Blaz Kos

Temelji sodobne družbe – od izkoriščanja k ustvarjanju

1
Oct 2013
Agile Lean Life Blog

Najpomembnejša paradigma novega sveta je prehod od izkoriščanja k ustvarjanju vrednosti. To je že pogosto slišano, vendar premalo razdelano. Zakaj? Izkoriščanje je namreč temeljito zakoreninjeno v naši podzavesti. Večina poznane zgodovine človeštva je nasilna in prežeta z borbo za golo preživetje. To so dejstva, ki se jih vsi zavedamo, vendar o njih neradi govorimo, saj vso naše svetovljanstvo slečejo do krute gole živali.

Preteklih nekaj tisoč ali celo deset tisoč let brez izkoriščanja ni bilo preživetja. Edina pot do virov in obilja je bila izkoriščanje in nasilno osvajanje, zavzemanje teritorija ter jemanje. Zato je imela ključno vlogo moška dominantna energija z željo po nadvladi nad drugimi. V takšnem okolju ljudje sledijo tistemu, za katerega verjamejo, da lahko na silo zagotovi čim več virov za skupnost, prav tako pa skupnost zaščiti pred zunanjimi sovražniki.

Izkoriščanje je (bilo) vtisnjeno v vse pore našega življenja. Na makro nivoju lahko govorimo o vojnah za vire (naravne, materialne, človeške,…), na mikro nivoju o sužnjelastništvu, ne zgolj v obliki podjarmenih sovražnikov, vendar tudi v obliki žena in otrok. Če pomislimo, je bilo suženjstvo odpravljeno šele 200 let nazaj. Če pomislimo še malo v tej smeri, smo Evropejci iztrebili in podjarmili kar nekaj kontinentov polnih virov (in ljudi).

Podajmo se še na mikro nivo. Velik odstotek upada rodnosti v razvitih državah temelji na dejstvu, da otroci niso več tako »donosna naložba«. Včasih je bil otrok majhna investicija za starše z velikim donosom. Takoj, ko je bilo mogoče, je otrok začel delati za družino, starši pa so imeli lahko ekonomske koristi še dolgo v njegovo odraslo življenje. To je bil splošen pogled na otroke in ne izjema, ki je veljala zgolj za nečloveške družine.

Danes je otrok velika investicija, z vidika šolanja, stroškov ter na drugi strani prostega časa, ki ga ima na voljo za opravljanje družinske obveznosti. Ekonomsko korist pa ima predvsem država, preko pobiranja davkov ter tudi banke preko obresti za kreditiranje dobrin. Enostavno ni ekonomske računice. Se pravi tudi pri odločitvah, kot so »otroci«, je človek zelo koristoljubno usmerjen.

Pri vsem tem se pojavi vprašanje, ali bi lahko preteklih nekaj tisoč let izgledalo drugače, bolj miroljubno in povezovalno. Verjetno lahko, vendar težko. Pomanjkanje tehnologije, trgov, skupnega jezika, transparentnosti, zakonov krotečih človeške narave in podobno je botrovalo k temu, da se je pot do virov izražala na najbolj brutalen način. Tudi večina inovacij ter ustvarjanja je bilo pretežno usmerjeno v vojaške namene ter nižanje cene resursov za potrebe nadvlade nad drugimi ljudmi.

Tudi, ko je človek prvič prišel do točke, da bi s takim ravnanjem lahko prenehal, ni prišel daleč. Še nedolgo nazaj se je izjalovila dobronamerna socialna inovacija (socializem), kjer ni bilo več zasebne lastnine, vendar je bilo vse »naše« in vse načrtovano za skupno dobro. Kaj hitro je zopet prišla na dan človeška narava in dobili smo diktature, upočasnjen napredek, nezdravo politiko ipd.

Rešitev se skriva torej nekje drugje. Ljudje se namreč ne spreminjamo. Človeštvo se ne spreminja. Naša narava se ne spreminja. Svet v svojem bistvu ostaja takšen, kot je. Vedno bo potekala borba za resurse. Vedno bomo imeli družbeno hierarhijo. Vedno bo obstajalo tekmovanje. To nima veze s kapitalizmom, socializmom, denarjem ali tehnologijo, to je zapisano v človeški naravi. Rešitev se torej skriva nekje drugje. Energije se ne da uničiti, ali zatirati (razen ekstremni primeri), lahko se jo zgolj transformira.

