To je sanjska služba
dec 2011
Redko, ampak res redko, se zgodi, sploh med zaposlenimi, da srečam koga, ki je zadovoljen s svojo službo. Večina ljudi najde najmanj en razlog, zakaj jim služba ni všeč, pa naj bo to zoprn šef, premajhno plačilo, nič kaj super sodelavci ali karkoli že. Po drugi strani pa verjamem, da bi vsak znal opisati sanjsko službo in ta verjetno ne bi bila daleč od poležavanja na plaži, brez stresa in rednim mesečnim nakazilom v deset tisočih evrih.
Ampak, če zgolj sanjarimo o tem, nam to prav nič ne pomaga. Še manj pa, če jamramo o tem, kako grozno je v službi. V praksi imamo dve možnosti. Prva je, da se zavestno odločimo, da si bomo sami zgradili sanjsko službo, na primer v svojem podjetju. In se podamo na več let trdo bitko vlaganja vase, tveganja, premagovanja ovir in mogoče nam uspe, mogoče ne. O tem je dosti napisanega.
Vprašanje je, kaj če si tega ne želimo? Potem pridemo do druge možnosti in rešitve in to je, da popravimo v svojem subjektivnem zemljevidu realnosti, kaj je to sanjska služba. Niti slučajno ne, da bi znižali svoje standarde, vendar da oblikujemo jasno sliko o tem, kaj je to realna sanjska služba, če nismo ultra karieristi.
Odgovor je enostaven. Realna sanjska služba je enaka kot življenje. Vedno je in bo kakšen problem, s katerim se je potrebno soočiti. Obkrožajo nas ljudje, ki so nam blizu in tisti, ki nam niso blizu. Eno leto je plačilo boljše, drugo slabše. Vmes se kdaj zgubimo in ne vemo, če je to resnično to. V drugem trenutku spet napredujemo. Določeno leto nam je kariera pomembna, določeno ne. In še bi lahko naštevali.
Realna sanjska služba je enaka kot življenje. Nič drugače pa v resnici tudi ni v podjetništvu, le mogoče več vzvodov oblikovanja okolja imamo v roki; so pa zato drugi problemi.
Nikoli ne smemo znižati svojih standardov, ravno obratno. Stremeti moramo k boljšemu in boljšemu. Moramo pa imeti jasno predstavo o tem, kaj pomeni služba. Sploh sanjska služba. In skozi izzive službe tudi osebnostno in poslovno rastemo, pa četudi ne gre za tektonske premike. Zato v resnici sanjska služba sploh ne mora obstajati.
Zato nehajte sanjati o sanjski službi. Nehajte jamrati. Raje merite vaš osebnostni napredek. In sami skušajte svojo službo približati idealu, s tem, da si oblikujete osebno poslanstvo. Takrat bo imelo delo pravo vrednost. Življenje pa ne bo nikoli popolno, daleč od tega. Enako je z idealnimi službami, te ne obstajajo.
Predvsem uživajte v delu, če greste jutri v službo. Bodite ponosni, da opravljate koristno delo za svet. S problemi pa se pogumno soočite.
PDF 
Related posts:
O lepoti in pameti
dec 2011
Včasih je svoboda pomenila predvsem to, da nisi bil neposredno, s fizično silo, pod jarmi volje nekoga drugega. Današnji sodoben koncept svobode pomeni imeti predvsem čim več možnosti v življenju, četudi si suženj sam sebi. Vsaka alternativna opcija je dodatek k paleti pestrosti izbire, ki nam je v določenem trenutku na voljo. Več možnosti kot imamo, bolj imamo občutek svobode.
Ravno zaradi nove paradigme pojmovanja svobode v sodobni družbi poveličujemo dve stvari: Denar in lepoto. Zakaj denar? Denar kot menjalno sredstvo omogoča, da si kupimo nešteto možnosti izbire. Več denarja, kot imamo, več izbire nam je na voljo. Če je včasih svobodo pomenila (vojaška/fizična) moč ali pozicija v družbeni hierarhiji, danes svobodo omogoča stanje na tekočem računu. Ta koncept pojmovanja svobode izjemno sovpada s konceptom spirita sodobnega potrošništva. Zaradi neskončne izbire, ki si jo lahko privošči bogat posameznik, naj bi načeloma lahko zadovoljil tudi večje število svojih potreb (po varnosti, užitku, spoštovanju ipd.). Ravno zato pravijo, da je denar sveta vladar.
