Mladi in ustvarjalna družba

Govoriti o položaju mladih v sodobni družbi je izjemno zahtevno, saj je situacija bolj kompleksna kot kadar koli v zgodovini. Na eni strani imajo mladi neomejeno možnosti za doživetja, osebni in karierni razvoj, spoznavanje lastnih želja in ciljev  ter nenazadnje za uspeh na vseh področjih življenja. To ne izključuje tudi možnosti izpovedi lastnega mnenja, prispevanje k družbi in podobno. Na drugi strani se kaže splošna nezainteresiranost mladih, prelaganje odgovornosti ter poveličevanje predvsem zabave. Tako obstaja velika vrzel med tem, kaj okolje dopušča in med številom ljudi, ki so na določenem okolju s prevzemom lastne odgovornosti začeli slediti svojim sanjam. Če to postavimo še v kontekst, da se bo v naslednjih letih človeštvo soočilo z največjimi izzivi do sedaj, postane povsem jasno, da je nujno potrebno takojšnje ukrepanje. Vendar pred ukrepanjem, moramo razumeti, saj le tako lahko delujemo iz ljubezni do človeštva in ne iz strahu, saj se situacij, ki jih ne razumemo običajno bojimo.

Dobrodošli v svetu sprememb

Iz dneva v dan postaja bolj očitno, še bolj pa občutno, da so naša življenja prežeta z nenehnimi  spremembami okolja. Zakaj je temu tako ozavešča koncept singularnosti, ki pravi, da je hitrost sprememb vse večja in neodvisna od ekonomskih, političnih ter drugih ciklov. Gonilo teh sprememb so nove tehnologije, inštitucije s svojim delovanjem ter vrednote ljudi in različnih skupnosti, ki se skozi čas spreminjajo. Tudi ko človeštvo trči ob zid z obstoječo tehnologijo, to nima vpliva na hitrost sprememb. Takrat preidemo iz evolucije do revolucij in človeštvo v svojem razvoju naredi velik preskok. Tako smo v preteklosti že doživeli agrarno, industrijsko in pred kratkim informacijsko revolucijo.

Informacijska revolucija nas je z velikim preskokom v napredku pripeljala v ustvarjalno in kreativno družbo znanja. V takšni družbi uspevajo okolja, ki imajo dobro razvito tehnologijo, talentirane posameznike in ustrezno mero tolerance okolja (zaradi sprejemanja novih stvari ter sprejemanja neuspeha). Tehnologijo lahko merimo po številu patentov, talent po številu in stopnji izobraženosti prebivalstva ter toleranco okolja s številom manjšin. Tako tehnologija, kot tudi toleranca bazirata na talentu in ta je danes ključni sestavni del vsakega uspešnega posameznika in uspešne družbe.

Ustvarjalna družba je zaznamovana z mnogimi trendi in paradigmami. Pravi talent te paradigme intuitivno razume in s pridom izkorišča. Poglejmo nekaj takšnih pomembnih paradigem sodobnega sveta. Na osebni ravni lahko govorimo o prenasičenosti dobrin na trgu, neučakanosti potrošnikov, svet je postal globalno povezan, mobilnost prebivalstva je vse večja, poveličuje se zabava, individualizacija, ženske dobivajo vse pomembnejšo vlogo v družbi, močno se spreminjajo demografske slike in podobno. Na poslovni ravni pa lahko govorimo o vedno večji nestabilnosti poslovnega sveta, konkurenca postaja vedno bolj splošna in kruta. Podjetja ne tekmujejo več lokalno, temveč globalno.

Vse to močno vpliva na življenje vsakega posameznika, saj se je z globalno povezanostjo skoraj nemogoče izogniti vsem tem trendom. Ravno v tem času je kriza jasno pokazala neverjetno veliko stopnjo globalne integracije večine držav. Tako smo se znašli smo v sistemu, ki ponuja neskončno možnosti in priložnosti, a tudi negotovosti in s tem individualne odgovornosti. Področja življenja, ki so bila včasih v domeni zunanjih avtoritet, kot so država, zdravniki itn. vedno bolj prehajajo zaradi pretoka informacij na raven individuma. V takem okolju so edina varnost talent, delo, znanje in psihološki kapital.