Rešitev se torej skriva v tem, da človeško naravo tekmovanja in nadvlade transformiramo na bolj prefinjen nivo. Na nivo, kjer ni potrebnega rezanja vratu in uživanja resursov pridobljenih na plečih drugih ljudi. Še vedno bo obstajalo tekmovanje, še vedno bodo situacije, kjer bomo priča kruti človeški naravni, vseeno pa bodo časi še naprej postajali v povprečju lepši in lepši za vsakega zemljana.

Prvi temelj takšne transformacije je sistemski in se že dogaja. Zato lahko rečemo, da živimo v najlepših časih v zgodovini človeštva. Te sistemske rešitve omogoča predvsem rapidni razvoj (informacijske) tehnologije. Tehnologija je tista, ki nas rešuje, da se nam ni potrebno več pobijati (čeprav ironično, v smislu vojskovanja ja tista, ki tudi pobije največ ljudi).

Z novo tehnologijo produkcijski strošek hrane in materialnih dobrin pada in s tem je na svetu vedno manj revščine. V zadnjih tridesetih letih je število ljudi, ki živijo v čisti revščini padlo iz 50% na 20%, pri tem, da se je število prebivalstva povečalo za 60%. Izjema pri tem napredku je podsaharska Afrika. Gre torej za izjemen napredek z vidika človeštva.

Tehnologija prinaša tudi transparentnost in javno izpostavljenost. Stanfordski poizkus je zelo dobro pokazal, da se v človeku prebudi lucifer, če ga postavimo v situacijo, kjer lahko nekoga nadvlada, obenem pa ima občutek, da ne bo posledic, ali zaradi anonimnosti ali odsotnosti sankcij. Bolj, kot so naša dejanja transparentna in vidna javnosti, manj gnile narave si lahko privošči človek. Manj nasilja, manj zlorab, manj izkoriščanja, manj živalskega delovanja.

Na drugi strani so ključne socialne inovacije, ki izkoriščajo vzvod tehnologije, poleg bazičnih socialnih inovacij, kot so zakoni ter temeljne pravice posameznika zapisane v ustavi (prvi smiselni koraki k bolj humani organizaciji človeštva). V človeški naravi namreč je, da se povezujemo v skupine in poskušamo nadvladati druge skupine. V zgodovini, ko si prvič videl človeka druge rase, z drugačno kulturo, s sulico v roki, se je takoj zbudila zaščitniško-napadalna tendenca, da si se še bolj povezal s svojo skupino in organiziral napad oziroma obrambo. Reakcija je bila podobna, kot če bi nas danes obiskali nezemljani z naprednim orožjem. Preden bi pomislili, da smo lahko prijatelji, bi organizirali obrambo.

Vendar danes lahko s pomočjo akumuliranega in enostavno dostopnega znanja kaj hitro razumemo druge kulture in njihovo delovanje, njihove prednosti ter slabosti, njihovo drugačnost. S pomočjo tehnologije si lahko enostavno zagotovimo prevode oziroma angleščina vedno bolj postaja univerzalni jezik. Danes lahko namesto občutka ogroženosti enostavno prebudimo radovednost po spoznavanju drugačnosti, mešanju z drugačnostjo ter s tem ustvarjanju novega. Svet lahko vedno bolj vidimo kot eno in ne posamezne skupine, ki morajo fizično nadvladati ena nad drugo. Vsak naj izbere iz vsake kulture tisto, kar mu najbolj ustreza, pa naj bo to hrana, vera, izgled ali kaj drugega.

Seveda ima tehnologija tudi svojo slabo stran. Vendar tehnologija sama po sebi ni nič kriva. Kriva je človeška narava, ki izkrivi tehnologijo, enako kot socializem, kapitalizem, ogenj ali nož. S slednjima si lahko skuhamo večerjo ali koga pokončamo. Človeško-živalska narava, ki je prevladovala tisoče let in smo jo šele sedaj začeli počasi (zadnje dva tisoč let) usmerjati v bolj prefinjeno smer, je tista, ki definira predznak tehnologije. Sistemsko lahko poskrbimo, da je ta predznak predvsem pozitiven.

