Mednarodna usmerjenost

Že več kot dobro desetletje lahko opazujemo, kako svet postaja vse bolj in bolj povezan. Glavni doprinos k temu imajo seveda informacijsko – komunikacijske tehnologije in razcvet transportnih povezav, na vrhu vsega pa je ključna miselna naravnanost kritična mase ljudi z željo po delovanju na mednarodnih nivojih, spoznavanju drugih kultur, prenosu znanja in izkušenj, doživljanju raznolikosti in še bi lahko naštevali. Če že danes govorimo o visoki stopnji povezanost sveta, bo jutri vse to le še toliko bolj poudarjeno. Tako nam današnji čas prinaša neprecenljive možnosti izkusiti raznolikost vseh spektrov tega našega planeta, s čimer nam je omogočen hitrejši in pestrejši razvoj tako na osebnem, kot tudi poslovnem področju.

V življenju sem srečal že veliko ljudi, ki jim tujina oziroma potovanja prestavljajo glavno vrednoto. Nekateri so zaljubljeni v bližnje in daljne kraje zaradi spoznavanja različnih kultur, nekateri zaradi ljubezni do lepotnih kreacij narave, drugi si pač enostavno želijo videti svet. Glede na to, da so potovanja eden izmed najbolj razvejanih hobijev na zemlji, niti ne bi pisal o tem, saj je takšnih in drugačnih nasvetov moč najti vsepovsod. Poleg tega sam potovanja dojemam povsem drugače, tudi danes, ker mi generalno gledano niso nikoli predstavljala posebne vrednote, vsaj ne iz enakega razloga, kot žarečim popotnikom. Vseeno seveda izjemno spoštujem ljudi s takšnimi vrednotami in sem jih vedno občudoval ter skušal razumeti. Sam sem na nek način zaljubljen v Slovenijo in mi tudi ponuja vse, kar moje srce potrebuje (če odštejemo prehladne zime). Vendar sem zadnjih nekaj let veliko prepotoval, predvsem poslovno in tako prišel do nekaj spoznanj, ki krojijo mojo današnjo subjektivno realnost glede »tujine«.

Preden sem začel aktivno delati na moji mednarodni usmerjenosti, je zame pač obstajala bolj ali manj samo Slovenija. Vse napore sem vlagal v to, da sem sledil zgolj ciljem, ki so bili zastavljeni v tem geografskem okviru. To jih seveda še danes in jih nikoli ne bom nehal, je pa počasi prisotna tudi mednarodna komponenta. V zasebnem življenju sem še kar dosti potoval, nekako povprečno, vendar kot omenjeno, nisem bil nek izjemno navdušen popotnik. Tudi znanje jezikov mi ni predstavljalo kakšne posebne vrednote. Sčasoma je ekosistem počasi začel postajati premajhen, predvsem kar se tiče znanja. Glede na to, da je znanje ena izmed mojih največjih vrednot in da izjemno uživam v pogovoru z izjemnimi ljudmi (v živo ali preko knjige oziroma katerega koli drugega medija), je nekako začelo zmanjkovati materiala. Sicer je res, da noben človek ni isti, ko ga zopet srečamo, kot nikoli ne stopimo v isto reko, vendar so običajno odkloni tako majhni, še posebno na krajši rok, da odkrivanje še kakšnih novih voda mogoče kdaj pa kdaj sploh ni tako slaba ideja.

Prvi del odpiranja mednarodne zavesti je bil seveda vezan na informacijske tehnologije. V zahvalo vsem tem tehnologijam je danes tak sprehod iz cone udobja veliko bolj enostaven. Včasih se premalo zavedamo v kako lepih časih živimo. In tako se je začelo. Večino slovenskih medijev sem zamenjal za tuje, čeprav sedaj tudi te spremljam bolj poredko. Začel sem prebirati tuje bloge, kupovati knjige v tujih jezikih itn. No glede na to, da zelo rad berem knjige, je to velikokrat lahko šibka točka, če preživiš veliko časa na letališčih. Ko sem prišel do določene točke, so počasi spontano prišla tudi poslovna potovanja. Seveda ne čisto spontano, vendar je bilo za to potrebno kaj narediti. V zadnjih dveh letih sem bil na več kot 40 poslovnih potovanjih, predvsem po Evropi, tako da sem naredil prvi manjši korak k mednarodnemu delovanju, katerega bi rad dolgoročno dosegel. No, konec ovinkarjenja, gremo sedaj na nekaj spoznanj…

