Drugačnost

Največji čar življenja, ki ga tako pogosto ne znamo ceniti, je drugačnost. Niti dve bilki nista enaki, niti dve celici, niti dva planeta, niti dve živi bitji. Ravnilo v naravi ne obstaja. Narava v svoji igri ustvarja vedno nove in nove stvaritve, edinstvene slike, ki se nikoli več ne ponovijo; od grozot, ki prevzamejo najbolj nagnusne oblike, do lepot, ki človeku jemljejo dih in dajejo inspiracijo za izlitje umetniškega talenta. Narava ne ločuje, narava ne sortira, narava zgolj ustvarja.

Človek je tisti, ki z razumom skuša vse spraviti v predalčke, kalupe, uravnilovke in meje. Drugačno je namreč nepoznano in kot nepoznano tuje, nevarno. Če nekaj ne sodi znotraj kalupa povzroča strah, odklon od poznanega; gibanje drugačnosti v prostoru je nepredvidljivo in nepoznano. Zato je v človeški naravi, da skuša nepoznano zravnati, najti najbližjo kopijo vzorca delovanja drugačnosti, če pa te ni, uničiti, odrezati, zravnati. Človek ločuje, zravna in si podreja; takrat, ko ne ustvarja, takrat, ko ne ljubi; takrat, ko išče varnost.

Drugačnost pa ni odlična samo za nasilno ravnanje zaradi negotovosti; je odlično orodje, da zlijemo jezo, krivdo, vihar negativnih čustev, prepih v žilah; na ta »tujek«, pa četudi se giblje nekje daleč stran; kdo pa ve, mogoče je ravno ta drugačnost, ta »tujek« kriv, da nekdo ne sprejema samega sebe, ali še korak dlje, mogoče je ta drugačnost kriva za vse nelagodne situacije ostalih, tistih nedrugačnih, domačih, ki živijo v uravnilovki in podrejajo svoje bistvo dogovorjenim pravilom. Zato je potrebno na drugačnost zliti neustavljivi bes, s katerim mogoče drugačnost celo zravnamo. Mogoče se za tem, ko zravnamo vso drugačnost, skriva notranji mir, varnost in sreča. Fikcija.

Človeška roka ni tista, ki bi imela moč nad naravo; ali njenim ustvarjanjem edinstvenosti. Ni je sile, ni ga besa in ni ga strahu, ki bi lahko ustavil igro narave, igro kreacije novega in novega. Moč slehernega posameznika je le v tem, da spozna čar drugačnosti, vse prednosti, ki jih prinaša široka paleta izbire in končnem ključnem spoznanju, da mora vsak priti k svojemu bistvu; ne glede na to, kako drugačno je to bistvo.

Namreč to bistvo vsakega posameznika je sveto. To bistvo je Bog za vse nas. To bistvo je pot do osebne osvoboditve notranjega Boga, ki mu je dano, da s tem bistvom v vsej drugačnosti prehodi tokratno življenje. Pa naj bo še tako daleč od socialnih meril ali katerih koli drugih ravnil. Če kdo zaničuje katero koli bistvo, ki se sprehaja po svetu, zaničuje sebe. Ko na katerega koli Boga stresamo svojo jezo in teptamo njegovo edinstveno bistvo z uravnilovko, sami sebe teptamo.

Jeza izvira iz nas samih, ne iz drugačnosti. Strah izvira iz nas samih, ne iz drugačnosti. Varnost izvira iz nas samih, ne iz uravnilovke. Ljubezen izvira iz nas samih, ne iz enakosti okolja. Naša sreča izhaja iz našega bistva, ki je vedno dobro in lepo, če ga ne teptamo. Pot do bistva pa ni lahka, ne tistemu, katerega bistvo je blizu uravnilovke, ne tistemu, ki ga zaradi uravnilovke toliko težje izrazi.

Nevarnost drugačnosti se je končala, ko smo stopili iz pragozda. Čas je, da začnemo ceniti drugačnost. Kako dolgočasen bi bil svet, če bi bili vsi enako postriženi, imeli enaka telesa, enako razmišljali, delali enake stvari, nosili enake obleke in imeli enaka prepričanja. O, kako življenje ne bi imelo smisla, če bi bilo to ena sama velika uravnilovka. Takrat bi narava nehala ustvarjati in se raje omamljala z vincem.

Pot do strpnosti in tolerance ni lahka. Mogoče moramo porušiti svoja temeljna prepričanja, ki so bila del tradicije. Mogoče moramo sprejeti, da drugačnost ni kriva za našo jezo in nezadovoljstvo. Mogoče moramo spoznati, da varnost ne izhaja iz tega, da skušamo drugačnost spraviti v uravnilovko, vendar izhaja iz tega, da drugačnost spoznamo in sprejmemo; ker potem ni več drugačnost.

Naše bistvo pa je svetlejše, lepše, bogatejše, bližje Bogu.

Ne smemo pa pozabiti, tudi ljudje, ki uporabljajo svojo uravnilovko kot orožje za varnost, so drugačni. Jeza v drugo smer “od drugačnih proti ravnilu”, ima enak negativni učinek. Edini možni način, ki obstaja za dvig zavesti človeštva je, da živimo kot zgled drugim. Pokažemo, kako smo zrasli, kako smo se razvili, kako smo odkrili pot do svojega bistva; pot do ljubezni, ki v vsej svoji svetlobi napolni strah in nevtralizira jezo. Veliko bolje je prižgati v življenju majhno luč, kot pa preklinjati temo.

Sprehodite se po mestu ali vaši vasi in poglejte, koliko drugačnih ljudi vidite; drugačnih po rasi, verstvu, spolni usmerjenosti, prepričanju, ambicijah,… potem pa obiščite kakšno drugo svetovno prestolnico. Ne boste verjeli svojim očem. Neverjetno, kako močno še vedno zanikamo ustvarjalno igro narave; koliko dela na naši nacionalni zavesti naš še čaka. Pri tem pa nikoli ne pozabite na dejstvo, da je dihal človek, ki je postavil Slovenijo kot zgled čistosti; ta je ubil več kot 50 ljudi v enem samem morilskem pohodu; pa je res drugačnost tista, ki je kriva za vso to jezo, da je nestrpnež sebi vzel vso ljubezen, vso božanskost ter neskončno lepih juter. In ne le sebi, še mnogim drugim, ki so le iskali pot do svojega bistva.

Slepec slepca v jamo vodi. Zato odprite oči. Učite se sami pri sebi.

“Bolj, kot sprejemam samega sebe, bolj se zavedam, da sem drugačen od vseh ostalih; popolnoma edinstven. To je Bog, do katerega sem dolžan najti pot. In bolj, kot sprejemam samega sebe ter vse situacije, ki se mi dogajajo v življenju, bolj razumem, da ni drugih, drugačnih, vendar smo vsi eno; vsi smo povezani na energetskem nivoju; kako naj potem komur koli zanikam edinstveno božje bistvo, če ga s tem tudi sam sebi zanikam.”

Cenite, spoštujte in učite se od drugačnosti; saj ste tudi sami drugačni. Ne zatirajte se, ne zmenite se za bes uravnilovk, najdite tisto Božje, polno ljubezni, ki je skrito v vas. Enako pustite vsem ostalim in živite kot zgled. Bliže, kot ste uravnilovki, bolj se zgubljate, dlje ste od božjega. Če nihče drug, vas jaz obožujem iz dna srca v vsej vaši edinstvenosti. Bodite kar ste in zasijte; to je vaša dolžnost!