Duhovna naivnost

Včasih si resnično želim, da bi bila poslanstvo in smisel vsakega posameznega avatarja bolj jasna. Mogoče že ob rojstvu. Ni dvoma, zakaj smo tukaj. Zemlja je neke vrste poligon, igrišče, ki nam omogoča pridobivanje določenih izkušenj, skozi katere se dviga raven zavesti. Naši duši je dan edinstven avatar, z edinstvenim pogledom in načinom doživljanja sveta, ki mora skozi izkustvo tako prijetnih, kot tudi manj prijetnih stvari sprejemati odločitve. Te odločitve pa se odražajo v napredovanju stanja zavesti. Napačne odločitve vodijo v ponavljanje izkustva, pravilne odločitve na bolj zahtevni nivo izkustva.

Vsak avatar, torej vsak od nas, ima točno določeno paleto izkustev, ki jih bo moral v tem življenju izkusiti. Na samem koncu bo pod črto jasno, ali je avatar uspešno preko svojih odločitev razvil višjo stopnjo zavesti ter s tem dušo popeljal korak bližje čisti ljubezni. V primeru, da mu zaradi izbire bližnjic to ni uspelo, je tu ponovitev v okoliščinah, ki še bolj zahtevajo rast na določenem področju.

Tako ne napreduje zgolj posameznik, vendar tako počasi napreduje celotno človeštvo.

Na tej točki pa pridemo do problema. Prvi problem je ta, da je potrebno izjemno veliko časa, da ugotovimo, na katerih področjih nam je dana rast v določenem trenutku ter katera so tista spoznanja, ki jih moramo osvojiti. Zaradi vseh zunanjih motenj nismo več toliko v stiku sami s seboj in tako pogosto potrebujemo veliko dalj časa, da spoznamo resnično bistvo trenutnega obstoja. Velikokrat se izkaže, da se moramo skozi izkustvo učiti povsem nekaj drugega, kot se nam je zdelo od začetka. Tukaj ni drugega recepta, kot da smo čim bolj v stiku s svojim resničnim bistvom.

Drugi problem je duhovna naivnost. Duhovna naivnost pomeni iskanje bližnjic v duhovnem razvoju. Vendar tudi te bližnjice na žalost ne obstajajo. »Koda za goljufanje«, tako kot pri igricah ne obstaja. Nivojev izkustva v življenju ne moramo preskakovati. Ne znotraj posameznega življenja, ne znotraj posameznega trenutka, ne v sklopu potovanja duše. O čem govorim?

Zadnja stopnja zavesti je razsvetljenje. V zadnjih nekaj tisoč let ga je doživela le peščica ljudi, kot na primer Jezus Kristus, Siddharta Gothama ipd. Osnovni principi poti do te ravni zavesti so dokaj jasne. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje ter drugi podobni nauki. Vsaka duhovna knjiga vključuje večino teh principov. Vendar kljub vsemu, zakaj tako malo ljudi doživi razsvetljenje?

Zato, ker ni bližnjic, tudi v duhovnem svetu ne. Obstaja vsaj 17 nivojev zemeljske zavesti. Na zemlji smo zato, da skozi materialno izkušnjo duhovno rastemo. In šele na 17 nivoju lahko izpustimo materialno. Takrat vstopimo v nivo zavesti drugih oktav, ki nimajo nič več z materialnim zemeljskim svetom. Seveda lahko v določenem življenju napredujemo več stopenj v ravni naše zavesti, vendar mogoče zgolj z enega vidika, na enem področju.

V sklopu potovanja duše ne gre zgolj zato, da doživimo 17 različnih stopenj zavesti, predvsem nižje stopnje moramo doživeti iz več vidikov, kot so na primer finančni, partnerski, ipd. Preskoki niso možni. Cilj ni dosežen brez prehojene celotne poti. Mogoče celo večkrat.

Poglejmo si sedaj praktični primer duhovne naivnosti. Če karikiram, v vsaki duhovni knjigi lahko najdemo načela v smislu, pusti materialni svet, posveti se svoji notranjosti, širi ljubezen, sprejemaj ipd. Lahko si predstavljamo meniha, ki meditira v templju sredi gore z nasmehom na obrazu. In to je pot do razsvetljenja. Vendar je to v resnici lahko duhovna bližnjica. Ko je naša zavest na stopnji, da počnemo te zadnje zemeljske korake, smo običajno postavljeni v okoliščine, kjer je tak kontekst življenja samoumeven.

Vse prej pa je takšen vidik duhovnosti v bistvu iskanje izhoda, bežanje pred tem, kar se moramo resnično naučiti v tem življenju. V tem primeru je lahko duhovnost zlorabljena. Če se ne sprijaznimo z dejstvom, kjer se trenutno nahajamo, ne bomo v življenju napredovali.

Čeprav se tega ne da enostavno razložiti z razumom, oziroma vprašanje, če je sploh možno, nas v resnici dvigovanje ravni zavesti čaka skozi bistveno bolj zahtevne izkušnje materialnega sveta. Korak za korakom. Temu se ne moremo izogniti, čeprav je včasih kruto. Najprej so tu izkušnje na najbolj živalskem nivoju, ki je baza materialnega sveta, nato pa pridemo do človeških mehanizmov, ki so se razvili z umom, ta pa zajemajo izkustva in učenja na različnih področij življenja. Šele nato sledi vstop v duhovno sfero, kjer pa je zopet veliko področij, ki jih moramo spoznati, preden stopimo pred vrata razsvetljenja.

Pogosto ljudje zbežijo v duhovnost, medtem ko bi se v resnici morali naučiti upravljati avatarja, služiti denar, postaviti se zase, živeti v partnerstvu, učiti druge življenja, se naučiti poslovanja, discipline, vsakdanjega dela ipd.

Če smo v povezavi sami s seboj, v stiku s svojim bistvom obstaja kompas, česa se moramo resnično naučiti v življenju. To so na eni strani stvari, v katerih neizmerno uživamo ter na drugi strani stvari, ki se jih zelo bojimo, stvari, katerih nas je strah ali jih zavračamo in ne priznavamo kot del obstoja materialnega ali duhovnega sveta.

Seveda obstaja tudi druga skrajnost, ki se ji reče materialna naivnost. Pri materialni naivnosti ne bežimo v bližnjice duhovnih zakonov, vendar materialnih dobrin. Zanikamo dane lekcije z begom v materialne užitke, ekstazo nakupovanja in zabave.

Jasno je, da potrebujemo oboje. Na svetu smo zato, da živimo po duhovnih načelih ter da uživamo materialni svet. Ne eno in ne drugo pa ne smo postati bližnjica oziroma izhod za lekcije, ki se jih moramo v tem življenju naučiti.