Funky časi

To je ena izmed petih objav iz serije Ta nori posel do konca. Čeprav je vsaka objava samostojna enota, priporočam, da začneš z branjem pri uvodnem članku in nato nadaljuješ po objavah po vrsti, saj se vsebina sistematično nadgrajuje.

Sprememba je postala življenjsko dejstvo. Naš svet naseljujejo turisti in begunci. Spremembo bodisi sprejmeš, bodisi poskušaš ubežati pred njo. Seveda je veliko bolje biti turist. Pravi podjetniki so turisti in ne bežijo pred spremembami, temveč jih obračajo v svojo korist. Spremembe poganjajo tehnologija, institucije in vrednote, pri tem, da je danes ključni dejavnik sprememb predvsem tehnologija. Politika vedno premaga poslovanje, toda tehnologija vedno premaga politiko.

Dobrodošli v svetu, ki mu vladajo trgi in ljudje. Zapadli smo v manijo trgov in živimo v družbi, ki jo osmišlja denar, kjer svoboda ni vedno enaka sreči in kjer tehnološke priložnosti ne vodijo vedno v dobiček. Svet, poln priložnosti in možnosti, pa tudi odgovornosti, nezadovoljstva, negotovosti in strahu. Svet, ki ga poganjajo izbira, denar in sposobnosti. Spet vladajo zakoni narave. Iz sveta zanesljivosti smo se preselili v svet individualne odgovornosti. Vendar ravno v težkih časih dobimo pogum, da razmišljamo o neverjetnem. Torej prihodnost ne leži pred odličnimi podjetji, temveč se skriva v glavah in srcih inovativnih ljudi.

Vendar se sprememba ne dogaja brez trenj. Mnogi med tistimi, ki trenutno držijo v rokah vajeti obstoječih sistemov, bodo udarili nazaj. Staro ne odstopi mesto novemu brez odpora. Sprememba ni samodejna, vendar jo sprožajo podjetni posamezniki. Problem je v tem, ker ljudem dejansko niso zoprne spremembe, temveč jim je zoprno, če se morajo spremeniti sami. Vendar se bomo tokrat primorani začeti vsi spreminjati.

Sodobni trendi

Podnebne spremembe in spremembe v podjetniški klimi, sprožajo informacije in tehnologija. Nekaj takih sprememb, ki so današnji in jutrišnji pojavi, obenem pa tudi odločno funky so:

Cunami cenenega: Nastopila je doba cenenega. Zahodne trge preplavlja val nizkih cen v vseh panogah.

Doba žensk: Vse človeške dejavnosti se feminizirajo. Zdaj delamo z možgani in ne več toliko z mišicami, se pravi moški nimajo nobene prednosti več.

Samskost: Skoraj 50 odstotkov gospodinjstev večjih zahodnih mest tvorijo ljudje, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov živijo sami.

Svet mest: Nacionalne države so dokaj praktične za organizacijo olimpijskih iger ali svetovna prvenstva, niso pa več uporabne kot ekonomsko merilo. Na njihovo mesto stopajo mesta, ki postajajo čedalje bolj podobna nacionalnim državam, kakršne so bile pred štiristo ali petsto leti. Nacionalna država je postala premajhna enota, toda v drugih okoliščinah je hkrati prevelika. Videti je, kot da je država ujeta nekje vmes: na eni strani premajhna, da bi lahko reševala velika vprašanja, na drugi pa prevelika, da bi se lotevala majhnih.

Zabava: Dobrodošli v svetu zabave. Zabava je visoko cenjena.

Vsesplošna konkurenca: Konkurenca je bila specifična, zdaj pa je vsesplošna.

Amerika »uber alles«: ZDA ostajajo vodilna gospodarska sila. Zahvaljujoč inovacijam. Skrivnost je v tem, da znajo pritegniti talente. Ker so ZDA zamisel, ne pa država. Tako tudi Evropa potrebuje sanje, idejo, nov manifest; potrebuje besede in dejanja. Trenutno se Evropa obnaša kot velika korporacija. Počne vse in nič odlično. Toda take korporacije nimajo prihodnosti.