Kompetentnost, edina prava varnost

Še dobro desetletje nazaj so nad posameznimi področji našega življenja bdele avtoritete, katere so imele neprimerno več informacij kot posameznik ter s tem tudi neke vrste monopolni položaj, kateri je nosil odgovornost namesto posameznikov. Govorimo tako o zdravnikih, duhovnikih, kot tudi vodilnih v državnih, izobraževalnih in drugih sistemih. V takem okolju si zdravje zaupal svojemu zdravniku, kariero formalni izobraževalni inštituciji, prihodnost svoje duše duhovniku, pokojnino in varno prihodnost pa državi. Izbire ni bilo veliko.

Danes je stanje povsem drugačno. Na internetu lahko najdemo o specifičnem problemu več informacij, kot jih verjetno ima povprečni zdravnik, izbiramo lahko med desetinami verami, jasno je, da za pokojnine ne bo zmožna poskrbeti država. Dobra izobrazba ne pomeni več tudi avtomatično dobre službe, ena varna služba za vse življenje verjetno predstavlja karierni samomor. Neskončnost izbire, komu bomo zaupali naša posamezna področja življenja, predstavlja hudo breme in veliko individualno odgovornost. Namesto izobraževalnega sistema, ki nas bi pripravil na to odgovornost, jo še najboljše razumejo oglaševalci, ki nam z blagovnimi znamkami vlivajo novo vrsto zaupanja.

Država je na žalost prevelika, da bi naredila majhne spremembe in premajhna, da bi naredila velike spremembe. Ni več debata v tem, ali država dejansko noče poskrbeti za naša življenja, pač enostavno ne more. Tako je vsa odgovornost na ravni posameznika. Edina prava varnost v današnjem svetu je tako kompetentnost. Ta zajema to, da spoznamo samega sebe, svoje talente in jih začnemo s pridom izkoriščati ter s tem prispevati k svetu. Zatem to pomeni, da redno vlagamo vase in se razvijamo, se pravi vlagamo v notranje vire, ki bogatijo naše znanje, veščine, prave vrednote in stališča. Iz notranjih virov nato ustvarjamo zunanje, materialne vire. Če kupimo dober avto, nam ga vedno kdo lahko vzame, tako ali drugače. Na drugi strani, če razvijemo določeno znanje in veščino, lahko z njo vedno zaslužimo za nov avto.

V družbi znanja smo vsi postali Ime in priimek d.o.o. Za uspeh ne potrebuješ več mišic in fizične moči, ne potrebuješ več modre krvi, ne potrebuješ več zemlje in kapitala. Če razviješ svoje talente, uporabljaš svojo kreativnost, znanje in vlagaš vase, lahko uspeš. Kot omenjeno, se mora vsak posameznik najprej dodobra spoznati, svoje prednosti, način funkcioniranja, glavne vrednote ter okolje v katerem zablesti. Ko so ta spoznanja prežeta še z gorečo strastjo ob delovanju, trdim delom, odličnostjo, osredotočenostjo, sprehodih iz cone udobja, služenjem ljudem ter z briljantnim idejami in vztrajanjem čez kritike, zavrnitve, pritisk ter posameznike, ki nas zaradi lastnih strahov želijo ustaviti, zagotovo govorimo o zgodbi o uspehu.

S tem iz izkoriščanja preidemo do ustvarjanja. Vse, kar nismo ustvarili s svojimi talenti, je moral to za nas ustvariti nekdo drug. In včasih je bilo tako, da si potreboval malo ustvarjalnosti, na podlagi katere se je dalo dolgo časa izkoriščati. Danes je obratno, za uspeh je potrebno nenehno inoviranje. Tako izkorišanje enostavno ne bo več mogoče, saj ne bo kje vzeti, če ne bomo prav vsi ljudje ustvarjali.

