Človek ima lahko žakelj na sebi…

…važno, da ima diamant v srcu. To je bil izrek znanega modrijana Jezusa Kristusa. Z izjavo se vsekakor strinjam in s to objavo bi rad dodal še dodatno težo temu, da nima nobenega smisla soditi ljudi po obleki ali zunanjemu videzu, vendar vsekakor predvsem po notranjih kvalitetah. Vsak od nas ima svoj notranji svet, ki je običajno veliko bolj zanimiv od prve sodbe, ki je lahko narejena celo predvsem na podlagi obleke in obraznih potez. Vendar šele, ko resnično spoznaš človeka, si lahko ustvariš neko sliko. In šele globine spoznavanja duše so tiste, ki bi morale prispevati k naši izhodiščni sodbi, ali nam je kdo zanimiv ali ne. Žal se pogosto izkaže, da nas ljudje, ki se nam na podlagi prvega vtisa zdijo najbolj zanimivi razočarajo in obratno.

Na tej točki bi poudaril dve pomembni izhodišči. Prva je ta, da veliko ljudi pride v nasprotje v svojih dejanjih s svojimi trditvami in s tem pridemo do paradoksa. Ta paradoks pa je običajno zgolj maska nekih lastnih frustracij. O čem govorim… Na primer, da sebe smatrate kot tolerantno osebo. Obenem pa se pritožujete nad netolerantnimi ljudmi. No, to v praksi pomeni, da ste netolerantni. Enako je z zunanjim videzom in obleko. Če vam je povsem vseeno, kaj ima posameznik oblečen, je prav vseeno, če je v vojaški jakni, puloverju, trenirki ali kravati.

Tolerantnost je vsekakor edini pravi miselni kontekst, vendar ta ne sme biti samo prekrita za masko zavisti ali kakšnega drugega negativnega čustva. Čim nekoga nekaj obtožujemo, pomeni, da nas na tej osebi nekaj moti. Motijo pa nas lahko samo tiste stvari, ki so del nas samih ter jih pri sebi še nismo razrešili. Tako ljudje, ki jih imamo radi, kot tudi tisti, ki jih ne prenašamo, so odsev naše notranjosti ter pot do spoznavanja samega sebe.

Tako pa pridemo še do drugega pomembnega dejstva. Zunanjost je vedno odsev notranjosti. Tudi obleka je enostavno del zunanjosti. Pogosto ugotovimo, da je močna koleracija med “perjem” oziroma obleko posameznika in njegovo notranjostjo. Lahko ugotovimo, ali je oseba organizirana, natančna, ali bolj ekstrovertirana, umetniška, ima rada “kreativni kaos” ipd.

Dejstvo je, da dokler ne poznamo človeka, si naredimo neko sliko na podlagi preteklih izkušenj, ravno na podlagi prvega vtisa, katerega del je tudi obleka. Ta lahko govori, da je oseba zelo notri v poslovnem svetu, ali da je oseba dala večino poslovnih bitk že mimo, ali pa da oseba dela bolj v sproščenih poklicih ipd. Običajno je obleka vedno skladna z ozadjem nekoga, poslovnim ali osebnim ter nam odkriva določene karakteristike posameznika. Obleka vsekakor odraža del osebnosti, vendar le majhen fragment, ki je bistveno premalo za podajanje sodbe.

Ljudje v finančnem svetu so običajno vedno v kravatah in konservativno oblečeni, ITjevci v kavbojkah in puloverjih, estradniki pa oblečeni po zadnji modi. Že iz tega vidika je težko govoriti, da obleka ni pomembna, saj ima neko simbolno vrednost (uniforma). Je del posameznika in je prav da se odraža v kontekstu, kot to želi sam posameznik. Sodbe v kakršnem koli smislu so pač nesmiselne, pa tudi če obstajajo, je pomembno, da se oseba ne oziramo na mnenja drugih ljudi.

Če sodimo človeka zgolj po obleki, bomo na koncu verjetno sami prikrajšani. Tudi knjige nima smisla soditi zgolj po platnici. Vsekakor si na podlagi platnice avtomatično naredimo določeno sliko, vendar bistveno je, da nato preverimo našo skladnost prve slike z realnostjo. To pa lahko dosežemo samo tako, da človeka bolje spoznamo ter ugotovimo, ali nosi tudi diamant v srcu. Ta pa ima največjo težo, ko govorimo o kvalitetah vsakega posameznika.