Iz ravni sistemskih rešitev, ki omejujejo izkoriščanje, poglejmo še mikro nivo. Globalizacija, hitri razvoj novih trgov, distribucijske platforme, razvoj logističnih sistemov ipd., vse to omogoča posamezniku, da lahko preide od izkoriščanja k ustvarjanju. Ni več potrebno imeti žene in otrok kot sredstev v bilanci stanja, ni več potrebno pobijati sozemljanov, ni več edina pot do virov in mesenega užitka na podlagi trdega dela drugih, kot je bilo to npr. v fevdalizmu, sužnjelastništvu, diktaturi in še kje.

Težko je govoriti o tem, ali je pot ustvarjanja vrednosti lažja ali težja. Vsekakor pa je bolj humana, kljub temu da je še vedno prežeta s tekmovanjem. Prav tako pa zagotavlja človeku bistveno bolj kakovostno življenje. Namreč ni več potrebno gledati na otroke kot na sredstva, vendar kot na ljudi s katerimi imamo lahko najgloblje odnose ter jih pripravimo na življenje. Enako velja za življenjskega sopotnika.

Prav tako ni potrebe, da uživamo materialne radosti življenja na podlagi žuljev in tlačenja drugih. Sami lahko ustvarjamo vrednost ter uživamo v samoaktualizaciji in sadovih našega lastnega ustvarjanja. Miselnost mora začeti segati preko okvira, kje lahko kaj vzamem, in priti do vprašanja, kaj lahko ustvarim za družbo in posledično tudi zase; za katere moje aktivnosti in dejavnosti je pripravljena družba plačati z denarjem, pozornostjo ali svojim glasom. Monopolni položaj tako ni zagotovljen z nadvlado, silo ali zakoni, temveč z razvojem samega sebe in ustvarjanjem vrednosti.

Danes dokazano v družbi znanja prosperirajo posamezniki in države, ki temeljijo na tovrstnem delovanju – ustvarjajo vrednost. Izjema so države, ki imajo naravne vire ali druge prednosti (npr. nafta v arabskem svetu). Na vrhu so predvsem tiste države, ki imajo mentaliteto transparentnosti, majhne stopnje korupcije, globalne vpetosti, povezovanja (mešanje drugačnosti prinaša novo), ustvarjanja vrednosti, spoštovanja obeh spolov ipd. Namreč teritoriji in naravni viri so že razdeljeni.

Zato tudi prehajamo v obdobje, ko je vedno bolj od dominantnosti cenjen prestiž posameznika. Pri prestižu gre za posameznika, ki je zmožen tako tekmovati, kot tudi obenem pokazati sočutje, sodelovanje, skrb za skupnost, empatičnost in prijaznost. Brez nasilne dominance.

Namreč smer v katero gremo ne nagrajuje več nasilnega jemanja drugim, fizične dominance in nadvlade (razen, če ni to nujno potrebno), temveč zdravo tekmovanje ter upravljanje skupnosti, kjer so smiselno porazdeljeni viri – če je le možno čim bolj sorazmerno z ustvarjeno dodano vrednostjo in korekcijo z učinkovitim javnim (skupnim) sistemom. In to je zagotovo prava smer.

Obstaja pa nekaj temeljnih pogojev za takšno delovanje in takšno ureditev družbe. To so znanje, dostop do virov in socialne varovalke. Težko ustvarjaš, če nimaš določenega domenskega znanja, na vrhu pa še določene stopnje podjetniškega znanja. Zato je predpogoj vsega izjemen izobraževalni sistem. Prav tako je za ustvarjanje ključen dostop do finančnih virov. Žal je res, da denar dela denar, revščina rojeva revščino. Težko ustvarjaš z dolgoročnim ciljem in pogledom, če si v skrbeh, kako boš jutri plačal račune. Še več, zelo težko začneš ustvarjati, če nimaš osnovnega kapitala. Poleg dostopa do finančnih virov, ki omogočajo začetek ustvarjanja, so zato pomembne tudi socialne varovalke – spodbude in varnostne mreže. Težko ustvarjaš, če nimaš pravega spodbudnega okolja in če si v strahu za svoje preživetje.

