Denar in ljubimci

Pogosto lahko slišimo, da je denar vir vsega zla. To nikakor ne drži. Denar je zgolj ideja in popolnoma nič več. Sicer ideja, ki je postala izjemno kompleksna in pomembno področje življenja vsakega izmed nas, vendar je še vedno zgolj ideja. Namesto, da menjamo stvari za stvari, imamo pač papir, ki predstavlja določeno vrednost. Pri vsem tem tehnologija vodi k temu, da v prihodnosti papirja verjetno sploh ne bo več. Denar bo zgolj neka številka, ki jo bomo videli, ko se bomo prijavili v spletno banko z mobilnim telefonom.

Denar tako ne mora biti vir vsega zla. Neke številke, ki jih preberemo na monitorju računalnika, telefona ali bankomata niso prav nič zlobne. So zgolj številke in čisto nič drugega. Tako, kot je ogenj samo ogenj. Res pa je, da si lahko z njim ali skuhamo večerjo ali se močno opečemo. Vir zla so tako v resnici vzorci, ki se sprožijo ali ob pomanjkanju denarja ali pretiranem pohlepu. Posledično lahko rečemo, da vir zla ni denar, vendar človek sam, s svojim vedenjem, ob pomanjkanju denarja ali pretiranem pohlepu. Hudo je, če v denarju vidimo nadomestek za notranje nezadovoljstvo.

Žal je pač tako (ampak vseeno verjetno tudi z nekim namenom), da skozi celotno zgodovino človeštva na veliki večini geografskih območji lahko opazimo pojav revnih in bogatih ljudi. Denar ima to lastnost, da se koncentrira in tako vedno prihaja do revnih in bogatih ljudi. Matematične simulacije naj bi celo pokazale, da četudi bi denar enakomerno porazdelili, se bi ta zopet začel koncentrirati v določenih krogih. Bogati in revni so dejstvo, kot so dejstvo visoki in majhni, suhi in debeli ljudje ipd.

Če se ozremo v zgodovino, ne glede na sistem, pa naj bo to socializem, kapitalizem, fevdalizem, sužnje-lastništvo, kreativni kapitalizem ipd., so vedno bili revni in bogati. Še v socializmu, kot največji materialni uravnilovki v zgodovini človeštva, je bilo nekaj odstotkov ljudi bogatih in to na zelo neokusen način. Politična moč je bila takrat sinonim za bogastvo, glede na to, da je bila država lastnica praktično vsega. Če želimo ali ne, številke se bodo vedno koncentrirale pri določenih ljudeh. Pa nič zato, super, da obstajajo bogati ljudje na svetu.

Bolj pomembna je druga perspektiva. S perspektive celotnega prebivalstva je namreč več milijard ljudi, ki živijo v totalni bedi in revščini. Zaradi razvoja tehnologije in napredka je na srečo vedno manj revščine, je pa ta še vedno hud problem. Verjamem, da bodo v prihodnosti še vedno bogati in manj bogati, revščina pa mora nujno pristati v muzejih. Največji problem človeštva. Ni enega samega razloga, da ne bi vsak zemljan imel dostojno življenje, s streho nad glavo, toplim obrokom in možnostjo dela za primerno plačilo. Ne glede na to, da imamo revne in bogate, je vsekakor možno sistemsko rešiti revščino in izkoriščanje. To je bistveno bolj smiseln pristop, kot da bi hoteli izničiti najbolj bogate ljudi.

Že Buda je predlagal, da je za odpravo kriminala potrebno odpraviti revščino. Če skupaj sistemsko vsakemu omogočimo dostojno življenje, za osnovno ustvarjeno vrednostjo (kdor ne dela, naj ne je; pri tem so seveda izjema invalidi, poškodovani ipd.) in ima tak človek tudi vse možnosti za večje dosežke (tehnologija, ki omogoča dostop do znanja ipd.) ter osebnostno in finančno napredovanje, bo to velik korak naprej za človeštvo. Težko namreč razmišljaš o smislu življenja in svojem poslanstvu ter pridobivaš znanje in kompetence, če niti ne veš, kaj boš naslednji dan jedel. Res je, vedno bodo tisti, ki imajo več denarja in tisti, ki imajo manj denarja. Vseeno pa lahko pošljemo v muzeje koncept revščine in življenja na pragu revščine ter preživetja. Prvi korak do takšnega sveta je zagotovo, da vsak od nas ravna skrajno skrbno z nakupovalnimi vzgibi.