Implicitno ali »tiho« znanje je zakon: Kakršno koli artikulirano znanje vam ne zagotavlja konkurenčne prednosti, tiho znanje pa.

Naslednja stopnja delovne specializacije: Podjetja so nekoč ustvarjala in izkoriščala. Ta čas je minil Ustvarjanje in izkoriščanje sta čedalje bolj ločeni področji. Na eni strani so podjetja, ki izkoriščajo, na primer velike multinacionalke. Od kar pomnimo, se poslovno življenje vrti okrog kratkih izbruhov ustvarjalnosti in daljših izkoriščanja, ki včasih trajajo celo desetletja. Izkoriščamo naravne vire, tehnologijo in ljudi. Ne bi nas smelo presenetiti, da podjetja zelo dobro obvladajo izkoriščanje, kajti nekatera imajo na stotine letnih izkušenj. Na drugi strani pa so hiše, ki ustvarjajo. Majhne firme usmerjene v raziskave. Večina med nami ustvarjanja ne obvlada niti približno tako dobro, kot izkoriščanje. Korporacije niso zasnovane za ustvarjanje in večina posameznikov zanj ni usposobljena. Toda kljub temu morajo korporacije ohranjati plodno ravnovesje med izkoriščanjem in ustvarjanjem novega. Vedno večji poudarek je ravno na ustvarjanju.

Anonimni kapitalisti: S svojimi pokojninami in delnicami v zasebnih podjetjih in tako naprej smo sedaj vsi kapitalisti. Kapitalizem postaja vse bolj anonimen in vsesplošen, preko tisoče pravnih oseb.

Vse postaja interaktivno: Vse stvari se prepletajo in povezujejo v osupljive kombinacije. Nova logika je, da vse postaja interaktivno.

Preprosta tišina: Ljudje hrepenijo po samoti, v kateri bi lahko nemoteno ustvarjali. Pomislite na tišino, do katere je tako težko pri vsej tej informacijski in komunikacijski tehnologiji.

Novi nosilci, novi materiali: Danes imajo organizacije vrsto materialov, s katerimi si lahko zagotovijo začasne monopole. Na primer digitaliziranje, najobsežnejši nov material.

Življenje po sistemu sestavi si sam: Stvari so postale zelo osebne. Vsak lahko za vsa področja življenja prosto izbira. Na pohodu je nov virus, ki se mu reče svoboda. Večja svoboda pa pomeni tudi večjo odgovornost. Svoboda je opoj, odgovornost pa maček. Če ne sprejmete svojih odločitev, jih bo za vas kje drugje sprejel kdo drug.

Hrana za dušo: Trg, danes prevladujoča inštitucija, ni nadomestek za odgovornost, temveč zgolj mehanizem za ločevanje učinkovitega od neučinkovitega. Tržni kapitalizem je stroj. Toda stroj nima duše in ni nadomestek za odgovornost. Sami moramo razviti dušno spremljavo tržnega kapitalizma. Tako imenovani digitalni prepad ni posledica tehnologije kot take, temveč posledica naše nesposobnosti, da bi ustvarili svet, v katerem bi več ljudi dobilo priložnost za razvoj svojih talentov.

E-(mocionalno poslovanje): Tržne pasti lahko prelisičimo samo tako, da nagovorimo čustva ljudi, ne pa njihovega razuma. Današnji čas je čustven. Ali ljubimo svoje izdelke, sodelavce in odjemalce? V resnici je za najpomembnejše odnose v našem življenju značilna ljubezen.

Sivine: Vsi smo se postarali. Preglejte demografske slike najrazvitejših držav. Tisti z gubami niso le stari, temveč jim po žepih tudi šelesti.

Počivaj v miru, d.d.: Korporacija, kakor je bila mišljena in organizirana v prejšnjem stoletju je mrtva. Tehnološke inovacije vedno so in vedno bodo narekovale tudi institucionalne spremembe.

Omreženi smo: Širjenje družbenega mreženja in poslovni modeli, ki jih ustvarjajo odjemalci, so neverjetno močan in zanimiv fenomen. Koprodukcija je prava stvar!

