Izpustite in se prepustite

V življenju se zaradi strahu velikokrat oklepamo različnih stvari, tako materialnih, kot tudi oseb in drugih stalnic življenja, kot so na primer projekti, služba, prepričanja ipd. Vsi indikatorji lahko jasno nakazujejo, da ne gre več naprej, da ni več nobenega smisla, vendar se vseeno močno držimo poznanega; ločitev (od-ločitev) predstavlja močno čustveno breme. Živimo v čustveno – mentalni kletki.

Mogoče pa še bo kaj iz vsega skupaj; mogoče pridejo boljši časi; mogoče moram vložiti še malo energije, pa bo vse drugače. Po drugi strani pa si zraven še govorimo, toliko sem že vložil; zakaj bi nekaj spreminjal, kar je do sedaj delovalo; kako sploh naprej; zakaj mi je tega treba. Vse to so samo izgovori, ki gradijo rešetke kletke, v kateri trpimo, medtem, ko nas zunaj čaka povsem novo življenje.

Ko stvari ne gredo več naprej, je potrebna sprememba. V življenju pa so edina stalnica spremembe. To pomeni, da se bomo neštetokrat znašli v situaciji, ko se zaletimo v zid in pridemo do blokade. Včasih do zastoja, drugič do kolapsa. Življenje takrat od nas zahteva, da gremo naprej, najdemo nove rešitve; mi nevedneži pa se upiramo in se bojimo in gojimo upanje v prepričanju, da vemo več od življenja.

Vendar, če se ne odpovemo staremu, ne moremo narediti prostora za novo. Bolj, kot se oklepamo starega, ki nas ne osrečuje, bolj izpuščamo polno življenje, ki nas čaka tam zunaj. Bolj kot strah, nas bi moralo prežemati navdušenje. Navdušenje nad tem, da nam življenje ponuja nove dogodivščine, nekaj kar je novo, nekaj kar še ne poznamo. Nas pa je strah, bojimo se in skrivamo v svoji luknji. Eden izmed namenov življenja je, da čim več izkusimo, ne da celotno življenje ponavljamo eno in isto.

Tako moramo velikokrat v življenju stvari enostavno spustiti. Razviti moramo občutek, intuicijo, kdaj je smiselno še vlagati energijo, kdaj pa zapravljamo dragoceno življenje. Ko nam intuicija govori o slednjem, je prav, da stvari čim prej spustimo. Mentalno, čustveno, energetsko, časovno, v duhu in še na vseh drugih morebitnih nivojih. Izpustimo in čutimo olajšanje ter osebni ponos, da smo prav ravnali. Pogumno. Iskreno. Do sebe in drugih. Ko izpustimo, odpremo vrata kletke, v kateri smo se nahajali. Ne smemo pa nikoli pozabiti, da je prav zaključiti stvari z integriteto, spoštovanjem in odgovornostjo.

Ko enkrat izpustimo, se moramo še prepustiti življenju. Ko enkrat spustimo staro, se velikokrat začnemo kot nori oklepati poznanega, samo v drugačni obliki. In tako ustvarjamo blokade. Želimo se vračati k staremu, k poznanemu; samo prevleko bi zamenjali. Vendar takrat zgolj počasi nazaj zapiramo vrata kletke. Norost je, če počnemo enake stvari in pričakujemo drugačen rezultat. Nič v življenju ne gre na silo in ko je potrebno izpustiti, je potrebno resnično izpustiti.

Resnično prepustimo pa se lahko samo, če zaupamo vase in zaupamo v življenje. Se ne bojimo, vendar se veselimo dogodivščine, ki nas čaka. Odprti smo za novo, tako v umu, kot tudi duhu. Energijo, ki se je sprostila lahko namenimo povsem novim izkustvom. Izjemen je občutek, ko se je zaprlo okno, a se na vseh drugih koncih odpirajo vrata. Ko enkrat izpustimo in prebolimo, se energetsko ponovno napolnimo. Ko se prepustimo, energijo usmerimo v pravo novo smer. Odprejo se nove priložnosti.

Nujno pa je, da smo na novi poti do sebe tolerantni in razumemo, da ne gre za lažjo pot. Vedno govorimo o pravilni poti, kar pa ne pomeni, da je lahka. Tako nas na novi poti vedno čaka učenje, spoznavanja novega in nove osebne bitke. Pot osebnostnega razvoja se nadaljuje. In samo vprašanje časa je, kdaj bo življenje od nas zahtevalo, da se spet prepustimo in izpustimo. Obrnemo smer.

Bolj, kot zaupamo vase in v življenje, bolj lahko plujemo s tokom in izkušamo vse najslajše sadove življenja, ne da se trpinčimo in živimo vsak dan v strahu. Večkrat, kot izpustimo in se prepustimo, bolj smo srečni v življenju. Analizirajte, česa se trenutno oklepate, pa vam ne prinaša nasmeha na usta. Izpustite in se prepustite. Čaka vas izjemna nova dogodivščina življenja.