Prvo takšno veliko spoznanje o tujini je bilo veliko razočaranje. Pri tem velja omeniti, da ljudje doživljamo razočaranja predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, da bo stvar v pravem kontekstu. Velika pričakovanja o tujini so z moje strani zrasla predvsem v pogovorih z ljudmi. Recimo že v srednji šoli, preden smo šli na maturantski izlet v Grčijo, sem od predhodnih generacij neprestano poslušal, kako je tam noro, kaj vse dogaja, kako prelepi kraji so itn. Potem, ko sem šel tja in videl, da gre pač za nekoliko večji Portorož, sem bil kar razočaran. Tako je bil moj drugi obisk Grčije veliko bolj prijeten. Enako je bilo glede ZDA, saj smo iz vseh koncev lahko poslušali, vsaj pred recesijo, da je to sanjska dežela, desetletja pred drugim svetom. Ko sem obiskal Silicijevo dolino, je bila vsekakor fascinantna, vendar še vseeno ne toliko, koliko so bila moja pričakovanja. Tako sem ugotovil, da ima vsaka destinacija svoje prednosti in slabosti, ki so dinamične glede na individum. Glede na moje vrednote imajo tudi ZDA svoje pozitivne in negativne strani.

Drugi del te zgodbe so posamezniki, ki tako brezkompromisno opevajo tujino, domača tla pa bolj ali manj zaničujejo (to je drugi ekstrem videnja le Slovenije). Vsekakor nam tujina lahko prinese neverjetne izkušnje in doživetja, zato moramo biti mednarodno usmerjeni, vendar ne gre zaničevati domačega rodnega kraja, tudi če nam ekosistem tukaj ne ustreza. Pred kratkim mi je poslovni partner, ki je Rus, dela pa trenutno v ZDA (skupno že 20 let po celem svetu), povedal izjemno zanimivo misel in sicer: »Love where you come from, love where you are and love where you are going to be«. In to v vseh smislih, tudi geografsko. Vse ima svoj razlog, tudi to kje smo se rodili ali odraščali. Tak pristop se mi zdi veliko bolj smotrn, kot »Slovenija je brez veze.«

Na to bi navezal še drug pristop, ki se mi zdi pomemben v sklopu odnosa do okolja. Srečam veliko mladih in talentiranih ljudi, ki so v svojem znanju daleč presegli to, kar jim lahko ponudi Slovenija. Vendar bolj kot pristop, »komaj čakam, da spokam kovčke in se nikoli ne vrnem« ter »zakaj sem se rodil tukaj v tej mali zakotni državi«, se mi zdi smotrn pristop odgovornosti. Tak pristop je »bring solution with the problem«. To je univerzalen pristop, ki izjemno pomaga pri napadih »jambranja«, pritoževanja in negativnih misli.  Pristop, ki nas popelje k temu, da namesto igranja žrtve okolja, proaktivno pristopimo k temu, da mi spremenimo okolje. Več o tem v kakšni drugi objavi. V glavnem, če to načelo navežemo na potovanja, res občudujem posameznike, ki poleg kovčkov vidijo tudi svojo možnost prispevanja k nekem okolju, pa četudi to ni domače okolje. Pri tem pa videti tako prednosti, kot tudi slabosti določenega okolja. Jaz na primer vidim v Sloveniji veliko prednosti (na koncu objave), prav tako želim tudi prispevati k razvoju okolja. Zato tudi pišem ta blog. :) Konec koncev pa je tu še kot omenjeno dinamična komponenta, saj so za nekoga prednosti slabosti in obratno.

