Kritika kapitalizmu ali sebi

Še nikoli ni bilo toliko kritik na račun kapitalizma, kot sedaj, ko se nahajamo v trenutkih težke gospodarske krize. Vse več ljudi se pritožuje, da je ta zahodni, kapitalistični sistem kriv za nezadovoljstvo v naših življenjih ter za slabo kakovost našega vsakdana. Večina otrok socializma pa se z veseljem spominja lepih dni pred prehodom v ta kruti, naravni sistem selekcije, ki temelji zgolj na kapitalu. Vendar je prav, da podvomimo, ali upravičeno kritiziramo kapitalizem za vse mogoče grenkobe v naših življenjih.

Kaj sploh je kapitalizem? Kapitalizem je sistem, ki ločuje učinkovit od neučinkovitega, po merilih vseh nas samih. Čisto nič drugega. Sistem, ki povpraševanju najde svojo ponudbo in obratno. Tisti, ki boljše zadovolji povpraševanje, mu za nagrado pripada večji tržni delež. Nagrada za posluh trga, pa je lahko dobiček, res pa je, da je ta izplačan lastniku na koncu, za vsemi ostalimi. Za dobiček pa je potrebno bistveno več truda. Sistem, ki je dokaj podoben naravnemu, zato pa res včasih tudi kar precej krut.

Vendar pojdimo korak dlje, ali je lahko sistem res tisti, ki je krut. Namreč sistem je zgolj sistem in sam po sebi ni ne dober, ne slab. Tako kot tehnologija. Vsaka tehnologija je lahko dobra, ali slaba. Z jedrsko energijo lahko zagotavljamo elektriko na tisoče ljudem, ali pa uničimo mesta s tisoče ljudi. Tehnologija sama po sebi je nevtralna. Enako je s sistemom. Sistem sam po sebi je nevtralen. Ljudje smo tisti, ki sistemu damo predznak s svojim delovanjem, pozitivnega ali negativnega.

Torej ne moremo kriviti sistema za to, kar se dogaja. Če ocenjujemo, da je sistem slab, je ta predznak zgolj seštevek delovanja vseh členov tega sistema, nas samih torej. Sistem je nevtralen, mi smo ga naredili negativnega in krutega. Res je, da po določenem času sistem sam dobi svojo tendenco in lahko zaidemo v začaran krog brez izhoda, blizu katerega smo tudi sedaj, vendar imamo ljudje v vsakem trenutku moč, da se spremenimo. Majhne spremembe vodijo v velike spremembe. En zgled prinese na stotine novih zgledov.

Kapitalizem pa nam daje še več kot to. Ne zgolj, da mi sami dajemo predznak temu sistemu, trgi znotraj kapitalistične ureditve so popoln odsev zavesti naše družbe. V nekaterih sistemih je to lahko politika, kot tudi pravi pregovor, ljudstvo ima oblast, ki si jo zasluži. V primeru kapitalizma odsev zavesti ljudstva kažejo predvsem trgi. Vse stvari, nad katerimi se zgražamo v kapitalizmu, funkcionirajo zato, ker jim mi sami omogočamo, da funkcionirajo.

Vsaka sekunda časa, vsak zapravljen evro, vsaka misel, ki smo jo izrekli. Vse to se izraža v kapitalistični in demokratični ureditvi. Če uspevajo določeni produkti, je to zato, ker jih ljudje kupujemo. Če uspevajo nakupovalni centri, je to zato, ker se v nedeljo namesto v naravo odpravimo z vozički med police in pridno zapravljamo evre. Spirit sodobnega potrošništva živi, ker mu mi sami vpihujemo dušo.

Nič nam ne pomaga, če spremenimo sistem. Slej, kot prej bomo na istem. Edina rešitev človeštva je, da dvignemo svojo raven zavesti. Posledično pa svoj čas in denar usmerimo v druge stvari. Če na tisoče ljudi naslaja ali uživa v sreči ali nesreči drugih v resničnostih šovih, kakor sta Trenutek resnice in Slovenija ima talent (nekoliko izjema), bo pač razcvet resničnostnih šovov. Za to nima smisla, da se zgražamo nad resničnostnimi šovi, temveč, da jih ne gledamo. Ali pa se celo iz vsega skupaj kaj naučimo. Če vsak od nas potrebuje polne omare oblačil, bomo pač imeli na tisoče trgovin z oblačili. Medtem, ko imamo dobesedno »polne riti vsega« in se še obenem pritožujemo, več kot polovica zemlje nima niti enega toplega obroka na dan.

Nič ne bomo dosegli, če kritiziramo kapitalizem. Ta nagrajuje tiste, ki uspešno povpraševanje zadovoljijo s svojimi talenti. Pri vsem drugem, pa je le odsev zavesti ljudi. Ko bomo vsi kupovali eko izdelke, zmanjšali porabo mesa, omejili nakup na kilograme oblačil, se nehali basati v restavracijah, se naučili transformirati svoje nagone, redno darovali del svojega dohodka, pomagali sočloveku, si prizadevali za lastno srečo in srečo drugih in še bi lahko naštevali, takrat bo kapitalizem najboljši sistem na svetu. Do takrat pa nam ne pomaga nobena menjava sistema. Če nismo srečni v tem sistemu, ne bomo tudi v nobenem drugem.

