Dobro se z dobrim vrača. Ampak ne vedno.

Trdno verjamem v filozofijo, da se dobro z dobrim vrača. Če na primer nekoga iznenada suneš na nos, kakšen odziv lahko pričakuješ. In obratno. Če nekoga na primer iskreno pohvališ, je veliko bolj verjetno, da boš prejel pozitiven odziv.  Zakon življenja pravi da, kar seješ, to žanješ. Pomembna vrednota in vrlina v življenju je, da si dober človek, da imaš zlato srce.

Pri tem ni potrebe, da bi si zatiskali oči, kakšen je motiv za to, da živiš življenje, kot dober človek. Motiv je povsem sebične narave. Ker si dober človek, pričakuješ, da se ti bodo dogajale lepše stvari, lahko je to del tvojega bistva in se počutiš bolje v svoji koži, lahko z dobrimi dejanji izpopolnjuješ sebe in svojo srečo, lahko se z dobrimi dejanji držiš svojih dejanj in stališč. Skratka, to, da si dober človek, ti tako ali drugače prinaša neke koristi.

In prav je, da se po opravljenem dobrem dejanju počutimo dobro in smo ponosni nase. To je edini pravi pristop, saj je dobrota tako zmaga za vse udeležene. Nima smisla, da smo dobri, zato ker je dober sosed, ali ker nam je nekdo drug rekel, naj bomo dobri ali ker smo to kje prebrali. Prav je, da smo dobri, ker je naše življenje tako lahko bistveno lepše in bolj polno. Torej povsem iz sebičnih razlogov.

Hitro pa lahko sebično ravnanje z dobroto prerase vsa zdrava pričakovanja. Pogosto imajo dobri ljudje napačno prepričanje, da ker so dobri, se jim morajo dogajati v življenju zgolj dobre stvari – na vseh nivojih življenja; bi morali biti zdravi, se jim ne bi smele dogajati nesreče, bi morali najti ljubezen ipd. Potem so pogosto razočarani, v smislu reka »dobrota je sirota«.

Zato razčlenimo malo, do kje pričakovati koristi dobrote. Brez kakršnega koli dvoma vsako dobro dejanje (z dobrimi nameni) prišteva karma točkam. Biti dober človek v svojem bistvu pomeni, da živimo duhovno zrelo življenje. Pomeni, da prispevamo k lepšemu svetu. Pomeni, da bomo ob zadnjem izdihljaju bolj ponosni nase in svoje odločitve. Vse pridobljene karma točke pa bodo vplivale na reinkarnacijo, če verjamemo v prihodnja življenja.

Zagotovo to, da živimo kot dober človek lahko prispeva k temu, da imamo več prijateljev, boljše socialne vezi, živimo lažje in manj stresno življenje, prav tako smo lahko večkrat dobre volje. Če smo resnično dobri iz svojega bistva in srca. Namreč težko si obenem dober in zloben. Težko si dober in brez poguma. Težko si iz srca dober s slabimi nameni. Smrt obstaja le tam, kjer je odsotno življenje. Nenazadnje pa bo zagotovo pod črto več ljudi do nas dobrih, kar se odraža že v omenjenem reku, kar seješ to žanješ, ali v fizikalnem zakonu, da vsaka akcija sproži reakcijo – s plusi ali minusi.

To, da smo dober človek, pa nikakor ne pomeni, da bodo vsi do nas dobri. Še manj, da se nam bodo dogajale le dobre reči, pa da bomo zdravi, bogati, lepi, pametni, povsod zmagali ipd. To so povsem druge kategorije. To, da smo zdravi niti ni toliko povezano s tem, koliko smo dobri, temveč bolj s tem, kako se prehranjujemo in koliko gibljemo. To da zaslužimo veliko denarja niti ni povezano toliko s tem, koliko smo dobri, kot človek, temveč s tem, kako razumemo delovanje trgov, koliko dodane vrednosti ustvarjamo ipd. Če ne znamo delati z denarjem, si z dobroto lahko delamo le še večje finančne probleme; ni pa nujno.

Dobroto, ki največ prispeva na duhovnem nivoju, ne smemo uporabljati kot sebično strategijo, z namenom, da se nam bo dobro dogajalo na materialnem nivoju. Dobrote nikoli ne smemo izrabljati kot izgovor, da ne poskrbimo sami zase in za materialno življenje. Dobrota ne mora biti izgovor za bivanje v coni udobja in našo lenobo, v smislu, bom naredil nekaj dobrega, potem pa naj dobrota reši vse moje probleme. Možna je samo ena pot. Ob tem, da smo dober človek, moramo skrbeti za svoje zdravje, finančno stanje ipd. In bolj, kot poskrbimo zase, več lahko damo, več lahko darujemo, bolj lahko pomagamo svetu. Težko si dober človek, če se moraš boriti z množico ljudi za topel obrok hrane.

Če smo zgolj dobri in ne poskrbimo zase, se lahko od dobrote tudi izčrpamo in uničimo svoje življenje. Dobrota ni sirota, sirota postanemo, če ne poskrbimo zase, ob tem, da imamo vedno zlato srce in ne sprejemamo odločitev, ki bi škodile drugim, rušile našo integriteto ali ne bi bile skladne z našimi vrednotami. Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo na padajočem letalu najprej sebi natakniti masko.

Najprej poskrbimo zase, ob tem, da ne škodimo drugim. Damo, kolikor si lahko v danem trenutku privoščimo. Ampak vseeno damo, čeprav je minimalno. Pri tem dobrote ne izrabljamo kot »vplačila«, da se nam uredi življenje na določenem področju; ker se nam ne bodo. Več kot imamo, bolj si lahko privoščimo pomagati drugim in večjo moč imamo, da smo drugim zgled, kako živeti življenje.

Če smo samo dobri, zanikamo materialno življenje. Kot da ne bi uporabljali ene roke. Če nismo dobri po srcu, zanikamo duhovno življenje. Kot da ne bi uporabljali druge roke. Ne eno, ne drugo ne vodi k pravi perspektivi. Dosledno upoštevanje obeh nivojev življenja pa vodi tja, kamor si vsi želimo priti.