To se tudi navezuje na naslednje spoznanje. Vsi ljudje, ne glede na kulturo, raso, preteklost ali katero koli drugo komponento v svojem bistvu delujemo zelo podobno, če ne kar enako. V skladu z delovanjem telesa, srca, možganov in duše. Kultura je zgolj maska skupnosti, kot je obraz maska posameznika. Vzorci, ki nam omogočajo vsakodnevno delovanje, oprijemljiva varnost. Recimo naravno je, da se ljudje povezujemo v skupnosti. Zakaj to in o ekstremih povezovanja, do katerih lahko pride sem pisal že v sklopu Tretjega Vala. Naravno je, da si vsak želi biti ljubljen, spoštovan itn. Vsi ljudje iščemo ljubezen. Za tako spoznanje ne potrebujemo niti potovati, dovolj je, da prižgemo televizijo (čeprav ne priporočam), ali si pogledamo nekaj indijskih, kitajskih, ameriških in drugih filmov. Vsi ljudje delujemo po enakem motivacijskem mehanizmu, vsi ljudje se skrivamo za maskami ljubezni. Zato lahko na primer poslovni guruji ali motivacijski trenerji ali drugi, ki se ukvarjajo z ljudmi širijo svoje nasvete in spoznanja po vsem svetu. Torej veljajo določena univerzalna načela, katerim ljudje menjamo masko skozi evolucijo.

Fascinantno pri vsem tem je predvsem to, da je ta maska lahko kar koli, določamo jo ljudje sami. Na primer v Šparti, 500 let pred našim štetjem je bilo »normalno«, da so ob rojstvu pobili vse otroke, ki niso bili povsem zdravi, si šel s 7 leti v kruto vojaško izobraževanje, si imel kot otrok starejšega mentorja, ki te je v vseh pogledih popeljal v svet odraslosti. Prav tako je bilo normalno, da je moški spal z več ženskami, za čim večje potomstvo, da si imel na jedilniku predvsem rdeče meso, zaradi agresije, stregli so ti seveda sužnji, največji dosežek tvojega življenja pa je bil, če si umrl na bojišču in pred tem pobil čim več sovražnikov. To je bilo povsem normalno v okviru njihove kulture. Evolucijska maska je nekako seštevek zavesti članov skupnosti, obenem tudi odgovor na izzive v določenem trenutku in tako naj bi predstavljala večjo verjetnost preživetja skupine kot celote ali podskupin (takšnih in drugačnih elit).

No, na srečo že od samega začetka družba drvi v civiliziran in tehnološko razvit svet, kjer se iz živali in človeka (kot najbolj krute živali) razvijamo tudi v duhovna bitja in so tako časi vse manj nasilni in prijazni posameznikovemu življenju. Pri tem si ne gre zatiskati oči, da je še veliko dela, saj 95% sveta živi v revščini, vendar trendi gredo v pravo smer. Verjetno je očitno, da mene kot posameznika veliko bolj zanima kaj je tisto, kar se skriva za masko (globine posameznik), ter sestavni deli maske (delovanj družbe), kot pa sama maska. Spet lahko v misli prikličemo reke, ki so v svojem bistvu enake, pa še vseeno tako različne. Čeprav priznam, da me v nekaterih primerih zanima tudi maska, predvsem v smislu ekstremnih kultur, kot je bila recimo ravno Šparta.

Ne glede na to, katero masko opazujemo, lahko najdemo splošne karakteristike, ki so si izjemno podobne. Vsaka »maska«, pa naj bo to država, skupnost ali kontinent ima izjemno sposobne ljudi, povprečne ljudi, lopove itn. Vsaka maska je sestavljena iz ljudi, ki imajo bolj ali manj velike izzive na področju zdravja, odnosov, denarja in vseh ostalih življenjskih področjih. Znotraj vsake maske, so podmaske, oziroma takšne in drugačne podskupine, subkulture itn. Torej tudi če gremo iz nivoja posameznika na en nivo višje, lahko najdemo veliko podobnosti med različnimi kulturami.

Če naredimo korak dlje in pogledamo z duhovnega vidika, tako pridemo tudi do skupne točke notranjih globin človeka in okolja. Namreč zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. V primeru, da nimamo miselne naravnanosti na tujino, pač ne bomo veliko potovali. Ko začnemo spreminjati naš miselno okvir, se bo spremenila tudi zunanjost (več potovanj, večja kakovost potovanje itn.). Zadevo lahko tudi obrnemo in začnemo najprej spreminjati okolje in tako se bo spremenila tudi naša notranjost.

Še bolj kot to je pomembno, da ozavestimo našo povezanost z okoljem do te mere, da spoznamo nepomembnost maske v sklopu projekcije. Ne glede na to, kam gremo, bomo v splošnem srečali ljudi, doživeli dogodke in obiskali kraje, ki odsevajo neko naše stanje in vibriranje. Poglejmo preprost in poenostavljen praktični primer. Če so nekomu vrednota zabava na specifičnih žurih, bo obiskal takšne dogodke (bolj ali manj podobne), ne glede na mesto. Če je nekomu vrednota šport, se bo nekje potapljal, nekje plezal v gore, nekje skakal z mostu itn.

