Bolečina življenja

V življenju vsi dobro poznamo fizično bolečino. Primarni namen te je, da ne ogrozimo našega fizičnega telesa in se ohranimo cele za vsako ceno. Če nekaj boli, je potrebno takoj v akcijo krpanja in zdravljenja. Prav tako vsi dobro v življenju poznamo psihično bolečino – lahko v obliki trpljenja, negativnih misli, depresije, jeze ali prevlade katerih koli drugih negativnih čustev. Čeprav nas fizična bolečina življenjsko bolj ogroža, je vsaj v večini primerov takoj jasno, kakšen je najbolj optimalen postopek zdravljenja. Psihološka bolečina pa nam je veliko večja neznanka.

Siddhartha Gautama, bolj poznan kot Buda, je že pred tisočletji hitro ugotovil, da je na svetu veliko trpljenja in bolečine. Noben ne živi kot kralj na zemlji, vsak nosi svoj križ; nekateri težjega, drugi lažjega. S temeljito in poglobljeno analizo je tudi prišel do praktičnih napotkov, kako iz začaranega kroga bolečine življenja. Žal pa je tako, da pot iz začaranega kroga trpljenja ni lahka, prej obratno – le peščici ljudi na svetu se uspe po formuli Bude odrešiti. V sodobnem času, ko je tempo življenja neprimerljivo hitrejši, še toliko manj ljudi najde nepretrgano nit ljubezni in miru skozi odtekanje življenja. Sicer smo danes na fizični ravni res bistveno manj ogroženi, je pa življenje po drugi strani psihološko bistveno bolj zahtevno, s tem pa tudi pot iz kroga trpljenja.

Ne glede na kompleksnost poti iz trpljenja, do katere je prišel Buda, se rdeča nit njegove rešitve vrti okoli pričakovanj v našem življenju. Gre za pomembno dejstvo, ki govori o tem, iz kje dejansko izhaja pretežni del trpljenja, in ta vir so ravno naša pričakovanja. Če se poglobimo v naša pričakovanja, se nam lahko odpre pot do bistveno večje kakovosti življenja oziroma manj bolečine, pa ne glede na to, ali imamo čas ure in ure meditirati ali ne. Buda je namreč hitro ugotovil, da psihološka bolečina velikokrat izhaja iz razkola med našimi pričakovanji in tem, kar se zgodi v realnosti. Nerealizirana pričakovanja vodijo v razočaranja, ta pa povzročajo bolečino.

Poglejmo si primere. Imamo določena pričakovanja, kakšen bo naš partner; pa določena pričakovanja, koliko bomo zaslužili, kakšni bodo naši otroci, kako nas bodo drugi cenili, kakšne uspehe bomo doživeli v karieri, kako hitro bomo fit, obogateli, uživali na počitnicah in potovanju, dobro jedli v restavraciji, ipd. Do vseh in vsega v življenju imamo določena pričakovanja in ko se ta ne realizirajo, se v nas prebudijo negativna čustva. Z negativnimi čustvi pa pride nov val negativne energije (motivacije), ki nas žene v še močnejši boj, beg ali apatičnost. Če se še bolj borimo in se pričakovanja zopet ne uresničijo, sledi še večji val psihološke bolečine. Lahko bi rekli, da takrat tečemo v začaranem krogu negativne spirale.

Res pa je, da imajo negativna čustva dva koristna namena; nobeno od teh pa ni trpljenje. Prvi koristni namen negativnih čustev je, da nas opozorijo, ko stvari ne gredo po pravi poti. Na primer, lahko smo slabe volje, ker ne komuniciramo dovolj s partnerjem in negativna čustva se pojavljajo zato, ker naši možgani dobro predvidevajo, da bo prišlo do razkola veze, če se bo vzorec ponavljal. Torej eden izmed zelo pozitivnih namenov negativnih čustev je, da nam kažejo, kje v našem življenju gredo stvari lahko narobe ter kje so potrebne spremembe.

Drugi koristni namen negativnih čustev je ta, da so čustva ojačevalci delovanja, tako kot vsa druga čustva. Njihov namen torej je, da nas spodbudijo k spremembi in akciji. Negativna čustva nas želijo ne zgolj opozoriti, vendar tudi spodbuditi, da se premaknemo iz kavča. Če ne naredimo te spremembe, se negativna čustva logično zgolj še poglabljajo. Žal pa je tako, da se pogosto ne znamo soočiti s svojimi čustvi, zato od njih bežimo (alkohol, droge…) ali se v njih celo utopimo (smiljenje…).