Kritike kapitalizma je moč zelo hitro postaviti pred dejstvo, ali so kritiki kapitalizma iz lastnih strahov in nezadovoljstva ali zaradi resničnega prizadevanja k lepšemu svetu. Nasprotniki kapitalizma so običajno za bolj pravičen socialni sistem. Prvo vprašanje, ki si ga zasluži oseba, ki zagovarja bolj socialni sistem je, koliko svojega denarja in koliko svojega časa je v prejšnjem mesecu podarila ljudem, ki so na slabšem kot oseba sama? Vedno se najde oseba, ki je na slabšem kot vsak od nas! Če so motivi res iz socialnih razlogov, kdo komur koli brani, da v tem trenutku odpre elektronsko banko in daruje ljudem, ki so na slabšem? Pa četudi le nekaj evrov. In če to naredi vsak od nas? O, kako bo lepši svet, brez spremembe sistema.

Velja pa omeniti še eno dejstvo. Vsak sistem ima svoje prednosti in slabosti. Popolnosti ni, zato pa si ljudje k tej toliko prizadevamo. Kapitalizem tukaj ni izjema. Ima veliko prednosti in ima svoje slabosti. Prednost je zagotovo ta, da denar ne loči barve kože, družinske korenine, izobrazbe ipd. in lahko doseže finančen razcvet prav vsak. Prav tako omogoča kapitalizem hiter razvoj človeštva, neskončno možnost izbire, razcvet talentov in še bi lahko naštevali. Slabosti na drugi strani so več kot jasne, sistem ni najbolj prijazen.

Glede na to, da je sistem zelo podoben naravnemu, je ta v vsej svoji lepoti tudi izjemno krut. In čas je, da se človeštvo s svojo zavestjo postavi z ljubeznijo nad naravo. Zato vsekakor kapitalizem potrebuje svoje korekture. Vsaj dve situaciji sta, ko človek potrebuje pomoč, pa bi ga sistem najraje izločil. Eno je nenadna nesreča, bolezen ali invalidnost. Drugo je obdobje rane mladosti in pozne starosti. Večina drugih situacij, pa so bolj ali manj izkoriščanje, v primeru socialnih transferov, saj vsak od nas lahko prispeva s svojimi talenti. Pri tem moramo biti pozorni na dejstvo, da če ni naravnih virov in če nekdo dobi neko vrednost, je to vrednost moral ustvariti nekdo drug. Zadolževanje države v neskončnost pa tudi ni mogoča.

Korekture kapitalizma morajo biti predvsem v smeri, kdaj se postaviti nad naravo in pomagati sočloveku, ko bi ga sam sistem izločil. Bolj, kot smo socialni, več je takšnih situacij. Ampak pri teh odločitvah zopet pridemo do stanja zavesti ljudi, ki se odraža na vseh nivojih, od kulture ljudi, do izražanja in obnašanja. Skandinavski bolj socialni sistemi delujejo ravno zaradi stanja zavesti. Ljudje v splošnem sistema ne izkoriščajo, vendar ga spoštujejo in se držijo nekih dogovorjenih pravil. Če preveč ljudi začne izkoriščati sistem, je verjetno bolje, da vlada čisti kapitalizem, saj omogoča vsaj delu prebivalstva napredek. Namreč pri prevelikem izkoriščanju začnejo toniti vsi skupaj. Kakor koli obrnemo zadevo, vedno se vrnemo k stanju zavesti. Se pravi, kapitalizem vsekakor potrebuje svoje korekture, vendar tam, kjer so smiselne in na način, kot so smiselne. Obvezna delitev dobička med zaposlenimi, na primer, je daleč od tega.

Drugi pomemben element pa je posploševanja kapitalizma. Imamo več vrst kapitalizma in vprašanje je, če se resnično nahajamo v kapitalizmu. Nahajamo se v eni različici. Veliko ekonomistov navaja, da se nahajamo bolj kot ne v fevdalnem kapitalizmu, vsaj v tem delu Evrope. To je seveda že stvar veliko širše debate, vendar je vsekakor vredno razmisleka. Kapitalizem bi pomenil, da ima vsak možnost prispevati s svojimi talenti, ponuditi na trgu dela ali dobrin svoje dodane vrednosti in zato prejeti neko tržno plačilo, glede na dodano vrednost, ki jo ustvarja. Če ne ustvarja vrednosti, sistem to izloči. Nekatere korekture so smiselne. Do fevdalnega kapitalizma pridemo, ko nekdo, ki ima možnost, poskrbi, da se nekdo obdrži na trgu, kljub temu, da je trg jasno povedal svoje stališče. Mogoče na koncu dobi še velike nagrade. Ampak tukaj ne moremo kritizirati kapitalizma, vendar gre zopet za zavest ljudi.

Ne glede na to, v kakšni obliki kapitalizma se nahajamo, čas je, da prenehamo kritizirati kapitalizem in začnemo delati na stopnji svoje lastne zavesti. Z vsakim nakupom, z vsako sekundo svojega časa. Če v tem sistemu nismo srečni, ne bomo tudi v nobenem drugem. Če danes ne prispevamo k lepšemu svetu, ne bomo tudi v drugem sistemu. Če bo vsak od nas postal pozitivni predznak v sistemu kapitalizma in če bo teh več kot minusov, bo tudi sam sistem postal najboljši sistem na svetu. Ker se bo človek postavil povsem nad naravo in kopijo naravnega sistema selekcije. Z ljubeznijo, ne s kritiko.