12 ubijalcev doseganja postavljenih ciljev

Obdobje novoletnega oddiha in prestopa v novo leto je idealno obdobje, da naredimo kratko refleksijo in se povprašamo o kakovosti našega življenja ter o tem, katere cilje smo dosegli v preteklem letu ter kam želimo v prihodnje. Po eni strani imamo v tem obdobju bistveno več časa, saj se vse stvari nekako umirijo, po drugi strani je časovno obdobje enega leta dober in merljiv horizont za najširšo skupino ciljev. Prav tako je za večino ljudi v tem obdobju nekaj čarobnega v zraku, ki naše stanje duha pripravi do tega, da bolj pozitivno in odprto razmišljamo o prihodnosti in našem življenju.

Najpogostejši način, kako se lotiti revizije je kljukanje doseženih zastavljenih ciljev v preteklem letu ter priprava seznama novih ciljev za prihodnje leto. O tem, zakaj, kako ter na katerih področjih je smiselno postaviti cilje, sem že pisal (postavljene ciljev, še o postavljanju ciljev). Po statistikah naj bi imelo zapisane cilje le 3% posameznikov. Sicer naj bi bili te posamezniki bistveno uspešnejši od ostale populacije, vendar je ključno vprašanje, zakaj si tako malo ljudi postavi cilje. Prav tako pomembno vprašanje je tudi, zakaj velika večina ljudi kmalu odneha, potem ko si postavijo cilje. Najpogosteje se razlog nahaja v klasičnih napakah pri postavljanju ciljev, ki jih navajam v nadaljevanju.

Ignoranca – Največji problem od vseh pri postavljanju ciljev je ignoranca. Če se nam ukvarjanje z lastno prihodnostjo, kjer bomo preživeli preostanek našega življenja ne zdi pomembno, bomo težko dosegli večjo kakovost našega življenja, kot jo določajo vzorci pridobljeni s primarno in sekundarno socializacijo. Nekateri imajo srečo in so pridobljeni vzorci tako kakovosti, da postavljanja ciljev enostavno ne potrebujejo, vendar je takšnih ljudi na svetu izjemno malo.

Pri tem ne gre mešati ignorance s spontanostjo. Tudi z zastavljenimi cilji je življenje lahko izjemno spontano, oziroma naj bi po glavnih učnih lekcijah tako tudi bilo, vendar je to še zdaleč od tega, da stvari prepustimo toku družbenih norm, da nas odnese, kamor se mu pač zahoče. Življenje od nas zahteva, da se borimo in postavljanje ciljev je pomemben del tega.

(Ne)znanje – Problem informacijske dobe je v tem, da je na voljo ogromno informacij, katerih kakovost je vprašljiva. Večina informacij niso več izkušnje iz prve roke, temveč kopije izkušenj drugih. Kopija kopije postaja vse slabša. Na drugi strani, različni ljudje, z različnimi karakterji doživljajo različne, nasprotujoče si izkušnje ter rezultate. Vse to nas lahko zmede.

To pomeni, da tudi pri postavljanju ciljev moramo najprej razviti določeno mero znanja tako iz izkušenj drugih, kot iz lastnih izkušenj. Brez slednjega ne gre. Na podlagi poskušanja moramo razviti lasten dolgoročni sistem, ki je nam pisan na kožo. Znanja, ki ga razvijemo s samim delovanjem je za nas najbolj kakovostno znanje.

Neiskreni cilji – Naše lastno bistvo je obdano s plastjo socialnega pogojevanja, ki zajema prevzete vzorce naših staršev, okolja, medijskega pretiravanja, itn. s tem pa tudi strahov, pričakovanj drugih in še bi lahko naštevali. Tako se nam hitro lahko zgodi, da postavljeni cilji niso več naši cilji temveč cilji drugih ljudi.

To vključuje tako kompenzacije za naš ego, realiziranje sanj naših staršev, skušanje doseganja idealističnih podob, ki jih prikazujejo mediji itn. Sledenje ciljem, ki niso naši cilji je težko, naporno, nas ne osrečuje ter ne prispeva bistveno k naši osebnostni rasti. Gre za dirko, ki se nikoli ne konča. Edini način, da preidemo to je iskrenost do sebe in biti v čim boljšem stiku sam s seboj.

Neskladnost z osebnostno SWOT – Neiskreni cilji so povezani tudi z neskladnostjo z osebnostno SWOT analizo. Ta analiza definira naše prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Vsak od nas ima določene prednosti in določene slabosti, s tem pa tudi področja življenja, kjer lahko bolj uspeva, kot na drugih.

Tako nekdo nikoli ne bo vrhunski športnih, drug izvrsten skladatelj itn. Sam ne verjamem, da smo nepopisan list papirja in da lahko postanemo, kar želimo. Verjamem, da obstajajo določene osebnostne dispozicije, ki so že dane ali jih pridobimo v otroštvu in jih moramo dobro poznati. Tako moramo graditi na naših prednostih, prav tako dobro poznati naše izhodišče.

Pretiravanje – Pri vsakem načrtovanju običajno podcenimo časovno dimenzijo. Res je, da je vse mogoče, vendar je verjetnost, da bomo drastično izboljšali svoje zdravje v enem mesecu, obogateli v enem letu itn. minimalna. Zato si moramo postaviti realistične cilje, drugače bomo imeli vedno več frustracij, postavljanje ciljev pa enostavno postavili v kot.