Drugi nivo te projekcije se odraža na splošnem stanju duha in osebnih odnosih. V primeru, da smo nezadovoljni, bomo ne glede na to, kam odpotujemo, slej kot prej zopet nezadovoljni. Zunanje okolje ima zelo kratkoročni učinek na naše zadovoljstvo, vključno z materialnimi dobrinami. Ali pa, lahko najamemo najdražjo vilo na svetu in brez pravega stanja duha, se lahko s partnerjem v tej najdražji vili celo noč prepiramo. Vse to pomeni le, da nas materialne stvari ne morejo osrečiti, zunanje dogajanje, ki ga dojemamo kot negativno pa predstavlja del naše osebnosti, kjer moramo osebnostno še zrasti. Seveda so konflikti in ostale situacije nujno potrebne, saj so če ne drugega smerokaz. In ko premagamo določeno raven izzivov, zagotovo pridejo novi. Vendar nikoli ne smemo povezovati odnosa oziroma drugih ljudi (odnos obstaja samo v glavi) ali materialnega stanja z našo osebno srečo. Se pravi nezadovoljen človek, bo še vedno nezadovoljen popotnik, tudi s pravo miselno naravnanostji.

No, sedaj je že počasi skrajni čas za pozitivne vidike mednarodne usmerjenosti. Prvi tak vidik je, kar spozna vsak, ko prvič obišče velemesto, kako majhna je v bistvu Slovenija. Včasih se celo sprašujem, kako lahko 2 milijona ljudi živi s svojo kulturo, jezikom, bogato zgodovino in svojo lastno vizijo. Fascinantno! Tako slej kot prej ugotoviš, da četudi si prvi v Sloveniji v svetovnem merilu to pomeni kapljico v morje. Odpre se povsem novo obzorje, koliko priložnosti v bistvu ponuja svet. Toliko, da bi morali besedo dolgčas praktično zbrisati iz slovarja. Poleg tega tudi ugotoviš, da določene stvari mogoče niso tako velike, kot se zdijo in zato za njih tudi ne bi bilo potrebno toliko negativnega čustvenega napora. Oziroma če pogledamo z druge strani, ni nobene potrebe da kdaj koli postanemo nečimrni, veliko boljše je izzivanje samega sebe, da preidemo na višji nivo, četudi to pomeni v geografskem merilu.

Nečimrnost lahko tudi celo izkusimo v smislu geografskega porekla. To smo v preteklosti že velikokrat občutili in verjetno tudi še velikokrat bomo, glede na to, da smo majhna država. Vendar je pri tem bistveno, da začnemo spreminjati percepcijo pri sebi. Pa pri tem smislu ne govorim, da me moti, če nekdo ne ve, kje je na zemljevidu Slovenija. Geografija tudi ni moja močna stran in najde se veliko mest in tudi kakšna država, ki je ne bi znal pravilno locirati. Kar me moti so nepotrebni predsodki, pred različnimi stopnjami razvoja določenega geografskega območja ali nepotrebno posploševanje. Sploh na podlagi imena, saj ne moreš soditi knjige po naslovu.

Konec koncev vsi živimo na istem planetu. Tako lahko tudi bistveno boljše razumemo povezanost na vseh nivojih. Če ena država onesnažuje, to še ne pomeni, da bo drugi šlo v ekološkem smislu veliko boljše. Če sosednja država postaja bolj in bolj bogata, ne pomeni, da je zato stopnja ogroženosti večja, vendar, da v sodelovanju obstaja več priložnosti. Bistveno je razumevanje evolucije in zopet pristop odgovornosti, kaj ti kot posameznik lahko prispevaš, da se bo določeno okolje bolj razvilo. In tudi pri tem bi lahko našli meje. Nikoli ne smemo imeti nečimrnega odnosa do drugih geografskih območjih, prav tako pa izkazati velik ponos na lastno poreklo.