Individualna odgovornost

Ljudje ne maramo negotovosti. Večja, kot je odgovornost na posamezniku, več ljudi si zatisne oči. Tako v največji negotovosti kličemo po močnih voditeljih, ki nam pokažejo pot. Človeštvo pa potrebuje prave voditelje. Namreč na žalost so se v najbolj negotovih časih razvili totalitarni sistemi in ideje velikih grozot.  V negotovosti lahko delujemo le iz strahu za lastni obstoj in zadovoljstvo ali iz ljubezni do človeštva. Le slednje nas bo pripeljalo na višjo raven delovanja celotne družbe. Zato potrebujemo voditelje, notranje močne in kompetentne posameznike z veliko mero psihološkega in duhovnega kapitala, ki razumejo, da smo vsi povezani in če nekdo uspe na drugem koncu sveta imamo vsi nekaj od tega, če ta trpi, slej kot prej trpimo vsi.

Seveda ima v družbi vedno nekdo moč in v bližnji prihodnosti jo bodo imeli tisti, ki bodo znali izkoristiti svoje talente. Prihodnost človeštva je odvisna od vizij in sočutja teh posameznikov ter zavedanja, da več svobode, kot ima posameznik, večjo odgovornost bi moral sprejeti za celotno družbo. Takšni posamezniki bi morali ustvarjati družbe na temeljnem dejstvu, da šibkih posameznikov ni, so le šibke organizacije in sistemi, ki ljudem odrečejo pravico do razvoja talenta.

Tako je individualna odgovornost tesno povezana tudi z družbeno odgovornostjo. Na ravni individualne odgovornosti govorimo o tem, da mora vsak posameznik prevzeti odgovornost za svoje življenje, začeti graditi na svojih talentih, načrtno vlagati vase in dvigniti raven zavesti s pravim sočutjem do soljudi. Najprej moraš sam vložiti, če želiš kaj več dobiti in najprej moraš sam imeti, da lahko podariš drugim. Na podlagi teh zakonov vsak začne pri sebi in s tem slej kot prej pridemo tudi do odgovornosti za celotno družbo. To se zgodi na točki, ko preidemo iz individualnih k kolektivnim interesom, začnemo pomagati drugim, darujemo v dobrodelne namene, spreminjamo svet na bolje s svojim delovanjem, skrbimo za planet, rastline itn. Ne glede na to v kako hudi življenjski situaciji smo se znašli, vedno je nekdo, ki je na slabšem od nas.

Mlada generacija in največji sodobni izzivi

Vse to so dejstva, s katerimi se je in se bo soočila mlada generacija. Na eni strani razcvet materialnih dobrin in s tem paradigma vzpona vrednot zabave, užitka in nakupovanja ter na drugi strani s pomanjkanjem vseh vrst avtoritet. Prihodnost je postala negotova in težko se je odločiti, komu slediti, sploh če nimaš trdnega jedra in veliko notranjega kapitala. Če se že odločiš, pa ne tekmuješ več na lokalnem nivoju, temveč s celotnim svetom, ki je postal tako močno povezan, kar vsaj za nekaj časa pomeni izjemno slabo kakovost življenja. Zato se je verjetno veliko lažje vrniti zabavi, užitku in nakupovanju. Vendar lahka pot s časom postane težja in težja pot s časom postane lažja, kratkoročni užitek pa tako v notranjosti marsikaterega voditelja pošlje na pot agonije.