Poleg denarja vedno bolj v ospredje prihajajo tudi vsi mehanizmi, s katerimi lahko v sodobni družbi ustvarjamo denar. To so t.i. notranji viri in kompetentnost. Namreč v informacijski družbi sta glavna resursa znanje in ustvarjalnost. Oba omogočata ustvarjanje denarja. Zato velikokrat lahko slišimo, da ni več glavna svetovna problematika razlika med bogatimi in revnimi, temveč med izobraženimi in neizobraženimi. Namreč ob pravšnji meri iznajdljivosti izobraženi lahko vedno ustvarijo denar. Zato ima tudi pamet v družbi znanja vedno večjo težo, ker omogoča generiranje denarja, svetinje kapitalizma.
Zakaj lepota? Če se samo ozremo po plakatih, je tretja svetinja današnjega časa poleg denarja in pameti lepota. Verjetno kar na prvem mestu. Iz popolnoma enakega razloga. Lepota kot naravni zunanji vir prispeva k večji možnosti izbire. Lepota odpira marsikatera vrata. Lepota pomeni več možnosti izbire nasprotnega spola. Lepota pomeni več spoštovanja. Lepota pomeni več halo efekta. To enostavno na koncu pomeni več svobode, glede na to, da je svoboda povezana z možnostmi. Lepoto kot omenjeno uvrščamo med naravne vire, se pravi podarjen vir matere narave, kar pomeni praktično nič vloženega truda za bistveno večjo svobodo. Ljudje pa smo že v osnovi nori na bližnjice.
Zato si marsikatera predstavnica nežnejšega spola želi biti manekenka, fotomodel ipd., ker je to na nek način sinonim za hiter in lahek zaslužek, ki s seboj prinaša še kopico drugih novih možnosti zabave, užitka, družbenega statusa, elitnih srečanj ipd. Ob tem ne trdim, da je s tem kaj narobe, tako pač je. Z medijskim poveličevanjem lepote, ta zgolj še dobiva na družbeni vlogi. Zato je prihodnost plastičnih operacij verjetno zelo rožnata. Namesto, da bi se posvečali svoji edinstvenosti, se trudimo ujeti s svojim izgledom računalniško ustvarjene popolne karikature, ki so v realnosti nedosegljive. In tudi zaradi tega se počutimo bolj in bolj nesrečni. Ali ni veliko lepše, če nas ima nekdo rad zaradi tega, kdo smo kot osebnost, ne pa zaradi tega, kako izgledamo ali kaj imamo?
Razvijmo misli še nekoliko naprej, predvsem v odnosu človeka do lepote in pameti. Pamet, kot osnovni naravni podarjen vir za akumulacijo zunanjih virov, naj bi bila na svetu najbolj pošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, da je ima dovolj. Po drugi strani pa je lepota najbolj nepošteno porazdeljena. Vsak je prepričan, pa naj bo še tako izjemno lep, da bi bil lahko še vsaj malo lepši. Ni ga zemljana, ki ne bi imel vsaj dela telesa, s katerim ne bi bil povsem zadovoljen (mogoče kakšna izjema). Nisem pa slišal še nobenega, ki bi se pritoževal nad svojo inteligenco (zopet mogoče kakšna izjema).
Že to jasno nakazuje, da si ljudje želijo biti bolj lepi, kot pametni. Zakaj?