Eden tak velik problem, kot posledica geografske diskriminacije se kaže v manjvrednostnem kompleksu ali še v več primerih pomanjkanju mednarodnih ambicij. Koliko je slovenskih znanstvenikov, športnikov, poslovnežev, glasbenikov itn., ki se lahko postavijo ob bok vsem svetovnim ekspertom, ampak jih vseeno zelo malo pokaže take ambicije. Ali pa imajo predsodke. Zato tudi izjemno občudujem Siddharto, ki se že od vsega začetka neprestano trudi delovati tudi mednarodno. Čeprav priznam, da je vidno vedno manj takšnih ovir pri ljudeh, vendar kljub vsemu, to mora biti daleč v ospredju zavesti vsakega zemljana,  da se v tem kontekstu ne smemo nikoli omejevati.

Dokaz za to je bil že Aleksander Veliki (oziroma že njegov oče), ki je bil Makedonec in se je nekako počutil izključenega iz Grške sofisticirane druščine, ki je imela takrat nadvlado. Nato je osvojil cel svet in to pri 30 letih. Danes v naši državi lahko pogledamo uspešna slovenska podjetja, kot so Seaway (Japec Jakopin, video pogovor), Akrapovič (Igor Akrapovič, video pogovor), Riko (Janez Škrabec, video pogovor) in mnoga druga, ki so top v svetovnem merilu. Iz male in nepoznane Slovenije. Poleg tega tudi mlajša generacija podjetnikov dosega neverjetne rezultate v svetovnem merilu, kot na primer Andraž Tori s podjetjem Zemanta. Ne status družine, ne državljanstvo, ne kaj drugega ne določa tega, kam gremo in kar lahko dosežemo. To določa le naša miselna naravnanost in naši notranji viri, ki jih razvijemo.

Kljub temu imajo te ambicije tudi drugo plat, ki se jo moramo zavedati. Kar naenkrat tekmujemo z veliko večjo konkurenco, na teritoriju, ki nam je veliko manj poznan. Znanje kot veliko krat omenjeno, pa je eno največjih orožij. Tako moramo biti na to pripravljeni in graditi temelje korak za korakom. V podjetništvu je na primer osvajanje trgov v eni tuji državi običajno veliko težje, kot pridobiti tržni delež na domačih tleh. Vsako odpiranje novih trgov pomeni velike vložke in finančna sredstva. Če pogledamo z vidika maske, je res, da tržimo potencialnim kupcem glede na njihovo bistvo, ki je projecirano na določen del maske. Vendar če želimo do bistva, moramo razumeti tudi masko. In spoznavanje te maske predstavlja investicijo za podjetje. No, to velja, če upoštevamo dejstvo, da je malo stvari, ki jih dejansko potrebujemo, vendar gre bolj ali manj za gojenje umetnih potreb, česar en del je zdrav razvoj družbe, drugi del ob kaplji čez rob pa razvoj potrošniške družbe. Enako kot za poslovno področje, velja tudi za osebni svet.

Ko govorimo o tujini v okviru večjih izzivov na osebnem nivoju, so pogosto v ospredju sredstva. To lahko kar odkrito napišem, da je pogosto izgovor. Namreč nisem še srečal osebe, ki bi si resnično in močno želela potovati, pa da ni našla poti za realizacijo svojih sanj. Tukaj govorimo od štipendij, prostovoljstva, evropskih projektov, nizko cenovnega potovanja, dela za mednarodne korporacije itn. Na fakultetah postajajo vedno bolj popularni programi izmenjave študentov, ki so v mednarodnem pogledu več kot dobrodošli. Tako da vsi starši, podprite svoje otroke, če želijo v tujino, to bo zagotovo ena najboljših investicij in vsi študentje, če imate možnost, da greste na izmenjavo, izkoristite to priložnost. Univerzalno pravilo je zopet, kjer je volja tam je tudi pot. Ni dovolj samo želja, je seveda potrebno tudi ukrepati. Z internetom danes to mogoče pomeni zgolj nekaj klikov.

