Motivacija

Vedno me je zanimalo, zakaj je nekdo za nekaj motiviran, drugi pa ne, oziroma bolj natančno, kje leži razlog, da le peščica ljudi stopi iz cone udobja. Torej skrivnost naj bi bila v motivaciji, ključno vprašanje pa je, od česa je ta motivacija odvisna.

Če pogledamo v strokovno literaturo, lahko najdemo izjemno veliko teorij o motivaciji. V nadaljevanju bom povzel najbolj zanimive in dodal še nekaj svojih misli oziroma komentarjev na motivacijo, predvsem iz lastnih izkušenj in opazovanj. Bistvo poznavanja teh informacije je, da dejansko ozavestimo naš sistem delovanja, zakaj nekaj počnemo ter nato zavestno s tem sistemom tudi upravljamo.

Beseda motivacija izhaja iz besede motiv (latinsko movere), kar pomeni gibati se. Se pravi motivacija pomeni v splošnem neko gibanje, smoter oziroma vodilo. Nas pa zanima predvsem motivacija v psihološkem smislu, torej o vztrajni vedenjski težnji, ko človek skuša doseči kakšen cilj, tudi če naleti na ovire.

Poznamo več vrst motivov in sicer:

  • Primarni motivi, to so motivi, ki omogočajo človeku preživetje.
  • Sekundarni motivi, so tisti motivi, ki povzročajo pri posamezniku zadovoljstvo, niso pa povezani s preživetjem človeka.
  • Podedovani motivi so tisti, ki jih človek prinese s seboj na svet.
  • Pridobljeni motivi pa so tisti, ki jih človek pridobi skozi življenje.

Motivi pa so odvisni od socialnega okolja in so posledica superega. Tako je zanimivo, da najdemo motive, ki so univerzalni in jih srečujemo pri vseh ljudeh, prav tako pa poznamo regionalne motive, ki jih srečamo le ne določenem območju. Nas pa najbolj zanimajo individualni motivi, ki jih srečamo zgolj pri posameznikih in se zelo razlikujejo.

Daleč največji motiv pri človeku je preživetje, ki je tudi primarni in univerzalni motiv. V sklop preživetja spadajo potrebe po vodi in hrani, potrebe po izločanju, fizični celovitosti ter potrebe po spanju in počitku. Bolj kot je ogroženo človekovo življenje, bolj se je posameznik pripravljen odreči moralnim zadržkom ter več energije je sposoben zbrati. To dokazujejo ljudje v vojnah, finančnih stiskah itn. Se pravi, bolj kot bo ogroženo naše življenje, bolj bomo motivirani, da bomo preživeli.

Vprašanje, ki se tukaj pojavlja je, zakaj ljudje naredijo samomor, če pa je preživetje največja gonilna sila človeštva. Odgovora na to seveda nimam, predpostavljam pa lahko, da ali je nekje neko ozadje, ki ga ne razumemo (npr. usoda), ali pa da v določenih trenutkih preživetje zgubi primarno motivacijsko vlogo in jo prevzame mehanizem bolečine in užitka (več o tem v nadaljevanju), se pravi, da je bolečina večja, če posameznik živi, kot pa bolečina, da se odreče primarni esenci življenja.

Takoj za preživetjem imamo drugo najmočnejšo silno, ki jo pozna človek, to je spolna energija. Sicer ne v vseh obdobjih življenja, ampak gledano na splošno, je reprodukcija drugi daleč največji motiv v življenju. Mati narava je poskrbela, da posamezna življenjska vrsta naredi prav vse, da se ohrani. Pri tem se je seveda še zelo poigrala in tako poznamo tudi zaljubljenost, ljubezen in druga čustva, ki nas nagonsko pripeljejo do končnega cilja.

Evolucijsko gledano seveda te mehanizmi delujejo povsem brezhibno, saj se ne glede na število razprav o pomenu lepote, spolnosti, ljubezni in povezanih stvari, naša vrsta ohranja in vztrajno veča. Torej človek bo načeloma sprejel vse kompromise, da bo nadaljeval svojo vrsto.

Iz motiva reprodukcije pa pridemo do bolj zapletenega dela. Tukaj se motivacija večine ostalih bitij skoraj konča, z izjemo bolečine in užitka, človek pa je nadaljeval še z zelo kompleksnimi zadevami glede motivacije, s katerimi si včasih greni življenje. Skušajmo zadeve malce zakomplicirati.

