Bolj srečni brez televizije

Preteklih nekaj dni sem bil tako prehlajen, da mi ni preostalo nič drugega, kot da ostanem nekaj dni doma. Na žalost se je moje telo borilo tako močno z mikrobi, da nisem imel energije ne za branje knjige ne za počeje kaj drugega bolj ali manj produktivnega v toplem zavetju doma. Ker človek ravno ne more več dni skupaj meditirat ali brati knjigo, sem vmes nekajkrat vklopil tudi televizijo. Drugače že več let televizije sploh ne gledam, izjemoma ob takih priložnostih, ko je telo primorani k mirovanju in ni energije za nič drugega. Torej na približno vsake pol leta se srečava s televizijskim ekranom in v nadaljevanju bom tako podal nekaj svojih videnj na to (včasih) pravo čudo tehnologije.

Oddaja Ricki Lake, kjer se prepirajo moški, ki imajo radi močnejše ženske in tisti, ki so jim bolj všeč suhe ženske. Prikaz mučečih ljudi, ki so utonili v viharju ali se komaj rešili. Resničnostna oddaja, kjer kaže, kako se nekaj mladcev spopada s preveliko težo, enemu izmed njih pregledajo sobo in ga kaznujejo, ker so našli piškote pod posteljo. Na Discovery-ju preverjajo takšne in drugačne mite. Ena izmed stvar, ki jo preverjajo je, s čim se najlažje briješ, če ti zmanjka pene. Je to majoneza, paradižnikova omaka ali kikirikijevo maslo. Odgovor je slednje, če to komu kaj pomaga. Na History Channel vrtijo dokumentarec, ki sem ga videl že trikrat, pa kot omenjeno gledam televizijo le vsake pol leta.

Oddaja Svet s svojim dramatičnim zvokom. Vsaka najmanjša zadeva je tragedija. Poročila – smrti, bombni napadi, korupcija, smrti, seks, kri, kri, korupcija, denar itn. Artur se hvali. Gledanost na višku. Filmi, vse smo videli že vsaj nekajkrat, nič novega. Slovenski videospoti z enozložnicami. Limonade. MTV kanal za mlade – kaže, kako sta se starša nekega najstnika naveličala njegove punce in mu je vsak od njiju našel novo punco, s katerima bo šel na zmenek, na koncu pa bo izbral – ali ostane s svojo punco, ali mu ja katera od drugih dveh bolj všeč. Naslednji dan ponovitve, enaka vsebina. Po treh dneh gledanja enega in istega, ponovitve, enaka vsebina, nič novega. Življenje odteka mimo.

Televizija je bila včasih tehnološka revolucija, prenesla je nekaj povsem novega. Danes je televizija največja izguba časa in po vrhu vsega nas še poneumlja. Raziskave so pokazale, da celo obstaja povezava med tem, da manj televizije, kot gledamo, bolj srečni smo. Zaradi večje stopnje socializacije. Dnevno vsakodnevno buljenje v TV ekran pomeni, da naše življenje drvi mimo nas. Smo v odličnem alfa stanju, zavetju cone udobja in mogoče se za povrhu še bašemo s hrano. Počitek, ki smo si ga zaslužili. Ne, življenje, ki mu pustimo da teče mimo nas. Mogoče je sicer lažje, da vsaj za nekaj tistih ur pozabimo na probleme in preidemo v drugo stanje zavesti, vendar se po končanem gledanju ni nič spremenilo, le nekaj ur smo vrgli stran, problemi pa so se lahko še povečali. Malo je takih problemov, ki umrejo sami od sebe. Zato je veliko bolj smiselno, da se soočimo z realnostjo, počnemo stvari, ki nas veselijo ali ta čas raje investiramo v lastni razvoj.