Revolucija in Bitka možganov

Če pogledamo v preteklost, so države obogatele s kombinacijo naravnih virov, dela in kapitala. Če pogledamo v prihodnost, te dejavniki niso več odločilni. Poslovni uspeh je plod združevanja možganov.  Smo v obdobju velike revolucije, ki se dogaja v naših glavah. Vse je v nenehnem gibanju, v stanju nenehne krize. Tradicionalne vloge, službe, prakse, vpogledi, strategije, prizadevanja, strahovi in pričakovanja ne štejejo več. V takšnem okolju ne moremo poslovati običajno, temveč neobičajno. Potrebujemo drugačno poslovanje. Potrebujemo inovativno poslovanje. Potrebujemo nepredvidljivo poslovanje. Potrebujemo presenetljivo poslovanje.

V današnji podivjani tržni ekonomiji je čedalje težje biti drugačen. Če ste iskreni do sebe, si morate priznati, da bi porabnik večino tistega, kar ponujate vi, lahko kupil kje drugje, če bi prelistal rumene strani ali pobrskal po internetu. Če se vam porodi edinstvena zamisel, vam jo bodo konkurenti v dveh ali treh tednih ukradli. Tri milijarde ljudi si gradi domove in družbe, ki so čedalje bolj podobne našim, zato so konkurenčni pritiski že tik pod vreliščem. In še huje bo. Rešitev je samo ena. Na videz je preprosta: počnite kaj drugega, kar svet še ni videl. Izmislite si kaj novega, da boste vsaj za hip edinstveni in edinstveno konkurenčni.

Vendar gospodarska stvarnost našega časa pomeni, da vsi tekmujemo z vsemi. Vsi smo del globalne konkurence. Posamezniki so globalni konkurenti. Podjetja so globalni konkurenti. Države so globalni konkurenti. Nikamor ni mogoče pobegniti in nimate se kam skriti.

Novo konkurenčno bojišče nista motor ali klima, temveč oblikovanje, garancija, servisne storitve, imidž in finančna ponudba. Inteligenca in neotipljivi vidiki. In seveda ljudje. Vaša organizacija, izdelki in storitve so lahko edinstveni samo zaradi ljudi in uspeh bo odvisen od tega, kako jih vodite in usmerjate ter kako organizirate svoje poslovanje. Organiziranje je umetnost, s katero dosežemo nenavadne stvari z navadnimi ljudmi.

Od 70 do 80 odstotkov vsega dela je namreč opravljenega z umom. Poslovni uspeh je plod združevanja možganov. Znanje je moč. Znanje je edina stvar, s katero tekmujemo. Najpomembnejše proizvodnje sredstvo je sivo majhno sredstvo, ki tehta približno 1,3 kg in se imenuje možgani. Ne nadzorujejo jih ne delničarji ne investicijski skladi ne kakšna druga institucija. Človeški možgani, dovršeni in v lasti posameznika, so močnejši od tradicionalnih proizvodnih sredstev, surovin, fizičnega dela in kapitala. Če je znanje moč, je moč danes potencialno povsod. Torej moč prehaja iz rok tistih, ki upoštevajo pravila, v roke tistih, ki pravila postavljajo in kršijo. Nimamo niti ustreznega jezika, s katerim bi opisali znanje. Možgani so močnejši od držav. V novi dobi je neotipljivo dobro. Če se lahko česa dotaknete, verjetno ni kaj dosti vredno. Inteligenca in neotipljiva sredstva hodita z roko v roki. In v svetu možganov je najbolj pomembno zaznavanje.

Vsa sodobna podjetja tekmujejo na podlagi znanja, toda znanje je pokvarljivo blago. Z njim moramo ravnati podobno kot z mlekom: določiti mu moramo rok trajanja. Če znanje svoje firme ne porabimo, se sesiri in izgubi svojo vrednost. Nenehne inovacije, revolucionarne in evolucijske, so torej nuja. Lahko smo hitri ali pozabljeni.

