Miti o investitorjih tveganega kapitala

Obstaja več mitov glede investitorjev tveganega kapitala, ki podjetnike velikokrat odvrnejo, da bi se bolj pozanimali o tovrstnih virih financiranja. Sicer lahko z veliko gotovostjo rečem, da je med podjetniki vedno več znanja in zavedanja o konceptu tveganega kapitala, kljub vsemu pa srečam še veliko podjetnikov, ki imajo napačno predstavo, kaj pomeni lastniško financiranje.

Investitor mi bo ukradel idejo

Prvi takšen mit je, da bo poslovni angel ali investitor tveganega kapitala ukradel idejo podjetniku ali sam začel konkurenčno podjetje. To enostavno ne drži. Realizacija vsake podjetniške ideje zahteva jasen fokus in tisoč odstotno predanost. Ideje samo po sebi niso vredne popolnoma nič, veliko bolj ključna je izvršnost, ki pa zahteva čas, sprejemanje težkih odločitev in energijo. Če ne verjamete, poskusite nekoga prepričati, da realizira vašo idejo, pa boste videli, kako težko je.

Za investitorje tveganega kapitala že upravljanje samega sklada zahteva popolno predanost, poslovni angeli pa imajo običajno več svojih podjetij, predvsem pa bistveno več idej, ki jih bodo lahko kdaj koli realizirali. Zato ne razmišljajo o tem, kako bo nekomu ukradli idejo. Poleg tega si vsak investitor težko privošči, da bi prišel na slab glas, glede ravnanja z zaupnimi informacijami, saj bi to lahko bilo usodno.

Nenazadnje tudi podjetje ni v pravi fazi, če ima podjetnik zgolj idejo. Najboljša zaščita pred krajo ideje je, da si korak pred konkurenco. Ko stopiš do investitorja moraš imeti že prototip, prve stranke ipd., skratka vidno mora biti, da si korak pred ostalimi. To je edini način, da ti veliko težje ukradejo idejo. Vseeno mora biti podjetnik pripravljen na to, da bo zelo hitro dobil sledilce.

Če se vseeno podjetnik ne počuti ugodno, ker ima neko inovativno tehnologijo, večina investitorjev pri nas, z razliko od večine zahodnih investitorjev, podpisujejo sporazume o varovanju poslovnih skrivnosti. V primeru visoke tehnologije pa bo vsaj v prvih fazah investitorje bolj zanimalo, kaj so same koristi rešitve, kot pa same specifikacije in način, kako se do teh koristi pride.

Investitor bo prevzel celotno podjetje

Drugi veliki mit, ki pogosto kraljuje med podjetniki je, da bodo investitorji prevzeli celotno podjetje in podjetnika izrinili, ali kot direktorja ali celo iz solastništva. Res je, da so pogodbe pri tovrstnih investicijah običajno izjemno zahtevne, vendar temeljijo predvsem na zaščiti realizacije ciljev, kapitala in donosa investitorja.

Glede na to, da gre za partnerstvo, kjer imata tako investitor kot podjetnik ključno vlogo, bi bilo od investitorja nesmiselno, da izrine podjetnika, saj je običajno dolgo časa zgolj podjetnik motor podjetja. Je pa v realnosti tako, da gredo stvari pri razvoju podjetja redko v skladu z načrti in najpogostejši razlog za to je podjetniški tim.

Z desetletnimi izkušnjami so tako investitorji razvili določene mehanizme, s katerimi želijo tudi tveganje na ravni podjetniškega tima znižati. Torej, če podjetnik razvija podjetniško zgodbo v skladu z načrti, naj načeloma ne bi bilo nobenega problema.

Problemi pa nastanejo, če podjetnik želi zgodbo zapeljati drugače, kot dogovorjeno, pa investitor v to ne verjame, ali bi na primer rad zapustil podjetje in je ključnega pomena za podjetniški uspeh. Za takšne in podobne scenarije so se razvili mehanizmi, da investitorji zaščitijo svoj kapital.

Odgovor torej je, če se podjetnik drži pravnega dogovora in obenem izpolnjuje vsaj približno začrtane cilje oziroma se tudi investitor strinja s spremembami smeri podjetja (»pivoti«), ni bojazni, da bi investitor povečal kontrolo v podjetju. Vsaj pri večini investitorjev ne. Zopet pa je naloga podjetnika, da preveri ozadje investitorja in kakšni do vzorci obnašanja v drugih podjetjih. Tako, kot lahko investitor izbere slabo investicijo, lahko tudi podjetnik izbere slabega investitorja.

Edini, ki bo zaslužil v zgodbi je investitor

Tretji pogosti mit o tveganem kapitalu je, da bo edini v zgodbi zaslužil investitor. Enostavnega odgovora na ta mit ni, gre pa nekako tako: Investitor bo vsekakor naredil vse, da bo maksimiziral svoj donos, saj je to bistvo njegovega posla, ne izključuje pa to tudi velikega zaslužka za podjetnike. Če gre vse po planih, bi morali zaslužiti vsi udeleženi v zgodbi.

Dokaz za to je na tisoče znanih zgodb, kot so na primer Google, Facebook, Amazon, kjer so podjetja ustvarila na tisoče milijonarjev in so bili investitorji zgolj eni izmed mnogih lastnikov, ki so naredili izjemen donos na investicijo. Če je podjetje zgodba o uspehu, potem običajno zaslužijo vsi, celo obogatijo.

Veliko bolj problematično je, ko gredo stvari srednje dobro ali celo slabo. Investitor bo v tem primeru seveda naredil vse, da zaščiti svojo investicijo. Kako mora biti podjetniku kristalno jasno, ko podpiše pogodbo o investiranju. Tvegani kapital ima svoja pravila, tako kot kreditno financiranje, nepovratna sredstva ali katera koli druga oblika financiranja. Investitor mora ta pravila zelo dobro poznati.

Najboljše je, da si podjetnik naredi različne scenarije, kaj pri različnih izhodnih vrednostih to pomeni za posamezne lastnike. Pred vstopom investitorja je naloga podjetnika, da je čim boljši pogajalec. Včasih je boljše, da ne pride do investicije, kot pa da podjetnik želi denar za vsako ceno. Ne glede na to, pa se mora podjetnik zavedati, da če ne bo dobrega izhoda, bo večino realiziranega izhoda pripadalo investitorju.

Ni se zgodilo, kar je bilo načrtovano, investitor pa mora zaščititi donos za vsako ceno, drugače ne bo nikoli zbral naslednjega sklada. Vendar še enkrat, to so pravila financiranja, ki jih mora podjetnik že od začetka dodobra poznati. Malo nenavadno je, če podjetnik reče ob izhodu, sem mislil, da bomo dobili več. To pomeni lahko le, da ne ve, kaj dela.