Jamranje

Včasih se zdi, da je jamranje nacionalni šport. Dolgo časa nisem razumel zakaj, dokler nisem prebral kolumne Mihe Mazzinija, od kje izhaja ta fenomen. Z njegovo razlago bi se absolutno strinjal, je bila pravo razsvetljenje. Glede na to, da smo bili stoletja hlapci, je bilo jamranje orodje, s katerim je ljudstvo delovalo zaposleno, z namenom, da gospodar ni naložil še več dela. Z jamranjem se lahko delamo, da delamo. Zanimivo je, da sem opazil enak fenomen v manjših državah, ki so si delile podobno usodo gospodarja, kot mi. Jamranja (in opravljanja) na pretek.

Vendar glede na to, da smo svobodni in da ni več gospodarja, ki bi nalagal delo, je mogoče čas, da nehamo jamrati. In začnemo čim prej čim več ustvarjati. Produktivni segment svetovne populacije je izjemno alergičen na jamranje, zato boste velikokrat slišali »don’t bitch, whine and complain«, kot odgovor na kakršno koli jamranje. Če malo pobrskate po Urban Dictionary boste našli še veliko drugih zanimivih negativnih izrazov v povezavi z jamranjem.

Zakaj? Zato ker jamranje poleg tega, da se mogoče lahko delaš, da delaš, nima nobenega produktivnega značaja. Prvo kot prvo, z jamranjem se ne bo nič spremenilo. Ostalo bo vse tako, kot je. Mogoče celo še slabše. Medtem, ko se bomo pritoževali, se bodo stvari še poslabšale. Pošast je namreč potrebno ubiti, ko je še majhna. Med tem, ko jamramo, pošast (problemi) samo rasejo.

Drugo, kot drugo, ko jamraš postaneš prava pijavka. Med tem ko jamraš dobesedno piješ kri (energijo) vsem okoli sebe. Vsi, ki so nekoliko bolj subtilne narave, takoj začutijo, kako mu ob jamranju nekoga začnejo odtekati potoki energije. To pa pomeni, da bolj, kot jamraš, težji so odnosi z ljudmi okoli sebe in manjša je verjetnost, da se bodo dobro počutili v tvoji družbi. Nihče si ne želi biti v bližini jamrajočega kupa nesreče.

Za povrh vsega pa poleg tega, da drugim piješ energijo, energijo izgubljaš tudi sam. Popita energija je zgolj nadomestek za izgubo lastne energije, ki pa še kar odteka in odteka. Besede zasedajo prostor in če prostor polnimo z negativnimi besedami, ki nimajo nobenega smisla, zgolj padamo pod težo teh besed. In tako izgubljamo energijo.

Pa ne izgubljamo samo energije. Tudi sami sebi kopljemo jamo. Če jamramo, seveda jamramo čez druge ljudi, situacije in ustanove. In z jamranjem jih odrivamo in si kujemo nove nasprotnike.  Slej kot prej naše konstantno jamranje doseže njihova ušesa. S tem, ko smo jamrali, pa se njihov odnos do situacije ne bo nič spremenil, mogoče le še poslabšal. Veliko bolje je, če gremo takoj v akcijo, namesto, da jamramo.

Z jamranjem torej ne dosežemo nič. Ravno obratno. Z jamranjem rinemo v težjo in težjo situacijo. Res pa je, da je izjemno težko prenehati jamrati. Ta fenomen imamo v kolektivni zavesti, ki se ga je izjemno težko znebiti. Tudi sam se velikokrat zalotim, ko neproduktivno jamram. Vendar je čas, da se spremeni tok kolektivne zavesti. Iz hlapčevskega jamranja v kreativno mojstrsko ustvarjanje.

Ne bom pretiraval. Sem in tja prav paše malo jamrati. S tem si olajšaš dušo. Za hip zrase tvoja lastna pomembnost. Tako ni nič narobe, če nekajkrat v koledarskem letu malo pojamramo. Ampak bi temu kar odvzeli naziv jamranje in ga poimenovali odkrit prijateljski pogovor ali olajšanje duše. Vsekakor pa se moramo za vsako ceno prenehati obnašati hlapčevsko in jamrati zgolj zato, da pač jamramo in s tem dajemo moč nad našim življenjem vsem okoli nas. Norost pomeni, da ponavljamo nekaj, kar ne deluje. Če ne deluje je v naši moči, da to spremenimo. Z jamranjem pa zgolj bredemo še v večje težave. In običajno to pomeni zgolj še več jamranja.

Zato se naslednjič, ko začnete jamrati, ugriznite v jezik. Tudi jaz se bom.