Mura

Že nekaj tednov lahko opazujemo situacijo, ki se dogaja okoli podjetja Mura. Dobil sem celo povabilo na Facebooku-u naj se pridružim skupini proti zaprtju podjetja. Na eni strani država vztraja pri temu, da podjetja ne bo več finančno podpirala, kot ga je tudi že v preteklosti, na drugi strani sindikati poudarjajo, kako kritično pomembne so zaposlitve v Muri za celotno regijo in kakšen katastrofalni vpliv bi imel stečaj podjetja predvsem za ljudi, ki živijo v tem najmanj razvitem delu Slovenije. Sicer se zelo nerad opredeljujem do situacij, kjer ne poznam širšega ozadja in nisem na tekočem z informacijami, saj vem, da je situacija običajno veliko bolj kompleksna, kot je prikazana v medijih. Vseeno se mi na prvi pogled zdi, da bi v tem primeru (podobnih je še veliko) moral biti ubran drugačen pristop z obeh strani. Predvsem zato, ker prihajamo v obdobje, kjer bo podobnih problem, kot je ta še mnogo. In to neprimerno večjih, tako zaradi tranzicije sistema, novih svetovnih paradigem, globalnih izzivov, kot tudi problemov, s katerimi se soočamo na domačih tleh.

Namreč v splošnem sta pogosto jasno predstavljeni samo dve skrajni opciji. V tem primeru je prva, da država dokapitalizira podjetje z nekaj milijoni evrov s čimer podjetje reši kratkoročnih likvidnostnih težav in omogoči, da podjetje še nekaj časa deluje. Pri čemer je verjetno očitno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo zopet prišlo do potrebe po ponovni finančni injekciji. Dolgoročno to pomeni zgolj to, da bo podjetje v veliki meri slonelo na ramah države in vseh davkoplačevalcev. Pri tem verjetno niti ne bo razvijalo svojih kompetenc.

Na drugi strani je opcija, da država znanemu in nekoč uspešnemu podjetju “obrne hrbet” in povsem ustavi reševanje podjetja. Pri tem je realen scenarij, da bi se ohranila zdrava jedra podjetja ali se celo prodale blagovne znamke. Problem celotne slike je, da naj bi šlo okoli 1.500 delavcev na cesto, prav tako naj bi bila ogrožena nekatera manjša podjetja, ki delajo kot podizvajalci za Muro. V regiji, kjer je že tako visoka brezposelnost bi vse to prineslo velik socialni udarec. Predvsem za delavce v podjetju, kjer povprečna bruto plača znaša okoli 700 evrov.

Velikokrat slišimo, da je potrebno razmišljati »izven škatle« in tukaj je situacija, kjer bi morali oboji stopiti skupaj in razmišljati prav o tretjem scenariju. To, da država v nedogled podpira podjetje nima smisla. Prav tako scenarij, da gre vrat na nos 1.500 delavcev na cesto ni dopustno, saj takšen socialni nihaj ne prinaša nič dobrega za regijo in celotno državo. Da ne omenjam zakonodaje, ki ne omogoča podjetju tako lahkega konca delovanja, tako da delavci izjemno težko koristijo druge finančne pomoči. Torej je potrebna tretja rešitev, rešitev, ki pomeni pravzaprav »zmagam – zmagaš« situacijo. Če se takšnega scenarija ne najde, je še vedno možnost prve ali druge opcije.

Scenarij izven škatle je scenarij, ki ga je potrebno postaviti v povsem drugi kontekst, na čisto druge temelje. Je scenarij, ki predstavlja sprehod iz cone udobja za obe pogajalski strani. Scenarij, ki zahteva dolgoročni pogled. Scenarij, ki se izogne vsaki bližnjici. Končni rezultat, ki ga želimo imeti je, da ne pride do socialne krize v regiji, se pravi, da imajo ljudje, ki bi bili ob službo možnost neke druge zaposlitve, na drugi strani da Mura ohrani zdrava jedra poslovanja, se prestrukturira in se povsem umakne z bremena države.

