Koncept lastniškega financiranja in tveganega kapitala

Mlado podjetje ima zelo omejene možnosti pri financiranju svoje rasti. Banke in drugi dolžniški viri namreč v bilancah iščejo trdno zgodovino poslovanja, gotovo denarne tokove in možna zavarovanja, ki jih podjetja v zgodnjih fazah razvoja enostavno nimajo. Na drugi strani so lastna sredstva podjetnika pogosto omejena. Če odštejemo še nepovratna sredstva, ki so lahko podjetniku v pomoč, ne pa osrednji vir financiranja podjetja, nam ostane zgolj še lastniško financiranje.

Poglejmo si podrobno, kakšen je osnovni koncept lastniškega financiranja, s poudarkom na tveganem kapitalu, ki vključuje sklade tveganega kapitala in poslovne angele (zasebni skladi in borza delujejo povsem na drugačen način). Največji izziv podjetij v začetnih fazah rasti je izjemno tveganje, saj več kot 80% podjetij v prvih petih letih propade. Ponudniki lastniških virov so eni izmed redkih investitorjev, ki so to veliko tveganje pripravljeni sprejeti, vendar pa je zato koncept pridobivanja teh virov povsem edinstven. Kljub edinstvenosti načina financiranja je bistveno predvsem to, da gre za financiranje, ki ima določena svoja pravila, prav tako kot vsako drugo financiranje. In ta pravila mora podjetnik, ki išče tovrstne vire financiranja, dodobra poznati.

Temeljne predpostavke koncepta lastniškega financiranja so, da je zaradi večjega tveganja in nizke likvidnosti pričakovan bistveno večji donos. Največji donos v podjetništvu pa se ne ustvarja na obrestnih merah, temveč na lastništvu. Lastništvo nad določeno entiteto, ki vključuje intelektualno lastnino, produkte, stranke, ljudi, procese, blagovno znamko ipd. ima neprimerno večjo vrednost, kot obrestna mera. Seveda, če podjetje uspešno posluje na trgu. Pomislite na Bill-a Gates-a enega najbogatejših zemljanov. Njegovo premoženje izhaja iz lastništva podjetja Microsoft.

Investitor tveganega kapitala je tako pripravljen sprejeti visoko tveganje, celo do te mere, da če podjetje propade, ne pričakuje nobenih zavarovanj s strani podjetnika, želi pa biti udeležen pri žetju glavne nagrade, če podjetju uspe. Ime lastniško financiranje torej izhaja iz dejstva, da investitor postane solastnik podjetja.

Zgodovina investiranja tveganega kapitala je kaj hitro pokazala, da zgolj investiranje na podlagi koncepta solastništva ni dovolj za uspeh podjetja, kaj šele zagotavljanja želenih donosov. Tako se je pojavilo še eno ključno vprašanje v okviru tovrstnega financiranja in sicer, kako tveganje neuspeha podjetja čim bolj znižati, tudi ko to enkrat prejme investicijo. Odgovor temelji na aktivni pomoči investitorja podjetniku pri rasti in razvoju podjetja.

Zato lastniškim virom financiranja rečemo tudi »pametni denar«. Z namenom znižanja tveganja in čim hitrejše rasti podjetja namreč poslovni angeli in skladi tveganega kapitala aktivno pomagajo podjetniku s svojim znanjem, izkušnjami in socialnim kapitalom. Ta pomoč je pogosto ključna pri tem ali bo podjetju uspelo ali ne, kakovost te pomoči pa je odvisna predvsem od karierne zgodovine investitorja. Najboljši investitorji so seveda tisti, ki so tudi serijski podjetniki in investirajo svoj lastni denar. Dodana vrednost investitorjev iz finančnega sveta je pogosto bistveno nižja.

Ideja investiranja tveganega kapitala torej je, da investitor poleg denarja v podjetje investira tudi svoje izkušnje, znanje in socialni kapital; z drugimi besedami aktivno na strateškem nivoju pomaga podjetniku pri gradnji podjetja. S tem zniža verjetnost propada podjetja, saj podjetniki, ki se podajajo prvič na podjetniško pot delajo mnogo napak. Če investitor podjetniku pomaga, da se izogne tem napakam, se tveganje drastično zniža.

Čim je investitor aktivno udeležen v podjetju, pa pride v ospredje odnos med investitorjem in podjetnikom. Ureditev odnosa mora temeljiti predvsem na skupni viziji o rasti podjetja in na jasno zastavljenih ciljih. Še bolj kot to pa sta pomembna kemija in zaupanje. To so osnovne sestavine koncepta dobre investicije, ki pri dolžniškem viru financiranja niso potrebne.