Lepota in pamet se razlikujeta v eni bistveni stvari, čeprav sta oba podarjena, naravna vira. Inteligenca je zgolj potencial in če ne vlagamo redno v razvoj naše inteligence ter če redno ne napenjamo sivih celic za zagotavljanje dodane vrednosti človeštvu, nam inteligenca prav nič kaj ne pomaga. Takojšen napor in odložen užitek, to pa že ni bližnjica. Ljudje pa imamo, kot že večkrat izpostavljeno, radi predvsem bližnjice in običajno nam prav nič ni všeč, da nam je nekaj dano, vendar je uporabno zgolj ob naporu. Človek raje prejme ribo, kot da bi se je naučil ujeti. Zato je velikokrat zavržen marsikateri talent.
Lepota pa je vir, ki je takoj uporaben. Takojšen užitek in potencialno mogoče odložen trud, ko lepota mine. Nepošteno bi bilo trditi, da ni potrebno včasih za lepoto tudi potrpeti, ali pa da mnogokrat ne plačaš celotne cene za to, kar si z lahkoto pridobil z lepoto (npr. poroka zaradi denarja), vendar kljub vsemu ni potreben tolikšen napor za aktivacijo lepote kot naravnega vira v primerjavi z inteligenco. Zato si želijo ljudje biti lepi, ker je najboljša in najslajša bližnjica, kar jih je ustvarilo življenje.
Sicer ob uporabi inteligence in z vlaganjem napora ima ta lahko podoben učinek, kot lepota. Pride do halo efekta. Zaradi ene izstopajoče lastnosti pripišemo nekomu bistveno boljše tudi druge lastnosti. Nenazadnje je inteligenca tudi orodje, ki poveča verjetnost in zmožnost preživetja na dolgi rok in s tem na nek način poveča tudi »privlačnost« posameznika. Kot omenjeno je inteligenca eno izmed najmočnejših orožij v družbi znanja. Vendar je potrebno vložiti trud, kar pa ljudem ni nič kaj všeč.
Lahek denar in lepot0, ker sta pač enostavni bližnjici, ljudje povezujemo s takojšnjim užitkom in to idilično sovpada s konceptom kapitalizma. Zato je mantra današnje družbe seks in nakupovanje.
To mantro lahko zelo enostavno opazite, če načrtno kakšen dan preživite izven avtopilota vsakdana. Kar naenkrat boste opazili na tisoče reklam, kjer so lepi ljudje srečni in zadovoljni, ker uporabljajo določene produkte. Vsak dan ste tako izpostavljeni tem tisočim sugestijam na televiziji, v revijah, nabiralniku, internetu, službi ipd., kjer so vsi lepi in srečni. Seveda reklamo sporočilo vsebuje tudi navodila, kako priti do tega.
Resnica pa je takšna, da je majhen odstotek ljudi, ki izstopajo ali po lepoti ali pameti. Še manj tistih, ki izstopajo po obojem. Pač nam medijski svet ustvarja povsem napačno sliko, da so vsi okoli nas srečni, lepi in pametni. Tukaj gre za izkrivljen subjektivni zemljevid realnosti, ki nam ga je vsililo medijsko poveličevanje lepote, vendar spet zgolj zato, ker ima to najboljše učinke na nakupno odločitev. Nekdo ima od tega korist. Velikansko korist.
Naše najglobje želje, da bi v družbi izstopali (po lepoti, pameti in materialnem statusu) so izkoriščene v namen programiranja pridnih potrošnikov. Na tej točki pridemo do negativne spirale spirita sodobnega potrošništva.
Naši možgani zaradi omejenega procesiranja informacij stvari posplošijo. In vsak dan so izpostavljeni vsem tem nasmejanim ljudem z novimi in novimi produkti, kar posledično posplošijo, da je velika večina ljudi na svetu srečnih, lepih, pametnih, popolnih. Brez bolečin, truda, v vati, z najrazličnejšimi produkti. Cel svet je lep, srečen in pameten, mi pa to (še) nismo. Naša edina opcija, zakaj mogoče nismo tako lepi in srečni je produkt, ki ga še ne uporabljamo. In to je naša vez s tem alternativnim virtualnim marketinškim svetom. Vez je produkt, ki ga kupimo, da bomo srečnejši, bolj lepi in bolj pametni in bolj popolni in bolj bogati.