Cilj je torej povsem jasen. Sama pot konec koncev tudi. Gre pa za veliko težjo pot, ravno zaradi omenjenih trdnejših, a nekoliko bolj trnjevih fundamentov (»no pain, no gain«). Prvo dejstvo je, da kakor koli pogledamo, bo država morala v tej situaciji plačati določeno ceno. V najslabšem primeru za trenutno zaposlene v Muri, ki bodo izgubili službo preko subvencij za brezposelnost, dokler ljudje ne bodo našli nove zaposlitve, pri čemer je vprašanje, kako hitro to realno bo. Kot omenjeno bo tudi velik problem socialnega okolja, ker se bodo verjetno dolgo vlekli določeni pravni postopki. Vendar enostavna rešitev oziroma odločitev, ali nakazati denar ali ne, mora postati kanček bolj strateška in proaktivna s strani države. Predvsem pa razvojna.

Vsekakor sem zagovornik tega, da mora vsak sprejeti odgovornost za svoje življenje in da za nas ni odgovorna država. Vendar v tem primeru govorimo za zaposlene, ki so bili vzgajani v drugačnih okoliščinah. Vse revolucije od informacijske, tranzicije gospodarskega sistema do prehoda v kreativno družbo so prinesle nove izzive, ki so mnogo ljudi »vrgle v vodo« brez kakršnega koli opozorila. Glede na to, da je hitrost sprememb vse hitrejše, je še večje vprašanje kaj nas čaka mlajše generacije. Ko bomo do polne mere dočakali razvoj biotehnologije, nanotehnologije, naprednih informacijskih tehnologij in podobno. Nekaj, kar bo za ljudi rojene čez desetletje ali dva povsem normalno, bo za nas mogoče zaostanek za razvojem sveta. Vsak od nas pride do točke, ko se začne težje in težje prilagajati spremembam, predvsem zaradi zakoreninjenih vedenjskih vzorcev. Zato je izjemno pomembno neprestano izobraževanje in konec koncev tudi pozabljanje preteklih nekoristnih stvari. Znanje je pokvarljivo blago. Spanje na lovorikah pa se dolgoročno ne obrestuje.

Torej potrebno bi bilo pripraviti načrt za zaposlene v Muri, kako bodo dolgoročno razvili kompetence (znanje, veščine, vrednote, stališča), ki jim bodo omogočale zaposlitev in mogoče celo večje prihodke. V tem sklopu je na prvem mestu zagotovo mobilnost. Če ima kdo možnost zaposlitve v sosednjem mestu, bi moral biti v trenutku pripravljen zamenjati službo. Vendar veliko ljudi tega ni pripravljenih. Potem sledijo znanje in veščine. Vsak od nas ima izjemne talente, ki jih lahko ponudi na trgu.

Od zahtevanih 5 milijonov evrov, bi jih lahko šla polovica v to, da se kratkoročno reši likvidnosti problem podjetja. Pod pogojem, da se pripravi strategija prestrukturiranja podjetja v prihodnjih letih, ki bo ohranila zgolj zdrava jedra podjetja. Kakršno koli ponovno spanje na lovorikah v sklopu tega ne bi smelo biti dopustno. Jasno zastavljeni cilji, z jasno zahtevanimi rezultati in dejanskim vložkom države.

Na drugi strani bi moral biti narejen načrt izobraževanja tistih, ki bodo predvidoma izgubili službe. Polovica denarja bi morala biti namenjena temu, da se dvigne raven kompetentnosti zaposlenih, predvsem že na ravni vrednot. Znanje in neprestano izobraževanje bi moralo priti v ospredje, ki vključuje tudi dvig zavesti in prehod iz zanašanja na državo do zanašanja na samega sebe. To je tudi edino kar dolgoročno predstavlja pravo varnost za vsakega izmed nas – notranji viri.