Zato rečemo, da je investiranje tveganega kapitala investiranje v ljudi. Bolj kot sama ideja, je za investitorja tveganega kapitala pomemben podjetnik; da obstaja kemija do podjetnika (in obratno), verjame v njegove sposobnosti, integriteto in način dela. Če obstaja kemija je delo po investiciji tveganega kapitala bistveno lažje. Ampak še enkrat, ključno pri tveganem kapitalu so osebnostne lastnosti in kompetence podjetnika.

To, da so prisotni te elementi, pa še ne pomeni, da ideja ni pomembna. Investitorji tveganega kapitala imajo jasne investicijske usmeritve in podjetje mora ustrezati tem kriterijem. Običajno govorimo o velikem trgu, kompetenci podjetja, veliki marži, mednarodnem potencialu, pravi fazi rasti ipd. To so tehnične stvari, katerim mora podjetje ustrezati, potem pa se šele odkriva kemija.

Odpremo pa lahko še tretji vidik investiranja tveganega kapitala. Ne glede na pomoč, ki jo je deležen podjetnik in ne glede na moč kemije, ki je prisotna, gre še vedno zgolj za investicijo. To pomeni, da želi investitor maksimizirati svoj donos na vsako izvedeno investicijo. Zato so pogoji investiranja tveganega kapitala zelo močno zastavljeni v smeri zaščite investicije in maksimiziranja donosa.

Pravni vidik investicije idealno sovpada z solastništvom investitorja. Investitor kot lastnik ima namreč posebne pravice, ki so zapisane v družbeni, investicijski in drugih pogodbah. S tem investitor zagotovi, da se izloči večino tveganj, ki se nanašajo na neizkušenost podjetnika ali določene skušnjave, ko je enkrat denar na računu podjetja.

To kot prvo v praksi pomeni, da se denar dejansko porabi v skladu z dogovorom in ne na primer za drage avtomobile ali kaj podobnega ter da si obenem investitor zagotovi ustrezen izhod iz podjetja, ob tem izhodu pa čim večji donos; ali v nasprotnem primeru čim manjšo izgubo v primeru nedoseganja ciljev. Zato je v pogodbi o investiranju cela kopica klavzul, s katerimi investitor zaščiti višino donos. Prav tako pa želi imeti investitor kot solastnik tudi možnost vpliva na nadaljnji razvoj podjetja. Zato je usklajenost prej omenjene vizije še toliko bolj ključna.

Če želimo v celoti spoznati delovanje tveganega kapitala, je potrebno razumeti tudi, kako investitor tveganega kapitala zasluži. Poslovni angeli ali sklad tveganega kapitala zasluži, ko se podjetje proda. Torej, če iščemo tvegani kapital na trgu, moramo biti pripravljeni, da se bo podjetje moralo v nekaj letih prodati. To se lahko proda strategu, preko borza ali drugemu investitorju. Nenazadnje pa lahko v nekaterih (redkih) primerih podjetnik celo odkupi podjetje nazaj. Temu v tveganemu kapitalu rečemo izhod investitorja. Včasih podjetnik ostane še v aktivni vlogi, včasih pa odide skupaj z investitorjem; seveda s polnimi žepi denarja, če je šlo za zgodbo o uspehu.

Običajna enačba za investicijami tveganega kapitala je, da bo kljub skrbni selekciji nekaj podjetij propadlo, nekaj jih bo dosegalo srednje dobro poslovanje, peščica pa bo tako uspešnih, da bodo donosi pokriti tudi za vse ostale, neuspešne investicije. Statistično naj bi pri desetih investicijah dve podjetji propadli, ravno toliko naj bi jih dosegalo izjemne rezultate, ostalih šest pa naj bi jih poslovalo nekje vmes. Za investitorja tveganega kapitala je zato nujno, da ima v portfelju vsaj nekaj »homerun-ov«, torej investicij, ki pokrijejo izgube drugih propadlih podjetij v portfelju.

Med ponudniki tveganega kapitala imamo predvsem poslovne angele in sklade tveganega kapitala, tako da se hitro pojavi vprašanje, kakšna je razlika in kdaj se obrniti na določen vir kapitala. V zadnjem času lahko opazujemo tudi razcvet pospeševalnikov oziroma semenskih skladov z mentorskimi programi (npr. Seedcamp), vendar o tem kdaj drugič.

