Blaz Kos

Zahvala ob koncu/pavzi

12
Oct 2012
Agile Lean Life Blog

Minilo je skoraj 14 dni, odkar sem prenehal pisati blog. V tem času sem dobil izjemno veliko e-pošte – s pohvalami, zahvalami in zaželeno srečo na nadaljnji poti (začuda nobene kritike, ki so bile prej tudi kar pogoste, predvsem v smislu, da sem preveč kapitalistično usmerjen. Sem mislil, da mi bo kdo vsaj čestital, da sem nehal pisati blog :)). Nekatera pisma so bila tako globoka in čustvena, da sem bil še sam presenečen; in hvaležen. In presenečen. In srečen. Na koncu ugotoviš, da je eno največjih zadovoljstev v življenju, če prispevaš vsaj minimalno k lepšemu življenju sočloveka.

V povratnih pismih se je večkrat pojavilo še eno vprašanje in sicer, ali je še kakšen drug razlog, zakaj sem nehal pisati blog. Kaj je poleg naštetih posledic, pravi vzrok? Prav je, da razložim – rdeča nit zgodbe je, da če ne raseš, padaš. Če na primer počnete nekaj let enake stvari, lahko tudi izjemno dobro na vodilnih pozicijah, vendar se zraven ne razvijate (pridobivate nove kompetence), za kar je lahko krivo tudi stagniranje okolja, v življenju nazadujete. Močno nazadujete. Zakaj? Globalno okolje se neprestano in vedno razvija (zakon singularnosti) in če se vi sami ne razvijate vsaj s hitrostjo razvoja okolja, pač nazadujete.

Drugo dejstvo je, da smo vsaj delno produkt okolja, v katerem se nahajamo. Niti ni pomembno, ali je okolje projekcija naše stopnje zavesti, ali našo zavest oblikuje okolje, dejstvo je, da sta okolje in naša zavest (posledično pa tudi kompetence) v tesni korelaciji. Bolj, kot so vrednote okolja neskladne z vrednotami posameznika, bolj ujetega in nezadovoljnega se počutiš – pa naj gre za državo, podjetje, družino ali katero koli drugo socialno tvorbo. Posameznik lahko cveti samo v okolju, kjer so skladne vrednote. Greš tja, ker se dobro počutiš.

In tako pridemo k naši dragi Sloveniji. V zadnjih 5 letih je Slovenija naredila več korakov nazaj. Poglejmo samo zadnja dva sektorja, kjer sem deloval zadnjih pet let. Prvo je finančni sektor. Danes nimamo ene investicijske banke, enega nepremičninskega sklada, energetskega sklada, enega »hedge« sklada… Na srečo imamo vsaj kakšen dober sklad tveganega kapitala. Vendar finančni sektor je v zadnjih 5 letih povsem zaspal in nazadoval; da o bankah sploh ne govorimo. Medtem se v tujini razvijajo novi produkti, znanje, razumevanje finančnih trgov ipd. Svet gre naprej, mi gremo nazaj.

Drugi je sektor start-up podjetništva. Ko sem stopal v svet podjetništva, je veljal še staromodni pristop k podjetništvu in sicer s poslovnim načrtom, kot temeljnim dokumentom. Nekaj nadobudnežev nas je v preteklih letih organiziralo na stotine delavnic, da smo popularizirali poslovni načrt in financiranje start-up podjetij. Vendar je tudi način gradnje start-up podjetij napredoval in se popolnoma spremenil. Temelj sodobnega načina gradnje podjetja je t.i. vitko start-up podjetje. V zadnjem letu ne vem, če sem srečal nekaj podjetij v Sloveniji, ki bi sploh vedeli, zakaj se gre. Še bolj me skrbi to, kje so mladi nadobudneži v svojih dvajsetih, ki bodo pri nas popularizirali tak pristop? Na vseh dogodkih smo še vedno eni in isti ljudje, isti govorniki ipd. In to ni prav.

Upam, da bo naša generacija bolj pametna ter prej spoznala nujo vključenosti in sodelovanja z mlajšimi generacijami. Torej z vidika znanja Slovenija nazaduje s svetlobno hitrostjo. In glede na to, da ima dan zgolj 24 ur, ti ne preostane drugega, kot da se »izklopiš« iz domače scene in poskušaš slediti dogajanju v tujini. Glede na to, koliko se dogaja v tujini, je tudi to svojevrstni izziv. Ne delam si utvar, da je v tujini lažje in boljše, kar zagotovo ni, brez dvoma pa lahko v tujini opazimo največji razvoj v zgodovini človeštva, pri nas pa nazadovanje. Denar, ki je bil namenjen investicijam v kompetence, je šel v gradnjo ter potrošnjo, sedaj pa manjka vsebine, manjka znanja, manjka ambicij.