Kot omenjeno, naš primarni motiv torej je, poleg preživetja, da si zagotovimo čim več možnosti za nadaljevanje človeške vrste (reprodukcija). Zato pa moramo zbuditi pozornost pri čim večjem število oseb nasprotnega spola, da lahko dejansko do tega cilja tudi pridemo.

Sedaj pa smo pri slavnem izreku enega najbogatejših ljudi na svetu Aristotla Onasisa, ki je rekel, da če ne bi bilo žensk na svetu, bi bil tudi ves denar brez pomena. V splošnem naj bi veljalo, da želimo biti čim bolj seksi in tako čim bolj privlačni za nasprotni spol. Iz tukaj naj bi potem izhajala moška tekmovalnost na sploh in ženska tekmovalnost v lepoti.

Preprost dokaz, ki je ponazarjal vse to je bil, ko so testirali tri moške, kolikokrat se lahko vzdignejo na drogu. Najprej so se vzdignili brez kakršnih koli dodatnih motivov. Nato so jih spodbudili, da tisti, ki se največkrat vzdigne, dobi veliko vsoto denarja. Seveda so kar precej presegli število vzdigov v prvem poskusu. Nato pa so strokovnjaki v sobo spustili tri lepotice. Število vzdigov v tretjem poskusu je bilo daleč daleč največje.

Vprašanje, ki se tukaj poraja je, ali je čisto vse kar počnemo namenjeno temu, da smo čim bolj seksi in da se izpostavimo za čim večje število posameznikov nasprotnega spola, ali pa dejansko počnemo stvari še zaradi drugih motivov. Sicer pa presodite sami, ali je vse, o čemer bom pisal v nadaljevanju zgolj izpeljanka iz tega motiva.

Ne glede na to, koliko živalskega reprodukcijskega gonila je ostalo v naši podzavesti, pridemo do drugega sklopa potreb, to so primarne socialne potrebe (prvi sklop so primarne biološke potrebe in tudi reprodukcija). Zanimivost primarnih socioloških potreb je ta, da sicer niso nujne za preživetje (ali pač – samomor), vendar če niso zadovoljenje, lahko pride do usodnih motenj pri človekovem življenju v družbi.

Še bolj zanimivo pa je to, da gre pri tem za povsem priučene potrebe, torej se jih posameznik verjetno priuči že v rani mladosti. To pa so potrebe, kot so potrebe po uveljavljanju, potrebe po družbi, spremembi in socialnem konformizmu. Če ne zadovoljimo teh potreb, lahko pride do občutka manjvrednosti, osamljenosti, enoličnosti ali zavrženosti, kar pa pomeni, da smo tudi izjemno ne-seksi.

Potem pa poznamo še sekundarne motive, ki pa so interesi, stališča in navade. Jaz bi rekel tudi vrednote (več v nadaljevanju). Navada je železna srajca pravi stari pregovor in določene navade nas močno hromijo, da smo ustrezno motivirali, situacija pa je lahko seveda tudi obratna. Enako velja za stališča. Tukaj gre pa že za povsem individualne motive, ki pa jih je brez dvoma oblikovala tudi družba.

Abraham Maslow je potrebe razdelil še bolj natančno v sklopu svoje Maslowe hierarhije potreb. Na dnu piramide naj bi bile najprej fiziološke potrebe, nato sledijo potrebe po varnosti, nato potrebe po pripadnosti in ljubezni, nato potrebe po ugledu in samospoštovanju ter na koncu samoaktualizacija, ki naj bi predstavljala tisto resnično udejstvovanje sebe in ralizacijo lastnega poslanstva.

Abraham Maslow je prav tako trdil, da dokler ne zadovoljimo določene ravni potreb, niti ne poskušamo zadovoljiti potreb, ki so na višji ravni. To naj bi načeloma tudi držalo, vendar pa je Viktor Frankl dokazal, da v ekstremnih situacijah to ne velja in da posameznik lahko preskakuje (to se je izkazalo v kontracijskih taboriščih).

Pri primarnih socialnih in sekundarnih motivih pa bi rekel, da sta pomembna dva faktorja, ki določata to, kako motivirani bomo za posamezno dejanje. To sta bolečina in užitek. V splošnem velja, da stremimo k stvarem, ki nam prinašajo užitek in se izogibamo stvarem, ki nas bolijo.