Tudi na tem delu morajo biti cilji jasno zastavljeni. Mogoče (že uveden) krajši delovni čas, pri čemer mora biti preostali namenjen sistematičnemu izobraževanju. Seveda za tiste, ki to želijo. Če se kdo ne udeleži, ni nobenega socialnega transferja. Tudi tukaj ne sme biti popuščanja. Saj je resnica ta, da ali ustvarjaš vrednost ali živiš na plečih nekoga drugega, ki je ustvaril vrednost, direktno ali preko transferov. Brez ustvarjanja vrednosti, ki temelji na znanju, prav na vseh nivojih, pa se naša država ne bo več razvijala. Bistveno je ustvarjanje vrednosti z inovativnostjo, kreativnostjo, znanjem, povezovanjem in podobno.

Problem tega pristopa je kot omejeno seveda v tem, da je iz vseh strani potreben veliko večji vložek ter veliko več truda. Prav tako je iz pogovarjanja potrebno preiti v akcijo. Mnogo je ovir že v sami strukturi delovanja državne uprave, v pravnih podlagah itn. Pomembno vprašanje je tudi, če bi dolgoročni pogled in dolgoročna strategija prinesla rezultate že v okviru štirih let. Na drugi strani, zakaj bi zaposleni prevzeli odgovornost na svoja pleča, če lahko krivim državo za vse kar se nam dogaja.

Vendar menim, da je vedno več ljudi, ki razumejo, da bo situacija slej kot prej počila. Zgolj obliži na rano tranzicije in vse hitrejših sprememb ne bodo več dolgo časa zdržali. Potrebno se bo vsakega problema lotiti z znanjem, sistematično in dolgoročno. V dobrobit nas vseh, ne zgolj individualnih interesov, enih ali drugih. Mura je mogoče le en majhen delček vsega, kar nas še čaka. Od globalnega segrevanja, demografske slike, pokojninskega in zdravstvenega sistema, globalizacije, prihoda novih tehnologij itn.

Vem, da se rešitev za Muro sliši naivna. Vendar, če je res naivna to pomeni, da je v skrajnem primeru pogubljeno celotno človeštvo. Ker so potem tudi rešitve za ostale veliko večje probleme naivne. Ob vsaki večji krizi sistema oziroma kakršne koli družbene ureditve je slej kot prej počilo. Konstanta je samo neustavljiva evolucija – tehnološki napredek in dvig ravni zavesti človeštva. Vprašanje je, če smo že na ravni zavesti, ki je zrela za takšno tehnologijo. Namreč evolucija ni dobra ali slaba, preprosto je. Z jedrsko tehnologijo lahko proizvedeš elektriko ali zbrišeš celotno človeštvo. Če so te rešitve naivne, bo obveljala izjava Alberta Einsteina, da ne ve, kakšno orožje se bo uporabilo v tretji svetovni vojni, ve pa kakšno bo v peti – kamenje in palice.

Vendar vsak mora začeti pri sebi. Dvig ravni posameznika, bo dvignilo raven celotnega človeštva. Ne smemo več gledati zgolj nase, temveč na človeštvo kot organizem, kot celoto, kjer je pomembna vsaka celica. Vsi te problemi so rešljivi, vendar z drugačnim pristopom. S pristopom na višjem nivoju, saj ne moremo reševati problemov na enakem nivoju, kot so nastali. Težja pot s časom postane lažja in lažja pot s časom postane težja. Danes moramo vsi skupaj začeti graditi na pravih temeljih za boljši jutri! Slej kot prej bo moral nekdo ugrizniti v jabolko sodobnih izzivov, ki nas bodo pogubili ali pripeljali na višjo raven kakovosti človeškega življenja. Vendar preden kdorkoli ugrizne v to jabolko, moramo vsi razumeti zakaj. Ta zakaj so še vedno osebni interesi, vendar dolgoročni in na veliko višjem nivoju. Vse je možno, če je le volja.