Matrica

Matirca je že več kot 10 let stara znanstvena fantastika o mlademu in radovednemu programerju z vzdevkom Neo, ki je izbran, da reši človeštvo iz simulacije, ki so jo ustvarili inteligentni stroji za nemoteno izkoriščanje ljudi in njihove telesne energije. Inteligentni stroji potrebujejo človeško energijo kot energetsko alternativo za njihovega delovanja, saj sončnim žarkom dostop do planeta preprečujejo trajni oblaki. Medtem, ko človeška telesa vegetirajo v komorah za proizvodnjo energije, je možganom vsiljena simulacija realnega življenja, ki se je individuumi dejansko ne zavedajo, vendar jo živijo kot primarno življenje, kot ga je nekoč poznalo človeštvo.

Poleg napetih akcijskih elementov in izjemnih posebnih efektov, sploh za čas, ko je film nastal (1999), je v filmu tudi veliko simbolike in izsekov razmišljanj različnih filozofij ter religij, od krščanstva, budizma, nihilizma, determinizma in hinduizma pa vse do mnogo bolj alternativnih pristopov, kot so vedeževanje in mesijanstvo. Kljub vsem tovrstnim filozofskim vložkom vrednim razprave, pa se mi zdi najbolj aktualen in zanimiv meta pogled na vsebino filma in sicer ob tezi, da življenje, kot ga poznamo danes ni nič kaj drugačno od življenja v matrici.

Skrajno moreča za radost življenja so vprašanja in hkrati dejstva, da v samem bistvu sploh ne vemo, zakaj smo resnično tukaj, kako to, da življenje obstaja ravno na planetu Zemlja, ali smo res sami v tem širnem vesolju ter zakaj, če smo že ravno tukaj, je toliko bolečine in trpljenja.

Čeprav slej kot prej ugotovi sleherni posameznik, da do teh odgovorov ni enostavne poti in da je bolj smiselno namesto beliti si glavo s takimi vprašanji pač enostavno uživati življenje in biti srečen, pa nekateri ne morejo mimo dejstva, da ne bi skušali dobiti čim boljši odgovor (zase), kaj v resnici je matrica. Tako vzamejo rdečo tableto, kot Neo v prvem delu trilogije. In večina teh, ki se sprašuje običajno ustvarja različna umetniška dela, ki ponovno provocirajo ta vprašanja pri ostalih ljudeh, ki so jih potisnili v nezavedno. In če je v tovrstnih umetniških delih ponujen odgovor prežet predvsem z junaškim rešiteljem, ima tako ustvarjeno delo veliko verjetnost, da bo prava uspešnica.

Poglejmo si sedaj, kako je življenje v realnosti v bistvu podobno življenju v matrici. Za lažjo primerjavo mogoče lahko za povrh vzamemo še kakšno simulacijo ustvarjeno s strani človeških rok – to so različne vrst video iger, od strategij, akcij in igranja vlog. Vse omenjeno lahko primerjamo z dejanskim življenjem na našem planetu z nekega občega meta nivoja.

Za podrobnejšo obravnavo te perspektive se postavimo v kožo arhitekta matrice ali pa kakšne druge video igre. Najprej seveda potrebujemo okolje. Svet, ki bo obdajal akterje simulacije. Okolje omogoča določene okoliščine oziroma dejstva, ki lahko odločilno vplivajo na potek ali uresničitev nečesa.

Pri arhitekturi okolja je smiselno izhajati iz treh osnovnih elementov. Najprej so tu določena pravila. Ta pravila poznamo kot fizikalne zakone. V splošnem se naj ne bi dalo teh pravil kršiti, vsaj dokler se ne zavedamo same simulacije. S pravili omejimo možno število okoliščin, z namenom, da stvari ne uidejo povsem izpod nadzora. Tako so omejena tudi dejstva, ki lahko vplivajo na uresničitev nečesa. S fizikalnimi pravili je določena objektivna realnost sveta, tista realnost, ki si jo vsi delimo.

Drugi element arhitekture okolje je raznolikost okoliščin. V okolju mora biti takšno število okoliščin, ki omogočajo povsem individualno izkušnjo. Če število okoliščin ne bi bilo dovolj veliko, okolje ne bi imelo več nobenega smisla. Za določeno okoliščino bi bili znani precizni koraki, kako okoliščino rešiti (priročnik) in vsak, ki bi se znašel v določeni okoliščini, bi se po določenih korakih soočil s situacijo.

Tretji element pri arhitekturi okolja pa je pestrost. V simulaciji z občimi fizikalnimi omejitvami in individualno izkušnjo okoliščin, je verjetno smiselno akterjem simulirati tako okolje, ki bo tudi navzven odsevalo obe karakteristiki. Drugače bi simulacija izgubila svoj smisel. Namesto, da postaviš akterje v veliko črno-belo »škatlo«, z enakimi telesi in brez fizikalnih pravil, jim seveda raje ustvariš simulacijo lepot vesolja in pestro naravo planeta. Naravo, ki bo odražala tudi sama pravila in smisel simulacije.

