Najboljše stvari v življenju so usojene stvari

Ne verjamem, da so v življenju vse stvari določene. Verjeti v popolni determinizem se mi ne zdi smiselno. Če ne drugega, imamo vedno možnost zamenjati perspektivo oziroma naš pogled na stvari, ki se nam dogajajo. Še bolj pa verjamem v to, da so določene stvari v življenju preprosto usojene. In te stvari so brezplačne in daleč najboljše izkustvo, kar ga življenje premore. Tiste pozitivne usojene stvari nam običajno vzamejo dih in napolnijo življenje, tiste, ki jih v našem dualnem razumevanju sveta označimo kot negativne, pa nam omogočajo najhitrejšo osebnostno rast.

Zazrite se v svojo preteklost in prikličite tiste ljudi ter dogodke, v katerih oziroma s katerimi ste najbolj uživali ali ste se iz (od) njih največ naučili. Premislite, zakaj se je določena situacija zgodila, v kakšnih okoliščinah ste neko osebo spoznali in kaj ste z njo doživeli ter spoznali. Poglobite se v svoje življenje, povežite se s svojo notranjostjo in najdite odgovor, katere od teh situacij in kateri ljudje so vam bili enostavno usojeni. Za katere situacije lahko rečete, vem, da se je to moralo zgoditi, s točno določenim namenom, s točno določenimi ljudmi in prav je, da se je tako zgodilo.

Usojene stvari so običajno tiste stvari, ki predramijo naše življenje, nas vržejo iz poti do cilja, mogoče nas usmerijo celo k nekemu drugemu cilju, kot smo sprva načrtovali. Vendar pri usojenih stvareh življenje natančno ve, kaj je za nas v določenem trenutku najboljše, ravno za naš lasten osebnostni razvoj. Velikokrat »darila« v obliki problema, izziva ali celo fortune v začetku ne zaznamo v smislu možnosti osebnega napredovanja, vendar šele s časom začnemo ceniti doživeto, ko znamo vse skupaj postaviti v ustrezen kontekst.

Največja težava nastane, ko ne sprejmemo usojenih stvari, zato ker v posameznih situacijah ne ozavestimo, kaj se moramo iz njih naučiti. Takrat se začnemo boriti proti sebi in si s tem seveda škodujemo. Zgolj zato, ker ne želimo spoznati določene lekcije življenja, se nam lahko določene situacije praktično vlečejo skozi vse življenje. Postajajo bolj in bolj zahtevne, naše osebnostno napredovanje pa enostavno stagnira. Ne glede na to, ali zamenjamo službo, izberemo novo partnerstvo, okolje bivanja ali kar koli drugega, dokler ne začnemo sprejemati določenih stvari v življenju in se naučimo določene lekcije v dani situaciji, ki nam omogočajo napredovanje, se nam ponavljajo enake situacije in enake vrsti ljudi (agresiven šef, izkoriščevalni partner ipd.). To je zgolj pojav usoda skozi drugačne slike.

Norost pa je, če počnemo enake stvari in pričakujemo drugačen rezultat. Zato se moramo v življenju naučiti sprejemati določene situacije ter iz njih osebnostno rasti, ne pa od njih bežati ali se vesti do njih indiferentno. Naučiti se moramo sprejemati tako tiste najslajše stvari življenja v smislu, da v njih uživamo, smo za njih hvaležni, jih znamo ceniti ter jim posvetimo dovolj pozornosti in da jih ne jemljemo za samoumevne. Za vse tiste bolj kisle usojene stvari pa skladno z rekom, če vam življenje ponudi limone, si iz njih ožemite slastno in zdravo limonado. Šele potem lahko spoznate vrednost vsega, kar se vam je dogajalo ter ozavestite zakaj se vam je to dogajalo.

Zavedati se moramo, da vse, kar se nam dogaja v življenju ima svojo dobro in slabo plat. Vse v življenju s seboj prinese določene prednosti in slabosti. Žalostni smo zaradi odsotnosti situacij, ki so nam nekoč prinesle največje veselje, veseli smo zaradi odsotnosti tistega, kar nas je nekoč delalo žalostne. Eno brez drugega enostavno ne obstaja in za dvig zavesti moramo model dualnosti prenesti v model enotne izkušnje življenja ter se zgolj spraševati, zakaj nam življenje pošilja to situacijo ali določenega človeka in kaj se moramo iz tega naučiti. Seveda pa zraven čim bolj uživati.

Izkušnja življenja je zelo podobna računalniški igrici. Našemu avatarju so dane določene fizične in psihološke lastnosti, skozi katere povsem subjektivno dojemamo svet. Postavljeni smo v določene okoliščine in situacije z določenimi ljudmi in skozi vse to doživljamo svet ter se razvijamo in učimo. Vedno imamo možnost zaviti v eno ali drugo smer, vendar določene situacije in ljudi srečamo, ne glede na to, kam zavijemo. In to so usojene stvari. Stvari, ki so lahko najslajše. Šele ko razvijemo dovolj veščin, da obvladujemo te dane situacije, lahko napredujemo na višjo raven. Če se z njimi ne soočimo ostanemo vedno na enaki ravni, prav tako pa se ne premaknemo naprej, dokler ne osvojimo točno določene veščine.

