Če greste skozi pekel, nadaljujte

Vsake toliko časa pridejo obdobja v življenju, ko gremo dejansko skozi pekel. Velike težave se pojavijo na enem področju in skladno z rekom »hudič ima mlade«, se težave razširijo še na druga področja. Na primer zaradi zdravja začnejo pešati še odnosi, služba, zmanjšajo se prihodki itd. Na koncu imamo občutek, da smo ujeti v spirali, ki gre strmo navzdol. Z drugo besedo, občutek imamo, da se nahajamo v samem peklu.

Najpomembnejše je, da kadar se nahajamo v takšni situaciji ne obupamo. Živa bitja imamo integrirani nek mehanizem, da se določen čas borimo, od neke točke naprej, pa se enostavno »vdamo v usodo«. Takrat moč nad svojim življenjem prepustimo zunanjim silnicam, ki pa običajno nimajo posluha za našo bolečino in trpljenje, vendar se stvari zgolj še povečajo.

Nujno je, da ravnamo ravno obratno. Kot je rekel Winston Churchil, če greste skozi pekel, nadaljujte. Slej, kot prej, če se boste dovolj borili, boste prišli tudi do konca pekla. Pri sprehajanju skozi pekel pa velja upoštevati določene pristope »kriznega managementa«, da je vseeno ta trnova pot čim lažja.

Prvo pravilo je, da je potrebno najprej zaustaviti krvavitev iz kritične rane. Ko se nahajamo v peklu in ko ima hudič mlade je običajno nek vir,  ki povzroča vse te težave. To je kritična rana, ki povzroča še vse ostale rane, ki se nam odpirajo. Če je to zdravje, je potrebno poskrbeti in se osredotočiti na zdravje, če je to premajhen prihodek, se je potrebno osredotočiti na denar, če je to uničen odnos, se je potrebno posvetiti odnosu ali ga prekiniti. Zavedati se moramo, da je moč vedno v naših rokah. Vse, čemur se življenju posvečamo na pravilen način, rase in se razvija. Tako je nujno, da v prvem koraku identificiramo, kaj je vir naših težav in se lotimo reševanja te težave.

Drugo pravilo takoj za tem je, da se pošast ubije, ko je še majhna. Če je le možno, je potrebno vsak nov problem, ki se pojavi, čim prej rešiti. Poleg kritične rane moramo poskrbeti, da se ne pojavljajo nove in nove rane, ki nas na koncu pokopljejo. Majhne težave je lahko rešiti, vendar če puščamo majhen težave, te zrasejo v večje težave, ki jih je vedno težje rešiti. Zato pazite, da se ne pojavljajo novi problemi, ko ste sredi pekla. Seveda pa se bodo pojavljali novi in novi majhni problemi, ki jih sproti rešujte. V primeru, da boste odlašali, se boste kmalu soočili z še več problemi.

Potem sledita naslednje dva koraka. Definirati moramo, kaj pomeni za nas stanje stabilizacije. Sami pri sebi moramo razčistiti, kakšno je stanje, kjer se lahko umirimo in ugasnemo rdeči alarm. Zavedati se moramo, da imamo ljudje omejeno psihološkega kapitala za krizne čase. Najboljši način, da se ljudje izčrpamo in zapademo v agonijo je, da smo dolgo časa pod neprestanim stresom in v napetosti. Slej, kot prej popustimo. Zato moramo jasno definirati, kaj je stanje, kjer smo rešili najnujnejše in kritične težave ter se takoj zatem sprostiti.

Še naslednji korak pa je, da si postavimo cilje. Življenje se giblje v ciklih in ko se dotaknemo tal, se lahko odbijemo v nove višave. Zato je nujno, da si postavimo še jasne cilje. V temi se vidijo zvezde in tako je običajno, da ravno v kriznih situacijah sploh pridemo do svojega bistva in razumemo, kaj si želimo.

Na koncu pa še enkrat, pomembno je, da ko gremo skozi pekel, vztrajamo. Moramo se zavedati, da po dežju vedno sije sonce, oziroma če smo še večji optimisti, tudi ko pada dež, nekje v ozadju sije sonce. Osebnostno se najbolj razvijemo ravno takrat, ko smo v najtežjih situacijah. Najpomembnejše je torej, da ne obupamo, še bolj pa, da ne zanikamo v kakšni situaciji se nahajamo in da ne počnemo enakih stvari, ki so nas do te situacije pripeljale.