Dobrodošli tako še v tretjem svetu. Res je! Svet ni eden. Svetova nista dva. Svetovi so vsaj trije. Prvi je objektivno-subjektivna realnost, drugi je internet in tretji je svet reklamnih sporočil. Na internet pridemo z enim klikom, do sveta popolne sreče pa z nakupom določene dobrine. Vendar ta svet zgine takoj, ko do konca pojemo tisti piškot, ki je razlog za srečno družino v reklami.
In zopet se zbudimo v naši objektivno-subjektivni realnosti (enako kot ko izklopimo računalnik). Nič kaj bolj lepi. Nič kaj bolj srečni. Nič kaj bolj pametni. Še vedno z enakimi pomanjkljivostmi in z vsemi problemi. Največji izziv pri tem je, ker se ne primerjamo več z objektivno realnostjo, ne vidimo več na milijarde ljudi, ki imajo bistveno manj opcij, kot jih imamo sami, primerjamo se raje z idealističnim svetom reklam, ki je popolnoma izkrivljena objektivna realnost. Izkrivljena objektivna realnost medijskega sveta, ki je vsiljena v naš subjektivni svet.
Lepota z nasmehom je boginja sveta reklam, ki vse bolj postaja lastno merilo uspeha v subjektivni realnosti. In naš denar je sredstvo, ki nas lahko pripelje korak bližje temu svetu, s tem da kupujemo nove in nove produkte. Vendar je ta svet fikcija, svet ki ne obstaja, idealiziran svet za pobeg iz realnosti. Najbolj subtilna droga. Začaran krog. In zato imamo ljudje več in več frustracij.
Vse več dobrin imamo v naših življenjih, pa vedno bolj smo nesrečni. Ker se primerjamo s fikcijo. Ker nimamo več pristnih odnosov z drugimi, temveč zgolj vedno bolj stremimo k temu, kdo bo bolj podoben najbolj srečnim akterjem v reklamah; ujetih zgolj v igranem trenutku sreče. Vendar ravno zaradi tega sveta reklam je lepota postala še bistveno bolj zaželena kot kdaj koli prej. Prav tako pa denar, ki je ključ do te lepote in notranje sreče.
Vendar v realnem, objektivnem svetu niso vsi neprestano lepi, pametni in srečni. Vsi smo ljudje s svojimi izzivi in vsak od nas mora prehoditi določeno pot, da preko zemeljske izkušnje osebnostno zrase. Ne glede na to, kako močno želimo pobegniti v svet reklam ali kateri koli drugi svet, vedno znova nas bo življenje pahnilo nazaj na našo pot usode, ki je neizbežna.
V realnem svetu je le majhen odstotek ljudi, ki so resnično lepi. In prav je tako. Saj jim je lepota dana z določenim namenom. Izkusiti morajo nekaj drugega kot večina. Njihova raven zavesti bo pri tem glavna, ali bo dani naravni vir izkoriščen pozitivno ali zgolj izkoriščen. Tudi pri tem viru ni izključeno, da lažja pot s časom ne postane težka. Enako je s pametjo, majhen je odstotek resnično inteligentnih ljudi. In enako je z denarjem. Samo majhen odstotek ljudi je resnično bogatih. Kaj šele število ljudi, ki ima vse troje. In še enkrat, prav je tako. To je dano ljudem z razlogom. Njihova odgovornost pa je, kaj bodo s tem, kar jim je življenje zaupalo naredili.
Za vse ostale zemljane je pomembno nekaj drugega – zdrava kmečka pamet, ki jo ima vsak. Zdrava kmečka pamet je na koncu tista, s katero se moramo distancirati od frikcijskega sveta reklam in se nehati truditi biti tako srečni, kot so ljudje na plakatih, ker so večno lepi, zdravi, nasmejani ipd. In kako z zdravo kmečko pametjo do rešitve?
Lastno srečo in samoaktualizacijo bomo doživeli le, če bomo hodili po poti, ki nam je dana. Samo nam. Zato smo v življenju tudi tako edinstveni. Lastno srečo bomo doživeli le, če se zavemo, da materialne dobrine in lepota ne prinašajo sreče. Srečo prinaša povsem nekaj drugega.