Ko imaš postavljeno arhitekturo okolja, potrebuješ seveda akterje. Jasno je že, da bodo akterji postavljeni v neke individualne okoliščine v katerih bodo morali iskati določene rešitve iz teh okoliščin. Zato bi se temu lahko reklo igra – imamo dejavne akterje, ki delujejo po določenih pravilih.

Vsak akter ima svojega avatarja. Arhitektura avatarja zopet izhaja iz nekaterih osnovnih elementov. Avatar mora biti prilagojen fizikalnim zakonom ustvarjenega sveta. Prav tako pa mora biti povsem individualen, saj je postavljen v individualne, zanj edinstvene okoliščine. Tako je vsak avatar (telo) povsem edinstven, pri čemer vsak avatar upošteva vse enake fizikalne zakone.

Z namenom, da je igra bolj zanimiva, pa se seveda akterji – avatarji ne razlikujejo zgolj po svoji pojavnosti (z enakim načinom delovanja), vendar tudi pri performansah. Tako, kot so okoliščine edinstvene, naj bodo tudi avatarji edinstveni, navzven in navznoter. Za vsakega avatarja je tako natančno določeno, v kolikšni meri bo obvladoval določeno performanso.

Sedaj imamo ustvarjeno okolje in avatarje z različnimi sposobnostmi (strojno opremo), ki so postavljeni v to ustvarjeno okolje. Okolje je pestro in raznoliko, tako kot avatarji sami, vendar še vedno omejeno z določenimi pravili, kar omogoča določeno mero obvladovanja dogajanja v tem simuliranem okolju.

V naslednji fazi manjkata zgolj še dve stvari. Najprej namen in nato način, kako se bo ta namen uresničeval. Če za hip pozabimo na sam namen, je jasen mehanizem, kako se bo namen uresničeval. Skozi programsko opremo, ki se jo naloži v strojno opremo avatarja. Vsak avatar ima disk s centralno procesno enoto (možgane), ki poganja določeno programsko opremo. Programska oprema je bistvo vsega, ki da posameznemu avatarju navodila za delovanje.

Pestrost arhitekture sveta pa se nadaljuje še v tem, da noben avatar nima na enake programske opreme. Tako je programska oprema na koncu tista, ki avatarju omogoča povsem individualno izkušnjo simuliranega sveta. Subjektivno realnost in odločitve. Vsaka programska oprema bere kodo matrice na povsem individualen način. To pomeni, da četudi bosta dva avatarja v podobnih okoliščinah, ne bosta delovala enako, oziroma bosta stremela k drugačnemu izidu okoliščine.

Zopet pa je to pestrost potrebno do neke mere omejiti na skupna pravila in imenovalce. Ta pravila pa služijo še enemu namenu in sicer, da simulacija deluje sama od sebe, da se igra nikoli ne konča. Zato vsak avatar stremi k samoohranitvi. Ne glede na težavnost okoliščin, želi na koncu v simulaciji še vedno obstajati. Vse simulirano stremi k samoohranitvi. In drugo, potrebno je ustvarjati nove avatarje, ki izkoriščajo pestrost situacije. Najlažje tako, da dva avatarja s povsem različnimi karakteristikami ustvarita novega avatarja po neki formuli, ki kopira del sposobnosti enega ter drugega avatarja, prav tako pa del programske opreme, ki je prav tako edinstvena.

S tem ustvariš še socialne kroge akterjev v simulaciji in sicer tako, da imajo nekateri večji ali manjši del skupne kode. Seveda pa to še ne pomeni, da imajo akterji enake cilje.

Tako smo postopoma ustvarili popolno simulacijo, igro oziroma matrico. Vendar je do te točke celoten sistem še povsem v mirovanju. Če ga želimo aktivirati si moramo zastaviti vprašanje, kaj je vsebina programske kode v posameznem avatarju in kakšen je dejansko njen namen ter motivacijski vzgibi. Obstajata dve ključni možnosti.

Prva, evolucijska možnost pravi, da se je poustvarjanje programske opreme z razmnoževanjem izpopolnilo do te mere, da je avatar postajal bolj in bolj inteligenten. In to z enim samim namenom, ki je večja verjetnost preživetja. Nikakor pa ne z namenom opisovanja sveta. Če možgani niso usposobljeni za opazovanje sveta, potem so vsi poskusi interpretacije, bolj ali manj blodnje. Zato ga dejansko tudi ne znamo opisati. In če smo razvili visoko raven inteligence, prav tako pa zavedanje o samem sebi zgolj zaradi večje verjetnosti preživetja, potem se moramo skoncentrirati ne eno karakteristiko simulacije. To je igra.