Sam se v življenju posvečam zgolj še stvarem, za katere vem, da so mi usojene. Ne dopustim si, da bi se posvečal katerim koli drugim stvarem, ki mi niso usojene, da bi mi kradle pozornost, čas ali ovirale osebno poslanstvo. Absolutno se posvečam zgolj tistim stvarem, za katere vem, da jih moram izkusiti. Ne počnem nobene stvari za denar, zato ker bi to nekdo drug zahteval od mene ali kar koli podobnega, vendar še enkrat, zgolj zato, ker vem, da je to pomemben del, ki ga v življenju enostavno moram izkusiti. In včasih je to izjemno zahtevno. Poglejmo si nekaj praktičnih primerov.

Tretjino življenja preživimo na delovnem mestu. Tako je edini smisel, da počnemo tiste stvari, v katerih uživamo. Tiste stvari, za katere smo rojeni. Tiste stvari, ki smo si jih želeli početi že od majhnega, ker vemo, da imamo določen talent. To so stvari, ki so nam usojene. Na primer vse stvari, ki jih sam počnem, jih ne počnem zaradi denarja, vendar zato, ker v njih uživam in vem, da jih počnem izjemno ter da mi je dejansko usojeno, da jih počnem.

Vsekakor pa ob takem delovanju spoznavam tudi zakonitosti materialnega sveta in da stvari niso tako enostavne. Več o tem drugič, vendar pred kratkim sem spoznal, da ne moremo početi zgolj stvari v katerih uživamo, saj je to preveč sebično. Najti moramo pravo razmerje med stvarmi v katerih uživamo, jih ljudje rabijo ter kot tretje, med stvarmi, ki si jih ljudje tudi dejansko želijo. Vendar vem, da je bila to pot, skozi katero sem moral, da sem lahko prišel do določenih življenjskih spoznanj in jih nenazadnje lahko tudi delim z drugimi. Če bi že vse takoj od začetka vedel, se tega ne bi zavedal, ker ne bi izkusil nasprotnega.

Gremo naprej. Pisanje tega bloga in te objave mi je prav tako usojeno. Začutil sem, da moram to napisati in nič na svetu me sedaj ne premakne od računalnika. Ne sprašujem se, ali to pišem v mojem prostem času, bom od tega kaj imel ali kar koli podobnega, enostavno začutil sem, da moram to napisati in da je stvar usode, da nastaja to besedilo. Mogoče prav za nekoga. Za eno osebo, ali zato, da sam pri sebi kaj razčistim. In to ne glede na število slovničnih napak. :) Vse, kar počnete na delovnem mestu počnite zato, ker čutite, da vam je to usojeno. To ne pomeni, da počnete zgolj tiste stvari, ki vas veselijo, vendar to pomeni, da počnete tiste stvari, ki vas pretežno veselijo ter ob njih spoznavate lekcije življenja, ki so vam usojene in se jih morate naučiti, za povrh pa še služite drugim.

Drugo tretjini življenja je namenjena prostemu času in prav tako imamo možnost, da ga preživimo z ljudmi, ki so nam usojeni. Tako v partnerstvu, kot tudi prijateljstvu in družini. Najprej partnerstvo. Trend je, da se ljudje izogibamo odgovornosti in trudu, ki ga je potrebno vložiti v to, da  partnerstvo deluje uspešno ter raje gledamo zgolj na svoje potrebe. Če te niso takoj izpolnjene je čas za zamenjavo partnerstva. Mogoče še bolj absurdno, fizična telesa vidimo zgolj kot sredstvo užitka.

S tem ni seveda nič narobe, če se za to zavestno odločimo, ali začutimo, da moramo to v življenju izkusiti. Lahko pa je narobe, če je fizično telo zgolj sredstvo, da bežimo od odgovornosti in ljudi, ki so nam usojeni. Močno narobe je, če je zgolj lastna lenoba tista, ki nam preprečuje najslajše izkustvo usode. Kratkoročni užitek zamenjamo za dolgoročno duhovno usodno izkušnjo.

Sam preživljam čas zgolj še s tistimi ljudmi za katere vem, da so mi v določenem trenutku enostavno usojeni. Tako v partnerstvu, kot tudi v prijateljstvu. Ne vidim nobene dodane vrednosti nagona, socialnih pričakovanj ali česar koli drugega v primerjavi z doživetjem ljubezni ali prijateljstva z osebo, ki ti je v določenem življenjskem obdobju usojena. Najlepši trenutki so tisti, ko dva hodita po življenjski poti in skupaj spoznavata življenje skozi medsebojno učenje drug od drugega. Obenem pa v partnerstvu še doživljata najgloblje izkušnje ljubezni.

