Blaz Kos

Vizija in vizionarji

13
sep 2009

Prvi in osnovni temelj podjetja je vizija. V strokovni literaturi vizija spada pod segment strateškega načrtovanja poslovanja. Preprosto povedano vizija pomeni, da če se danes nahajamo v točki A, kako vidimo točko B v prihodnosti, kjer se želimo nahajati po preteku nekega določenega obdobja. Vizija je vez med sedanjostjo in prihodnostjo. Izjemno dobro definicijo poda tudi slovar slovenskega knjižnega jezika, ki pravi, da je vizija notranje doživljanje česa, kar v stvarnosti še ni nastopilo. Torej posameznik ali vodstvo podjetja doživlja, kako bi stvarnost lahko s svojim delovanjem (poslanstvom) oblikovali v prihodnosti.

Pri vsem tem gre za neverjetno sposobnost naših možganov, da imamo zmožnost v mislih ustvarjati prestave, kako bi lahko svet izgledal in deloval. Že v sklopu poslovnih idej in poti do idej sem zapisal, da vse kar ni ustvarila narava, je ustvarila človeška roka. In vse kar je bilo ustvarjeno s strani človeka, je bila najprej ideja v glavi nekoga – zgradba, slika, naprava, kip, prevozno sredstvo itn. Neverjetno! In pri veliki večini idej gre za reševanje problemov, s katerimi se ljudje soočamo ali za zadovoljevanje človeških potreb. Torej na nek način, če smo pravi podjetniki, je vizija prvi korak do spreminjanja sveta na bolje.

Zakaj potrebujemo vizijo? Odgovor je seveda preprost. Če ne vemo, kam želimo, je vsaka pot prava. Vizija je v tem kontekstu neke vrste kompas. Torej gre za to, da si definiramo, kakšen je naš končni cilj in delno, kako bomo prišli do tega cilja. Glede na hitro spreminjajoče se okolje, recimo, da z vizijo vsaj označimo nekaj ključnih točk v gozdu, na podlagi katerih se bomo kasneje v delovanju orientirali. Vizija je običajno izpeljana iz same ideje in predstavlja dolgoročni razvoj in stanje po implementaciji ideje. Torej kakšno bo stanje, ko bomo idejo do konca realizirali.

Če pogledamo ozadje tega, lahko rečemo, da imamo v osnovi dve opciji – ali zgolj sledimo denarju (včasih kratkoročno utemeljeno), ali imamo strateški načrt, stavimo na določeno tržno paradigmo. Dolgoročno sledenje zgolj denarju se je velikokrat izkazalo kot slaba strategija. To predstavlja bolj ali manj zgolj pomanjkanje dolgoročnega pogleda. Tak pristop lahko opišemo tudi kot razliko med proaktivni in odzivnim delovanjem. Vizija nam pomaga, da delujemo proaktivno, torej aktivno soustvarjamo okolje znotraj našega območja vpliva in nismo zgolj odzivni na okolje, se pravi da zgolj nekako reagiramo na to, kar nas zadane.

Vizija kot temelj podjetja je pomembna tudi za to, ker združuje ljudi, deluje kot magnet, ki ga nato napajajo vrednote. Ljudje sledijo ljudem in sledijo velikim idejam, ali še bolje rečeno vizijam. Posameznik težko danes spremeni svet sam, za to potrebuješ tim najboljših ljudi. Vendar prva točka, kjer mora biti tim usklajen je ravno vizija. Predstavljajte si razliko med člani tima, ki pač hodijo v službo, da prejmejo plačo in med člani tima, ki so goreče zavezani, da spremenijo svet. Seveda je razlika jasna in očitna. Pri tem igra ključno vlogo oblikovanje kolektivne zavesti ter sinergične čustvene energije. Gre za pojave, ki presegajo delovanje posameznika. Po drugi strani je posledica tega, da vizija spodbuja pripadnost timu ter obenem na nek način definira smisel delovanja tima.

Tukaj velja še omeniti, da smo ljudje čustvena bitja, veliko bolj kot si sami upamo priznati. Zato je dobro, da tudi vizija vsebuje veliko čustvenih elementov. Na primer, če imamo vizijo, da bomo imeli v petem letu poslovanja 21,3% tržni delež, to ne mora biti kaj preveč navdihujoče. Ob tem nam gredo kocine težko pokonci. Potrebujemo nekaj bolj čustvenega, plemenitega, velikega, enkratnega, itn.

Primer vizije McDonald’s-a: McDonald’s je najboljša restavracija s hitro prehrano v svetovnem merilu. Biti najboljša pomeni zagotavljati največjo možno kakovost storitve, čistočo in vrednost, tako da prav v vsaki restavraciji iz prav vsakega gosta privabimo nasmeh na obrazu. Moje vrednote so daleč od vrednot tega podjetja, vendar pa imajo čustveno vizijo, ki jo tudi dosegajo.