Dobra metoda je, da pogledamo, kaj so dosegli drugi in v kolikšnem času, ki so imeli podobno izhodišče ter znanje, kot mi sami. Pri tem pogledamo več oseb in določimo neko povprečje z varnostnim časovnih faktorjem. Vsekakor se moramo izogibati prodajnih besedil, vendar se zanesti na resnične izkušnje ljudi, ki so se celostno lotili problemov. Če bomo sami dosegli cilje hitreje, toliko bolje.

Nejasni cilji – Bolj kot bomo jasno definirali, kaj si želimo, lažje bomo to dosegli. Nejasnost nas ne motivira, prav tako je nemerljiva. Zato moramo biti pri postavljanju ciljev čim bolj jasni, specifični in natančni. Predvsem, ko razmišljamo o detajlih, se moramo dodobra poglobiti vase.

Recimo, da si postavimo cilj, da bomo v naslednjem letu odprli podjetje ter sledimo temu cilju. Vendar, ali nam je res vseeno, ali bomo edini družbenik, ali bi sprejeli v podjetje investitorje, v kateri branži smo pripravljeni poslovati, ali je nujno, da smo direktor družbe, kako velik tim ljudi si želimo imeti, ali bo podjetje že od začetka mednarodno usmerjeno itn. Večina stvari seveda sodi v poslovni načrt, vendar je tudi veliko stvari, ki jih moramo razčistiti sami pri sebi, preden si postavimo tak cilj.

Preveč ciljev – Najpogostejši problem pri postavljanju ciljev je, da si naenkrat postavimo preveč ciljev. Če imamo 5 – 10 življenjskih področij in si na vsakem področju postavimo 4 – 5 ciljev je to skupno lahko kar 50 ciljev. Vse skupaj nam vzame par 10 minut, da preberemo cilje, kaj šele, da bi jih dosegli. Na koncu, ko pregledujemo dosežene cilje, smo kaj hitro lahko razočarani.

Po mojih izkušnjah je 5 – 10 večjih letnih ciljev več kot dovolj, iz različnih področjih življenja. Enostavno damo več poudarka na področja, ki so v določenem obdobju bolj pomembna.

Ciljev ne spremljamo redno – To, da si zapišemo cilje in jih spravimo v predal, ter jih bomo dosegli zgolj s pomočjo podzavesti ima dejansko minimalni učinek. Mogoče tako lahko sežemo 10% – 20% ciljev, ki bi verjetno jih, tudi če si vsega tega ne bi zapisovali.

Takšen pristop do ciljev je običajno prehodni pristop med tem, ko se odločimo, da si bomo zapisovali cilje in med tem, da sprejmemo dejstvo, da bomo na tak način cilje izjemno težko dosegli. Namreč če se redno ne ukvarjamo s svojimi cilji, jih revidiramo, spremljamo napredek itn. jih bomo resnično težko realizirali.

Cilji se ne dosežejo sami od sebe in veliko bolj pomembno kot zapisati cilje je njihova realizacija.

Brez podpornega sistema – Postavitev cilja pomeni, da želimo doseči stanje, ki je drugačno od trenutnega. To zajema tako naše notranje stanje, kot tudi odsev tega stanja v zunanjosti – družbi, fizičnem okolju, stvareh, ki jih imamo itn., skratka v vsemu.

Pri tem imamo elemente, ki nas podpirajo pri doseganju našega stanja in obratno. Ne glede na to vsako obstoječo stanje stremi k samo-obstoju in se povezuje z elementi, ki zavirajo spremembe. To pomeni, da bo sprememba stanja zahtevala določeno energijo tako v naši notranjosti, kot spremembi zunanjega okolja.

Lahko pa si pomagamo tako, da s spremembo zunanjega okolja, spreminjamo svoje notranje stanje. Ravno to je podporni sistem pri doseganju našega cilja. Motivacijska kartice, družba, mentorji, trenerji, ozadje na računalniku, tehnične igračke, itn. vse to nas lahko podpira pri doseganju našega cilja. In obratno.

Če nimamo pravega podpornega sistema, pomeni, da imamo sistem, ki nas pri spremembi zavira. Doseganje cilja na ta način je veliko težje.

Fleksibilnost – Enako, kot velja za podjetja, velja tudi za posameznike. Življenje je postalo turbolentno in nepredvidljivo. Edina varnost so notranji viri, kar je psihološko lahko izjemno naporno. Tako moramo biti pri doseganju svojih ciljev fleksibilni.

Lahko dobimo otroka, pride mimo prava poslovna priložnost, dobimo ponudbo v tujini, itn. V današnjem času je veliko dejavnikov, ki lahko čez noč naše življenje obrnejo na glavo. Ob tem tudi naše cilje. Naučiti se moramo to sprejemati, čeprav je včasih lahko izjemno težko.

Frustracije – Nepravilno postavljeni cilji vodijo do frustracij, to pa do tega, da postavljanje ciljev povežemo z bolečino. Potem se težko še kdaj lotimo postavljanja ciljev. Večina ljudi se verjetno zato boji postaviti cilje, saj bi se ob pogledu na nedosežene cilje enostavno počutili preveč slabo. Na žalost se kot omenjeno, ravno to zgodi pri prvih poskusih postavljanja ciljev.

Če imamo takšne frustracije, ki vodijo v prvo omenjeno ignoranco, je nujno, da najprej sami pri sebi razčistimo, kje leži pravi problem in bolečina.

Vztrajnost – Na koncu pa, nič velikega ni bilo doseženega čez noč. Uspeh na katerem koli področju življenja pride skozi leta trdega dela. Ne smemo se bati napredovati počasi, zgolj tega da bi se ustavili. Vztrajnost je pomembna veščina pri doseganju ciljev, brez katere dejansko težko dosežemo kateri koli večji cilj, saj je ravno vztrajnost ena izmed osem faktorjev uspeha.