Mogoče v najbolj neprimernem trenutku. Namreč človeštvo se bo soočilo s tako velikimi izzivi, kot še nikoli do sedaj. Razmejitev med izobraženimi in neizobraženimi (ta bo zamenjala sedanjo razmejitev med bogatimi in revnimi), neučinkovitost socialnega, pokojninskega in zdravstvenega sistema, kriza vrednot s poudarkom na pohlepu, staranje prebivalstva, konstruktivno sodelovanje in dialog z državami v vzponu, globalno segrevanje itn. Ne vem, katero orožje bo uporabljeno v tretji svetovni vojni, vem pa, katero v četrti – kamni in palice, je nekoč izrekel znani znanstvenik. Naj bo to velika pomota. Ta kriza, s katero se soočamo, je samo še ena zaušnica človeštvu, da se premikamo na napačnih vrednotah. Ljudje se zamislimo, ko se nam stvari dobesedno sesujejo, a ko se borzni indeks malo obrne, zopet zmaga pohlep. Človeštvo je že prevečkrat propadlo zaradi pohlepa in individualnih interesov. Čas je za sodelovanje, konstruktivno delovanje in proaktivnost.

Rešitve

Sama ideja ne pomeni nič, potrebujemo realizacijo. Potrebujemo celostne, sistematične in dosledne rešitve. Te rešitve morajo zajemati vseh pet nivojev:

Učinkovit socialni in zdravstveni sistem, s poudarkom pomoči tistim, ki jih je zadela nesreča ali že v samem izhodišču ne morejo ter vsem zagotoviti možnost rasti in razvoja talentov ter kakovost življenja. Obenem to pomeni še bolj aktivno vlaganje v tiste, ki si želijo in imajo talent ter bodo s svojim delovanjem ustvarjali novo delovna mesta. Vse skupaj jasno izključuje podpiranje ljudi, ki ne želijo ustvarjati in prispevati ter ljudi, ki vzamejo bistveno več, kot prispevajo. Na vrhu vsega tega pa širiti vrednote sočutja, da poleg državnih transferov pomaga vsak posameznik s svojim delovanjem ljudem, ki so na slabšem.

Potem je potrebno sistematično poskrbeti za ljudi, ki so se znašli v vrzeli med prejšnjimi in današnjo ureditvijo ter zakoni. Tukaj velja načelo, da je potrebno človeka naučiti loviti ribi, kot mu enostavno podariti ribo. To pomeni spodbujanje mobilnosti, sistematično izobraževanje, prekvalifikacije ipd. Na drugi strani jasno povedati generacijam, da bodo morali sami poskrbeti za svoje pokojnine, zdravstveno zavarovanje bo pokrivali vedno manj stvari ter druga realna dejstva. Pripravo na soočanje s tem je potrebno integrirati v izobraževalne sisteme.

Odprava sistemskih napak, ki so bile kratkoročna rešitev ali učinkovite rešitve za prejšnje sisteme je potrebno odpraviti ali zamenjati z boljšimi podsistemi. Bolj ali manj se dobro ve, kje so potrebne nove rešitve (študentsko delo ipd.), namreč na to temo je bilo narejenih že veliko študij. Tukaj je enostavno potrebno ukrepati, realizirati najboljše ideje, ki so bile že velikokrat napisane. Država mora sama sebi priznati, kjer dejansko lahko naredi spremembe ter se jih tudi aktivno lotiti. Na svetu je veliko držav, ki so rešile določene probleme izjemno dobro, nenazadnje pa nam lahko tudi lastna kreativnost pomaga do dolgoročnega uspeha. Zakaj ne bi bili tudi mi nekoč nekomu zgled?

Na vrhu tega pa, samo novi voditelji z novimi vrednotami, ki bodo postavili nove sisteme, nas vse lahko popeljejo na višjo raven. Tako ni pravo vprašanje, ali so mladi v brezupnem položaju ali ne in kako naj država poskrbi za njih. Vprašanje je, kako med mladimi vzgojiti voditelje nove dobe, ki nas bodo popeljali na novo raven zavesti. Ključno vlogo pri temu imata predvsem formalni izobraževalni sistem in mediji. Nujna prenova formalnega izobraževalnega sistema je več kot jasna, visokošolski izobraževalni sistemi pa se morajo začeti zavedati kritične pomembnosti pedagoške komponente in komercializacije tehnologij ter pomembnosti poleg znanstvenega dela, ki pa se ga seveda ne sme zanemariti.

Na koncu pa, vsak začne pri sebi.