Breakthrough Science vs. Pop psihologija

Zadnje čase še posebno opažam, da tisti, ki se ukvarjajo z znanostjo, tehnologijami ali pa z visokotehnološkim podjetništvom v večini zelo nasprotujejo t.i. pop psihologiji. Do vseh, ki predavajo o tem imajo relativno negativen odnos (Brian Tracy, Robert Kiyosaki, Anthony Robbins itd.). Slišal sem že kar nekaj poimenovanj tovrstnih predavateljev, kot so na primer avtosugestivni luzerji, prodajalci megle, blef guruji in še bi se kaj našlo.

Na drugi strani večina ljudi, ki se ukvarja s pop psihologijo ali predava o podobnih temah, dostikrat ne priznava oziroma prezira akademski svet, ne cenijo znanja z visoko dodano vrednostjo, njihovo delovanje pa je dostikrat nesistematično. Fokus so “mehki” psihološki prijemi, ki pogosto nimajo trdne utemeljitve, vendar za posameznike običajno delujejo. Vsaj do hladilnika :)

Moje osebno mnenje je, da je potrebno poznati in delovati v obeh svetovih in iz vsakega vzeti tisto, kar nam najbolj ustreza. Zadeva je enostavna, za določeno orodje postavimo cilje, ga integriramo v svoje življenje, ga probamo in če so rezultati doseženi, to uporabljamo še naprej. Dejstvo je, da je vsak posameznik individum, ki mu ustreza določen spekter znanj in veščin. Prvo je potrebno dobro poznavanje samega sebe, nato pa fokus, da dosežemo zastavljene cilje in najvišjo raven samoaktualizacije. Pri tem se mi zdi edino smiselno, da smo odprti do novih stvari in jih ne kritiziramo, dokler zadev sami ne probamo. In tudi po tem se je potrebno zavedati, da za nekoga drugega delujejo čisto drugačni prijemi kakor za nas.

Gremo na stran pop psihologije. Ko človek prebere nekaj knjig, lahko hitro ugotovi, da se zadeve močno ponavljajo. Osnovna orodja pop psihologije so vizualizacija, afirmacije, postavljanje cilje in podobno. Takoj postane jasno, da vsako orodje temelji na osnovi delovanja naših možganov. Preveč plitvo gledanje na ta orodja in njihova uporaba zagotovo pripelje do ničnih učinkov.

Poglejmo si na primer afirmacije. Osnova afirmacij je, da si v glavi ponavljamo določen stavek. To kar si ponavljamo naj bi s časom začeli tudi verjeti. Kot pravi pregovor, še vsaka laž postane resnica, če si jo ponavaljamo dovolj dolgo. S tem naj bi spremenili naš miselni tok, oddajali drugačno energijo itd. Poglejmo na celotno zadevo dokaj plitvo. Nekoga, ki je računalniško nepismen, postavimo pred računalnik in en mesec si eno uro na dan pred računalnikom ponavaja: “Jaz znam uporabljati računalnik.” Ali imate kakšno idejo, kakšen bo rezultat, ko bo po enem mescu prižgal računalnik?

Ko se v zadevo nekoliko bolj poglobimo, je psihološko dokazano, da ima človek dnevno kar nekaj časa sam s seboj dialog, oziroma mu neprestano po glavi rojijo določene misli, ki so lahko v tesni povezavi z njegovo osebnostjo. Te misli so lahko pozitivne ali pa negativne. Določena misel, ki se dovolj dolgo ponavlja, postane prepričanje. To prepričanje se še okrepi, če misli potrjujejo še drugi ljudje. Ne glede na to, ali prepričanja vplivajo na kakovost našega življenja ali ne (sam verjamem da ja), je verjetno boljše imeti pozitivna prepričanja, kot negativna. In če z afirmacijami lahko vplivamo na miselni tok, ne vidim zakaj identificiranih negativnih prepričanj ne bi spremenili v pozitivna.

Sam sicer afirmacij ne uporabljam, ker se mi zdi preveč preprosto orodje, sem pa probal nekaj orodij, ki so izpeljava iz tega. Dejansko lahko rečem, da je pri meni pop psihologija dobila neko smiselnost, ko sem spoznal nevro-lingvistično programiranje, v okviru katerega lahko tudi najdemo utemeljitev za afirmacije. Nevro-lingvistično programiranje je uradno ena izmed dvanajst priznanih vej psihoterapije v Evropi in moč poznavanja je največja pri uporabi v vsakdanjem življenju. V enem stavku, s tem, ko se človek nauči veščin in spretnosti nevro-lingvističnega programiranja, lažje dosega svoje cilje in sam upravlja s svojim življenjem. Zdi se mi, da je prav v tej vedi pop psihologija podkrepljena z znanstvenimi dejstvi in dobi smisel.

