Avatar

Navdih za naslov te objave je zagotovo filmski spektakel in najdražji film vseh časov Avatar, katerega ogled vsekakor priporočam. Vendar ta objava ni namenjena temu izjemnemu filmskemu izdelku temveč nekaterim mislim in razmišljanjem o našem lastnem avatarju, manifestiranem v tem zemeljskem materialnem svetu, ki nam je najbližji in najbolj realen. Seveda govorim o fizičnem telesu.

Najprej nekaj ozadja. Izraz avatar se drugače uporablja za reprezentacijo uporabnikov interneta na forumih, v igrah ali drugih aplikacijah predvsem svetovnega spleta. Gre za sliko ali celo trideminzionalno podobo (npr. Second Life), ki predstavlja utelešenost uporabnika. Torej popularizacijo besede avatar smo doživeli predvsem z razmahom interneta, uporablja pa se, če ne že drugje vsaj v žargonu računalničarjev. Drugače pa beseda izvira iz hindujskih verskih besedil in pomeni preporod, inkarnacijo, predvsem božanskosti.

Zanimivo je predvsem to, da je v zadnjem času poplava filmov, kjer ljudje uporabljajo oziroma tako ali drugače upravljajo drugo telo. Že omenjeni film Avatar, kjer se človek zavestno preko naprave preseli v pravljično nezemljansko bitje, potem je tu še film Nadomestki, kjer ti korporacija izdela popolno sanjsko telo, ki ga varno upravljaš iz svoje postelje doma (seveda je preko naprave poskrbljeno za vse ustrezne živčne povezave, tako da doživljaš vse skupaj kot da bi vse doživljal sam), na koncu pa naj omenim še film Igračar, kjer opravljaš kar druge žive zemljane, v tem primeru zapornike, ki se med seboj pridno pobijajo za prvo nagrado, ki je izpustitev iz zapora. Pa še kakšen podoben film bi lahko našli.

Ideja o tem, da upravljamo neko drugo telo z namenom večjega lastnega užitka, predvsem ker ne sprejemamo svojih napak »primarnega avatarja« živi že od nekdaj, zdi pa se, da je z razvojem tehnologije zdaj res samo še vprašanje časa, kdaj bo to mogoče. Mediji z vsebino retuširanih »popolnih ljudi« vse bolj in bolj pridno programirajo našo podzavest, da bo takšen produkt res prava uspešnica. Seveda velja mogoče na tem mestu še omeniti, da v vseh treh filmih lastniki tovrstne tehnologije postanejo eni najbogatejših zemljanov. Paradigma prihodnosti je torej očitna in jasna, če se ne bo zgodila revolucija in se bomo vrnili k naravi. Vendar, dajmo to temo na stran, posvetimo se raje našemu primarnemu avatarju, ki je trenutno veliko bolj ključen, kot vse ostalo.

Vsako živo bitje ni zgolj telo, dejstvo pa je, da je ravno telo snovni del živega bitja. Daleč najbolj oprijemljiv, realen in povsem dokazljiv. Sicer že v sanjah lahko odbimo nekoliko drugačnega avatarja za svet s povsem drugačnimi zakonitostmi. Ljudje, ki obvladajo veščino lucidnega sanjanja so sami sposobni krojiti okolje in dogodke v sanjah po lastni volji ter porušiti vse zemeljske omejitve avatarja. Tudi s svojo zavestjo lahko pogledamo izven našega avatarja in telo vidimo zgolj kot orodje. Enostavno nismo naše telo. Drugače pa je glavna razlika med našim telesom in avatarjem  verjetno v tem, da nam je telo dano takšno kot je, če želimo ali ne in da si ga (vsaj ko ga enkrat že imamo) ne moremo več izbirati ali ga prosto menjati. Prav tako ima naš primarni avatar nekaj drugačnih omejitev, kot tisti v igricah in filmih. Pa še kakšno bistveno razliko bi lahko našli. Torej poglejmo si nekaj dejstev o zemeljskem avatarju.

Zemeljski avatar je konstruiran za približno 90 – 100 let trajanja, čeprav nekateri verski zapisi trdijo, da so prvi primerki živeli tudi več 100 let. Če to izvzamemo, se medicina kar strinja, da je slabo stoletje obdobje, ko se avatarju začne hitro iztekati čas uporabnosti. Že zasnova samega avatarja je v smeri določenega roka uporabnosti, saj nam slej kot prej začnejo škripati kosti, vene se zamašijo, itn.

Obraba avatarja tudi ni linearna in zanimivo je, da se v jeseni življenja avatar obrablja celo več kot 100x hitreje kot v času rane mladosti. Torej z drugimi besedami, vaš avatar se vsak dan stara hitreje in hitreje (Že zgolj iz tega razloga je verjetno smiselno vsak dan čim bolj polno doživeti). Ne glede na to velja omeniti tudi dejstvo, da naši geni prispevajo le okoli 10% k roku trajanja našega avatarja, ostalih 90% je odvisnih predvsem od našega življenjskega sloga, s katerim si lahko v povprečju pridobimo ali izgubimo dobrih deset do dvajset let. Vendar, gremo raje od konca najprej k začetku.