Težava z intelektualnim kapitalom ali možgansko močjo ali kakorkoli že to imenujete je v tem, da je neoprijemljiv in izmuzljiv. Znanje je v današnjem času kot smrtonosni virus. Ko se enkrat začne širiti, ga ni mol ustaviti. Uspešne poslovne prakse potujejo po svetu hitreje kot kdajkoli prej. Poslovne šole in univerze neusmiljeno razširjajo znanje. Tehnoekonomnska pariteta pomeni, da zmaga najboljši, pri tem pa sploh ni več pomembno, od kod prihaja. Temeljni pogoji poslovanja so si vsak dan bolj podobni.

Zato je nastopila doba časa in nadarjenosti. Prodajamo nadarjenost in čas, izkoriščamo čas in nadarjenost, organiziramo čas in nadarjenost, najemamo čas in nadarjenost, pakiramo čas in nadarjenost. Danes najredkejši vir ni investicija, temveč domišljija. Kapitala je na pretek, čeprav večina ljudi morda tega ne vidi.

Vendar v globalni vasi ne moremo uspeti sami. Sestre in bratje preprosto ne morejo drug brez drugega. Potrebujemo partnerje svetovnega merila. Potrebujemo najboljše – najboljše arhitekte, najboljše dobavitelje, najboljše svetovalce – ne pa najbližje. Pozabite na hierarhije in razvijte konkurenčno mrežo modrosti.

Kako pritegnete, obdržite in spodbujate svoje ljudi ter ravnate s svojimi odjemalci in dobavitelji, je pomembnejše od tehnologije. Po tem, kako vodite in upravljate, se razlikujete od drugih. Z inovativnim vodenjem in upravljanjem lahko vzdržujete enkratnost. Dobiček temelji na enkratnosti, ne pa na izrabi tehnologije. Čim bolj enkratni smo, tem bolje nam bo šlo od rok. V nasprotju z materialnimi sredstvi znanje z rabo narašča, poleg tega pa je prenosno. Ko odidete ga odnesete s seboj. Takoj stopite v akcijo!

Karl Marx je imel prav. Lahko rečemo, da imamo končno v lasti temeljna sredstva družbe – svoje ume. Vse je odvisno od nas. Moč je v naših rokah in jo lahko po mili volji uporabimo in zlorabimo. Talent je sestavljen iz intelektualnega kapitala in družbenega kapitala in psihološkega kapitala. Da bi finančni kapital zaplesal, morate imeti strokovno znanje, poznati prave ljudi in verjeti, da vam lahko uspe. Torej se izplača krepiti znanje, razvijati skupnost in biti pogumen.

Velja omeniti še to, da evolucija ni ne dobra ne slaba. Preprosto je. Z elektriko lahko kuhate ali ubijate. Prihodnosti ni. Ni ne dobra ne slaba. Postane takšna, kakršno ustvarimo. Prihodnost je potrebno ustvariti. Lahko opazujete dogajanje ali ga sprožate. Ne more nas usmerjati ena sama teorija. Povsod vlada pestrost. Prihodnost usmerjajo vprašanja, ne odgovori. Kar je, je.

Družba in kapitalizem

Družbeni sistem je možno usklajevati na tri načine. Z mečem, denarnico ali besedo. Ljudi lahko prisilite ali jim grozite, jim plačate ali jih poskušate prepričati. Kralji in diktatorji so vladali in še vedno vladajo z nadzorom nad vojsko. Demokratično izvoljeni voditelji uporabljajo zakone in policijo za vsiljevanje želenega vedenja. Na trgih gre samo za denar; usklajevanje poteka z gotovino. In končno, vrednote v religiji in drugih ideologijah so povezane s tolmačenjem besedila ali izgovorjenih besed, ki se uporabijo tako, da ljudi premaknejo v želeno smer.

Družba mora doseči ravnovesje med mestnim trgom, svetiščem in stolpom – med gospodarskim, ideološkim in upravnim sistemom. Preprosto. Mestni trg zagotavlja učinkovitost. Svetišče zagotavlja sočutje in etično vedenje. Sodobni stolp, odvisno od tega, kdo je njegov najemnik, zagotavlja nujne pogoje za enakopravnost in podjetništvo, kar oblikuje pravni okvir in davčni sistem.