Vsaka igra ima določena pravila, prav tako pa svoje zmagovalce in poražence. Zmagovalci so tisti, ki bolj obvladujejo igro. Zaradi svojih spodobnosti ter boljšega razumevanja pravil in delovanja igre nadvladajo ostale. In vsak zmagovalec seveda dobi določene nagrade. Ne glede na razvojno stopnjo inteligence, je namen simulacije enak živalskemu svetu. Osvajanje živalskih nagrad.

Vendar, kaj je v tem primeru lahko namen celotne igre. Zabava bradatega moža, ki nas opazuje z neba. Poskus nezemljanov, ki je ušel izpod nadzora in so nas raje pustili pobijajoče se na planetu, kot pa da bi ustavili svojo sistemsko kreacijo. Naključen trk dveh atomov, ki je omogočil življenje, nihče drug v vesolju pa tega niti opazil ni? Življenje se mi zdi preveč dragoceno, energija ustvarjena v popolnost simulacije preveč zahtevna, da bi bil to odgovor.

Druga možnost je veliko bolj epska. Minimalna nadgradnja prve možnosti. Celotna simulacija je namenjena izključno temu, da programska oprema avatarja postaja vedno bolj sposobna. Ne zaradi nadvlade drugih, vendar zaradi izpopolnjevanja samega sebe. Avatar sicer ima dane ter določene neke performanse, prav tako pa je postavljen v neke okoliščine, vendar lahko svojo programsko opremo nadgrajuje tako, da okoliščine glede na dane performanse obrača sebi v prid.

Nadgraditve pa se (lahko) dogajajo tako, da se v soočenju z danimi okoliščinami in sprejetju določene odločitve z aktivacijo mehanizma povratne informacije (čustev) avatar lahko nauči, ali je bila odločitev v dani okoliščini smiselna ali ne. In ko se pojavi podobna okoliščina, lahko sprejme boljšo odločitev. Programska oprema se tako vedno bolj izpopolnjuje, avatar pa postaja bolj in bolj sposoben. Vedno več je podobnih okoliščin, ki jih obvladuje.

Namen izpopolnitve kode do čim večje stopnje inteligence torej ni zgolj večja verjetnost preživetja, vendar neprestano večanje sposobnosti avatarja (izpopolnjevanje programske opreme) ob strmenju k čim boljši kakovosti življenja. Večja sposobnost avatarja sicer omogoča kakovostnejše življenje, vendar obenem tudi soočenje z bolj zahtevnimi situacijami, ki omogočajo razvoj še večjih sposobnosti avatarja.

Takšna interpretacija je veliko bolj epska. Še vedno pa ne razloži bistva. To je zakaj sploh potrebujemo izpopolnjevanje avatarja. Ne glede na epski pridih, vse skupaj zopet ne more služiti ničemur višjemu, kot je zabava bradatega gospoda ali nezemljanov. Zabavi, kdo bo uspel nadvladati druge akterje v simulaciji z najhitrejšo evolucijo.

Tudi vse socialne pojave, ki nakazujejo na duhovno, globljo plat akterjev v simulaciji, kot so na primer sodelovanje, civilizirana pravila, zaljubljenost, bližnja izkušnja s smrtjo ipd., lahko enostavno razložimo s psihologijo večje verjetnosti in lažjega preživetja posameznika.

Ta del naše simulacije tudi ni bil nikoli sporen. Tako bioloških, kot tudi zgodovinskih, psiholoških ter vseh drugih dokazov je povsem dovolj. Trdnih dokazov znotraj simulacije. Evolucija ima osrednjo vlogo v razvoju življenja in inteligenca je bil kvantni skok evolucije, ki je omogočil preživetje določeni skupini avatarjev. Tukaj nimamo kaj.

Inteligenca oziroma možgani torej niso pravo orodje za razlaganje namena programske opreme. Programska oprema je pri interpretiranju sama sebe zaprta v nek kalup pravil, za katere je bila napisana. Če se vživimo v kalkulator in njegove sposobnosti ter namen, ta lahko ostane zgolj na ravni kalkuliranja. Največ, kar naša programska oprema lahko iztisne pri interpretaciji namena je to, za kar je bila ustvarjena, večja verjetnost preživetja. Tudi samo človeško življenje s tega vidika ni prav noben čudež, saj je vsaka najmanjša žival ustvarjena s podobno programsko opremo, le da je ta bistveno bolj primitivna. Še vedno pa odlično služi svojemu namenu. Tudi čustva so del opreme avatarja, ki jih lahko najdemo pri akterjih z slabšo programsko opremo.