Ob gledanju televizije živijo svoje življenje ali so ga živeli ljudje, ki so na drugi strani ekrana in tisti, ki imajo v lasti kanale, licence, oddaje. Prvič, velika večina jih je bila plačanih za to, nekateri celo izjemno dobro – v milijonih, drugič večina ljudi, ki so redno na ekranih živijo svoje sanje. Želijo si biti zvezde, rojeni so za to. To je vse lepo in prav, nima pa nobenega smisla, da ob tem mimo beži naše življenje. Vse je možno, vse lahko dosežemo, le časa, ki je šel mimo ne moramo nikoli več pridobiti nazaj. Zato je ključno, da se čim prej »preselimo na drugo stran življenja«, se pravi, da začnemo živeti svoje sanje.

Seveda to, da si pogledamo kakšno oddajo za sprostitev je povsem nekaj drugega, kot dnevno večurno gledanje televizije. Sicer je mogoče lažje, če televizije sploh ne gledaš, ker ko si enkrat pred ekranom se je lahko kar težko »odlepiti«, vendar z malo discipline tudi to ne bi smel biti problem. Poglejmo si kratek izračun »buljenja« v televizijo.

Če dnevno gledamo televizijo 2 ure, kot so nekje spodnje meje ocene povprečja to pomeni, pa preživimo 700 ur letno pred televizijo, v desetih letih 7.000 ur. To je 10 mesecev neprestanega gledanja televizije dan in noč v 10 letih, če smo povprečni gledalec televizije. Ob povprečnem gledalcu s povprečno življenjsko dobo bo tako bolj ali manj stran vrženih okoli 6 let življenja, se pravi nekaj manj kot 10%. Če upoštevamo dejstvo, da spimo okoli 8 ur na dan in da preživimo 8 ur na dan na delovnem mestu, z gledanjem televizije zapravimo skoraj 25% svojega življenja. Ob vseh drugih aktivnosti, kot so spanje, formalno izobraževanje, služba itn. je tak odstotek življenja izjemno velik.

Poleg tega, da življenje teče mimo nas, smo omenili, da televizija poneumlja. Gledamo nekaj vrst tipičnih vrst vsebin, naj naštejem nekaj primerov. Lahko gledamo situacije s katerimi se poistovetimo in želimo tudi sami to doseči. Na primer junake, ki rešujejo svet. Vendar, če se ne bomo spravili iz fotelja, se v našem življenju nič ne bo spremenilo. Drugi tipični primer so oddaje, kjer v sebi začutimo neizmerno zadovoljstvo, ko vidimo, da se drugi soočajo prav tako s takšnimi in drugačnimi problemi. To prikazuje razcvet resničnostih šovov. Ampak s tem, kako gledamo druge, ki se ukvarjajo s svojimi problemi, se naši ne bodo rešili. Tretji velik sklop so informativne oddaje. Na žalost je večina teh informacij potenciranih, skrajno negativnih in pristranskih.

Pomemben del televizije so reklame. Oglaševalci se borijo za našo pozornost, da nam vzamejo kakšen evro iz žepa. Delamo stvari, ki jih ne želimo početi, da lahko kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo in gledamo oddaje, ki nas v resnici ne zanimajo. O tem govori spirit sodobnega potrošništva. Oglaševalci računajo na podzavestni odziv v velemarketu, da bomo izbrali ravno njihov izdelek. Čustveno nakupovanje. Vtisi srečnih in zadovoljnih ljudi, ki uporabljajo nek izdelek zakoreninjeni v naši podzavesti. Potem je tukaj še posploševanje. Od 2 ur vsebine gledamo 30 minut reklam, kjer so vsi lepi, pametni, suhi, privlačni, bogati itn. To postaja vse bolj naša podoba realnosti, k temu vedno bolj stremimo. Z nakupom še več dobrin. Izgubili smo čas, obenem pa bili preprogramirani v sodobnega potrošnika. Z gledanjem televizije je naša subjektivna percepcijska mapa, s katero gojimo predstavo o realnosti, še toliko bolj izkrivljena.