Tako pridemo do spirale navzgor in spirale navzdol, ki jo je lahko deležen ali posameznik, ali država. Velika mera znanja, dostop do virov, samozavest, toleranca ter eliminacija strahu s socialnimi varovalkami ter spodbudami je tista kombinacija, ki prinaša uspeh v ustvarjalni družbi znanja. Ni pa veliko držav, ki zagotavljajo takšna okolja; v večini so to zgolj najbolj razvite države, v spirali navzgor.

Za vse ostale, v manj prijaznih okoljih do ustvarjanja je rešitev zopet v tehnologiji. Znanje je dostopno na internetu in ni več ekskluziva za peščico ljudi. Tudi pretok kapitala je vedno večji, v obliki tveganega kapitala, množičnega financiranja, subvencij, štipendij ipd. Skratka vedno večji odstotek ljudi ima možnosti, da ustvarja dodano vrednost za družbo na podlagi svojih talentov, zanimanj in interesov.

Ne gre si pa zatiskati oči. Ustvarjanje vrednosti je še vedno kruto tekmovanje. Zgolj bolj prefinjeno. Prav tako obstaja še vedno veliko izkoriščanja, četudi ni to dominantno na prvo žogo. Manj, kot je razvita država oziroma manj kot je resursov ter pogojev za ustvarjanje, več je tovrstnega izkoriščanja. Tranzicijsko obdobje od izkoriščanja k ustvarjanju pa pogosto prinaša tudi krize in trenja. Posamezniki, ki so dobri v izkoriščanju in slabi v ustvarjanju vrednosti, ne bodo kar tako dali moči iz svojih rok.

Izkoriščanje je lahko tudi veliko bolj prefinjeno, kot direktna dominanca – tako na makro, kot tudi osebni ravni. Fiskalni in monetarni sistem sta takšna dva primera.

To, da ti država pobere na silo polovico plače ter ti na drugi strani zagotavlja jalove storitve je čisto izkoriščanje. Ko boš z veseljem kupil storitve države s polovico svoje plače (zdravstvo, pravna/fizična varnost, izobrazba, socialne varovalke,…), bomo lahko govorili o ustvarjanju prave vrednosti države. Pri tem, da je to čisto možno realizirati, le več »ustvarjalcev« mora v politiko.

Monetarni sistem ima podobne tendence. Spodbuditi čim večje zadolževanje posameznika za stanovanjski problem, materialne dobrine, dobro izobrazbo ter druge materialne temelje življenja, nato pa se čim bolj zažreti v bodoči dohodek posameznika. Na tej točki ni enostavne rešitve, poleg brzdanja apetitov s sistemskimi rešitvami, tako na ravni inflacije določenih dobrin kot obresti.

Cesta pa je seveda obojestranska, enako je, ko se spustimo na mikro nivo. Tisočletja vzorcev izkoriščanja, ki so zagotavljala uspeh, se ne znebimo kar tako. Investiranje denarja s pričakovanimi visokimi donosi brez zagotavljanje vrednosti, želja po hitrih zaslužkih s piramidnimi sistemi, odnašanje sredstev iz podjetja (npr. kulije), na tisoče je primerov, kjer lahko najdemo vedenje ljudi, ki izhaja iz izkoriščanja namesto ustvarjanja.

To lahko še toliko bolj vidimo v naši državi, kjer imamo kombinacijo tisočletja podjarmenega ljudstva, življenja v socializmu ter majhne skupnosti, ki je v primerjavi z velikimi narodi nepomembna in ogrožena. Vse prej omenjeno pride na dan. Strah pred tujim, strah pred drugačnim, izogibanje odgovornosti, ubijanje ustvarjalcev, varanje države ipd. Razmerje med ustvarjanjem in izkoriščanjem je zelo v prid izkoriščanju. Vendar to ni prava smer. Včasih je delovala, jutri ne bo več.