Pojdimo sedaj iz perspektive sistema na perspektivo posameznika. Zanimivo mi je, kako ima vsak izmed nas svoj povsem individualni odnos do denarja. Izjemno poučno je spremljati ljudi in kako ravnajo z denarjem. Hitro ugotoviš, da vsak povsem na svoj način. Nekdo bo pustil napitnino, drugi ne. Nekdo bo počastil prijatelje, drugi bo delil stroške druženja na cent natančno. Nekdo je vedno v minusu, drugi iz meseca v mesec pridno varčuje, ne glede na višino prihodkov.

Hitro ugotoviš, da niti dve osebi nimata enakega odnosa do denarja. Po drugi strani pa ti postane takoj jasno, da se odnos osebe do denarja odraža v premoženju posameznika, sploh če ni v igri kakšnih večjih dediščin ali drugih podobnih odklonov. Odnos do denarja je v večini primerov prevzet od obeh staršev (od vsakega malo) in tako tudi pridemo do zaključka, da v večini primerov uspeh rojeva uspeh, revščina pa revščino; slednje velja še toliko bolj, če posameznik ne dela na sebi in svojih vzorcih.

Zakaj uspeh rojeva uspeh? To zelo odkrito prizna Donald Trump, eden najbogatejših zemljanov. Lepo pove, da je bil že njegov oče premožen in ga je poslal na najboljše šole. Od malih nog ga je učil, kako se dela denar, spretnosti prodaje, pogajanja, pozitivnega odnosa do denarja. Tako je šel iz vrha, direktno na še večji vrh. Iz samega dna in vzorcev revščine pa se je izjemno težko prebiti na vrh; ne ker to ni mogoče, vendar zato, ker se moraš toliko bolj reprogramirati v same globine svoje psihe.

V življenju sem sodeloval že z veliko tako revnimi, kot tudi bogatimi in povprečno situiranimi ljudmi. V Sloveniji sicer v splošnem nimamo velikih razlik, tako zaradi socialnega sistema, kot tudi majhnosti države, vseeno pa vidne razlike so. In vzorci delovanja pri enih in drugih so izjemno različni. Prva stvar, ki sem jo opazil je, da ljudje, ki so brez denarja, so vedno brez denarja. Dobijo povišico, še vedno so brez denarja. Dobijo večjo izredno vsoto, ne mine veliko časa in zopet so brez denarja. Vidiš, da ne gre za nesrečne okoliščine, vendar mentaliteto posameznika.

Drugače je pri bogatih. Povsem me je impresioniralo, da denar v svoje življenje privlačijo kot magnet. Na veliko srečo sem zadnjih pet let veliko sodeloval z najbogatejšimi Slovenci in močno opazoval njihov odnos do denarja. Medtem, ko večina ljudi z napori poveča svoje prihodke za nekaj sto evrov, v njihovo življenje priteka denar iz vseh možnih koncev. Res je, da denar dela denar, kljub vsemu pa bi se strinjal s tezo, da je biti trenutno brez denarja začasno stanje, revščina pa je stanje duha. Sicer je lahko podedovano stanje, vendar to ne pomeni, da ga ne moremo spremeniti. Če pa ne spremenimo stanja duha, nam nič ne pomagajo povišice in dodatne vsote denarja.

Edini smiseln način za dolgoročno povečanje stanja na bančnem računu tako je, da spremenimo svoj odnos do denarja – v vseh svojih prepričanjih, razmišljanjih, doslednosti, ravnanju, managementu. Analize dobitnikov loterije jasno kažejo, da vedenje do denarja, ki ni skladno z bančnim računom, hitro vodi nazaj v stanje, kot si ga »zaslužimo«. Z drugimi besedami, velika večina dobitnikov loterije je čez nekaj let na enakem, kot so bili prej ali še slabšem materialnem stanju.

Presenetljivo je, da gre zgolj za idejo, pa imamo ljudje tako močno zabetonirana prepričanja o denarju. Enako, kot na primer o tehnologiji in še marsičem. Veliko srečam ljudi, ki so prepričani, da tehnologija uničuje naša življenja, da smo manj socialni ipd. Ampak zopet, tehnologija je samo ideja, ne mora uničevati življenja. Uničujemo si življenje lahko zgolj sami, če mi ne obvladujemo tehnologije, vendar tehnologija obvladuje nas, ali če zlorabimo tehnologijo (orožje ipd.). Nekdo pa je lahko kot oseba bolj ali manj socialen, ne glede na tehnologijo. Nekdo, ki ima prepričanje, da tehnologija uničuje življenje, pa pogosto tudi ni vešč v tehnologiji, povsem pričakovano; kar je danes hendikep.

Enako je z denarjem. Stanje na bančnem računu je odsev naših prepričanj glede denarja. Če smo prepričani, da so bogati ljudje pokvarjeni in sami nočemo biti pokvarjeni, seveda ne bomo nikoli bogati. In iz osebne izkušnje lahko povem, da je med bogataši toliko pokvarjenih, kot med tistimi, ki niso bogati, vsak ima pač svoj karakter. Obstaja še na tisoče drugih prepričanj, ki ali omejujejo naš zaslužek ali nas kako drugače odvračajo od denarja. Denar ne raste na drevesih. Toliko plače pa si ne zaslužim. Živim iz meseca v mesec. Delam zgolj za denar. Menjam svoj čas za denar. Rad imam denar. Denar je bolj pomemben kot odnosi ipd. Vse to so prepričanja, ki vodijo do nekega materialnega stanja. Kot omenjeno skupek vseh prepričanj je odsev materialnega stanja posameznika.

Pri tem velja pogledati še eno izjemno pomembno področje – denar in karma. Bolj, kot smo na ravni preživetja posameznika, več verjetnosti je, da bo oseba prisiljena oškodovati svojo karmo. Revščina rojeva revščino. Življenje na zemlji ni enostavno. Torej, lažje živiš pošteno življenje z denarjem, kot brez. Zato je zelo zmotno prepričanje, da če je nekdo bogat, pa ni dober človek, bo šel v pekel ali podobno. Povsem drugo vprašanje pa je, kako je nekdo prišel do denarja; če je ustvaril dodano vrednost, ki jo ljudje priznajo z nakupom, edino prav in pravilno; če gre za krajo, rop ali okoriščanje, pa to zagotovo ne prispeva k karma točkam, prej obratno.

Če za vsako ceno postaviš denar pred osnovna pravila integritete, zagotovo velja, da gre lažje kamela (debela vrv) skozi šivankino uho, kot prideš do božjega v sebi. Ne pomeni pa to, da ne moraš biti bogat in vedno iskati »zmagam – zmagaš« odnose, zagotavljati dodano vrednost, ustvarjati in podobno ter si premoženje dejansko zaslužiti. Vsekakor lahko oblikuješ odnos do denarja, kjer ni ali/ali, temveč in, se pravi ohranjaš tako integriteto, kot si tudi pazljiv in pozoren na denar. Ne kopičiš pa denarja zaradi samega kopičenja, temveč zaradi možnosti ustvarjanja, sejanja pozitivnega na našem planetu, darovanja ipd.

Hrepenenje po varnosti in potencial nakupa dobrin sta dva najpogostejša razloga zbujenega pohlepa za denarjem, ki vsekakor ni zdrav vzorec vedenja. Ampak velikokrat sem že zapisal, da v družbi znanja ni več varnost denar, temveč kompetence (notranji viri), ki ti omogočajo vedno znova ustvarjati zunanje vire. Torej svojo karmo v povezavi z denarjem poškodujemo predvsem takrat, ko ne verjamemo vase in v svojo duhovno bit, ekscesno pa ga kupčkamo iz nuje, da se počutimo bolj varne in zadovoljne. Prav tako kupovanje materialnih dobrin ne prinaša dejanske sreče. Razumem, da si nekdo želi stvari, vendar ni smiselno v stvareh iskati srečo. Srečo lahko najdeš zgolj znotraj sebe.

Vse to ne pomeni, da ne varčujemo za deževne dni ali stara leta, prav tako ne pomeni, da ni prav, da imamo v življenju nove in lepe stvari, pomeni zgolj to, da moramo varnost in zadovoljstvo iskati v sebi, drugače lahko pomanjkanje denarja (in s tem varnosti in občutek kaj imamo) sproži destruktivne vedenjske vzorce. Najti moramo pravo mero in zdravo pot. Presežke denarja pa moramo absolutno ustvarjati z ustvarjanjem, ne pa z ropanjem ali krajo. Glede na to, da pri nas pravna država ne deluje najboljše, lahko rečemo, da je kraja vse, kar nismo sami ustvarili in dobili kot plačilo skladno z ustvarjeno dodano vrednostjo. Žal pa je res, da je pri nas prehod in socializma v kapitalizem potekal tako, da je bistveno bolj v ospredje postavil izkoriščanje, kot ustvarjanje, bolj ali manj nehote.

Na koncu se pojavi vprašanje, kakšen je zdrav odnos do denarja. Zelo smiselna primerjava je, da moramo z denarjem ravnati, kot z ljubimcem/ko. Na prvem mestu je, če se mu ne posvečamo, bo odšel. In res je, kadar koli sam izgubim interes za denar, začne odhajati in neha pritekati. Denar sledi managementu (sebe). Če ne cenimo denarja, ta ne bo prihajal k nam.

To pomeni, da si moramo za denar vzeti čas, tako kot za ostala področja življenja. Ukvarjati se moramo s prilivi, odlivi, analizami, načrtovanjem ipd. Takoj, ko popustimo in pozabimo na management (sebe) na tem področju, se denar začne počasi poslavljati. Enako, kot je pri zalivanju rože; lahko jo zalivaš in dneva v dan, pa nato malo pozabiš na njo in hitro ovene.

Drugo pravilo je, da če nimamo pozitivnega mnenja, pristopa, energije, vibracije, bo ta zopet odšel. Ljubezensko razmerje mora biti nekaj lepega, igrivega, partnerja moramo spoštovati in gojiti pozitivna čustva. Enako je z denarjem. Če ga na spoštujemo in z njim pravilno ravnamo, bo šel k tistim, ki znajo z njim ravnati. Šel bo tja, kjer se počuti dobro. Mogoče denar vseeno zahteva drugačne veščine kot ljubimci/ljubimke, vendar bistveno je to, da bo šel k tistim, ki so mojstri v ravnanju z denarjem.

Tretje pravilo je, da bo v naše življenje priteklo toliko denarja, kolikor smo globoko v sebi prepričani, da si ga zaslužimo; enako kot bomo v življenje pritegnili partnerja enakega našim prepričanjem. Če želimo več denarja, to pomeni potrebo po več drznosti, več poskusih, več znanja, več samozavesti, več vložka. Denar je energija in če želimo pritegniti v naše življenje več denarja, moramo biti močnejši center moči, kamor se denar koncentrira. Enako, kot lahko srečamo ljudi, okoli katerih se koncentrira nasprotni spol. Vedno jih je zgolj peščica, ki obvlada to igro.

Na koncu pa, naše karma točke so neodvisne od stanje denarja na računu, vendar so odvisne od tega kako smo prišli do denarja, kaj z njim počnemo ipd. Nekdo je lahko mojster ravnanja z denarjem, kot je nekdo drug lahko magnet za nasprotni spol; ključno vprašanje pa je, ali to izkorišča in vara, obljublja, manipulira ipd., ali stoji za trdnimi vrednotami, ki se odražajo v integriteti, iskrenosti in dobrih odnosih. Lahko imamo veliko denarja in živimo duhovno življenje, pri tem ni nobene ovire.