Ostanimo še nekoliko pri viziji in ljudeh. Če pogledamo nekatere trende na trgu dela, sploh v sklopu generacije Y, lahko opazimo, da bo vizija vedno bolj pomemben dejavnik. Denar in druge materialne stvari zgubljajo kot glavni motivator in v ospredje prihajajo vse bolj mehki elementi (seveda še vedno ob zadostnem plačilu). Velik motivator tako posameznika, kot tudi celotnega tima je torej vedno bolj končni cilj, velika vizija, ki nam bo prinesla veliko zadovoljstvo za dobro opravljeno delo in doprinos k svetu.

Drugo vprašanje, ki se takoj za vsem tem postavi je, kaj je res prava vizija? Tukaj je zopet odgovor zelo preprost. Ko pridete do videnja, ob katerem vam gredo kocine pokonci, zvečer ne morate zaspati ob misli, kako boste to realizirali in zjutraj vstanete ob misli na to vizijo… čez celotni dan z največjim navdušenjem delate korake za realizacijo vizije, še ponoči po možnosti sanjate o vaši viziji. Ko se vam to zgodi, ste zagotovo na pravi poti. Tudi če se vam polovico tega dogaja, ste gotovo na pravi poti.

Običajno so takšne vizije posledica naše lastne neprilagojenosti trenutnim stanjem. Tukaj dobijo glavno vlogo vizionarji. Res je, da preživijo tisti, ki so najbolj fleksibilni, torej tisti, ki se najbolj prilagodijo svetu, vendar pa je razvoj sveta odvisen od nerazumnih ljudi, ki želijo svet prilagoditi sebi in lastnemu načinu delovanja (ki je običajno boljši). Četudi so včasih za to križani ali zapravijo svoje življenje.

Poglejmo si nekaj takih primerov. Richard Branson je imel vizijo, kako se lahko ljudje med letom, ko nimajo več ur kaj za početi, zabavajo. Zato, ker se tudi sam rad zabava. Donald Trump je imel vizijo, kako lahko ljudem omogoči udobno in prestižno okolje za bivanje v eni največjih prestolnic na svetu. Zato, ker ima tudi sam rad lepoto in luksuz. Igor Akrapovič je omogočil motoristom, da s pomočjo njegove tehnologije dosežejo boljše rezultate na dirkališčih. Zato, ker je tudi sam dirkal in imel vizijo, kako lahko spremeni to panogo.

Torej vizija mora biti navdihujoča, plemenita, dosegljiva in nam more predstavljati izziv, predvsem pa, mora izhajati iz nas samih. Za povrh je dobro, da je zapisana v sedanjiku, povsem iz psihološkega razloga.

Seveda pa vizija ni stalna, in že smo pri vprašanju kako pogosto se vizija spreminja? Še v prejšnjem stoletju je vizija verjetno zadostovala za slabo polovico stoletja, danes za obstoječa podjetja lahko že govorimo o dolgoročni viziji v horizontu 5 do 10 let, v prihodnosti se bo gotovo ta čas še mnogo skrajšal. Vizija bo oblikovana za leto, dve v naprej in bo odvisna od neprestanih hitrih sprememb in turbulentnega poslovnega okolja. Tako bomo primorani vedno znova in znova definirati svojo vizijo. To ima svoje prednosti in slabosti.

Slabost je seveda ta, da ne bomo morali nikoli spati na lovorikah, vendar vedno znova inovirati in imeti nove vizije. Dolgega počitka, če bomo želeli biti uspešni ne bo. Na drugi strani je to tudi prednost, saj bomo težko kdaj koli zaspali, temveč bomo neprestano v stanju osebne in poslovne evolucije. Ozadje tega je, da kreativnost in ustvarjalnost ni omejena. Kratkoročno mogoče že, saj za ustvarjalnost potrebujemo čas in prihaja v kreativnih valovih, vendar dolgoročno nismo omejeni z nekim številom idej, ki jih lahko razvijemo. Ustvarjalnost je neomejena, res pa je, kot omenjeno, da če ustvarjalnosti namerimo s pištolo in zagrozimo, se bo enostavno pustila ubiti.

Na drugi strani je past vizije, če je ne spreminjamo tudi ta, da se je včasih bojimo doseči, ker (1) nimamo predstave, kaj bomo potem. To velikokrat predstavlja de-motivacijo za zadnjih nekaj odstotkov. Še večji problem imamo, če vizija (2) ni tisto, kar si resnično želimo iz dna duše, ali (3) nismo prepričani (psihološki kapital), da to dejansko lahko dosežemo. Vsi trije scenariji imajo običajno fatalne učinke. Kot primer naj navedem Zorana Jankoviča, ki je v več intervjujih izjavil, da nikoli ne bi moral voditi tobačnega podjetja oziroma če bi ga, bi bilo to težko uspešno.

