Ko moraš pod nož in ko v nekaj res verjameš

V življenju sem se daleč največ naučil od ljudi, ki so karakterno povsem drugačni od mene; pri tem, da vseeno na nek način ostaja enaka valovna dolžina in način razmišljanja. Malo je ljudi, s katerimi se res ujamem in ena takšnih oseb je Žiga Vavpotič, s katerim sva skupaj začela zgodbo Zavoda Yspilon. Z izjemno ekipo in novo direktorico, mu je uspelo zgraditi osrednjo organizacijo v Sloveniji za proaktivno mladino.

Žiga je optimist, širokega duha in znanja, z mednarodnim pogledom in izjemnim čutom za ljudi. Če sem sam bolj melanholične, stroge in redkobesedne narave, z veseljem opazujem njegovo lahkotno, sangvinično in »strelčevsko« plat, predvsem pa popolno obvladovanje svojega ega.

Dve izkušnji sta, ki jih je Žiga doživel v zadnjem letu in sta izjemno pomembni življenjski lekciji. Meni sta dali zelo za misliti in prav je, da jih sliši še kdo. Prva lekcija se nanaša na osebno plat. Žiga je moral pred kratkim pod nož (na operacijo) in to je kar nekoliko spremenilo njegov pogled na svet. Ob koncu je napisal pismo direktorju Kliničnega centra, kjer lahko tudi preberete del Žigovega pogleda na svet.

Druga lekcija se nanaša na poslovno plat. Gre za projekt Simbioza. Na tej točki se moram posipati s pepelom; celim vedrom pepela. Malo ljudi je verjelo v projekt. Sam nisem verjel v projekt. Še odsvetoval sem mu vlaganje energije. Na koncu, po enormni količini vloženega dela in jasni viziji je projekt požel najvišje domače in evropske nagrade ter naredil izjemno veliko za družbo. Pomembna lekcija torej, poslušajte sebe, ne drugih – tudi, če je kdo od teh drugih že videl izjemno veliko uspešnih in neuspešnih projektov. Pa kaj zato? Če se nekaj odločite v življenju narediti, to lahko naredite; vse kar je potrebno je jeklena volja.

Poglejmo si, kaj ima Žiga za povedati o svojih dveh izkušnjah, najprej na osebnem in potem na poslovnem nivoju.

Pred kratkim si imel operacijo, ki se je nepričakovano nekoliko zakomplicirala. Ob takšnih trenutkih se zatresejo temelji posameznika, sploh če se ti to zgodi v mladosti. Kaj se je dogajalo v tvojih mislih in kaj je bila najtežja preizkušnja?

Ko razmišljam za nazaj, sem hvaležen za izkušnjo. Vse se zgodi z razlogom, v to verjamem. Seveda pomisliš, zakaj jaz, zakaj zdaj… Vendar očitno je bilo treba in mislim, da mi je koristilo. Gotovo ni bilo lahko ležati, čisto na miru, 28 dni v bolnici in potem še mesec dni doma. Če iskreno pogledam nazaj, si lahko rečem, konec dober, vse dobro.

Katere so največje lekcije, ki ti jih je prinesla ta življenjska izkušnja? Si prej dovolj skrbel za svoje zdravje,ali  vlagaš sedaj več časa in energije v to področje?

Seveda ne, če bi skrbel za svoje zdravje, se dovolj gibal, se primerno prehranjeval, živel mirno, se verjetno to ne bi zgodilo – čeprav se zgodi tudi tistim, ki živijo popolnoma zdravo. Lekcij je mnogo, veliko je precej klišejskih, vendar dojameš ob takih trenutkih njihov pomen. Zdravje je naše največje bogastvo. Gotovo je bistvo v majhnih stvareh (že v tem, da lahko dihamo, hodimo, uriniramo, da se lahko smejimo in brez težav kihnemo). Morda je najpomembnejša lekcija ta, da razumeš, da si ti največje bogastvo in da se moraš naučiti imeti rad sebe. S tem je povezano, da moraš znati reči ne. Vsa moja izkušnja pa mi je dala še eno lekcijo – ko misliš, da lekcijo dojameš, jo verjetno še ne. Res, precej zanimivo je vse skupaj.