Če se postavimo na makro nivo, lahko govorimo da sta ta dva faktorja povezana predvsem z našimi vrednotami. V primeru, če je naša največja vrednota zdravje, bomo veliko bolj motivirani, da se bomo zdravo prehranjevali in redno telovadili. Torej bolečina, da nam iz trebuha visi nekaj kilogramov maščobe je tako velika, da se ne da primerjati z bolečino, ki je posledica discipline in z užitkom, ko pogledamo na svoje mišičasto in zdravo telo. Če pa je naša glavna vrednota kariera, zdravje pa nekje na koncu, bomo z lahkoto zanemarili svoje telo zato, da bomo bolj poslovno uspešni (kar ni nujno, da drži).

Odličen mehanizem, če se želimo motivirati je, da za določeno stvar napišemo vse užitke, ki nam prinaša, če jo bomo naredili ter vso bolečino, ki jo bomo morali prenašati, če tega ne naredimo. Pred tem pa se moramo seveda tudi vprašati, katere so naše vrednote v življenju, torej kaj nam je pomembno. Brez pravega sistema vrednot, bomo tudi težko ustrezno motivirani.

Prikaz delovanja bolečine in užitka pa je seveda možen tudi na mikro nivoju. To poznamo vsi in gre za sistem korenčka in palice. Tako motivirajo starši otroke, direktorji zaposlene, punce svoje fante in obratno in še bi se dalo naštevati. V primeru, če boš naredil določeno stvar, boš primerno nagrajen, drugače pa čaka bolečina. To je tudi sistem, s katerim se lahko motivira večino živali, torej gre za zelo primaren motivacijski mehanizem, ki je vgrajen v nas.

Pomembno dejstvo, ki ga moramo pri uporabi tega sistema upoštevati je, da se motivatorji (korenček in palica) delijo tudi na zunanje in notranje. Zunanji motivi se nahajajo zunaj nas, to so na primer določena materialna nagrada ali stvar, ki si jo zelo želimo. Notranji motiv pa je nekaj znotraj nas in predstavlja notranjo nagrado, ki je lahko samozavest, dobro počutje, itn.

V kontekstu nagrade (doseženega cilja) pa obstaja še ena zanimivost, ki je povezana predvsem z našo samopodobo in posledično tudi z motivacijo. Če si predstavljate, da vsa direktor naslednji mesec plača dvakrat več, kot vas je plačal prejšnji mesec, se boste verjetno nasmejali. Sedaj pa si predstavljajte, da vas plača desetkrat več vsak mesec. Verjetno ne boste bolj motivirani in čutili pozitivno energijo, vendar bo v vas nek čuden občutek (upam, da ne), da si pa tega ne zaslužite, oziroma da to pa že ni mogoče. Torej, motivacija je povezana tudi s tem, kakšna je naša samopodoba ter koliko mislimo, da si zaslužimo. Če se psihološko ustavimo ne neki točki, ne bomo več motivirani, da bi se borili za še višje cilje. Velikost cilja in s tem motivacije je odvisna tudi od naše samopodobe.

Korenček in palica pa imata še eno zanimivo lastnost. To, da se jih navadimo. Povišica po pol leta nima več takega učinka, kot ga je imela prvi mesec. Torej gre za dinamični mehanizem, ki se neprestano spreminja in zato je tudi zelo kompleksen. Vendar, ko ga preučimo in tako poznamo svoje delovanje, nam je lahko v veliko pomoč pri motiviranju sebe. Bistveno je, da spreminjamo svojo samopodobo vedno bolj v pozitivno smer in da je užite vedno večji ter prav tako bolečina ob prekršitvi.

Motivacija pa ne bi bila motivacija, če ne bi obstajale neke ovire, ki preprečujejo naše delovanje. Kadar gre za ovire znotraj nas, govorimo o frustracijah, kadar pa o ovirah zunaj nas pa o konfliktih. Če želimo zadovoljiti neko potrebo, moramo premagati vse notranje kot tudi zunanje potrebe. In užitek pri doseganju teh potreb mora biti večji, kot pa velikost bolečine, če teh ovir ne premagamo.