Tako počasi pridemo še do ključne zadeve, to je nov trend, da svet postaja vse bolj in bolj povezan. Z internetom imamo zgolj klik stran slike najbolj skritih kotičkov sveta, znanja o krajih, kulturah in zgodovini ter o marsičem drugem, kar presega okvire naših meja. Evropa postaja vse bolj in bolj povezana, s pridružitvijo evropski uniji je potovanje znotraj unije postalo resnično enostavno. Kar je bil včasih celotni projekt, kot na primer prehod čez mejo, je danes le še vprašanje, kdaj si sploh prečkal meje z ene države v drugo, saj več kot majhnega znaka niti ni. Res je, da to še ne velja za ves svet, gre pa trend zagotovo v to smer. In ta smer je tudi prava, če bo osrednja nit povezanost, odgovornost, sodelovanje in podobne vrednote ter ne povezovanje z interesi nadvlade nad drugimi takšnimi in drugačnimi konkurenčnimi unijami.

Kaj vse to pomeni za posameznika. Prvo je zagotovo to, da ni več naš dom zgolj le Slovenija, vendar tudi Evropa, še malo pa cel svet. Če nam je raven zavesti včasih omogočala razmišljanje le o tem, da je naš domač kraj, ko govorimo o vožnji do Kopra ali Maribora, je nujen miselni preskok, da nam vožnja do Dunaja ali Londona ne predstavlja bistvene razlike, kot vožnja do Murske Sobote. Mobilnost slovenskega naroda je že tako nizka, na čemer moramo vsi neprestano graditi. Prvi misleni preskok je tako, da se odpravimo v tujini in ugotovimo, da to v bistvu sploh ni več tujina. Domače je, če je le to naša percepcija.

Pomemben element je tudi, da se razvijamo v smislu znanja jezikov. Sicer je res, da postaja angleščina svetovni jezik, tako da za redna potovanja ni potrebno obvladati več jezikov, kot nekoč. Vendar še vseeno, ko se pogovarjam z uspešnimi poslovneži, pravijo da naredijo v tujini največ posla v državah, kjer govorijo njihov jezik. Tukaj pridemo do reka, več jezikov kot znaš, več veljaš. Zopet, dolgčas bi morali zbrisati iz besednjaka, če nekdo ne ve, kaj bi počel, naj se gre učiti enega izmed jezikov. Priložnosti za rast in razvoj je neskončno, tako da še enkrat, živimo v neverjetno privlačnih časih.

Na drugi strani strah pred popolnim znanju jezika nikomur ne sme predstavljati ovire. Velikokrat lahko slišimo, da je »broken english« najbolj razširjen jezik na svetu. S tem ni nič narobe, saj se jezika najbolj učimo, če ga uporabljamo. In nekje je potrebno pač začeti. Veliko pomaga branje knjig, komunikacije itn. Samo klik stran je na milijone ljudi, ki bi radi spoznali druge ljudi, se učili jezika itn.  Tukaj je zopet potrebno izven cone udobja, enostavno ne gre drugače. Vendar s tem razvijamo notranje vire, ki predstavljajo tisto največjo varnost. Če imate poleg sebe nekoga, ki je manj spreten v angleščini, se čim več pogovarjajte z njim, če obratno, poslušajte, opazujte in se učite.

Konec koncev pa je ob vsem tem fascinantno opazovati ta trend mednarodnega povezovanja. Pretežni del mlade generacije se s takimi izzivi, o katerih sem pisal sploh več ne srečuje. Vse to se jim zdi samoumevno. Ta del fleksibilnosti je nujen za vsakega, ki bo želel biti uspešen v prihodnosti. Fleksibilnost in odprtost sta pomembna faktorja uspeha. Pri tem moramo seveda biti tudi iskreni do sebe, spoznavati samega sebe in ločiti med tem, kdaj smo v coni udobja, kdaj pa počnemo stvari, ki niso v skladu z našimi vrednotami. Si predstavljate podjetnika ali managerja v 21. stoletju, ki ne bo obvladal tudi mednarodne scene? In enako velja tudi za vse ostale panoge…

Torej če si eden izmed navdušenih popotnikov, brez pomislekov uživaj naprej in širi svoje pozitivne vrednote o spoznavanju drugačnih kultur, empatiji in nenavezanosti na določeno območje. Če proaktivno gradiš na svoji mednarodni usmerjenosti, vse čestitke in kar tako pogumno naprej. Če zaenkrat vidiš zgolj Slovenijo, imej v mislih, da obstaja še nekaj več sveta, ki ga lahko doživiš, tako poslovno, kot zasebno. Začni postavljati temelje, za korak naprej. Ni mej, so le v naših glavah. V vseh primerih pa, nikoli ne pozabi na našo lepo Slovenijo.