Na primer Združene države Amerike imajo enkratno kombinacijo, s poudarkom na inovacijah in podjetništvu vred, prilagodljive trge dela in kapitala, šibke sindikate in centralno vlado, nizke davke z omejenim povečevanjem, močan poudarek na kulturi individualizma, ki sprejema veliko negotovosti, in jasno, privlačno ter dobro znano zgodbo – ameriške sanje.

Če je zadnjih 100 let človeške zgodovine prineslo kakšno modro spoznanje, potem je to spoznanje, da država potrebuje trg. Poglejte kaj se je zgodilo s Sovjetsko zvezo. Toda tudi trgi potrebujejo državo, čeprav ne nujno nacionalne. Trgovina je nekoliko podobna vodi, ker bo tekla tja, kamor bo lahko, včasih pa tudi tja, kamor ne bi smela.

Če je socializem propadel, se je to zgodilo iz političnih in ne gospodarskih razlogov. In če bo kapitalizem uspel, bo to zato, ker bo našel politično voljo in sredstva, da bo ukrotil svoje gospodarske sile. Da bi kapitalizem ustvari dolgotrajno vrednost, potrebujemo vrednote. Sodobni monarhi, trgi in morala morajo živeti v simbiozi. Včerajšnjo ureditev je treba nadomestiti s čim drugim, in ne zgolj s surovimi interesi.

V resnici kapitalizem potrebuje značaj, ne samo z etičnega vidika, temveč tudi z vidika učinkovitosti. Če kapitalizem nima značaja, ljudje izgubljajo vero vanj.

Namreč ljudstvo, ki svoje privilegije ceni bolj kot svoja načela, kmalu izgubi oboje.

Tudi neoliberalisti pogosto pozabljajo, da teorija Adama Smitha o nevidni roki, ki vlada liberalizirani ekonomiji temelji na zamislih, ki so predstavljene v njegovi manj znani prvi knjigi Teorija moralnega čuta. Smith je trdil, da morajo tisti na čelu, če nočejo, da se sistem prostega trga zruši in končno pripelje do anarhije, upoštevati tudi javni interes, ne pa zgolj zasebnih koristi. Komunizem se je porušil zaradi premalo zasebnih interesov, bo kapitalizem spodkopalo preveč zasebnih interesov?

Se pravi tako kot komunizem ima tudi kapitalizem svojo ceno. Brez empatije, ki bi dopolnjevala učinkovitost, se nevidna roka zelo hitro spremeni v zelo očitno pest, ki pritisne na tiste brez sposobnosti ali kapitala. Globalni tržni kapitalizem ni politična ideologija, ni nekaj samo po sebi pravilnega ali napačnega, dobrega ali slabega. Tržni kapitalizem ne vodi nujno v izkoriščanje okolja ali otroškega dela, na primer. Tržni mehanizem je zgolj eden od načinov za določanje cene kakšne stvari. Tudi v planskih gospodarstvih so bili in so še otroci izkoriščeni, okolje pa onesnaženo. Razlika jele v tem, da ceno določa centralni komite, ne pa ponudba in povpraševanje. Tam je idiotizem koncetriran, v kapitalizmu pa razdeljen.

Tržni kapitalizem je stroj, ki resda ni popoln, je pa najmanj nepopoln, kar smo jih izumili do sedaj. Toda stroj nima duše. Trgi razumejo učinkovitost, nič več in nič manj, značaj kapitalizma pa moramo razvijati sproti, sicer se nam utegne zgoditi, da se bomo nekega jutra zbudili ob zveri, čeprav smo zvečer v posteljo legli z lepotico.

Morda še nikoli nismo imeli boljše priložnosti za bogatejše življenje, ustvarjanje navdihujočih organizacij in družb, v katerih vi ljudje resnično lahko uresničili svoje sanje. Toda da bi se znebili človeške sence, ki ji pravimo revščina, pa naj bo ta materialna ali delovna, si moramo odgovoriti na davno vprašanje, kaj je v resnici dobro življenje.