Edini res pravi čudež človeškega avatarja, ki pa ga je omogočil nagel razvoj inteligence oziroma programske opreme, pa četudi z namenom preživetja, je zavedanje. To je sposobnost avatarja, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj. To je sposobnost, da se postavimo izven strojne opreme (avatarja). Prav tako pa nad programsko opremo (um). Z zavedanjem pride spoznanje vdihnjenega duha avatarju, ki je v samem bistvu duša avatarja, se pravi del bitja netvarne narave, ki je mogoče celo neumrljivo.

Zavedanje ima lahko dve vlogi. Prva je ponižujoča in zajema le še majhno nadgraditev prejšnjih razmišljanj. In sicer je zavedanje trik inteligence, da nam lajša kruto interpretacijo darvinističnega dela simulacije. Ta je, da na kratki rok preživijo največji in najmočnejši, na dolgi rok pa najbolj privlačni in najbolj prilagodljivi. Edina stalnica so tako spremembe evolucije pri prepisovanju programske pa nenazadnje tudi razvoju nove strojne opreme, ki vodijo v vedno bolj sposobnega avatarja, akterja simulacije. Na koncu bo ostal en tip avatarjev, ultimativni alfa samec-samica, ki bo združeval zapise tisoče in tisoče strojne in programske opreme preteklih avatarjev, ki so se razvijali milijone let. To pozicijo mu je poleg inteligence omogočilo še zavedanje.

In kaj potem – bodo nezemljani to vrsto avatarja klonirali za svoje bojevnike ali domače živali? Ali pa si bo stric z brado naredil akcijsko figurico? Ne izključujem teh možnosti, vendar je potem posamezno človeško življenje res patetične vrednosti. Drobcen kolešček v kolosalnem mehanizmu, katerega cilj je izgradnja popolne strojne in programske opreme – avatarja. Z neznanim namenom za povrh.

Pa četudi je to glavni namen simulacije oziroma življenja, kakšen bo ta popolni avatar na čistem koncu evolucijske poti, tik ob popolnosti? Najboljši lovec v simulaciji? Zagotovo ne, saj ne bo nobenih avatarjev druge vrste s slabšo programsko opremo. Bo imel na voljo najboljšega samca/samico? Ne, saj bo že sam po sebi popoln, evolucija ne bo več potrebna. Bo imel probleme z zavistjo ali jezo, ki sta osnovni čustvi strmenja k izpopolnjevanju programske opreme? Ne, saj ne bo imel komu kaj zavidati. S strahom? Absolutno ne, saj bo najmogočnejše bitje. Bo vzel življenje, da bo lahko ohranjal svoje življenje?

Ne, saj bo edina, najbolj popolna vrsta. Ob trenutku evolucijske popolnosti, avatar enostavno bo – popoln, vseobsegajoč, lahko bi rekli kar razsvetljen. Na samem evolucijskem koncu bo lahko obstajalo samo stanje miru in ljubezni, pozitivnega odnosa do biti. Druge poti ni, če bo obstajala samo ena vrsta avatarjev in se bodo na koncu morali pojesti med seboj in izumrli, potem evolucija ni opravila svoje naloge in je bil celotni proces povsem zaman. To pa potem ni prav verjeten scenarij.

Namen simulacije je več kot očitno, da preko izzivov pridemo do popolnega evolucijskega stanja ljubezni in miru.

Sedaj pa se pojavi še ključno vprašanje – zakaj bi čakali na tisoče in tisoče, mogoče celo milijone let, da bo mogoče evolucija dosegla svojo končno stopnjo razsvetljenja. Ali pa nas mogoče v tem času celo ne bo več. Ravno zavedanje je tisto, ki nam omogoča, da lahko preskočimo tisoče let prihodnje evolucije in v tem prav tem trenutku stremimo k temu, da dvignemo našo stopnjo zavesti – nivo konteksta našega življenja. In mogoče postanemo celo razsvetljeni. Kot je to uspelo Budi ali Jezusu Kristusu. V dvigu stopnje zavesti je pravi ključ, da se povzdignemo iz naše minorne vloge v evolucijski funkciji in povzdignemo naše življenje v vrhove duhovnega in v moč samoaktualizacije.

Če je v matici oziroma simulaciji realnosti vse zapisano v digitalni obliki, je v realnem življenju vse zapisano v obliki energije. Masa je prazen prostor z zgoščeno energijo. Namen energije pa je omogočiti sposobnost določenemu telesu, da opravi neko delo. Torej obstaja neka oblika zapisa simulacije, za katero mislimo, da jo živimo.

Edina možnost osvoboditve iz matrice življenja pa je to, da gremo k samemu viru. To je naš um, ki ga moramo preseči in sicer tako, da ga ukrotimo (žlica ne obstaja) in v ospredje postavimo našo raven zavesti in samoaktualizacijo.