Na naši edinstvenosti moramo zgraditi temelje našega življenja. Se sprejeti in uživati v njej. Moramo biti ponosni sami nase. Naša lastna pot je le naša in ne smemo si želeti nobene druge. Katere koli od tistih drugih, ki jih gledamo v realnem življenju ali pa svetu reklam. Sprejeti moramo toliko lepote, kot nam je dana in toliko pameti, kot nam je dana. Obenem pa moramo najti tisto bistvo znotraj nas, ki je edinstveno. Ko ga spoznamo, ne potrebujemo več produktov ali dodatne količine denarja, da bi začutili ali doživeli življenje, ali da bi se počutili lepe, pametne in cenjene. Takrat ne potrebujemo več droge.
Nekateri so res lepi in pametni. Drugi lepi. Tretji pametni. Z razlogom. Oba sta izjemno pomembna vira in lahko olajšata življenje. Če jih imamo je pomembno, da jih pozitivno koristimo. Ne glede na to pa je vsak od nas popolnoma edinstven. In lahko izstopa še v čem drugem, kot z avatarjem, pametjo ali številko na tekočem računu. Kako?
Življenje se živi v srcu, včasih z nasmehom do ušes in drugič s krokodiljimi solzami. Nikakor pa ne v namišljenem svetu, kjer vsi živijo enako lepi in plastično nasmejani v vati potrošniških dobrin. Izstopajte predvsem po svoji edinstvenosti, dobrem srcu in s tem, da se počutite dobro v svoji koži. Takrat ste se povzpeli na raven višje zavesti.
No related posts.
Od fizičnega dela do ustvarjalnosti
dec 2011
Še nekaj desetletij nazaj je bil večji del družbenega produkta ustvarjen predvsem z mišicami. Intelektualna in ustvarjalna vrednost, prav tako pa skoraj vsaka druga vrednost, ki je bazirala na talentu, ni imela večjega dometa od popoldanskega hobija ali nastopa v lokalnem gledališču; kaj šele, da bi na podlagi svojih talentov finančno preživel sebe in svojo družino. Samo trdo delo na žitnem polju ali pa izza zaprašenega stroja je ustvarjalo konkretni output – od hrane pa do drugih oprijemljiv izdelkov.
Koncept ustvarjalne družbe, ki danes vlada svetu, je bistveno mlajši kot pa moje prve delovne izkušnje. Tako so bila tudi moja prva opravila povsem fizične narave. Za te izkušnje sem hvaležen. Naučil sem se, kaj pomeni Murphy-jev zakon, še bolj pa to, da s fizičnim delom ne prideš daleč, sploh če imaš kanček večje ambicije v življenju (razen, če si npr. vrhunski športnik). Število ur in obseg dela, ki ga lahko narediš z mišicami, je skrajno omejen.
Če pomislim malo nazaj, je bila moja prva “služba” poleg organizacije šolskih plesov, raznašanje letakov; preko študenta servisa v dijaških letih seveda. Ugotovil sem, da naj še tako hitim in skušam biti ekstremno produktiven, sem omejen s fizičnimi zakoni, ki skrajno omejuje velikost dodane vrednosti, ki jo lahko proizvedem. Mezdo pri fizičnemu delu izjemno težko povečaš. Pri tem seveda moram takoj izpostaviti, da je potrebno ceniti prav vsako delo in prav vsakega človeka, da ne bi bilo kakšne napačne interpretacije.
No, glede na to, da letakov nisem raznašal sam, je bilo vsaj veliko zabavnih scen, od bežanja pred hišnimi čuvaji, srečanj z zanimivimi ljudmi, sploh v bolj pestrih predelih Ljubljane. In na tej točki moram zopet takoj izpostaviti, da so vsi “razvpiti” deli Ljubljane prav prijazni – sam sem praktično rojen Fužinčan in je super naselje.