Plemenita vizija. Definirati vizijo na podlagi denarja ali materialnih sredstev je nesmisel. Edina prava vizija izhaja iz tega, kako lahko s svojim kreativnim potencialom/talenti in kompetencami (individualnimi ali kolektivnimi) spremenimo svet na boljše. Prav vizija zagotovo vključuje elemente ustvarjanja in inoviranja ter ne zgolj samo majhnega izbruha kreativnosti in potem desetletja izkoriščanja. Ob plemeniti viziji zaspimo z dobrim notranjim občutkom.

Upam, da je končno nastopil čas, da si vsi odkrito priznamo, da smo vsi med seboj povezani in da s tem, ko pomagamo sebi, pomagamo drugim. In obratno. Če škodujemo drugim, škodujemo sebi. Zato plemenita vizija vsebuje tudi elemente vračanja skupnosti!

Precenjevanje vizije. Včasih sem sam vizijo močno precenjeval v smislu procesa oblikovanja vizije. Prepričan sem bil, da so vsi veliki podjetniki imeli v glavi točno, kako naj bi njihovo podjetje izgledalo čez nekaj let (od števila zaposlenih, do števila fikusov, in barve fasade na poslovni stavbi). Nič ni s tem narobe, če imamo tako podrobno definirano vizijo, vendar nas življenje običajno premetava sem in tja in tudi končna točka je lahko nekoliko drugačna, kot smo si jo predstavljali. Sploh, če nimamo na primer znanja o panogi.

Bolj se mi zdi, da se vizija pri uspešnih podjetnikih oblikuje kot neka energetska nit razvita iz ideje. Poglej, kako super smo rešili ta problem, zakaj ne bi to z veseljem uporabljali vsi na kontinentu. Še bolj pogosto vizija izvira iz osnovne komponente človeške narave, tekmovalnosti. Ljudje radi merimo in se primerjamo, zato je vizija biti vodilni v panogi, vodilni v regiji itn. videnje, ki mu realno lahko postavimo strateške cilje in mu tudi lažje sledimo. Takšna vizija se mi zdi povsem v redu in smiselna, vendar zgolj, če vključuje tudi elemente plemenite vizije. Dobiček, tržni delež in vse ostalo naj bo kot posledica dobrega dela, večje inovativnosti in kreativnosti itn., ne pa kot posledica na primer neprestanega blatenja in kritiziranja konkurence.

Vendar je zopet v tem procesu ključno vodstvo podjetja. Izhajati moramo iz sebe, kaj je tisto, kar nas najbolj motivira. Nekateri vodje so povsem spontani, drugi planirajo do zadnjega detajla. Pravila ni.

Razlika med vizijo in iluzijo. SSKJ pa definira vizijo tudi kot vidno zaznavo brez stvarne podlage, torej privid. Boljša beseda za to bi bila iluzija. Tudi če pogledamo to definicijo ustreza temu opisu in sicer gre za predstavo, navadno optimistično, ki ni osnovana na resničnosti, torej slepilo ali samoprevara. Se pravi, ko si zastavljamo vizijo, moramo biti pozorni, da ne gre za iluzijo.

No, dejansko je običajno včasih najprej iluzija, ki jo je potrebno razviti v vizijo. To najlažje naredimo tako, da napišemo strateški ali poslovni načrt, kjer opredelimo strateške, taktične in nekatere operativne korake, kako bomo to vizijo realizirali. Torej poleg samega videnja, vidimo tudi ključne korake v sklopu realizacije ideje.

Tako k številu iluzij, kot tudi vizij pomaga, če smo v življenju včasih nekoliko sanjači. Sanjamo o boljšem svetu, si ga predstavljamo, razmišljamo opazujemo itn. Pri tem nam lahko pomaga literatura, glasba, kino, sanje itn. Močno pomaga tudi poznavanje samega sebe, saj so običajno talenti in vizija zelo povezani. Oziroma osebna vizija vodstva podjetja in vizija samega podjetja. Kljub temu pa moramo biti pazljivi, da v življenju nismo zgolj sanjači. Ideja ali vizija ni nič, pretežni del je realizacija. Zato želimo biti v življenju med peščico tistih, ki stvari naredijo (»doer«) in ne med večino, ki o stvareh zgolj govorijo (»talker«).

Brez komentarja

Komentarjev še ni.

Oprostite, obrazec za komentarje je trenutno zaprt.