Kot opombo pa velja omeniti še, da pod lastniško financiranje lahko štejemo tudi t.i. 4F (founders, friends, family, fools), zasebne sklade (private equity), borzo in nekatere druge oblike lastniškega financiranja. Vendar te pri nas niso še razvite, zato se vrnimo nazaj k poslovnim angelom in skladom tveganega kapitala.

Osnovna konceptualna razlika je, da so poslovni angeli bolj neformalni vir financiranja, običajno vlagajo svoja lastna sredstva predvsem v projekte iz panog, kjer delujejo tudi sami, saj takšne ideje razumejo in tudi lahko dodajo največ vrednosti. Toliko, kot je vrst ljudi na svetu, je tudi poslovnih angelov, zato so nekateri aktivni, drugi manj aktivni, spet drugi specialisti, nekateri generalisti in podobno.

Poslovni angeli vlagajo nekje do 500.000€ (v večini pa nekje med 50.000€ in 150.000€), glavne druge dodane vrednosti pa so predvsem pomoč pri razvoju strategije, odpiranje vrat in povezovanje s strateškimi in drugimi partnerji. Vlagajo v podjetja, ki se nahajajo v semenskih fazah, to pomeni da imajo izdelan prototip ter ustvarjajo prve prihodke ali so tik pred prvimi prihodki. Zgolj poslovni načrt za pridobitev poslovnega angela ni dovolj.

Obstajata dve tipični poti, kako priti do poslovnega angela. Pretežni del investicij se zgodi na podlagi osebnih poznanstev, krvnih vezi in podobno, torej nekdo, ki ga podjetnik že pozna in je že vzpostavljen določen del zaupanja, postane investitor v podjetje. Druga možnost je preko združenj poslovnih angelov, ki jih v Evropi deluje več kot dvesto, takšno mreže pa imamo tudi v Sloveniji, eno izmed njih so Poslovni angeli Slovenije. Naloga združenj je, da identificirajo, selekcionirajo in pripravijo projekte na predstavitev pred poslovnimi angeli.

Skladi tveganega kapitala pa so povsem formalni vir financiranja. Tako kot velja za večino ostalih skladov, ima taka organizacija svoje investitorje, ki so v tem primeru običajno finančne in pokojninske institucije, banke, zavarovalnice, bogati posamezniki in drugi (v VC-jevskem žargonu se imenujejo LP-ji). Vsak sklad ima določeno velikost, pri nas običajno med 30 mio € in 40 mio €, v tujini pa so velikosti skladov še bistveno večje. Višina sklada se porazdeli na določeno število investicij.

Prav tako ima vsak sklad tudi profesionalni managmenet, ki išče naložbe, investira in dodaja vrednost, kar je na nek način njihova služba, za razliko do poslovnega angela, ki to običajno počne ob prostem času. Poznamo pa tudi angele, ki se z investiranjem ukvarjajo celotni delovni čas, vendar je takih malo.

Management sklada tveganega kapitala sestavljajo posamezniki, ki imajo veliko izkušenj iz podjetništva v okviru svojih podjetij ali drugače, običajno pa postanejo tudi partnerji sklada z lastno participacijo. Kot že omenjeno so najboljši skladi tisti, ki jih upravljajo serijski podjetniki. Ravno te imajo namreč največ izkušenj iz področja gradnje visokotehnoloških podjetij.

Skladi tveganega kapitala iščejo podjetja, ki so že v kasnejših fazah rasti, se pravi že ustvarjajo določene prihodke, podjetje pa že ima določene temelje in zgodovino, prav tako vlagajo večje zneske, nekje med 0,5 mio € in 3 mio €. Največja dodana vrednost skladov je gotovo na strani finančne funkcije v podjetju, katero večina podjetnikov slabo pozna, poleg tega podjetje ustrezno pripravijo na izhod. Podjetjem pa pomagajo tudi s kontakti, znanjem, izkušnjami ter povezovanjem.

V zadnjih letih lahko na internetu najdemo izjemno veliko informacij o tveganem kapitalu, poslovnih angelih in skladih tveganega kapitala. Preden se podjetnik poda na lov za investitorji, je zelo pomembno, da pridobi vse ustrezne informacije, razišče ozadje investitorjev, potem pa se iskanja investicije loti sistematično in profesionalno. Osnova za pridobitev investirorja tveganega kapitala pa je investicijska dokumentacija.