Naslednja služba prežeta s fizičnim delom je bila delo figurnata. Sicer je že ime za to delo malce šaljivo (geometri te z “liziko” pošiljajo okoli zabijat kole, kjer bo stala novogradnja), sem pa imel super sodelavce, ki so se res potrudili, da je bilo delo čim bolj pestro. Za povrh pa po tem delu verjetno še nikoli nisem toliko prehodil in bil v naravi, kar je samo pozitivno.
Sem pa kot figurant dobro spoznal Murphyjev zakon. Predstavljajte si kvadratne kilometre travnika, kjer bo potekala nova cesta, nekje na sredini pa majhno trnjevo grmovje obdano s koprivami. Seveda je bilo pri vseh kvadratnih kilometrih površine potrebno zabiti kol ravno med tistimi nekaj metri trnja in kopriv. In glede na to, da se ne bi ravno hvalil z izjemnimi atletskimi sposobnostmi, sem bil sam dostikrat bolj zdelan, kot pa tisto grmovje. Sicer sem kasneje spoznal, da ima v podjetništvu še večkrat Murphy prste vmes, ampak stvari so od daleč vedno videti lepše.
Zato sem sklenil, da bom poskusil raje z intelektualnimi deli. Naslednje delo je bilo v računovodstvu. Naučil sem se izjemno veliko. Plačilo je bilo dobro. Pri vsem skupaj pa je bil zgolj en problem. Delo ni bilo ustvarjalno in pestro; vsaj zame ne, ker administracija ni ravno moja prednost. Seveda pa je veliko ljudi, ki v tem izjemno uživa in jih izjemno spoštujem. Če je kakšen poklic, ki je pri nas premalo spoštovan, je to poklic računovodje.
Po računovodstvu sem seveda tako kot vsak študent opravljal še mnogo drugih različnih del in povsod sem videl podoben vzorec, ki me je močno šokiral. Velik del ljudi čas svojega dragocenega življenja preživet v službi, praktično vrže stran.
Zjutraj se komaj “primajejo” v službo. Nato opravljajo skupino sodelavcev, ki jih ne marajo. Komaj čakajo malico. Nato kosilo. Nekaj stvari naredijo, ko ravno pride mimo šef (hvala za alt + tab) in preden odidejo domov se še skregajo s kakšnim sodelavcem. Po možnosti mimogrede vzamejo še kakšno službeno pisalo za domov, potem pa hitro na kavč in pred televizijo. Petek ob 16h je eden izmed redkih svetlih točk službe. In enako ponavljajo 30 let. Ali ni življenje bolj dragoceno?
Dovolj o zgodovini mojih vsakdanjih študentskih del. Vse zapisano me je vodilo do tega, da sem začel raziskovati družbene pojave, kako delujemo, predvsem pa v katero smer se gibljemo v prihodnosti. In najpomembnejša kategorija pri proučevanju družbe s kariernega vidika do katere sem kmalu prišel je družba znanja. Koncept, ki ga je prinesla informacijska revolucija in je diametralno nasproten od vseh sistemov prej, ki so bazirali na fizični moči. Od fizičnega dela je glavni output gospodarstva prišel k ustvarjalnosti.
Poglejmo si nekaj zakonitosti družbe znanja in ljudi, ki uspevajo v tej družbi (mogoče v mojih besedah nekoliko idealiziran opis v upanju, da gremo res v to smer):
1. Ne glede na vse ostalo napisano v nadaljevanju, je nujno, da človek najprej spoštuje vsako delo, vsakega človeka in je predvsem dober človek. Tudi če je inženir jedrske fizike ali trojni doktor ali miss sveta, lahko pomaga pri prav vsakem fizičnem opravilu, pobere smeti, ki ležijo na cesti, odstopi stol na avtobusu, je prijazen do vseh ljudi in predvsem prispeva k lepšemu življenju vseh. Prav tako so vedno ljudje, ki so na slabšem in jim je vsak dolžan pomagat. Bolj kot kar koli drugega je pomemben odnos do soljudi. Večji je človek v duhu, ki opravlja povprečno delo in ima pozitiven odnos do okolice in družbe, kot pa človek, ki ima izjemne karierne dosežke in v nečimrnosti viha nos nad svetom.
