Glavni izziv obrnjene Maslowe piramide

V genih zapisna Maslowa hierarhija potreb nam narekuje, da najprej zadovoljimo nižje nivoje potreb ter se šele nato posvetimo višjemu poslanstvu. Tako lahko desetletja in desetletja delamo, da bomo mogoče nekoč prišli do faze samoaktualizacije – realizacije lastnega smisla obstoja, pri čemer sledimo tudi višjim motivom, kot so estetski ali duhovni. Zato je smiselno, da obrnemo Maslowo hierarhijo potreb na glavo ter se posvetimo najprej samoaktualizaciji ter nato iz te stopnje zadovoljujemo nižje nivoje potreb (predvsem po varnosti). Razen seveda fizioloških, ki jih moramo tako ali tako zadovoljiti.

To se seveda sliši izjemno lepo, vendar je tudi izjemno zahtevno. Poleg potrebe po dolgoročnem pogledu in razumevanju notranjih virov pri takem pristopu, imamo še en velik problem. To je materialni svet sam po sebi. Glede na to, da ima tak pristop običajno prve prave resnične pozitivne učinke šele po več letih trdega dela, je potrebno skrbno izdelati vmesno strategijo tranzicije. Potencial posameznika je pri novem pristopu definitivno neprimerljivo večji, vendar je glavna ovira pri pristopu ravno tranzicija. Zato pa se takšnega pristopa tudi loti tako malo ljudi.

Zahtevnost tranzicije je zagotovo močno odvisna od našega finančnega statusa (pa naj bo to osebno ali družinsko ozadje); obveznosti ter odgovornosti, ki jih imamo v določeni situaciji (otroci, hipoteke ipd.) ter števila let, ki smo jih živeli po starem miselnem vzorcu in ob tem nismo vlagali nič v naše notranje vire. Bolj, kot smo se “zaštrikali” v spiritu potrošništva in sodobnega “fast food” življenja (kar ni pretirano težko) ter več kot imamo nepreložljivih odgovornosti, bolj skrben in natančen plan potrebujemo za tranzicijo. Skladno z rekom, da lahka pot s časoma postaja vedno težja.

Več, kot imamo na voljo sredstev – finančnih ter časovnih, lažje lahko izvedemo tranzicijo. Malo pa je posameznikov, ki imajo na voljo veliko enega in drugega, ko se odločijo, da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zapravili zgolj za zadovoljevanje živalskih potreb.

Vendar življenje pač ni pošteno, tega se vsi že dobro zavedamo. Nekateri so postavljeni v situacijo, kjer se veliko lažje posvetijo samoaktualizaciji, drugi morajo premagati marsikatero oviro. Vendar bolj, kot je zahtevna pot, večja je lahko nagrada na koncu, ko naredimo tranzicijo. Prav tako pa znamo veliko bolj ceniti svoje dosežke.

Najslabše, kar lahko naredimo je, da se brezglavo podamo na pot samoaktualizacije. Običajno se to ne konča najbolje in iz cone udobja smo preskočili cono učenja do cone panike, kar se na koncu odraža v “razbitih sanjah”. Zazdi se nam, da pa mogoče tak pristop ni najbolj pameten in da nam je usojeno, da ostanemo na mestu, kjer smo. Cona panike pa je velika bolečina, kar pomeni, da se bomo v naslednjem poskusu še veliko težje podali izven cone udobja.

Strategija tranzicije mora biti zato skrbno pripravljena. Najprej je potrebno temeljito izdelati osebno  SWOT analizo in si iskreno priznati, kakšna je stopnja naše kompetentnosti. Dalj, kot smo odlašali, več bomo morali nadoknaditi pri vlaganju v najbolj donosno investicijo na svetu. Investicijo v sebe. Potem moramo oceniti še naše zaledje, ki nam pomaga pri temu, da lahko izvedemo tranzicijo. Namreč minimalno nekje tri do pet let se nam bodo zagotovo zmanjšali prihodki, veliko več bo odrekanja in trdega dela.

Ko izvedemo to oceno, moramo imeti jasno sliko, kje se nahajamo. Nato pa je najbolj smiseln pristop kristalno jasen. Osem ur za preživetje, štiri ure za uspeh. Potem potrebujemo še oceno, koliko časa bo potreben tak pristop, dokler ne pridemo do točke, ko bomo lahko namenili vseh osem ur ali več aktivnostim, ki so del naše samoaktualizacije. Nato pa ta čas pomnožimo z dva. To je realen čas, da izvedemo tranzicijo. Taka tranzicija je zagotovo zahtevna in namesto popoldanskega poležavanja na kavču ter zgubljanja časa s televizijo, moramo ta čas raj investirati v to, da bomo maksimalno živeli svoje življenje.

Drugi pomemben korak je, da se obkrožimo z ljudmi, ki nas bodo v naši odločitvi podpirali. Če nimamo okolice, ki nas podpira, se kaj hitro zopet podamo nazaj na stara pota. Zato je nujno, da se pogovorimo z najbližjimi in jim predstavimo našo strategijo ter z njimi jasno skomuniciramo, kaj od njih pričakujemo, prav tako pa je pomembno, da si oblikujemo nove socialne kroge, ki nas bodo pri realizaciji strategije podpirali. Namreč prišli bodo težki časi in takrat želimo imeti ob sebi ljudi, ki nas bodo spodbujali.

Torej še enkrat, če se odločite direktno posvetiti samaktualizaciji, se morate zavedati, da vmesna tranzicija ne bo enostavna. Potrebna bo strategija osem ur za preživetje, štiri ure za uspeh. Če nimamo dodobra razvitih veščin za področje samoaktualizacije, kjer bi radi delali, vendar imamo zgolj talent, ta tranzicija lahko traja tudi par let.

Enako je v podjetništvu. Tudi v poslu lahko ne gremo po klasični hierarhiji potreb podjetja, vendar to obrnemo na glavo. Vendar potrebujemo dovolj finančnih sredstev. Podjetja, ki na primer pridobijo investicijo s strani poslovnih angelov ali tveganega kapitala, se velikokrat posvetijo najprej gradnji kompetence, kulture ipd. in šele nato razmišljajo o monetizaciji kompetence. Vendar je takšnih podjetij izjemno majhen promil.

Več podjetij se loti “bootstraping” strategije. Najprej razvijejo kompetenco, ki jo ponudijo na trgu ter s tem ustvarjajo finančne vire. Nato pa financirajo še kakšne druge strateško dolgoročno bolj zanimive projekte. S časoma pridejo do točke, ko se lahko v celoti posvetijo svojim razvojnim projektom. Vmes pa je strategija osem ur za preživetje, štiri ure za dolgoročni uspeh.

Tranzicija zagotovo ni enostavna, prav tako veliko tvegamo, ali nam bo to sploh uspelo, vendar če nam in ne pademo nazaj v stare tirnice, je nagrada izjemna.