Gremo naprej. Namen čustev je res, da ojačijo naše delovanje, vseeno pa življenje ni v celoti odvisno od nas. Imamo t.i. območje vpliva, kjer lahko z lastnimi dejanji spremenimo situacijo in območje zunaj našega vpliva, kjer je razplet situacije odvisen od zunanjih sil. Če se vrnemo k primeru pomanjkanja komunikacije v partnerstvu, je v našem območju vpliva, da spodbudimo več komunikacije. Vendar pa ne vemo, kakšen bo odziv partnerja. Mogoče mu bolj ustreza, da partnerstvo razpada po koščkih, kot da poglobimo odnos. Odziv partnerja je torej izven našega območja vpliva. To pa lahko vodi v velika razočaranja, saj si v takšnih primerih rečemo, dodatno sem se potrudil, dobil pa mrzli tuš.

Tako kot za situacije znotraj našega vpliva, imamo tudi za situacije, ki so povsem izven našega območja vpliva, določena pričakovanja. Nerealizirana pričakovanja pa vodijo, kot omenjeno, v trpljenje, nezadovoljstvo in bolečino. Največ bolečine izhaja ravno iz tega, ker imamo do okolja določena pričakovanja, ki pa se ne realizirajo, lahko celo v primerih, ko se resnično trudimo in damo vse od sebe – pa naj bo to vedenje partnerja, otrok ali družine, ali pa kako hitro moramo dosegati napredek v življenju, situacije, ki se nam dogajajo ipd.

V sodobnem svetu, v katerem smo bombardirani z reklamami popolnih nasmejanih ljudi, so nerealna pričakovanja v življenju še toliko večja. To pa pomeni še več psihološke bolečine in še več nezadovoljstva v življenju. Ni čudno, da ljudje potem potrebujejo resničnostne šove, da vsaj malo sprostijo vso svoje nezadovoljstvo z naslajanjem nad nesrečo drugih.

Medijski svet se nam lepo počasi vriva v predstavo sveta, s tem pa tudi nerealno viša naša pričakovanja, pa naj gre za televizijo, časopise, radio, filme, dogodke, predstave ipd. Vsi z lepim in popolnim partnerjem. Vsi z lepimi mišičasti telesi in belim nasmehom. Vsi bogati in uspešni. Samo zato, ker uporabljajo določen produkt. Otrok te bo imel toliko bolj rad, če mu boš kupil piškotek. Partner te bo imel toliko bolj rad, če mu boš kupil čokolado. Počutil se boš neprimerljivo boljše, če boš konzumiral vsak dan en dodaten vitamin. Vlada, ki že 20 let dela po istih vzorcih, je sedaj našla alternativne rešitve. Zgolj s potenjem okoli pasu, ob gledanju televizije s čipsom v roki, boš prišel do vitke in fit postave. Če zgolj prebereš določeno poslovno revijo, boš res bolj uspešen v poslu. In še potrebuješ le diplomo določene fakultete in brez problema boš dobil službo. In še bi lahko naštevali.

Velika pričakovanja vodijo v velika razočaranja, medijski svet pa realnega povsem idealizira. Realnost je drugačna. Če želiš biti fit in postaven to pomeni mesece in mesece trdega dela, tako na ravni prehrane, kot tudi gibanja. Če želiš biti uspešen v poslu, to pomeni enormno trdega in pametnega dela, znanja, kompetenc in še česa – potem pa uspeh čez noč pride po 15 letih truda. Razumevanje s partnerjem zahteva neprestano vlaganje v odnos, je kot roža, ki ko je enkrat ne zaliješ hitro uveni. Na katerem koli delu življenja pot do rezultatov ni lahka, bistveno drugačna je, kot predstavljana v medijih. Medije zanima uspeh, zaključek zgodbe, ne pa leta trdega dela. Prav pa je, da imamo realna pričakovanja, takšna, ki izhajajo iz realnega sveta, drugače nas čaka veliko bolečine.

Zaradi nerealnih pričakovanj veliko ljudi obupa tudi na poti osebnostnega razvoja in razvoja svojih potencialov. Končno zberejo pogum, da se brcnejo iz cone udobja, potem pa nerealna pričakovanja o napredku vodijo k temu, da hitro obupajo. Napredek je v življenju počasen, vendar bati se moralo zgolj tega, da se ustavimo. Zato je vztrajnost tako velikokrat poudarjena lastnost uspešnih ljudi, ker zgodaj okusijo počasnost in težo napredka, vendar vseeno napredujejo počasi, korak za korakom. To seveda zahteva jekleno voljo, vendar so na koncu nagrajeni tisti, ki si zaslužijo. Seveda imajo nekateri na določenih področjih življenja bistveno boljše dispozicije, vendar to sedaj ni bistveno.

Če gremo še korak dlje, dinamičnost okolja, v katerem danes živimo, popolnoma pokolje pričakovanja, ki jih običajno imamo in izhajajo iz naše tradicije. Razmerja imajo krajšo dobo (delovna, partnerska…), disciplin, katere moramo obvladati je vedno več, konkurenca na svetovni ravni je bistveno večja, spremembe vse večje ipd. Vse to lahko vodi v nerealizirana pričakovanja, kako se bo odvijalo naše življenje, s tem pa pridemo tudi do več bolečine. V današnjem dinamičnem svetu pomeni imeti fiksno idejo o tem, kako bi se moralo odvijati naše življenje, zgolj veliko bolečine. Danes resnično velja rek, če želiš nasmejati Boga, naredi plan.

Manjša, kot imamo pričakovanja v življenju, manj bolečine nas čaka. Zakaj? Vsaka situacija, pa ne glede na to, kako se stvari obrnejo, je v primeru, da nimamo pričakovanj, za nas sprejemljiva; to pa pomeni, da ni prostora za razhajanje med želenim stanjem in realizirano situacijo, s tem pa je posledično ugasnjen tudi vir nezadovoljstva. Če želimo v današnjem svetu ostati pozitivni in psihološko stabilni, je nujno, da se ukvarjamo s svojimi pričakovanji in do kakšne mere nam ta prinašajo nezadovoljstvo v življenje – z drugimi besedami, znebiti se jih moramo in postati bolj fleksibilni. Boljšo analizo in kalibracijo pričakovanj, kot naredimo v življenju, lažje nam je.

Nikakor pa ne smemo pa zamešati stanje brez pričakovanj z neaktivnostjo, nizkimi standardi ali brezciljnostjo. To bi bila velika napaka. Prav je, da imamo postavljene cilje oziroma smernice življenja. Prav je, da se neprestano izboljšujemo in nadgrajujemo. Prav je, da redno skrbimo za svoje zdravje. Prav je, da angažiramo vse svoje talente. Prav je, da skrbno ravnamo z denarjem. Prav je, da damo vse od sebe v vsa razmerja, ki jih izberemo v življenju,  še posebno v partnerstvo. In prav je, da ostanemo dober človek. Pa še bi lahko naštevali.

Nujno pa je, da nimamo pričakovanj, kam nas bo pripeljalo življenje, četudi damo vse od sebe. Nič ne gre na silo, življenje ne pozna fiksne ideje, zgolj raznolikost in dogajanja. Prav je zato, da smo na poti fleksibilni in prilagodljivi; brez fiksnih pričakovanj. Mogoče bomo potrebovali en mesec, mogoče tri leta, mogoče celo pet let, da postanemo fit. Mogoče bo naša predstava o tem, kaj pomeni biti fit (izgled, počutje) povsem drugačna, kot smo si predstavljali. Mogoče bomo pri enem partnerju našli srečo, mogoče bo pot do pravega partnerja vodila preko mnogih ljudi. Mogoče bo kmalu napočil dan, ko se bomo počutili nezadovoljne v sanjski službi in bomo morali korak naprej. Mogoče bomo manj zaslužili, kot pričakujemo. Mogoče… Kdo ve.

Prav je, da imamo postavljeno vizijo življenja, vendar je tudi prav, da dopuščamo vso fleksibilnost poti do cilja, predvsem pa nimamo nobenih pričakovanj, na kakšen način, kako hitro in do kolikšne mere bo naša vizija življenja na posameznih področjih realizirana. Važno je potovanje, ne cilj, to pa mora biti čim bolj pestro, zanimivo in raznoliko. Realiziran cilj je stvar ega, izkušnja življenja, brez kakršnih koli pričakovanj o končnem izidu, pa je stvar užitkov, ki nam jih omogoča življenje na zemlji. Zato je mogoče še toliko bolj pomembno vprašanje v tem našem življenju, kot kakšni so cilj, ki jih imamo postavljene, kaj želimo izkusiti; brez pričakovanj, predsodkov in fiksnih idej – zgolj prepuščeni toku življenja, ob tem, da damo vse od sebe.