Imamo najsodobnejšo infrastrukturo, ki pa je prazna, sameva in propada. Se pa lepo sveti.

Druga zgodba so vrednote. Do konca leta 2008 sem resnično, globoko in iskreno, verjel v Slovenijo kot zgodbo o uspehu. Bil sem tako zelo (naivno) ponosen na svojo državo. Prepričan sem bil, da se bo Slovenija še naprej razvijala s svetlobno hitrostjo in postala neke vrste Švica vzhodne Evrope. Imeli smo vse realne možnosti.

Ob prvem prepihu pa se je (na žalost) jasno pokazalo, da je bil vse skupaj bolj ali manj konstrukt sreče, katere karto smo po »hlapčevsko« zapravili. Gospodar ve, da je potrebno investirati, prihraniti za hude čase, se razvijati, biti v dobri kondiciji, skrbeti za svoja sredstva ipd. Hlapec verjetno s kratkotrajnim pogledom zakolje svojo zlato kuro, za nekaj dni veselja, za nekaj mesenega užitka.

Po 4 letih krize, kot največje učiteljice življenja, se nismo naučili prav nič. Dobesedno nič. Nismo se naučili, da je potrebno stopiti skupaj, nismo se naučili, da si je potrebno postaviti (razvojne) prioritete, nismo se naučili, da se moramo mednarodno odpreti, nismo se naučili, da moramo uvesti management v podjetjih, nismo se naučili, da brez srca Slovenija ne obstaja, srce pa je močno in zdravo gospodarstvo. Poklali smo naše konje, svoje konje, brez slabe vesti, brez čustev, brez misli na prihodnost. Novih vlečnih konjev ne želimo, ker nas ogrožajo.

Sam sem človek, ki verjame izključno v ustvarjanje dodane vrednosti; ustvarjalni kapitalizem. Če ne ustvariš sam, mora zate ustvariti nekdo drug, s tem pa si breme družbi. Tako nimam kančka tolerance do roparskega kapitalizma. Če si pravi poslovnež, ustvari in pokaži, da znaš zagotoviti dodano vrednost, ne pa, da se kot pijavka prilepiš na zdrave sisteme in jim piješ kri, dokler ne klecnejo. Brez dodane vrednosti, s fiktivnimi fakturami. In sistemske korupcije je v Sloveniji toliko, da celotno gospodarstvo kleca. In počasi že pada na kolena.

Zopet ne pravim, da se drugje po svetu to ne dogaja. Ampak gre za poceni izgovor. Ne vem, če si res želimo državo, kjer so vsak dan časopisi polni izkoriščanja, ropanja, goljufij, korupcije in nepotizma; na vseh ravneh, od navadnega delavca, do profesorja, zdravnika, managerja in politika. Če bi imeli malo bolj dolgoročni pogled, bi lahko živeli res lepo, kar pa je še toliko bolj pomembno, drugim bi lahko postavili zgled.

Krivi smo seveda vsi. Ko imaš en prst usmerjen na drugega, imaš štiri prste usmerjene vase. Po 4 letih krize se še vedno narod prepira o levih in desnih, še vedno se pojavljajo eni in isti vzorci, ki nas vlečejo k nazadovanju, še vedno smo bolj pametni od vsakega tujca,… Še kar poslušamo prijetno glasbo na ladji, ki se počasi potaplja.

Veste, kaj si je mislil človek, ki je posekal zadnje drevo, pri čemer je bil posek gozda glavni prispevek h propadu ene izmed zelo uspešnih civilizacij v zgodovini človeštva? Bolje, da ga posekam jaz, kot moj sosed. Niso to moje vrednote.

Ne razmišljam o zelo tragičnih scenarijih. Na srečo smo v Evropski uniji, ki je z globalnega vidika preveč pomembno združenje, da bi dopustili bankrot naše države. Mogoče res ne bo več naša država, vseeno pa bo življenje teklo dalje; in to pri veliko večjem standardu, kot ga živi polovica sveta. Že za to smo verjetno  lahko zelo hvaležni. Pri vsem me najbolj skrbi za mlade, te bodo nosili breme marsikatere lumparije. Predvsem pa bodo imeli doma mladi zelo malo priložnosti. Najsposobnejši ljudje, ki jih poznam, že odhajajo v tujino. Z vidika prihodnosti Slovenije je to še bolj tragično, kot zakol paradnih konjev gospodarstva.

