Ali služi teorija svojemu namenu? (gostujoče pero)

Naslednjo objavo je napisal moj dober prijatelj Alen Veren (alen.veren@gmail.com) in je del rubrike gostujoče pero.

Vse preveč mladih ljudi razmišlja narobe. Postavlja se vprašanje ali sploh razmišljajo? A na videz površinski problem je pravzaprav ukoreninjen globlje, kot se zdi na prvi pogled. S težavo percepcije teorije, ki jo poučujejo na univerzah , se srečujejo vse generacije, od tako imenovanih brucev pa vse do nosilcev doktorskega naslova. V čem je težava?

Največkrat zaslišimo besede kot so: »Zakaj se oglašajo ti ekonomisti, ala P. Damijan, Mrkaič,  ipd., saj nimajo dovolj praktičnih izkušenj«, »kaj mi bo prinesel študij, saj se učimo popolnoma neuporabnih stvari« ali »teorija, ki se je učimo nima realne podlage v svetu, ki ga živimo«. Vsi trije stavki so zgrešeni že v osnovi, saj mešajo makroekonomijo s podjetništvom, zanikajo osnovne vrednote slovenskega naroda, če hočete zahodnega sveta in a priori sugestirajo, da je vse kar je napisano v učbenikih, narobe. Abotnost se kaže predvsem v nerazumevanje družbe znanja, posploševanju, nezmožnostjo aplikacije naučenega in efektu črednega nagona. Poglejmo.

Makroekonomija vs. podjetništvo

Največja zamera gre predvsem tistim, ki trobijo, da se svetovno priznani ekonomisti ne spoznajo na osnove podjetništva, da ne vedo s kakšnimi težavami se ubada vsakdanji poslovnež v gospodarstvu in, da bi morali vsi najprej odslužiti obvezno ”usposabljanje” v realnem okolju. Šele takrat bi jim naj bila omogočena diskusija pri temah, kot so gospodarske reforme, konkurenčnost gospodarstva ali npr. odprodaja državnega premoženja zasebni lasti. Pri tem se zelo rado posplošuje in meša ”hruška z jabolki”. Ekonomisti so tisti, ki so odgovorni za to, da naredijo (oz. svetujejo vladi), kar se da primerne okoliščine za delovanja gospodarstva in to na takšen način, da ostanejo makroekonomski kazalci v ravnotežju. Njihova ”praksa” so pri tem mnoge ekonometrične študije, analize gospodarstva in primerjave med različnimi izsledki, ki so že bili narejeni s strani svetovnih institucij (IMF, ECB, Eurostat, etc.). Na podlagi sklepov, ki izhajajo iz teh dokumentov in ogromnega znanja, ki so si ga pridobili s študijem, lahko oblikujejo določene smernice, ki bi naj pospešile gospodarsko rast in omogočile večjo zaposlenost, zmerno rast cen, konkurenčnost, ipd. Pri tem jih ne zanima posamezno podjetje, niti kako uspešno ali neuspešno se to podjetje znajde v danih okoliščinah. Pomembna je splošna slika in enakopravnost za vse igralce. Če je podjetje uspešno in kako z njim ravna in upravlja management pa je odvisno od usposobljenosti zaposlenih, kakovosti izdelka oz. storitve, ter načina komuniciranja navzven. Lahko bi tudi rekli, da za naravno selekcijo poskrbi trg.

Seveda delajo ekonomisti tudi napake, kot se je zgodilo npr. pri Rusiji v obdobju tranzicije.  Takrat je Mednarodni Denarni Sklad (IMF) svetoval Rusiji, naj čim prej odproda državno premoženje in  liberalizira trg delovne sile. To je v sistemih, kjer prevladuje velika asimetrija informacij, neučinkovit pravni sistem in je ljudstvo še vedno pod vtisom komunističnega režima, lahko usodno. A vendarle je načelo liberalizacije ključno za vse nerazvite države. Lepe razlike se lahko vidijo pri tako imenovanih ”dvojčkih”, ko se je eden od njih zaprl vase, drugi pa odprl globalizaciji. Taka primera sta npr. zahodna in vzhodna Nemčija ter južna in severna Koreja, a o tej temi mogoče več kdaj drugič.

