni, da danes radikalno spremenimo svoje življenje za 180 stopinj v drugo smer, mogoče še celo iz tega razloga, da na hitro pokažemo svoje bistvo. Smiselna pot se mi zdi ta, da se začnemo poglabljati sami vase, raziskovati svojo notranjost in počasi trgati plevel, ki duši naše bistvo. Potem lahko vedno bolj zacvetimo s tem, kar smo in kar nam je dano. Tako šele lahko dosežemo vrhunske rezultati v skladu z našimi vrednotami. Nenazadnje pa se tudi lažje sprejemamo.

S poglabljanjem in spoznavanjem samega sebe pa pridemo do še enega pomembnega aspekta, to so vrednote. Bolj kot se zavedamo, kaj so naše vrednote v določenem trenutku, saj se le te s časom spreminjajo in bolj kot se zavedamo s kakšnimi našimi lastnimi življenjski izzivi na področju osebnostnega in poslovnega razvoja so te naše vrednote povezane, lažje razumemo celotno kontekst našega bivanja. Tako lahko nekomu pomeni v nekem trenutku denar veliko, drugemu pa gibanje v naravi. Življenjski izziv nekoga je lahko, da dnevno meditira v samoti, nekoga drugega pa da »biznisira« med ljudmi.

Vsak ima svojo pot in vsak svoje izzive. Pomembno je, da to spoznamo, vedno bolj prihajamo k svojemu bistvu ter podvomimo o resnicah, ki so bistvo nekoga drugega – saj nekatere od teh resnic za nas delujejo, druge pa ne. Formula za te situacije pa je preprosta. Vzemi tisto, kar je dobro zate, ti omogoča rast in zavrzi ali pa zamrzni znanje, ki za tvojo trenutno življenjsko situacijo ni uporabno.

Za prav vsako življenjsko področe je smiselno, da vsak od nas najde svoje bistvo, svojo pot in stvari, ki so njemu samemu pisane na kožo. Da zadevo še nekoliko bolj konkretiziram oziroma povežem z lastnimi izkušnjami, primerom ki je preprost in razumljiv. Preteki dve leti sem z veseljem konzumiral tedensko oreščke (indijske, brazilske, mandlje…), ker se večina strokovnjakov s področja zdravja strinja, da gre za izjemno zdrava živila. Verjetno gre res za zdrava živila, vendar sem potreboval dve leti, da sem ugotovil, da mojemu organizmu drastično ne odgovarjajo. Šele s poslušanjem samega sebe in ne drugih, sem odkril neko resnico, ki velja zame. Ni pa rečeno, da se v prihodnosti to ne bo spremenilo. Edina stalnica v življenju so spremembe.

In da še jasno vzpostavim, tudi te moji zapisi so moje izkušnje, ki vam lahko pomagajo, lahko pa tudi ne. Z nekaterimi si delimo enake izkušnje, za druge delujejo povsem druge stvari. Prav tako ni nujno, da nas drugačna pot, ki jo izberemo pripelje do željenega rezultata. Pomembno pa se mi zdi, da začnemo raziskovati življenje in vztrajno pridobivati nove izkušnje s tem, da podvomimo v določene splošno sprejete resnice. Nenazadnje, če bomo delali kot povprečje, vemo bolj ali manj točno kam bomo prišli. Če pa gremo po svoji življenjski poti, pa nas čaka polno skrivnosti, misticizma, novih izkušenj in še neprehojenih poti.

Obstaja pa še eno pobembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati v zvezi s povprečjem. To je, da moramo vložiti bistveno več energije v posamezno življenjsko področje, če želimo prejeti kaj drugega, kot pa prejema povprečje. Tukaj velja starodavno načelo, ki pravi, kar seješ to žanješ. Se pravi, na začetku bomo morali veliko več sejati, da potem lahko žanjemo rezultate našega truda. Prav tako pa je to proces, ki se nikoli ne konča, tukaj ne gre za cilj temveč za pot.

Tako pa pridemo še do druge kategorije, to je ravnovesje, ki naj bi bila dologoročno vodilo na tej naši poti. Glede na to, da je veliko življenjskih področij, težko na enkrat vlagamo v vsa življenjska področja. Povečane aktivnosti na posameznem življenjskem področju pa lahko vodijo v neravnovesje. Sam pa sem že večkrat izkusil, da stvari, ki niso v ravnovesju, so dolgoročno že od začetka obsojene na propad. Torej vprašanje je, kako biti v ravnovesju in obenem ne povprečen na določenih življenjskih področjih.

Prvo je pomembno zavedanje, da kratkoročno življenje sprejema neravnovesja. Zelo pomembno pa je, da smo dolgoročno v ravnovesju. To ne pomeni, da na določenem življenjskem področju ne sprejemamo več sprememb, temveč da nesorazmerno več svoje energije in časa posvečamo zgolj enemu določenemu življenjskemu področju, druge pa držimo na neki sprejemljivi ravni.

V sklopu kratkoročnega življenjskega ravnovesa pa je pomembno predvsem to, da tako stanje ozavestimo, sprejmemo z odločitvijo in iščemo neke protiuteži, ki deloma vsaj malo omilijo to neravnovesje. Namreč, če je v družini novorojenec, je to zagotovo neravnovesje za starše za določeno obdobje. Prav tako, če se odločimo za dodaten študij ob delu ali katero drugo časovno zelo zahtevno situacijo. Obvezen nedeljski sprehod v naravi, pri čemer nikoli ne sprejemamo kompromisov in se mu ne odrekamo je lahko primer take majhne protiuteži.

Prav tako pa imamo v življenju določene varovalne mehanizme, ki nas opozorijo, da gremo predaleč. Vsak od nas ima kakšen šibek organ ali pa kakšen drug znak neravnovesja, kot so na primer negativna čustva, nejevolja itn. To si lahko predstavljamo kot verigo, ki jo vedno bolj in bolj napenjamo. Veriga ima določen šibek člen, ki bo začel popuščati in če bomo dodali še sile bo ta šibek člen počil. V našem življenju je ponavadi to eden izmed fizičnih ali psiholoških simptomov. Torej življenje nas jasno opozori, kdaj je čas da se iz neravnovesja premaknemo v ravnovesje.

Drugo pomembno življenjsko pravilo je, da ne moremo vlagati energije v več življenjskih situacij hkrati. Se pravi, če se odločimo za otroka, bomo težko zraven ustanovili in vodili še uspešno podjetje, obenem pa se še pripravljali na športno tekmovanje. Sicer ne rečem, vem da obstajajo tudi redke izjeme, ampak neravnovesje na enem področju zahteva svoj fokus. Brez fokusa težko govorimo o zavestnem neravnovesju, vendar že bolj o tavanju, iskanju samega sebe ali kakšni drugi kaotični situaciji, s katero lahko hitro poslabšamo vsa področja našega življenja.

Zadnje, kar se mi zdi pomembno pa je zavedanje, da ko je neko življenjsko področje določen čas v neravnovesju, se to področje izboljšuje in tako s časoma zahteva vedno manj pozornosti. Lahko pa se tudi zgodi, da smo šli z neravnovesjem v napačno smer in smo na določeni točki primorani narediti korak nazaj in poskusiti drugo pot. Nenazadnje pa so izkušnje tiste najbolj pomembne, vztrajnost pa gonilo naše rasti! In tako naj bi premagali vse ovire. Ob naslednjem poskusu, pa že imamo določeno znanje, kar nam olajša hojo po drugi poti.

Torej, ko govorimo o ravnovesju, lahko govorimo o dolgoročni strategiji, zavedanju naših trenutnih vrednot, želja in potreb, usklajenosti vseh življenjskih področij in življenju v skladu z našo esenco. Slednje se lahko izraža tudi tako, da s kratkoročnim neravnovesjem izražanje esence pridemo do določenega ravnovesja. Torej je ravnovesje povsem subjektivna kategorija. Če je za nekoga ravnovesje, da celotno svoje življenje posveti gradnji podjetja ali akademskemu razvoju, je lahko za drugega ravnovesje, da ima usklajena prav vsak življenjska področja, ali pa da raziskuje višje duhovne sfere življenja. In zopet smo pri poznavanju samega sebe in pri temu, da objektivne, splošne resnice ne obstajajo.

Kljub vsemu pa v sklopu ravnovesja lahko govorimo o nekem minimalnem smiselnem nivoju, ki ga moramo za določeno življenjsko področje dolgoročno vzdrževati, če ne že zaradi preživetja, zaradi temeljev, ki jih potrebuje za področje, kateremu posvečamo v določenem trenutku največ energije v svojem življenju. Se pravi tudi v sklopu ravnovesja moramo opazovati, kaj počne povprečje in kaj povprečje dobi (izgorelost, ločitve,…).

Opazovanje povprečja ter na drugi strani tistih najboljših na posameznih življenjskih področjih, pa predstavlja še toliko bolj pomembno spoznavanje življenja. Nenazadnje bolj kot preučujemo svetovno najuspešnejše ljudi, ugotovimo, da jih na neki toči velika večina uravnovesi svoje življenje, to ravnovesje pa je v skladu z njihovo esenco. Kratka neravnovesja pa jim predstavljajo hitro in učinkovito spoprijemanje z življenjskimi izzivi, ki prinašajo najdragocenejše izkušnje, aktivnejše udejanjenje samega sebe in nenazadnje sploh omogočajo dolgoročno ravnovesje. Velja pa omeniti, da tako ravnovesje kot nepoprečnost zahtevata zmožnost dolgoročnega pogleda na naše življenje. Če to deluje za nas, pa je stvar lastnega poskušanja in presoje.