Če ne verjamete, poglejte ekonomske kazalce Slovenije. Izkoriščanje in dominanca je zelo kratkoročni pristop. Tudi na biološkem nivoju je dominanca zelo kratkotrajna, ker pride nov, močnejši posameznik. Prestiž, ki temelji na ustvarjanju vrednosti za družbo, socialnih vezeh in skrbi za skupnostjo ter zdravim tekmovanjem oziroma brezkompromisnim tekmovanjem, zgolj ko je to res nujno potrebno, pa zagotavlja dolgoročni pristop in svetlo prihodnost človeštva. V današnjih časih.

Potegnimo torej nekaj zaključkov, napotkov za modro življenje:

  • Izkoriščanje in dominanca sta zakoreninjena v naših genih in edino možno soočenje z njima je, da to naravo ozavestimo, se je zavedamo ter začnemo brzdati svojo naravo, ko pridejo na dan tovrstne tendence. Ni ga človeka, ki bi se lahko izognil tovrstni naravi, moč pa jo je krotiti.
  • Dominanca je kratkoročna strategija, saj slej kot prej pride nekdo, ki je večji, močnejši, hitrejši in boljši. Izkoriščanje vodi do nasilja, skrhanih odnosov in življenjske nevarnosti, za druge in za nas. Če je bila včasih dominanca nujna za preživetje, je danes uporabna zgolj še v izjemnih situacijah (npr. fizični napad).
  • Merilo, kdaj delamo na dominanci in kdaj na prestižu, je enostavno. Ne moramo imeti pozitivnih in negativnih čustev (odnosa) do nekoga obenem. Ko imamo negativna čustva in agresivne vedenjske vzorce dominiramo, ko imamo pozitivna čustva ter pristop ustvarjamo odnos. Drugo merilo je, da če sami ne ustvarjamo (zagotavljamo vrednosti družbi), mora za nas ustvarjati nekdo drug, se pravi, da izkoriščamo. Sami zelo hitro vemo, kdaj smo prejeli nekaj, ker smo to zaslužili ali z delom ali z ustvarjalnostjo, kdaj pa izkoriščamo druge, sistem, podjetje in tako naprej. Le priznamo si to težko, z lahkoto pa vidimo druge pri takšnem početju. Nekateri pa res enostavno ne vedo in prav je da takšnega vedenja ne odobravamo in jih opozarjamo.
  • Visoka cena za izkoriščanje in dominanco so jalovi človeški odnosi, lahko tudi z družinskimi člani, neprestana potreba po krutem tekmovanju in branjenju svoje pozicije, odsotnost zadovoljstva lastnega ustvarjanja in samoaktualizacije ipd. Dominanca je torej pomembna predvsem pri zadovoljevanju nižjih potreb (življenjski prostor, hrana, reprodukcija,…), prestiž in ustvarjanje pa pri zadovoljevanju višjih potreb (samoaktualizacija, socialna potrditev ipd.). Z odpravljanjem revščine, zagotavljanjem osnovnih dobrin za preživetje večini prebivalstva ipd. tudi ni več potrebe po dominanci kot osrednji strategiji. Ljudje lahko začnemo stremeti k zadovoljevanju višjih potreb in se lahko počutimo vredne z ustvarjanjem vrednosti, prispevanjem družbi, kreativnostjo, edinstvenostjo ipd. namesto na podlagi prisilne dominance.
  • Prestiž je torej tisti, ki menja dominanco v sodobnem svetu in definira socialno kotacijo posameznika. Prestiž, kot omenjeno, poleg ustvarjanja vrednosti in samozavesti temelji na empatiji, posluhu za sočloveka, povezovanju ter upravljanju skupnosti. Osnova za prestiž je razvoj samega sebe, kompetentnosti ter ustrezne ravni zavesti za skupno dobro. Prinaša pozitivne odnose z otroci, v družini, državi, skupnosti, pozitivni odnosi pa so največji prispevek k sreči in zadovoljstvu posameznika.
  • Prehod iz izkoriščanja ter dominance k ustvarjanju ni lahek. Zahteva znanje in razvoj kompetentnosti, dostop do finančnih virov, zadovoljene nižje potrebe ter ustrezno okolje oziroma varnostne mreže. Strah, pomanjkanje in ogroženost so tiste stvari, ki vodijo k dominanci/izkoriščanju, ker niso izpolnjeni pogoji za možnost ustvarjanja.
  • Ljudje, ki so dobri v izkoriščanju, ne bodo kar tako podali štafete ustvarjanju. Ta prehod lahko blokirajo s silo ali na bolj prefinjen način z družbeno ureditvijo. Več ljudi, kot bo spoštovalo ustvarjanje vrednosti, več kot bo sistemskih rešitev na podlagi socialnih in tehnoloških inovacij, lepše in manj nasilno bo življenje za veliko večino zemljanov.
  • Prav je, da se zavedamo prekritega izkoriščanja, žal pa se okovov teh ni lahko znebiti. Pri fiskalni politiki je smiselna davčna optimizaciji, pri monetarni, da se izognemo podganji dirki z ustvarjanjem čim več vrednosti.
  • Tako izkoriščanje, kot ustvarjanje, temeljita na tekmovanju. To je vedno obstajalo in vedno bo obstajalo, saj gre za osnovno arhitekturo človeštva. Je pa slednje tekmovanje nekoliko bolj prefinjeno, prav tako pa odpira več disciplin, v katerih lahko tekmuje človek. Ne glede na vse je tekmovanje za človeštvo nujno, saj je osnova napredka in razvoja.

