Jaz sem tiste vrste oseba, ki na osebnem področju ne mara stalnega štetja in kontroliranja finančnega stanja. Mislim, da v življenju na svojem računu še nisem šla v minus, če pa sem je bil ta morda tam v krogu – 5€. Zadolževanje je zanimiv fenomen, ki se ga težko rešiš. Apetite imamo vedno večje od možnosti in zlahka zapademo v skušnjavo, da si že danes privoščimo komfort, ki nam še ne pripada. Spomnim se obdobja nakupa prvega avtomobila. Z mojim sedanjim možem sva bila še študenta in nabrala sva nekaj denarja in si kupila Bolho. Ah, saj sva bila “frajerja” za tiste, ki so se na faks vozili še s kolesi, a s tistimi se nisva primerjala, gledala sva tiste, ki so vozili kakšnega Citroena ali Renaulta. A bi si morda sposodila še kakšno marko pri starših in si kupila vsaj Jugota?!
Zanimivo pri tem je, da velik korak narediš le enkrat … takrat, ko se pri plači 1000€ zadolžiš za 10000€. OK takrat si kupiš boljši avto, užitek je trenutne narave, v naslednjem trenutku lahko vsak mesec zapraviš enakih 1000€, kot mesec prej oz. še malce manj, ker odplačuješ obresti.
In kako hudo je, ko si nivo – status življenja umetno povečal in poti nazaj skorajda ni. Bo oseba, ki je danes na kredit vzela Ferrarija po odplačilu dolga prešla na njemu ustrezen status in naslednjič kupila brez kredita starega Twinga?!

Pa še nekaj je pri tem zadolževanju; namreč vsi razmišljajo o prihodnosti le v rožnati barvi. Upaj na najboljše, računaj na najslabše! In ob takšnem razmišljanju bi jih veliko manj živelo na kredit!