Več o nevro-lingvističnem programiranju v kakšni izmed naslednjih objav, priporočam pa vsem, da si pogledajo kaj več o tem na spletu. Zagotovo pa najmanj, kar lahko dosežemo s pop psihologijo je, da pridemo do tega, da smo povsem sami odgovorni za svoje življenje, da je vsa moč odločanja v naših rokah in da se znebimo vzorcev, ki nas ovirajo pri napredku in rasti. Torej, da postanemo glavni igralec v našem filmu in da te vloge v našem življenju ne prepuščamo drugim.

Na drugi strani je “breakthrough science”. Ker sem se že v gimnaziji srečal s pop psihologijo mi je bil ta drugi svet kar nekaj časa dokaj tuj, predvsem zaradi začetnega odpora do šolskega sistema. Prva leta na fakulteti sem bil vedno prvi v vrsti, ki se mu je zdel šolski sistem nepotreben, dolgočasen, znanje z visoko dodano vrednostjo pa brez večjega pomena. Nisem bil niti prepričan, če ima smisel sploh dokončati fakulteto oziroma nisem videl smisla v tem…

Vendar sem po preučevanju uspešnih podjetnikov in pogovoru z uspešnimi ljudmi kmalu ugotovil, da je to stališče zelo ozkogledno, predvsem pa podpira intelektualno lenobo. In seveda je danes moje stališče do tega povsem drugačno:

  • Odlična akademska izobrazba je zelo pomembna, saj se na trgu dela lahko le znanje z visoko dodano vrednostjo prodaja drago. V večini velja podobno za podjetništvo. Za reševanje velikih problemov, potrebujemo tudi veliko tehničnega in ekspertnega znanja. Če že nimamo akademske izobrazbe je nujno, da samoiniciativno postanemo eksperti na določenem področju (znanje ali veščine).
  • Verjetno je res 80% snovi na fakulteti neuporabne, ampak bistvo je, da skozi učni proces treniramo svoje možgane in pripravljamo stroj, ki nam bo nato služil celo življenje.
  • Zagotovo se tekom študija naučiš logičnega razmišljanja, iskanja podatkov, sistematičnega pristopa in visoke stopnje strokovnosti. Vse to močno pomaga pri udejstvovanju v podjetništvu. Prav tako lahko med študijem prideš do dobrih poslovnih idej in širiš svoj network.
  • Največji riziko za karierni, finančni in osebni polom je neizobraženost in intelektualna ali kakršna koli druga lenoba.
  • Kombinacija tehničnega ali naravoslovnega dodiplomskega študija skupaj s poslovnim podpilomskim študijem v tujini je ubijalska kombinacija.
  • Seveda zgolj akademsko izobraževanje ni dovolj!
  • Ne glede na našo akademsko izobrazbo in koliko svojega časa namenimo temu, je zraven smiselno razvijati večine 21. stoletja (vodenje, nastopanje, komuniciranje, kreativnost itd.), saj je brez teh tudi akademska izobrazba skoraj neuporabna.

Torej, sam spoštujem oba sveta, poslušam ljudi tako iz enega, kot drugega. Mislim, da je smiselno imeti povsem odprt odnos do obeh svetov. V znanju je moč in želja po raziskovanju ter ustvarjanju mora biti osnovni motiv delovanja, za optimiziranje tega delovanja pa lahko zelo prav pride pop psihologija.

Ker večino časa govorim o podjetništvu naj poudarim še ta vidik, da ne bo kdo narobe razumel mojega stališča. V podjetništvu lahko uspeš ne glede na stopnjo formalne izobrazbe, oziroma ta velikokrat lahko tudi zavira podjetniško udejstvovanje. So izjeme, ki to dejstvo vsekakor potrjujejo. Kljub vsemu pa je malo takih, ki uspejo v podjetništvu in niso strokovnjaki na svojem področju, se ne vseživljenjsko izobražujejo in se ne znajo obkrožiti s pravimi ljudmi. Za uspeh v katerem koli svetu je zahtevano trdo delo, kreativnost, neprestano izobraževanje in osebna rast.