V vsakem sistemu je star in večen problem družbe je, kako ohranjati množični nadzor nad elito. To so danes tisti sposobneži, ki imajo veliko moči, da dajo kapitalizmu tudi dušo. Če tisti, ki imajo v rokah denarnico ali pero (tipkovnico) niso pripravljeni vključiti tudi drugih, obstaja tveganja, da se bo množica končno zatekla v nasilje, da bi popravila položaj. Resnično težko pa se je pogajati, če vam nekdo meri puško v obraz, ne glede na to, koliko denarja imate in kako visok je vaš inteligenčni kvocient. Da bi kapitalizem ljudi odrešil, mora vključevati ljudi in jim namenjati pozornost na vseh ravneh. Globalna ekonomija mora delovati lokalno. V dobi naraščajočega individualizma je treba razviti družbo s krožnimi značilnostmi, ki temelji na dejanskih in izvirnih skupnih veščinah.

Bolj ali manj vsi se strinjamo, da si človeštvo prizadeva ustvariti tak sistem, ki bi bil hkrati zelo produktiven in človeški, se pravi, globalno vladno strukturo, ki bi vsebovala tako učinkovitost kot sočutje. Človeštvo je hočeš nočeš pred izbiro med kapitalizmom z razlogom in kapitalizmom s prekletstvom. Morda v resnici potrebujemo trge z moralo in pomenom – elito z etiko.

Iz sedanjega stabja imamo tri možnosti. Zadušitev z regulacijo. Če začnemo znova regulirati trge, bo prvi rezultat ta, da bodo postali manj učinkoviti. In če trgi postanejo manj učinkoviti, se pogača, ki je na voljo za delitev zmanjša. Vladarji egokonomije bodo od manjše pogače zahtevali prav tolikšen delež kot pred regulacijo.  V bistvu bi se znašli v položaju, ko bi revni postali še revnejši. Drugi pristop je tolažba z vero. Vse vrste verskega ali kakšnega koli drugega fanatizma so od nekdaj bile in vedno bodo opij za ljudstvo, ki jih odvrača od pomembnih stvari in potrebnih ukrepov. Tretja in najboljša čeprav zelo zahtevna različica je razsvetlitev s sodelovanjem. Vsi razmišljamo o spreminjanju sveta, nihče pa ne razmišlja o spreminjanju sebe. Značaj ni logična posledica sposobnosti ali kapitalizma. Odgovornost moramo sprejemati kot odjemalci, kot sposobni posamezniki in kot kapitalisti, ko vlagamo svoje prihranke, če jih imamo. Tudi podjetja so odgovorna za to, kar se dogaja. Za veliko potencialnih zaposlenih in odjemalcev je tisto, za kar si podjetje prizadeva, prav tako pomembno kot tisto, kar prodaja. Prevzemanje odgovornosti za ustroj sveta se začne s prevzemanjem osebne odgovornosti. Dobra novica je, da vsi postajamo vladarji sveta. V takšnem svetu morate biti stoodstotno zvesti samemu sebi.

Namreč šibkih posameznikov ni, obstajajo le šibke družbe in organizacije, ki ljudem odrekajo pravico do razvijanja talentov, s katerimi se rodimo. Morda je največ, na kar lahko upamo, neka mera stabilnosti, varnosti in gotovosti v sebi – znotraj naših organizacij. Če hočemo, da bo naše življenje izpolnjeno s pomenom, moramo vsak trenutek osmisliti vsak svoj trenutek. Če hočemo uspeti moramo nehati opazovati druge, kajti tekmujemo s samim seboj. Posnemanje nas ne bo pripeljalo nikamor. Ozrite se navznoter.

Lahko vzamete vajeti v svoje roke. Uspešne regije, korporacije, moški in ženske vedo, da je veliko bolje biti prvovrstna inačica samega sebe kot drugorazredna različica koga drugega. Osvobodite svoj um in vse drugo bo sledilo.

Viri:

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel, GV Založba, 2001

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Karaoke kapitalizem, GV Založba, 2004

Kjell A Nordstorm, Jonas Riddderstrale: Ta nori posel do konca, GV Založba, 2008