Enako bi lahko rekli tudi za vsa druga področja življenja. Od usojenih stvari nas zagotovo oddaljuje televizija, internet, časopisi ipd. Namesto, da bi uživali pri angažiranju svojega talenta, pa naj bo to pri športu, umetnosti, znanosti ali kjer koli drugje, raje sedimo in stremimo v televizijo. Namesto, da bi počeli stvari, ki so nam usojene se s pomočjo lenobe zadovoljimo z begom iz realnosti.

Takšnih primerov je izjemno veliko, zato naj jih naštejem še nekaj. Namesto, da bi skozi celo leto varčevali za sanjski kraj, za katerega čutimo, da ga moramo obiskati, nas lenoba prevzame in vse sproti zapravimo ter se tolažimo, da si pač tega že ne moremo privoščiti. Namesto, da bi šli ven in spoznavali nove ljudi, se raje zapremo vase in smo v coni varnega udobja, da ne bi bili čustveno prizadeti.

Enako velikokrat počnemo tudi iz druge perspektive. Mogoče smo z nekom prehodili del poti, ki nam je bil usojen in je čas za spremembo, pa se raje sprijaznimo z danim, kot da bi naprej napredovali z drugimi ljudmi. Mogoče se nam ponudi napredovanje, pa raje ostanemo v službi, kjer vse že znamo. In zopet bi lahko našteli veliko podobnih situacij. Zato je nujno, da dvignemo svojo raven zavesti, se povežemo s svojo notranjostjo in ozavestimo, ali nam je nekaj usojeno ter kaj življenje od nas v določeni situaciji zahteva in kaj se lahko iz dani situacije naučimo. Ko enkrat poslušamo sebe lahko vedno hodimo po poti, ki nam je usojena. Obenem pa se naučimo vse to sprejemati.

Življenje se ne meri po številu vdihov in izdihov, vendar po tem, kolikokrat nam je zastal dih, preden pridemo do zadnjega izdihljaja. Ko se iskreno vprašamo, kdaj nam je v življenju resnično zastal dih, lahko ugotovimo, da zgolj pri stvareh, ki so nam bile usojene. Ljudje, ki smo jih zagledali in smo takoj vedeli, da so se naše poti križale s točno določenim namenom; tuje kraje, ki smo jih obiskali in se tam počutili kot doma ter razvili svoj delček osebnosti; delovno mesto, ki smo ga dobili enostavno zato, ker smo v tem dobri in obenem lahko ustrezno služimo ljudem; in tako naprej. Vse to so usojene situacije, kjer se končno počutimo notranje izpopolnjene.

Vendar je jasno, da se je potrebno za usojene stvari bistveno bolj potruditi. Še več, potrebno se je za njih boriti. Najlepše mojstrovine nastanejo iz mnogo truda in vztrajnosti, lahko tudi trpljenja. Enako je z usojenimi stvarmi. Življenje ni hollywoodski film, kjer se vse zgodi samo od sebe in potem je do konca življenja vse v najlepšem redu. Najprej moramo tiste prave usojene stvari (1) ozavestiti, potem se moramo za njih (2) boriti in to običajno močno boriti, potem nam vse to prinaša mnoge (3) življenjske lekcije, včasih tudi boleče. Ko določeno lekcijo osvojimo, začutimo pravo duhovno (4) srečo in izpopolnjenost, na koncu pa se moramo določene stvari naučiti še (5) izpustiti. Takrat, ko je čas, da gremo naprej. Namreč vso trpljenje na koncu izvira iz navezanosti. Šele, ko razumemo pomen vseh petih korakov usode, si običajno obstoj usode tudi priznamo.

Kljub vsemu pa si lahko odkrito priznamo vsaj to, da skozi proces usojenih stvari doživljamo najgloblja čustva, življenjska spoznanja, se imamo daleč najlepše in se tudi največ naučimo. Za vse situacije in odnose, za katere smo se pošteno borili in so nam na koncu vzeli dih, lahko rečemo, da so nam bile usojene. Smo jih prepoznali in smo jih doživeli ter so nam omogočile, da se dvignemo na višjo raven zavesti ter tako izkusimo nove, še čustveno globlje življenjske situacije.

Zato sistematično prenehajte z vsemi aktivnostmi in dejavnostmi, ki vam niso (več) usojene. Izpustite iz vašega življenja vse ljudi, za katere čutite, da vam niso (več) usojeni. Vaš čas in energijo pa usmerite na tiste situacije, za katere vam je dano, da jih v tem življenju v določenem trenutku živite. Pozornost posvetite tistim ljudem, za katere vam je v danem trenutku jasno, da morate z njimi prehoditi del življenjske poti. Vse to počnite z najglobljo mero ljubezni. Za vse ostalo, kar vam v tem trenutku ni več usojeno pa bodite hvaležni in izpustite. Tako boste vaše življenje uskladili z vašo usodo.

Izbira je izjemno enostavna. Lahko ste indiferentni do usode in osebnostnega razvoja, pa vam bo življenje pošiljalo enake in enake situacije. Lahko pa ozavestite usojene stvari, se za njih borite in se učite ter izkusite vse tisto v življenju, za kar je resnično vredno živeti. Odločitev pa je seveda vaša.