Torej, pomembno je razumeti, da si usodo krojimo sami, saj tekmujemo v enakovrednih okoliščinah, pravila igre pa prepustimo temu primernim. Če kdo še vedno trdi, da je bil Nobelov nagrajenec Milton Friedman brez izkušenj (med drugim je svetoval Ronald Reaganu in Margaret Thatcher, zatrl Keynesovo idejo potrošne funkcije, dokazal da so posplošeni modeli še kako relevantni za narodno gospodarstvo, itd.), ima mogoče zgrešeno percepcijo teorije.

Vrednote

Zahodna civilizacija se je odločila za družbo znanja. Vrednot, ki izhajajo iz te podmene je veliko in mednje spada tudi delavnost. Čemu torej sedeti doma za knjigo in se učiti Matematike 2, Upravljanja in Ravnanja ali Poslovnih Financ, če lahko uspeš z delom? Čemu torej družba znanja?

Ne smemo pozabiti, da je treba delati, kot radi rečejo ekonomisti, prave stvari na pravi način. Če nam prav zgodovina in izkušnje določenih posameznikov, ki so zapisane in dokazane v učbenikih in knjigah, ne bodo pomagale pri takšnih stvareh, pa naj zgori NUK do temeljev.

Prav tako lahko trdimo, da nam znanje širi obzorja. Dvomim da bo kakšen podjetnik zaupal svojo tehnologijo npr. Talibanom, čeprav je delovna sila na orientu mogoče nekaj desetkrat cenejša kot v Evropi.

Pomembno je tudi, da razumemo, kaj nam prinašajo predmeti, kot je npr. Matematika. Priznavam, da sem se osebno lotil izpita verjetno z enakim odklonom kot marsikateri študent na EF, a vendar lahko najdemo tudi pozitivno lastnost takšnih predmetov, saj nas naučijo abstraktnega mišljenja. Sam sem na lastni koži spoznal prednosti abstrakcije, ko sem imel pri določenih predmetih na poslovni šoli v Münchnu (MBS), kjer zanemarjajo takšne predmete, ogromno prednost pred ostalimi, ne glede na to, da je bilo celotno čtivo zapisano v njihovem jeziku.

Seveda moramo tudi razumeti napisano in ugotoviti kdaj nam določeno znanje pride prav. Veda o strukturi organizacije nam verjetno ne bo koristila v podjetju s dvema zaposlenima. Če pa pridemo na primerno pozicijo v podjetju, kjer je zaposlenih tisoč, verjetno potreba po takšnem znanju poraste. Temu lahko rečemo zmožnost aplikacije naučenega.

Znanje nam tudi koristi pri razumevanju in učenju stvari v novem okolju. Upam si trditi, da bo študent s končano diplomo na EF (smer računovodstvo) prej doumel delovne naloge v podjetju kjer ponujajo računovodske storitve, kot nekdo z dokončano srednjo šolo.

In nenazadnje, družba si je mogla ustvariti neke vrste sodila, s katerim ocenjujemo in zaposlujemo nove delavce. Diploma dokazuje da smo sposobni dela vsaj na intelektualni ravni. Pokaže da smo vztrajni in željni  novega znanja, da se hočemo naučiti kaj novega.

Vsi nimajo premožnih staršev ali zagotovljene prihodnosti. Dajmo jim torej priložnost, da sami naredijo nekaj zase, da si sami skrojijo usodo. Ne smemo pa pozabiti, da se brez muke niti čevelj ne obuje. Ne glede na našo izobrazbo, versko pripadnost, raso ali spol. Je že tako, da je treba delati. Je pa toliko bolje če pri tem uporabljamo svojo pamet in obratno. Drugače se nam lahko zgodi, opozarja Peter Drucker, da nas države v vzponu prehitijo v vseh pogledih.

Gospod Drucker je znanje in delo prikazal kot edino možno rešitev, pravzaprav kot še edino komparativno prednost pred tako imenovanimi ”azijskimi tigri” in ostalimi državami v vzponu. Znanje ima po njegovih besedah dve komponenti. Kvalitativno in kvantitativno. Po kvalitativni se ne razlikujemo več kaj dosti pred vzhodnim svetom, je pa kvantiteta znanja, torej sposobnost prenesti znanje na področje gospodarjenja, tista, ki ohranja prednost razvitih držav. Ne zapravimo še tega. Pa še to: Vsako trditev je treba vzeti pod vprašaj in ne slepo slediti večini. Ne dajajte se v isto skupino ljudi, ki se zaradi črednega nagona v nakupovalnem središču postavijo v najdaljšo vrsto. Verjetno je še kakšna vrsta, ki ni tako zasedena….