Ali si se kaj spraševal o fenomenu smrti, koncev in smisla življenja – ali situacija ni bila tako kritična?

Ko preživiš, se ne sprašuješ o kritičnosti situacije. Vesel si, da je mimo, hvaležen za izkušnjo in res si želiš, da ostane to večno s teboj in za teboj. Nisem razmišljal o tem, kako bi bil videti moj pogreb; o smislu življenja, o tem pa sem veliko razmišljal. Nekatere stvari, ki se jih bom lotil v prihodnosti, so povezane prav s tem, saj sem našel nekaj odgovorov na to, kaj bi rad.

Se je kaj spremenil tvoj pogled na razporejanje časa ter odnose z ljudmi? Ali sedaj drugače upravljaš s svojim časom in si bolj previden pri tem, komu namenjaš čas?

Upam, da je to res, da sem se naučil postaviti kdaj sebe v ospredje. Vedno to pokaže čas, če se te modrost prime. Ostajam optimist, verjamem v dobro. Vendar jem zjutraj obvezno zajtrk, se gibljem, si vzamem čas zase, tudi čez dan. Gotovo se spremenijo pogledi.

Nekaj mesecev si imel veliko prostega časa in si prebral veliko knjig. Nekaj novih misli in spoznanj, ki si jih prebral iz knjig?

Res sem veliko bral. Obljubim sem si, da si bom 14 dni na leto vzel vsako leto za to, da bom čisto prost in bom bral in delal popolnoma samo tiste stvari, v katerih uživam. Nekaj modrosti šestih knjig, ki so mi prišle pod roke v tem času:

Mož, ki je sadil drevesa. Našel je prekrasno pot do sreče. Vrnil je upanje. Telesna in moralna moč enega človeka s stanovitno širino duha in nepopustljivo velikodušnostjo so razlogi za uspeh, ki je ustvarilo novo življenje. Izjemna zgodba nam v opomin, kaj lahko naredi posameznik. Tihi sejalec našega časa.

Slavni pesnik Dželaludin Rumi je izjemna družba. Misel se ukvarja s preteklostjo in prihodnostjo. Ko se teh dveh znebiš, pred teboj ni več preprek. Ko v tebi divja vojna, misliš, da se dve vojski bojujeta na življenje in smrt. Ko v sebi ne čutiš sporov, veš, da je vojska sama. Ne bodi kapljica, bodi morje. Če hočeš postati morje, moraš kot kapljica izginiti. Razlika med pticami in vsevedi je ta, da ptice s svojimi krili letijo v določeno smer, medtem ko vsevedi lahkomiselno letijo od vsepovsod – kamor jih pač žene.

Martin Kojc, Učbenik življenja. Človekovo lastno prepričanje ima največjo moč. Zdravilni proces je vedno baziran na duhovni ravni. Življenje se gradi tako, kot je prepričan človek sam v sebi. Življenjski nazor je skupek vseh prepričanj. Vse obvladuje prasila. Vse je v naprej določeno. Ključ je doseči življenjski nazor, ki omogoča biti prepričan, da se bo zgodilo vse želeno. Sila, ki ustvarja ni naše zavestno hotenje, temveč naše podzavestno delujoče prepričanje oz. naša vera. Doživeti je treba spoznanja. Nič ni mogoče izsiliti. Sreča pride, ko se ji odrečemo. Trpljenja ni, je le učenje. Prasili je treba zaupati v popolnost. Najti popoln notranji mir. Vse je treba ljubiti. V vsem videti dobro in vedno dobro misliti. Popolno je treba dnevno sprostiti telo in čustva. Zlo ne obstaja, ni človek tisti, ki bi sodil. Umetnost življenja je neosebno opazovanje življenja kot takega. Smo gostje sveta, gostje pa nimajo pravice zahtevati. Uživajte sedanjost, preteklosti ni, prihodnost je določena. Nihče ne more uiti sebi in nobenemu ni prihranjeno trpljenje. Načelno ne govorite o sebi, predvsem ne o svoji prihodnosti. V človekovem življenju ni prostora za obup. In nič se ti ne zgodi hudega, če zaupaš višjim silam. Dva zakona vedno delujeta: 1. Če pustimo prihodnosti prosto pot, se zgodi vselej in brez izjeme zaželeno. 2. Če hočemo od prihodnosti nekaj izsiliti, se zgodi vedno brez izjeme ravno nasprotno.

Haruki Murakami, O čem govorim, ko govorim o teku: Moja filozofija je, da je izgubljanje nekaj, čemur se do neke mere pač ne moreš izogniti. Nihče ne more v nedogled samo zmagovati. Čemur pa se hočem izogniti, je ponavljanje napak.

Sandy Gingras, Želvje modrosti (knjižica o življenju): Če greš počasi, vidiš več. Majhne stvari so velike stvari. Konec zgodbe nikoli ni zares konec zgodbe.

Alojz Ihan, Hvalnica rešnjemu telesu: Vse je preprosta matematika in ekonomija, kdor že zjutraj nima časa niti za svojo rit, da bi ji pustil srati, je suženj, bolj prodan kot kakšen konj, ki sam sebe brez upora ne bo nikoli priklenil na plug. Človek za začetek rabi samo tri stvari, dober spanec, miren obrok hrane in enouren tek ali pohod, ki ga zašvica.

Greva še na poslovno področje. Kaj je potrebno, da se lotiš projekta, v katerega na samem začetku verjame malo ljudi? Trma, vztrajnost, jasna vizija?

Jasna vizija je gotovo najpomembnejša. Najti moraš ljudi, ki verjamejo. Trma in vztrajnost ne škodita. Nekaj te mora gnati, verjeti moraš in si zaupati. Iskrenost, predvsem do sebe, je idealni sopotnik v takih zgodbah. In seveda smisel za humor, predvsem, ko vidiš, da ti kdo ne verjame.

Ali si bil kdaj v trenutku, ko si skoraj obupal ali je bilo res težko? Kaj si naredil takrat?

So trenutki, ko ne veš, ali bo, sploh če gre za zelo pionirske zgodbe, kar je Simbioz@ bila. Boli, ko vidiš, da nekateri, ne samo, da ne pomagajo, celo nagajajo. Takrat se človek zateče k modrim ljudem, ki jih ima okoli sebe. Njihov nasvet je vedno dobrodošel balzam med romantiko in realizmom. In še nekdo, me je navduševal celo Simbiozo – ekipa.

Čemu bi pripisal največ zaslug za uspeh projekta – je bila to inovativna ideja, tim ljudi, partnerji v projektu, posluh naroda za dobrodelnost?

Najprej ekipi. Res, bili so fenomenalni. Odkar smo postavili projekt Simbioz@ ne verjamem, da so mladi apatični, da jim ni vseeno. Ožja ekipa je delovala složno, od jutra, do večera. Na tako ekipo bi bil ponosen vsak. Seveda je k uspehu projekta prispevalo mnogo dejavnikov, vendar če moram izpostaviti eno, potem snamem klobuk pred ekipo projekta Simbioz@, ki jo je lansko leto vodil Borut Jeglič.

Brez zapletov ne gre, sploh pa kakšnih polen pod nogami. Nad čim si bil najbolj razočaran in kje so šle stvari najbolj gladko?

Seveda je bilo polen pod nogami veliko. Zgodbe, za katere rečeš, pa saj ne morem verjeti. Te so pospravljene, to ne pomeni, da so čisto pozabljene, vendar, čisto vsaka nas je naučila veliko. Osebno sem ugotovil, da si nekateri preprosto ne želijo medgeneracijskega sodelovanja. In seveda, da nekateri popolnoma ne razumejo iskrenosti in srčnosti, ki je pletla projekt. Zame je največji uspeh ta, da smo povezali več kot 8.000 ljudi. Gotovo so bili nasmehi starejših tisto, kar je bilo najboljše poplačilo. Ob tej priložnosti še enkrat, iskrena hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali k temu, da je projekt Simbioz@ uspel. Res vas ni bilo malo.

Se ti zdi prav, da kdaj pa kdaj komu vržeš nazaj poleno pod noge, ali jih je bolje obdržati kar pri sebi, za zimo, da te ne zebe?

Točno tako. Sicer imam sedaj kurjave dovolj za nekaj let. Če mečeš polena nazaj, se je treba postaviti pred ogledalo in se pogovoriti o svojem egu. Lagal bi, če bi rekel, da si kdaj ne želim, da komu zalučam poleno, kaj poleno, celo deblo komu nazaj. Nekateri bi si to zaslužili. Vendar se od modrih ljudi učim in jasno je, da na koncu šteje miren spanec, dobro počutje in nasmejanost.

Povej nam kaj o prihodnosti Simbioze, ali se bo izvajala vsako leto in kje lahko ljudje z zlatim srcem izvejo več?

Vrata so odprta vsem, projekt temelji na sodelovanju. Priprave potekajo odlično, verjamemo, da bo letos kak udeleženec več, saj so lansko leto nekateri zamudili, letos bodo prišli novi, hkrati se bo kdo odločil za ponavljanje snovi. Letošnji projekt Simbioz@ je poseben projekt, saj smo mu dodali dva nova modula – socialna omrežja in mobilni telefon. Udeleženci delavnic bodo tako poleg osnov računalnika, interneta in e-maila spoznali tudi Facebook in Skype ter mobilno telefonijo. Projekt bo potekal po celi Sloveniji. Prijave že potekajo preko spletne strani www.simbioza.eu ali telefonske številke 040 940 888. Kako naprej? Simbiozo bomo ponovili še enkrat, tretjič, zadnjič, jo širili svetovno, skrbeli zanjo s projektom socialnega podjetništva in jo skušali spraviti v šolski kurikulum kot popoldansko dejavnost na lokalnih nivojih.

Sam si človek idej, imaš pa za sabo veliko uspešno izpeljanih projektov in verjetno tudi kakšnega neuspešnega. Kako gledaš na razmerje med idejami in uspešno realizacijo ideje?

Sam sodim med tiste, ki raje poizkusijo, kot vse analizirajo in ugotovijo, da se tudi poizkusiti ne splača. Pri vsaki ideji je potrebno razumeti širšo sliko, ubrati holističen pristop, imeti dobro ekipi in zbrati pogum. Ni važno, če ideja ne uspe, važno je vsaj kvalitetno poizkusiti. In seveda, več neuspešnih projektov je za menoj. Oziroma če pogledam z druge perspektive, so prav vsi uspešni – saj sem se pri neuspešnih naučil veliko novega in to je pripomoglo k uspehu uspešnih. To je verjetno tudi moj pogled na to razmerje.

Ali se počutiš uspešnega in kaj je to uspeh?

Uspeh je delati tisto, kar si želiš. In če je to definicija za uspešnost, potem sem uspešen.

Tvoja formula za poslovni in osebni uspeh v 21. stoletju?

Živi življenje in pusti sled.

Si tudi predsednik Rotary Kluba Spodnji Brnik. Kaj tam počnete, kdo se vam lahko pridruži in kako ter seveda zakaj?

To je posebna čast, Rotary klubi so znani morda po malo starejših članih, zato je moje predsedovanje še toliko bolj posebno. Seveda ga jemljem zaradi tega še z večjo odgovornostjo. V Rotary klubih se srečujemo prijatelji, enkrat tedensko, se pogovorimo, poslušamo zanimivo predavanje, povečerjamo in naredimo kaj dobrega za lokalno okolje. Pridruži se nam lahko vsak, ki lahko prispeva dodano vrednost klubu. Člani prihajajo iz različnih vzrokov, osebno pa ostajam, ker cenim vrednoto prijateljstvo, ob torkih zvečer si vzamem čas zase in seveda vedno kaj novega izvem.

Kdaj boš pa kandidiral za predsednika države?

Najbolj iskren odgovor tu je ne vem. Veliko ljudi misli, da delam vse z namenom, da nekoč pridem v politiko. Lagal bi, če bi rekel, da me politika ne zanima. Vendar ne verjamem v politiko današnjega dne, ko polariziramo in delimo narod. Morda me politika nikoli ne bo zamikala dovolj, morda ne bom nikoli začutil potrebe, da se vmešam, morda… Ne, ne delam politične kariere z letom 2023. Trenutno delam stvari, v katerih uživam. V tem trenutku ne vidim užitka v politiki. Nikoli ne reci nikoli pa je še ena modrost, ki so me jo naučili modri. In seveda Blaž, če že, potem računam nate v ekipi. Tudi politika mora biti timska zgodba, pravih, iskrenih in uspešnih ljudi.

Hvala.