Vedno znova pa se opominjam, da je treba razmišljati pozitivno. In res je. Ne smemo zamešati med resnico in slepim optimizmom, vseeno pa je nujno, da najdemo svetle točke. V temi se vidijo zvezde. Resnica je, da Slovenija po koščkih propada in verjetno bo naslednje desetletje stagnirala ter nazadovala, razen če se ne zgodi čudežen razcvet Evrope. Propadanje je žal tisti najbolj verjeten scenarij. Bolj kot življenjski standard, ki ni slab, je s psihološkega vidika problematičen »outlook«, ki govori o stagnaciji. Vsaj za ljudi z ambicijami.

Zvezde so tako nekje drugje. Tehnologija je omogočila, da je svet postal globalna vas. Z enim klikom dostopaš praktično do vsakega kotička planeta, cena transporta so močno pada, polomljena angleščina vlada kot nov svetovni jezik ipd. Kdo pravi, da sploh potrebujemo države, narode, delitve. Kdo pravi, da je v 21. stoletju naše življenje odvisno od stanja (makro, vrednot…) v neki državi. Če kdaj, je sedaj odgovornost za naša življenja povsem v naših rokah. Ni več države ali naroda, ki bi ga lahko krivili za naše nezadovoljstvo. Danes imamo celotni svet na dlani. To so zvezde 21. stoletja. So daleč, ni jih lahko doseči, vendar sijejo.

Tako se lahko vrnemo na začetek, do povezave okolja in naše zavesti. Če smo v nezdravem okolju, je to tudi zaradi naše stopnje zavesti. Bolj, kot v življenju trpimo ali smo nezadovoljni, nižja je naša stopnja zavesti. Imamo dve možnosti. Zamenjamo okolje in »švicamo« z delom na sebi, da dvignemo vibracijo svoje zavesti. Drugače vsi problemi pridejo za nami na naslednjem letalu.

Druga možnost je dvig ravni zavesti do mere, da se začne spreminjati tudi okolje, ki nas obkroža; lahko na enakem geografskem območju, lahko ne. Najboljše je, če tranzicijo peljemo vzporedno, tako znotraj sebe, kot tudi zunaj. Na zunaj z menjavo dotoka informacij, menjavo ljudi s katerimi se srečujemo, vsakdanjih vzorcev delovanja (navad) ipd., na notri z delom na naših prepričanjih, osredotočenostjo na pozitivno ipd.

Kot omenjeno nisem oseba, ki bi si dovolil en sam dan stagnirati, prav tako ne prenašam izkoriščanja. Moje vrednote niso več skladne s širšim okoljem okoli mene. Kaj sledi, ne vem. Vse našteto v prejšnji objavi, zakaj sem nehal pisati blog je posledica, razkorak vrednot pa je pravi vzrok. Pa ne, da ne bi želel prispevati kaj pozitivnega okolju in prav tako, da ne bi kdo povsem napačno razumel, ni moje mnenje, da Slovenija nima prekrasnih ljudi; z veseljem se srečam z mnogimi, ki izstopajo – poslušam pa vsak dan zgodbe, kako so zatirani. Ponosen sem na veliko posameznikov, sodržavljanov, razočaran pa nad splošnim stanjem.

Potrebujem prostor in čas, da preuredim svoje notranje in zunanje okolje do te mere, da bo oboje v vrednotah skladno, ob popolni ohranitvi integritete. Odgovor za vse, ki ste me spraševali po pravem vzroku.

Res je, ko greš na novo pot, je najtežje pred in po končni odločitvi. Takrat te življenje dodatno preizkusi, ali si se uspel od-ločiti. Vse zahvale so bile tako ganljive, da bi se kar vrnil k pisanju. Vendar, lahka pot s časom postane težka in težka pot s časom postane lahka. Sedaj je čas za težjo pot. Če ste tudi vi nesrečni v trenutnem okolju, ki nas obkroža, je tudi za vas verjetno čas, da se podate iz cone udobja. Vse omejitve so samo v naših glavah.

Iskreno bi se zahvalil vsem bralcem bloga, ki ste me spremljali pretekla leta. Prav tako iskrena hvala za vsa povratna pisma. Moje življenje je s tem bistveno bolj bogato in vredno. Dobil sem veliko več, kot dal.

Čeprav sem preveč govoril o sebi, si v resnici tokrat pomemben ti. Hvala ti, ker si.

Print Friendly, PDF & Email
Filed under: Razno

No Comments

No comments yet.

Sorry, the comment form is closed at this time.