Seveda kot zagovornik podjetništva nimam prav nič proti vsemu temu. Deluje. Ljudje »na drugi strani televizije« živijo svoje sanje, pišejo zgodbe o uspehih. Z dobrimi nameni, s svojimi talenti. Artur je plačan za to, da neizmerno uživa v svoji vlogi. Gledalci televizije so zadovoljni, ker lahko zbežijo iz realnosti. Si privoščijo zaslužen počitek. Oglasi prav tako delujejo, gre za komuniciranje izdelkov, kar je vse lepo in prav. Kjer je trg s svojim povpraševanjem, tam bo vedno ponudba. Če se bo spremenilo povpraševanje, bo kapitalizem poskrbel, da se bo prilagodila tudi ponudba. Trgi realno odsevajo stanje zavesti in zrelosti neke družbe. Žal je tukaj tako, da je potreben proces evolucije in včasih revolucije. Prehitevati se ne da, čeprav si to sam velikokrat želim. In v tem kontekstu vsak posameznik šteje, namreč vsi smo povezani. Torej če vi sami ugasnete televizijo za vedno, obenem postanete bolj proaktivni in sledite svojim sanjam, boste naredili veliko zase, obenem pa tudi za celotno družbo.

Edino pri sebi lahko začnemo ter smo na neki točki lahko zgled drugim. Ljudje potrebujemo zabavo in s tem ni nič narobe. Edino nesmiselno je, da smo dnevno znova in znova zagledani v tv ekran ure in ure ter gledamo oddaje, ki nam ne bodo pustile nič, le povsem izkrivljeno realnost. Raje to zamenjamo z dobro večerjo s partnerjem, ogled filma v kinu s prijatelji, igranje družinskih iger z otroci, branju knjige, izletu v naravo itn. Običajno gre za stvari, ki jih gledamo, kaj drugi počnejo na televiziji. Živijo življenje. Ali ste že kdaj gledali na televiziji, da bi ves čas prikazovali koga drugega, kako gleda televizijo. Seveda da ne, na televiziji gledamo, kako drugi živijo življenje. Zato ugasnite televizijo, vrzite jo skozi okno in začnite živeti svoje življenje, počnite stvari, ki vas veselijo.

Ko to naredimo seveda ni preprosto, saj moramo obstoječ vzorce zamenjati z novimi, ne moramo jih samo izbrisati. Čas, ki smo ga preživeli pred televizijo bo potrebno zapolniti z drugimi dejavnostmi. Preprosto, naredimo seznam stvari, ki nas veselijo in se jih lotimo. Lahko se posvetimo razvoju posla, družini, zdravju, športu itn. Eden izmed dobrih načinov, kako zamenjati vzorec je, da vsakič, ko kdo prižge televizijo, greste vi sami brati knjigo. Najlažje spreminjamo navade s pravim strateškim pristopom, najboljši so 30 dnevni preizkusi z novimi vzorci.

Prekomerno televizije vodi do tega, da imamo izkrivljeno realnost, lahko postanemo bolj leni in apatični, ter asocialni, če obstaja »sidro čipsa ali kokic« ob gledanju televizije se zraven še redimo in kar je najbolj kruto, življenje enostavno polzi mimo nas. Po drugi strani, v primeru da se odrečemo televiziji imamo zagotovo več časa za bolj koristne stvari, postanemo bolj socialni, smo manj programirani potrošniki, dobimo boljši zemljevid realnosti, se nam zato dvigne raven zavesti, lahko preberemo več knjig, osrečimo več ljudi itn.

Mlajša generacija ima mogoče manj problemov z »buljenjem« v televizijo in več problemov z »buljenjem« v spletne strani s podobno nekoristno vsebino. Situacija v dosti primerov ni nič kaj drugačna, zopet življenje lahko polzi mimo. Na koncu je ironično lahko še celo to, da smo ob vedno večji povezanosti na spletu bolj in bolj sami. Namreč kakršna koli realna razmerja imajo potencial za bolečino, brskanje po spletu pa ne.