Zanimiva pa je tudi Frommova motivacijska teorija, ki je povezana predvsem z delom posameznika. Eric Fromm je v svojih raziskavah ugotavljal, zakaj ljudje delajo. Prišel je do zaključka, da ljudje delajo ali zato, ker bi nekaj radi imeli – nabiranje materialnih dobrin (zunanji motiv) ali pa zato, ker bi nekaj radi bili – težnja po družbenem ugledu (notranji motiv). Po njegovem naj bi se nekateri ljudje bolj nagibali k eni strani, drugi pa k drugi, torej gre za dve skrajnosti na isti lestvici.

Kot zadnjo teorijo pa bi omenil še psihodinamske teorije, ki imajo osnovo tudi v nekaterih delih Siegmunda Freuda. Teorija pravi, da imamo štiri komponente motivacije in sicer komponento id, ego, superego in komponento konflikta.

ID motivacija je komponendta brezpogojne motivacije, ki je pretežno neodvisna od človekovega zavestnega nadzora. To je na primer motivacija povezana s primarnimi človeškimi potrebami. Ego motivacija je komponenta motivacije, ki upošteva realne možnosti doseganja ciljev in je podvržena zavestnemu nadzorovanju. To pomeni, da si nekaj želimo, vemo da lahko tisto tudi dosežemo in da je v skladu z našimi potrebami. Supergo motivacija je motivacija, ki je v skladu z družbeno veljavnimi normami ter moralnimi načeli in pričakovanju. In zadnja komponenta je konfliktna motivacija, kjer za nečem težimo, a smo v sebi razdvojeni, ker si več motivov nasprotuje. To je na primer, če nekdo želi ogovoriti dekle, a se obenem boji zavrnitve in posmeha.

Sam pa bi dodal še eno teorijo, ki je izpeljanka iz knjig Karaoke kapitalizem in Ta nori posel (Funky business). Avtorja knjige trdita, da vsak naš nakup temelji na enem izmed sedmih smrtnih grehov (na primer včlanitev v elitni klub zaradi napuha). Torej pri nakupu nečesa gre za neke vrste motivacijo in če v zadevo pogledamo nekoliko globje, lahko rečemo da večino našega delovanja izvira iz teh sedmin smrtnih grehov.

Teh sedem smrtnih grehov v povezavi z motivacijo je:

  • Napuh, se pravi ponos, aroganca samovšečnost in nečimrnost. Gre za greh vseh grehov in ga lahko povežemo tudi z eno skrajnostjo lestvice Fromma, torej, da želimo nekaj veljati v družbi. Večji kot je naš greh, bolj bomo skušali biti izpostavljeni (bolj motivirani).
  • Zavist je drugi greh, ki spodbuja v posamezniku tekmovalnosti in negativna čustva, ki te seveda ženejo k temu, da je zavist vse manjša. Sicer pa se mi zdi, da je zavist že kar velik ekstrem, ki se pojavi šele ne določeni stopnji, ko smo globoko ranjeni.
  • Požrešnost, ki je povezana predvsem z užitkom, ki ga prinaša hranjenje, pa tudi s tem, da nabiramo različne materialne stvari, v veliko prekomernem obsegu, kot pa je optimalno za posameznika.
  • Pohota, ki pa ni povezana z reprodukcijo, temveč bolj s tem, da postanemo odvisni od seksa, posledično pa seveda moramo zopet delati v smeri, da ustrezno izstopamo ter pridobimo dovolj partnerjev.
  • Jeza, ki nas velikokrat motivira k negativnim dejanjem. Povezana je z ovirami, ki jih običajno ne moramo z lahkoto premagati in se tako borimo s konflikti ali frustracijami.
  • Pohlep je poznan tudi kot odličen motivator. Gre se zato, da bi radi nekaj dobili na hiter način in sicer veliko in veliko tega. Če ne drugega, pohlep veliko ljudi motivira, da se odpeljejo v kazino.
  • Lenoba, ki pa je lahko intelektualna ali telesna. Če je nekdo len, postane zelo motiviran, da zaposli nekoga drugega, da dela namesto njega.

Sedaj pa še tisto končno vprašanje, kaj lahko naredimo, da smo bolj motivirani? Odgovor je seveda preprost, to narediti pa je nekoliko težje. Bistveno je predvsem poznavanje samega sebe, torej kaj je naša vizija, kakšni so naši cilji ter kakšne so naše vrednote. Seveda na smemo pozabiti tudi analizirati, kateri je naš glavni greh. ;) Ko se dodobra analiziramo oziroma spoznamo, pa je optimalno, da izdelamo nek sistem, kak se bomo najbolje motivirali.

Akcija!