2. V družbi znanja (=ustvarjalni družbi) je večino družbenega proizvoda ustvarjenega z inovativnostjo in ustvarjalnostjo, ki bazira na talentih posameznika. Ustvarjalni potencial posameznika lahko producira neprimerno večjo vrednost, kot pa fizično delo. To pomeni, da v druži znanja uspevajo predvsem tisti, ki so drzni, inovativni, drugačni in delajo stvari za katere so talentirani. V družbi znanja je bistveno ustvarjati nekaj novega, ne pa ponavljati že produciranega.
3. Če želiš biti uspešen v družbi znanja, moraš početi tiste stvari, ki te veselijo, predvsem pa biti to, kar v resnici si. Družba znanja ne pozna sprenevedanja, ne poudarja več formalnih listin, tudi diplome ne, družba znanja ceni predvsem bistvo posameznika (če je to zdravo), njegove namene, srčno moč in ustvarjalni potencial. Družba znanja zahteva, da si to kar si, prevzameš odgovornost za svoje življenje, si postaviš lastne cilje in se na podlagi angažiranega talenta samoaktualiziraš.
4. Ustvarjalna družba ne izključuje fizičnega dela, zahteva pa talent. Na primer za frizerja h kateremu hodim je iz letala vidno, da je talentiran za striženje. Avto peljem popravljati zgolj mehaniku, ki neizmerno uživa, ko odpre pokrov motorja. Mizar, ki mi popravlja pohištvo, obvlada svoj posel. In ni ga lepšega, kot opazovati talentiranega človeka, ki uživa v svojem delu. Vsakemu z veseljem dam bistveno večjo napitnino. Ključno vprašanje v družbi znanja je, kaj znaš?
5. Ustvarjalna družba omogoča enakopravnost in vzpon žensk. Dejstvo je, da so v prevladovanju fizičnega dela moški imeli nekaj prednosti. Zato so odhajali v službo, ženske pa so doma skrbele za otroke. V ustvarjalni družbi pa je pomemben predvsem intelektualni potencial in talent. Tukaj ženske prav nič ne zaostajajo, verjetno so še v ospredju. Zato tudi vedno več žensk vidimo v politiki, podjetništvu, managementu ipd. In prav je tako. Družba znanja pričakuje, da se ženske povzpnejo.
Pri tem je pomembno predvsem to, da ženske ne poskušajo biti uspešne na moški način (alfa samec). Še slabše bi bilo, da ženske prevzemajo vodilno družbeno vlogo na podlagi ženskih slabosti. Ena izmed šal pravi, da dokler so moški vladali državam, so bile vojne, ko bodo ženske, bodo pa države med seboj skregane. Ključno je, da delovanje bazira na čustveni inteligenci in sodelovanju, ki je ena velika prednost žensk.
Tukaj lahko naredimo še korak dlje. Kapital in talent ne ločita zgolj spola, temveč tudi ne barve kože, verskih prepričanj, priimka staršev ali katere koli druge kategorije, ki je na veliko žalost še lahko predmet diskriminacije v današnjem svetu. Ustvarjalna družba da možnost uspeha vsakemu, ne glede na to od kje je in kdo je, če ima le dobre namene in je dober človek.
6. Poleg čustvene inteligence je v družbi znanja ključno interdisciplinarno sodelovanje. Čebele, mravlje in še marsikatero drugo primitivno živo bitje se je naučilo pomena sodelovanja. V družbi znanja brez interdisciplinarnega sodelovanja ne gre. Zato imajo razvite države kampuse, “think tank” skupine in podobno. Inštitucije znanja so tesno integrirane z gospodarstvom, gospodarstvo s finančnimi trgi, vrednote ljudi pa s spodbujanjem podjetnosti in inovativnosti. V družbi znanja se spoštuje drugačnost, drznost, izstopanje in znanje z visoko dodano vrednostjo.