Ob rojstvu enostavno prejmemo avatarja, ki vsebuje genske zapise naših staršev in drugih prednikov. Te genski zapisi določajo fizične lastnosti oziroma specifike, ki jih ima naš avatar. Seveda so nekatere specifike pozitivne, druge negativne. Ni ga avatarja, ki nebi imel svojih močnih ter svojih šibkih strani. Seveda preden lahko govorimo o močnih in šibkih straneh avatarja, se moramo ustaviti ob magičnem dejstvu, kako avatar sploh nastane. Skoraj iz nič; se iz dveh avatarjev manifestira nov avatar, ki mu je ob rojstvu dan dih življenja. Tako vsakdanji pojav, pa še vedno največje čudo tega sveta. Naslednjih 15 let se avatar pridno razvija in rase na podlagi neverjetne sposobnosti, da kopira in znova kopira na tisoče in tisoče svojih lastnih celic.

Kot omenjeno pa vsako živo bitje ni zgolj avatar, vendar je to le fizični del človeka (izpustimo sedaj to, kako se človek v tem pogledu razlikuje od živali in rastlin). Vsak avatar ima z vdihom življenja dano tudi zavest, poleg tega pa tudi um in čustva. Vsi štirje nivoji (telo, čustva, um, duh) so seveda tesno povezani. Človek temačnih misli, doživlja negativna čustva in vse to se odraža na telesu, v pogledu, drži itn. Posebni del avatarja je predvsem duša, ki je definirana kot nematerialno in neumrljivo bistvo človeka. Obstaja možnost, kot verjamejo v določnih verstvih, da ta del celo menja avatarje. Ne glede na to, ključno je predvsem to, da bi navodila za delovanje našega avatarja morala vključevati vsaj razumevanje vpliva misli in čustev na to, kaj se dogaja z našim avatarjem.

Drugače ima velika veličina avatarjev standardno opremo. Osrednje telo, dve noge, dve roke, glavo in še nekaj notranjih organov, ki služijo svojemu točno določenemu namenu. Avatar sprejema podatke skozi pet čutil, ki so vid, sluh, vonj, okus, tip ter jih obdela v možganih, ki so fascinanten, po drugi strani pa izjemno primitiven procesor za obdelavo podatkov. Vgrajen ima tudi mehanizem za preprečevanje poškodb avatarja, ki se imenuje bolečina. Glede na to, da so nadomestni deli zaenkrat še bolj slabi, samo-obnova avatarja pa dokaj omejena, je tovrstni sistem še kako nujen in koristen.

Kot omenjeno, ima vsak avatar določene svoje prednosti in slabosti. Predvsem na zdravstvenem nivoju. Nekateri sestavni deli avatarja so v odličnem stanju, drugi v malo manj. Skoraj ga ni avatarja, ki ne bi imel predela ali organa, ki je šibak in izpostavljen okvaram oziroma boleznim. Zanimivo je tudi to, da na podlagi tesne medsebojne povezanosti, metalno in čustveno telo močno vplivata na najšibkejše točke avatarja, oziroma posamezne misli ali čustva pozitivno ali negativno vplivajo na okvare šibkih predelov.

Nekatere šibkosti avatarja so nam enostavno dane in ne preostane nam drugega, kot da jih sprejmemo in jih skušamo čim bolj omejiti ali držati na vzdržljivi ravni. Na drugi strani ima vsak avatar tudi določene močne točke in prednosti. Tako včasih vidimo drugega avatarja in si rečemo, še dobro, da ima moj avatar drugačne šibkosti. Mogoče si nekdo drug to reče, ko zagleda našega avatarja. Temu kot omenjeno pač ne moremo ubežati.

Poleg bolečine ima naš avatar integrirana še dva odlična mehanizma, ki izhajata iz višjih nivojev delovanja človeka, vendar se kažejo predvsem na fizični ravni. Prvi mehanizem je želja po samoohranitvi, ki se kaže v tem, da naš avatar čim bolj čuvamo in ga skušamo ne izpostavljati nevarnostim oziroma ga ohraniti čim bolj celega, v primeru nevarnosti (več o tem v sklopu mehanizmov motivacije). Celo moralne meje smo pripravljeni močno spustiti za namen ohranitve avatarja.

Drugi tak mehanizem je želja po manifistiranju novih avatarjev, ki vsebujejo dele zapisov, kot naš lastni avatar. Govorim seveda o nagonu po reprodukciji, ki nam je enostavna dana skupaj z avatarjem. Seveda je možno nagon transformirati v druge oblike energije, vendar je to domena najbolj poduhovljenih primerov. Večina avatarjev se prosto prepušča tej energiji, še več ta energija je lahko vir največjih užitkov, ki jih doživljamo iz naslova avatarja.

Še več, v naš avatar lahko vnesemo določene snovi, ki delujejo kot virusi v računalniku in začasno ali dolgoročno zmedejo delovanje celotnega sistema. To so lahko dejanski virusi in bakterije, lahko pa tudi droge in podobne snovi. Na srečo s časom sami razvijemo priročnik, kako večina snovi vpliva na delovanje našega avatarja in kako mu pri motnjah sistema lahko pomagamo. Včasih pa so na žalost okvare preveč hude in enostavno moramo sprejeti nove omejitve avatarja.

Tako pridemo še do enega pomembnega področja v zvezi z delovanjem našega avatarja, kjer pa nas večina kar lepo pozabi na pomembnost tega področja. To je seveda skrbno in vestno ohranjanje avatarja. Za stvari, ki nam v življenju veliko pomenijo običajno lepo skrbimo. Imamo urejene prostore, avto, računalnik, se vestno posvetimo drugim avatarjem (ljubljenim osebam, hišnim ljubljenčkom itn.).

Avatar, naša osnovna manifestacija, ki nam omogoča ukvarjanje s čimer koli drugim pa prevečkrat ostane zanemarjena. Ena izmed slabosti našega avatarja je, da lahko pri vlivanju goriva pretiravamo do onemoglosti, dan za dnem. Mehanizem »full« preslabo deluje. Na žalost za povrhu obstajajo še čustveni užitki iz tega naslova in tako ni čudno, da je avatar velikokrat zanemarjen in hrani okoli pasu energijo še za stoletja hudih obdobjih. Osnovna skrb za avatarja seveda izhaja iz prehrane in rednega treniranja avatarja.

Čeprav lahko vsepovsod beremo vrstice, kako meje v življenju ne obstajajo, je žal tako, da na fizičnem nivoju meje vsekakor so. Če jih prekoračimo, lahko svojega avatarja resno poškodujemo. Tak primer je na primer predebelost, ki povzroči prezgodnje okvare avatarja, ali pa na primer tudi izgorelost. Torej skrb za avatarja bi nam morala biti vsem osnova, saj je ta avatar, ki ga imamo edini temelj za delovanje v fizičnem svetu.

Počasi pa pridemo še do tiste specifikacije avatarja, ki je psihološka osnova za vse na začetku naštete filme. Malokdo je z izgledom svojega avatarja popolnoma zadovoljen. Tudi, če je ta prelep, se slej kot prej najde še lepši. Konec koncev pa, če vsak dan gledaš vsepovsod bolj ali manj obdelane fotografije lepih ljudi, to naši možgani posplošijo še na realni svet in subjektivna percepcijska mapa postane še kako izkrivljena – s tem pa tudi naša pričakovanja.

Tako, kot misli vplivajo na čustva in čustva vplivajo na telo, se cikel dogaja tudi v obratni smeri. Na eni strani lahko s spremembo drže vplivamo na čustva in misli, po drugi strani pa določen del avatarja, s katerim nismo zadovoljni, sproža določene misli, te misli pa določena negativna čustva. Ker celotnega avatarja nosimo vedno s seboj, temu nezadovoljstvu težko uidemo.

Vsa ta dejstva so pripeljala do tega, da je človek kaj hitro prišel do tega, da avatar potrebuje kakšno olepšavo. Tako je nastala kozmetična industrija, potem plastična kirurgija, kmalu v prihodnosti bomo imeli pač nadomestke. Če pogledamo stereotip, za 150 kg zanemarjenega zemeljskega avataja bo obstajal nadomestek lepe mlade blondinke s popolnimi merami. Zakaj?

Takoj za močjo energije, ki sproža željo po samoohranitvi, je prej omenjena spolna energija. Privlačnost avatarja močno vpliva na to, kako se bo spolna energija sprostila in bo s tem poskrbljeno za ustrezno reprodukcijo. Z izkrivljeno podobo realnosti imamo nerealna pričakovanja do svojega avatarja, prav tako pa do drugih avatarjev, sploh tistih, ki so potencialni avatarji za sprostitev spolne energije. Lepši, kot je naš avatar, več bo pozornosti, odobravanja, potencialnih partnerjev itn. Tako pač naši avatarji delujejo, tukaj nimamo kaj.

Zanimivo je tudi to, da le del tistih, ki popravijo svojega avatarja, na primer s plastično kirurgijo, doživijo pozitivne spremembe na ravni samozavesti in lastne vrednosti. S tem se ukvarja psihokibernetika, kar pomeni da lahko konec koncev se dosežemo zgolj z močjo uma. Ne glede na vse, daleč največ verjetno dosežemo, če se skušamo čim več časa sprejemati, takšne kot smo. Vsaki popravki avatarja se nam kasneje lahko močno vrnejo, sploh če so te popravki slabe izvedbe. Ne glede na raven lepote, je čar vsakega avatarja ravno v tem, da je edinstven, neponovljiv, njegova popolnost pa se skriva ravno v nepopolnosti.

Kljub temu si ne smemo zakrivati oči, da je povsem v naši moči je, da čim bolj poskrbimo za lastnega avatarja in s tem lahko tudi močno izboljšamo njegov izgled. Nekatere specifikacije pa so nam enostavne dane in tudi z največjo mero negovanja avatarja, se moramo z njimi sprijazniti. Tukaj zelo pomaga, če verjamemo, da ima vsaka stvar svoje namen (vse je subjektivna realnost, vprašanje je le, ali nam ta izboljša kakovost življenja). Kot omenjeno, fleksibilnost na drugih nivojih je veliko večja. Res, da se je potrebno za to veliko bolj potruditi, vendar je nagrada na koncu lahko veliko slajša, predvsem zaradi daljšega roka trajanja.

Zadnje ključne vprašanje je, kaj sploh je namen zemeljskega avatarja? Gre za enega najtežjih vprašanj, obenem pa je odgovor sila enostaven. Namen zemeljskega avatarja je zelo podoben, kot namen avatarja pri večini računalniških aplikacijah. Če na internetu s spletnim avatarjem doživljamo neko spletno virtualno izkušnjo, z zemeljskim avatarjem doživljamo realno zemeljsko izkušnjo.

Zemeljski avatar je tako najprej avatar v samem izvoru besede – manifestcija »božanske« energije, s čimer je vsako življenje najbolj dragocena stvar, ki obstaja. Tako s pridobitvijo avatarja pridobimo orodje, s katerim nam je omogočeno, da doživljamo zemeljsko izkušnjo, z vsemi svojimi grenkobami in sladkorčki. Avatar predstavlja masko naše duše, prvi in vsak nadaljnji oprijemljivi stik z zunanjim zemeljskim svetom.

Zemeljski svet ima enako vlogo, kot tudi okolje v računalniški igri, le da je doživljanje veliko bolj intenzivno. Stopnja in zahtevnost igre na zemeljski epizodi oziroma izvedbi igre je zahtevna in velikokrat ne enostavna. Imamo nove in nove izzive, ki jih moramo pridno premagovati. Nekatere izzive lahko ponavljamo, za druge ni popravnega izpita. Včasih je zemeljske epizoda prav smešno kruta in nesmiselna. Drugič nam prinaša izjemne užitke. V igricah na primer teh užitkov ni, so le izzivi in zbiranje točk, ter večinoma končna nagrada. Zemeljsko epizodo lahko uživamo vsak dan, s pomočjo avatarja, vendar pravo naravnanostjo višjih teles (mentalnega in čustvenega). Čeprav je zemeljska epizoda izjemno zahtevna, nam tudi omogoča, da se izjemno razvijemo.

Kar pa je tudi bistvo vsega, avatar je orodje, ki nam omogoča, da doživljamo, živimo, ljubimo, izkusimo vsa ostala čustva in se preko zemeljske izkušnje učimo ter s tem rastemo, tako osebno, kot tudi na drugih nivojih. To pa je evolucija, ki zaznamuje vse, in osnova evolucije je začetek ter konec – življenjski cikel. Naš avatar je minljiv. Vse kar imamo bomo pustili tukaj, vključno z našim prelepim avatarjem. Bolj kot smo nanj navezani, težje sprejmemo to minljivost. Če smo nekoliko romantični, mogoče po koncu uporabnosti našega avatarja dobimo čisto novega (reinkarnacija), na tem ali celo kakšnem drugem svetu.

Ne glede na to, če verjamemo v reinkarnacijo ali ne, avatar je masa, ta pa ni nič drugega kot neverjetno strnjen skupek energije (E=mc2), ki se mora slej kot prej transformirati. Če nam kaj na koncu sploh lahko ostane, je to tisti del, ki je ohranjen v duši, oziroma v duhu. To pa nikakor ni bančni račun, dober avto, naslov za miss sveta ali kaj podobnega. Zato je namen vsakega avatarja zgolj eden – da skozi izkušnje raste, se razvija ter da nenazadnje pri tem pomaga drugim avatarjem, saj če smo na ravni ega in delno tudi duše ločeni, smo v duhu vsi povezani. Življenje pa kot omenjeno ni enostavno, vsak avatar ima svoje velike izzive, ki jih kot v igrici ponavlja in ponavlja, dokler jih ne premaga. Je pa zemeljsko življenje lahko izjemo lepo in to ravno zaradi našega lastnega avatarja.