Pot do svetle prihodnosti posameznika in človeštva je torej jasna. Odpuščanje sebi in drugim za vse, kar smo naredili v zgodovini, ker je bila to očitno nujno potrebna prehodna pot. Zagotovo bo v prihodnosti človeška energija lahko usmerjena na še bolj prefinjen nivo, kot je ustvarjanje vrednosti in bo takrat tako početje deležno zgražanja in neodobravanja. Vseeno pa je prav, da se zavedamo svoje narave ter prenehamo ponavljati fizično nasilno zgodovino, kot omenjeno, s preusmerjanjem naše narave na bolj prefinjene nivoje. Torej, danes potrebujemo,…

Globalni dostop do znanja in kapitala za ustvarjanje vrednosti ter nadaljnje odpravljanje revščine v čim večjem merilu. Razvoj sebe in svojih potencialov. Ustvarjanje vrednosti. Povezovanje in sodelovanje. Toleranco do drugačnega. Skrb za skupnost. Zdravo tekmovanje. Brzdanje izkoriščanja in dominance ter gradnja na ustvarjanju in socialnem prestižu posameznika. Uporaba dominance izključno v redkih situacijah, kjer gre za življenje in smrt.

Nadaljnji razvoj tehnologije in uporaba le te v pozitivni smeri, tako na ravni brzdanja človeške narave, kot tudi nižanja produkcijske cene virov (hrana, zelena energija,…), kot predpogoja za nadaljnje odpravljanje revščine. Učinkovit in pravičen socialni sistem, ki zagotavlja ustrezne varovalke, ki nevtralizirajo boj za preživetje situacije; vse do točke, kjer zaradi teh varovalk pride do izkoriščanja sistema in družbe, kar pa je potrebno minimizirati, saj smo zopet na teritoriju izkoriščanja. Družbo bomo lahko organizirali na ta način šele takrat, ko bo dovolj kritična masa ljudi začela živeti sama po tovrstnih načelih.

Zato je naslednja poteza v rokah nas vseh. Vsakič, ko nas zagrabi, da bi izkoristili državo, podjetje, odnos s komer koli, situacijo ipd. se moramo ustaviti in narediti ravno nasprotno. Ustvariti več vrednosti za naše odnose, več vrednosti za podjetje, kjer delamo, več vrednosti za državo, več vrednosti za svet. Pot do tega je z razvojem lastnih kompetenc in skrbno uporabo energije. To bo v prihodnosti edini način, da bomo imeli več sami in celotni svet.

Print Friendly, PDF & Email

No Comments

No comments yet.

Sorry, the comment form is closed at this time.