Najbolje plačana dela v prihodnosti bodo tista dela, ki bodo bazirala na znanju z visoko dodano vrednostjo, prav tako pa na inovativnosti in talentu. Tlačenje ljudi v konzervo povprečja, uravnilovko enakosti ter vseh drugih vrst šablon in kalupov bo formula za propad družbe.
Če danes pogledate družbe, ki najbolje funkcionirajo po svetu, imajo najboljše univerze z znanstveno ter pedagoško komponento, prav tako pa ustrezno komercializacijo znanja. Trudijo se privabiti najboljši talent iz vsega sveta, fokus je na nekaj prebojnih tehnologijah, vrednote ljudi pa spoštujejo raznolikost in družbeno pestrost. Ko zaigra talent kapital pleše. V primeru, da družba v sklopu svojih vrednot (donacije, odnos, pomoč ipd.) in ne pod pretvezo “socialnega čuta“, skrbi še za socialno varnost, lahko govorimo o resnično kakovostni družbi 21. stoletja. Kapitalizem z dušo.
Šibkih posameznikov ni, so le šibke družbe, ki posamezniku ne omogočajo samoaktualizacije. Zaradi lastnega strahu. Obenem pa se je potrebno zavedati dejstva, da je končna odgovornost nenazadnje na ravni vsakega posameznika. Mi smo tisti, ki ustvarjamo družbo. Ko pridete do spoznanja, kaj so prave kompetence v družbi znanja, je pomembno le še to, da začnete vlagati vase. Na dolgi rok, vam zagotovo lahko uspe. Ampak danes je res vse to na ravni posameznika.
Potrebno je investirati tako v mišice, ker je zdrav duh lahko le v zdravem telesu, na tem temelju pa v svoj intelektualni in ustvarjalni potencial; samo tako lahko v družbi znanja naslikate svojo življenjsko mojstrovino. Ob vsem tem pa je nujno, da ohranimo dobro srce, enako kot v vseh junaških filmih. Nujno je, da navdihe iz platna prenesemo še v realno življenje.
Sedaj, ko razumemo okvire, kako deluje družba znanja, pa lahko jasno opišemo tudi, kaj je formula za neuspeh v takšni družbi. To zajema tako od opravljanja dela, ki te ne veseli, žrtvovanja svojega življenja televiziji, ignoriranja svojih talentov, pa vse do pretvarjanja, da dejansko kaj delaš na delovnem mestu, jamranja, prelaganja osebne odgovornosti na državo, izključevanja, diskriminacije, odpora do tehnologij, nasilja, nespoštovanja drugačnosti in vseh družbenih struktur, vzvišenega odnosa, ohranjanja statusa quo, izkoriščanja z etiketo socialnega čuta, zajedanja v družbeno premoženje, spanja na lovorikah in še bi lahko naštevali.
Lahka pot bo s časom postala težka. Zdravilo za strah je ljubezen.
Vi ste potencialno najbolj donosna naložba v vašem življenju. Vi ste tisti, ki morate priti do svojega bistva. Na vas je, da angažirate svoje talente. Na vas je, da vlagate vase in se razvijate, v vseh tistih stvareh, v katerih uživate. Dolžni ste pokazati svetu kaj zmorete in zasijati z vsem, kar znate. Pa ne glede na to, katero je to področje. Povežite se z ljudmi, s katerimi boste lahko skupaj uspeli. Vsi vas bomo spoštovati; vsi vas bomo občudovali, kako zmagujete v družbi znanja.
Na vseh nas pa je, da skupaj sestavljamo družbo sodelovanja, v kateri prav vsakemu omogočimo možnosti samoaktualizacije in svetle prihodnosti; ne glede na spol, raso, vero, družinsko ozadje, izobrazbo in ne glede na katere koli druge faktorje, ki sestavljajo bistvo človeka in bi si jih kdor koli kakor koli drznil soditi. Zavedati se moramo, da noben sistem ni slab sam po sebi, ljudje smo tisti, ki ga lahko naredimo dobrega ali izkoristimo v strahu in lenobi.
Zaključimo. Želim vam uspešen prehod v družbo znanja in bistveno večji uspeh, kot si sploh upate sanjati!
Related posts:
