Neuspeh ni nič kaj takega
jul 2010
O tem, da je neuspeh integralni del uspeha lahko najdemo na tisoče izrekov. Vsi uspešni ljudje se zavedajo, da bolj kot želiš biti uspešen, več neuspehov bo potrebno premagati. Na koncu ugotovimo tudi to, da se iz neuspehov naučimo bistveno več, kot iz uspehov. Pomembno je tudi to, da se vse v življenju giblje v ciklih in kar gre gor, nekoč pride tudi dol ter po drugi strani po dežju vedno sije sonce. Na primer Donald Trump, kot eden uspešnih ameriških podjetnikov, je že trikrat v svoji zgodovini bankrotiral. Pa zopet prišel na vrh.
Med Američani in Evropejci je v povprečju bistvena razlika dojemanja neuspeha. Namreč Američani izjemno cenijo to, da poskušaš slediti svojim sanjam. Tvegaš, poskušaš, greš v akcijo ipd. Jasno pa je, da boš na poti izkusil tudi neuspehe. Tako neuspeh jemljejo kot, da se ni nič zgodilo. »Aja, OK, škoda, česa se boš lotil naslednjega? Kje ti lahko pomagam?« je velikokrat odziv.
Kontinentalna Evropa neuspeh veliko bolj obsoja. Izvor za to niti ni tako pomemben, pa naj bo iz verskih temeljev, socialnih ali katerih koli drugih. Po mojem mnenju je glavni razlog zadovoljitev naše neskončne zavisti kot enega izmed sedmih smrtnih grehov. Toliko malo ljudi je, ki se upa, ki tvegajo ipd., da se na koncu že bojimo, da jim ne bo resnično uspelo.
Tako so naslovnice revij veliko bolj polne zgodb o neuspehu, kot uspehov, ljudje se pogovarjamo predvsem o tem, kako nekomu nekaj ni uspelo ipd. To je način razmišljanja, ki ga je potrebno povsem spremeniti in obrniti na glavo. Neuspeh in uspeh sta zgolj sestavni del poti razvoja posameznika in ga nimamo pravice soditi na takšen ali drugačen način.
Ključno in najpomembnejše je, da svoj način mišljenja spremenimo iz opravljanja, pomilovanja, obsojanja, zavisti v veliko bolj konstruktiven miselni okvir in sicer – ali lahko določeni osebi kakor koli pomagam, da bo še bolj uspešna, ali da bo lažje prišla preko trenutnega neuspeha? Bistveno je, da razvijamo pozitivne misli, se povezujemo in razmišljamo o tem, kako lahko drugim pomagamo do uspeha. Če drugim pomagamo, da postanejo uspešni, bomo tudi sami uspešni. To je golo dejstvo.
Po drugi strani pa na tovrstno dojemanje neuspeha ljudi ne sme ustaviti, da ne bi sledili svojim sanjam. Kot omenjeno je neuspeh samo integralni del uspeha. O tem na internetu lahko preberemo izjemno veliko. Lahko povem tudi iz svojih izkušenj. Moj portfolio do sedaj ustvarjenih projektov ima tudi nekaj neuspelih projektov. Včasih zaradi mene, včasih iz drugih razlogov.
Ampak nič ni tako groznega, ravno obratno. Vsak projekt, pa četudi je bil neuspešen, mi je omogočil, da sem se veliko naučil, spoznal nove ljudi, razširil svojo socialno mrežo, pridobil nekaj referenc ipd. Po neuspehu mi je bilo veliko lažje začeti kakšen drug projekt ali pa dobiti službo ali kaj podobnega. Tako da tudi neuspeh pomeni praktično korak dalje. Nič ni takšnega, kar bi vas lahko ustavilo. So samo strahovi, ki jih je potrebno premagati.
Torej naredite lahko dve stvari. Prav stvar je, da se vedno vprašate, kako lahko pomagate drugim ljudem, tako na njihovi poti rasti uspešnega projekta, kot tudi pri premagovanju neuspeha, kot integralnega dela uspeha. Druga zadeva pa je, da se ne bojite neuspeha, socialnih pritiskov ali mnenj drugih ljudi ter brezpogojno sledite svojim sanjam. Nobeno mnenje ni tako pomembno, da bi vas lahko ustavilo pri tem, da sledite svojim sanjam! To je edino kar šteje, pomembno je, da postanete vi pravi vi, s trdnim egom in močnim avatarjem. Pomembno je, da živite svoje življenje, ne glede na to, kaj pravi okolica, mediji ali kdor koli drug. Na koncu je bistveno le to, da sledite svojim sanjam in se nikoli ne ustavite. Vsak neuspeh je samo test vaše volje, če si resnično dovolj veliko želite določene stvari.
Pot od bogatega do časovno in finančno revnega človeka
jul 2010
Paul Graham, eden najbolj poznanih investitorjev in trenerjev startup podjetij je pred kratkim napisal izjemno razsvetljujoč esej o temu, kako izgleda običajna pot od “bogatega” do “revnega” človeka. V večini knjig teče beseda ravno o obratnem, torej o tem, katere so poti do bogastva in v večini lahko najdemo, da je najhitrejša pot skozi podjetništvo, zaradi lastništva, ki ima lahko neprimerljivo večjo vrednost od naše menjave časa za denar. Med najbogatejšimi zemljani je tako logično največ lastnikov in investitorjev.
Veliko manj ljudi pa se ukvarja s tem, ali celo napiše knjigo, kako od situacije, ko enkrat obogatiš, do tega, da nato izgubiš veliko večino premoženja. Glede na to, da je Paul Grahmu uspelo pred leti dobro prodati svoje podjetje, se je začel spraševati tudi o glavnih vzorcih in načinih za izgubo večine premoženja. Seveda z namenom, da bi se temu izognil. Tako je preučil najpogostejše poti za materialno pot navzdol in prišel do zanimivega zaključka.
Večina ljudi najprej pomisli na to, da najlažje izgubiš denar s prekomernim trošenjem. Vendar to ni glavni razlog za izgubi večine premoženja, razen pri ljudeh, ki na primer podedujejo denar ali ga zadenejo na loteriji. Največ bogatih ljudi ni izgubilo svoje premoženje s prekomernim trošenjem, vendar zaradi slabih investicij. Razlog za to se skriva predvsem v psihologiji človeka, kako običajno dojema razliko med stroški in investicijo.
Ko denar zapravljamo, se tega dobro zavedamo. Če vsak mesec zapravljamo tisoče in tisoče evrov imamo lahko vsaj dober pregled na eni strani nad prihodki in na drugi strani nad potrošnjo. Bilanca je jasna. Lahko smo v plusu ali v minusu. V primeru, da je minus prevelik, najedamo naše premoženje. Če želimo, lahko potrošnjo hitro upočasnimo ali z njo prenehamo.
V naši podzavesti imamo običajno nastavljene alarme, ki nas opozorijo, da smo šli s trošenjem predaleč. Poleg tega večina ljudi, predvsem bogatih ljudi, ki so sami ustvarili svoje bogastvo, zna paziti, da jim stroški preveč ne podivjajo. Zavedajo se, da je najlažja stvar glede denarja to, da ga zapravimo, pot do ohranjanja bogastva pa, da zaslužiš več, kot zapraviš. Običajno je to pomembna lekcija, ki se jo poslovneži ali bogati zelo zgodaj naučijo, čeprav lahko tudi na težak način. To, da postanemo popustljivi do sebe ne vodi v nič drugega, kot v kup finančnih težav.
Povsem drugače je pri investicijah. Zakaj? Izhodiščno vprašanje je, zakaj nam nekatere stvari, kot so na primer izobraževanja ne prodajajo kot stroške, vendar kot investicijo. Seveda zato, ker pri investicijah te alarmi ne delujejo. Pri investiciji računamo, da bomo od same investicije tudi nekaj imeli. Več kot investiramo, več naj bi v prihodnosti imeli. Odrečemo se potrošnji danes, zato da bomo lahko imeli večjo potrošnjo v prihodnosti. Vendar se tukaj skriva past. Če težko zapravimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko naredimo neskončno slabih investicij, v prepričanju da so dobre investicije. In tako izgubimo večino svojega premoženja. Problem pri investicijah je namreč ta, da ne vemo, kako dobre so, do trenutka, ko to potrdi trg. Zato je to bitveno lažje napisati, kot uresničevati, saj je biti po bitki z lahkoto general.
Drugi problem investicij so vzvodi. Investiramo lahko s kombinacijo svojega denarja in denarja drugih ljudi ali bank. Vzvod pa je dvorezen meč. Nekatere vrste trgovanj omogočajo tudi več kot 100x vzvode, kar pomeni, da lahko v sekundi izgubiš tudi milijone evrov. Tako, kot je vzvod lahko pot do hitrejše rasti in akumulacije bogastva, velja tudi obratno. S tem dejstvom lahko celotnemu konceptu dodamo še to, da težko potrošimo veliko denarja, ne da bi to opazili, lahko pa naredimo eno slabo investicijo s tako velikim vzvodom, da izgubimo vso svoje premoženje, tudi v milijonih.
Zapravljanje in investiranje časa
Glede denarja so te stvari izkušenim investitorjem običajno znane in jasne, čeprav so pasti na vsakem koraku, za upravljanje denarja pa je potrebna izjemno velika disciplina. Vendar je veliko bolj zanimivo to, da lahko enak koncept apliciramo na zapravljanje časa. Na žalost običajno ljudje veliko bolj cenimo denar, kot svoj čas, pa čeprav je slednji veliko bolj dragocen. Z apliciranjem spoznanja pridemo do izjemno pomembnega načela, ki razkriva veliko past za vse, ki smo pripravljeni investirati čas v marsikaj.
Enako kot za zapravljanje denarja imamo vgrajene tudi alarme za zapravljanje časa. Na primer, če sedimo cel dan pred televizijo in ne počnemo prav nič, nas na koncu dneva vsaj malo peče vest, če ne drugega zato, ker vemo, kako bolj srečni bi lahko bili brez televizije. Golo zapravljanje časa nam slej kot prej sproži alarme, s katerimi se zopet uravnovesimo in se podamo na delo ter postanemo produktivni. Za to je poskrbela že sama evolucija, vsaj pri večini. Nekateri so pač tukaj na zemlji, da počivajo.
Pri investiranju časa pa zopet te alarmi nehajo delovati. In to je način, kako lahko izgubiš velik del življenja, ne kaj preveč produktivno. Ključ tega spoznanja je, da začneš svoj čas bistveno bolj ceniti in ga ne zapravljaš pod pretvezo investiranja. Največja nevarnost, kako lahko izgubljaš dragocen čas je, ne tako da se zabavaš, ali celo zavestno lenariš, vendar s tem, da počneš delo, ki v resnici sploh ni pravo (produktivno) delo, v prepričanju, da investiraš svoj čas. Pri prvem ali drugem bodo slej kot prej zazvonili alarmi, pri zadnjem pa običajno ne in tako lahko zapravljamo čas v neskončnost. Počutimo pa se odlično, saj smo prepričani, da ga investiramo.
Tukaj pridemo do razdelitve aktivnost in nalog, ki so lahko pomembne in/ali nujne, kot jih je v svoji knjigi Najprej najbolj pomembno in Sedem navad uspešnih ljudi opredelil Steven Covey. Investiranje v pomembne stvari običajno prinese donose, ni pa seveda nujno, da vedno. Investiranje v nujne stvari, predvsem zaradi adrenalina, občutka produktivnosti, odlašanja ipd. običajno vodi do velikega zapravljanja časa.
Pomembna razlika je tudi ta, da je golo zapravljanje časa lahko užitek in prinese vsaj neko dodano vrednost, zapravljanje časa pod pretvezo investiranja in če ob enem še ne uživamo, pa ima dvojno izgubo, če na koncu ni donosa.
Tako se je pri vsaki odpisani ali napisani e-pošti, potrditvi sestanka, branju člankov na internetu, branju dolgočasnih strani v knjigi ipd. potrebno vprašati, ali gre za zapravljanje pod pretvezo investiranja, zavestno zapravljanje, produktivno delo ali resnično investiranje. Pri tem seveda tudi samo investiranje ne gre v nedogled in slej kot prej pristane pod pretvezo investiranja, ker gremo daleč izven ravnovesja. Seveda je logično, da naredimo vedno kakšno slabo investicijo lastnega časa, tako kot pri investiranju denarja, pomembno je, da pazimo, da se takšne investicije ne kopičijo.
Na prvi pogled se zdi, da pri času vsaj ni vzvodov, kot pri denarju, ki te v sekundi lahko naredijo revnega kot cerkveno miš. Vendar to na žalost ni res. Tudi pri investiranju časa, slej kot prej začnejo delovati vzvodi, ki nas prav tako lahko spravijo v velik (energetski) minus. Ta vodi v časovni minus zaradi upada produktivnosti, motivacije in izgorelosti, skratka tvegamo našo delovno sposobnost, ki je osnova delovanja našega avatarja, posledično pa vse skupaj lahko pripelje še do finančnega minusa.
Na koncu je res dolgoročno ravnovesje tisto glavno, ki šteje.
Propadi hitro
jul 2010
Serijo skrajno realističnih, mogoče celo pesimističnih člankov o podjetništvu, od najpogostejših razlogov zakaj podjetja propadajo, slabosti podjetništva, nujnosti znižanja tveganja, velike mere negotovosti, fatalnosti napačnih predpostavk, kritičnih tveganjih in Murphyju ter to da v podjetništvu ni čudežev lahko strnemo in zaključimo še v tem, da je pomembno pravilo podjetništva propadi hitro. Takoj za odgovorom “da”, je “hitri ne”, vse ostalo je trpinčenje v negotovosti. Seveda to ne pomeni, da se tudi podjetništvo ne giblje v ciklih, vendar tukaj govorimo o tem, ali bo podjem vzletel ali ne. Vzlet pa je vedno najtežji.
Dejstvo je, da okoli 8 ali celo 9 od 10 podjetij v prvih 5 letih propade. Pričakovana življenjska doba podjetij je okoli 12 let, pri čemer je največ fluktuacije ravno pri malo in srednje velikih podjetij. Majhna verjetnost je, da v podjetništvu uspemo v prvo. Po vsakem padcu se je potrebno pobrati znova in znova. Seveda ta padce Evropejci dojemamo veliko bolj drastično kot Američani. Neuspeh je pač integralni del uspeha. Je pa težko, ko zunanji strokovni »svetovalci« dobijo svojih 5 minut in lahko izrečejo slavni stavek, saj sem ti rekel, čeprav samo niso nikoli poskusili.
Zaradi majhne verjetnosti uspeha posameznega podjema velja pravilo propadi hitro. Drugo, kot omenjeno, takoj za »da« je »hitri ne«. Zakaj? Zato, ker prihranimo izjemno veliko denarja in časa. Če ima naša poslovna ideja preveč napačnih predpostavk, da bi lahko uspeli, je enostavno mogoče boljše, da se lotimo česa drugega. Kot pravi pregovor, če jahaš mrtvega konja, je mogoče čas, da ga razjahaš.
Na takšnem pristopu tudi temelji praktično podjetništvo, se pravi, da ne delujemo na podlagi pričakovanega donosa, temveč na podlagi sprejemljive izgube. Pričakovani donos pomeni, da napišemo načrt, koliko sredstev potrebujemo, da kupimo vse, kar naj bi lahko zagotovilo donos, če imamo slučajno prav, sprejemljiva izguba pa pomeni, da gremo v akcijo in delujemo na podlagi tega kar imamo in si tudi lahko privoščimo izgubiti. Pri slednjem lahko zelo hitro ugotovimo, da delujemo na napačnih predpostavkah, pri vzročnem pristopu pa lahko zapravimo na desetine tisoče evrov.
Seveda pa je pri tem prava umetnost oceniti, kdaj življenje od nas zahteva vztrajnost, prilagajanje, premagovanje ovir in uresničevanje svoje vizije, kdaj pa stvari v bistvu v resnici sploh ne gredo več naprej in bi bilo mogoče bistveno boljše, da se lotimo česa drugega.
Dobri podjetniki imajo običajno sistem. Toliko denarja in toliko časa sem pripravljen vložiti v ta podjem in če dosežemo to in to, gremo naprej. Realno ocenijo, do kam so prišli in kolikšen je potencial. Drugi podjetniki, pa tudi teh je veliko, gredo velikokrat do konca. Mrtvega konja sploh ne razjahajo. Ko enostavno zmanjka vseh virov, od energije, denarja ipd. šele odnehajo. Vmes skušajo spremeniti strategijo, se prilagoditi in postaviti novo vizijo. Tretji podjetniki pa v resnici sploh nikoli ne začnejo, kot bi morali in stojijo na mrtvi točki.
Ne glede na strategijo je izjemno pomembno to, da če že ne uspemo s svojo idejo, ne uspemo čim prej. Vsako podjetje zahteva veliko časa, da se postavijo temelji, saj je najtežje začeti nekaj novega, prav tako pa zahteva veliko časa. Običajno pa ne časa, ne denarja pri začetku podjetja nimamo veliko. Zato prej, ko ocenimo, da je čas, da se lotimo nekaj drugega, več lahko prihranimo.
Vse to lahko povežemo v neko premico podjetnikovega življenja. Če neka ideja ne deluje, to ne pomeni, da smo propadli in da se moramo ustaviti. Iz vsakega neuspeha običajno vidimo mnogo novih poslovnih idej in potreb na trgu. Tako da lahko svojo idejo prilagodimo, ali pa se s podobno tehnologijo lotimo mogoče čisto nekaj drugega.
Eden neuspeh je samo začasno stanje. Enako kot je to, da smo brez denarja samo začasno stanje, revščina pa je lahko stanje duha. Če razjahamo mrtvega konja, še ne pomeni, da ne moremo zajahati novega konja. Seveda govorimo o trendu, potrebi na trgu ali o nečem, kar nas požene kr realizaciji naše vizije.
Glavno sporočilo tega članka je, da poslušajte svojo intuicijo ali je čas, da zamenjate svojega »konja« ali življenje od vas pričakuje, da še vztrajate. Če se dovolj poznate, če se znate prisluhniti, boste tudi našli prvi odgovor. V primeru, da ocenite, da je čas za novo poslovno idejo oziroma prilagoditev, pa vam ne sme biti težko, da si priznate napačne predpostavke. Povsem človeško je, da se motimo.
Največja napaka, ki jo lahko naredimo pa je, da gremo z glavo skozi zid pri tem, da si ne priznamo napačnih predpostavk. Vzrok za to je lahko tudi zaljubljenost v svojo idejo. Vidimo, da ne gre, pa trošimo več in več denarja, več in več energije in časa ter ne pridemo nikamor. Merilo je povsem enostavno, to je koliko strank imate in lahko tudi koliko vam plačujejo. Glede na vrsto posla je seveda lahko še mnogo drugih indikatorjev, ki lahko kažejo na uspešnost našega poslovanja.
Če zadeve na gredo, imamo lahko dva potencialna problema. Ali ne ustvarjamo dovolj vrednosti ali vrednost, ki bi nam jo priznali ljudje ali pa ne znamo te vrednosti ustrezno dostaviti, kar vključuje komunikacijo, poslovni model ipd. Pri ustvarjanju in dostavljanju vrednosti, kar je bistvo ustvarjalnega podjetništva, smo lahko seveda prilagodljivi in model spreminjamo, ampak mogoče enostavno ne najdemo pravega modela.
Čeprav ni čudežev na obzorju, stvari, ki se ne premikajo, jim mogoče enostavno ni usojeno, da se zgodijo. Mogoče še ni čas, mogoče smo prepozni, mogoče ne najdemo pravega modela, mogoče enostavno ne znamo. Ko to ocenimo, je resnično čas, da se lotimo nečesa drugega, ali nove ideje, skozi katero zasijejo vsi naši talenti. Še enkrat, je pa lahko prava umetnost, kdaj življenje od nas zahteva, da vztrajamo, kdaj pa je čas za kaj novega, še posebno če ne znamo poslušati sebe. Mogoče je edino pravo merilo, koliko se premikamo glede na naš napor in vložek. Če stojimo na mestu, je mogoče čas, da se lotimo česa drugega. Čim prej, s čim manj zgube.
Za konec naj omenim to, da ni smisel vseh teh objav, da bi skušal koga odvrniti od podjetništva. Skušam biti zgolj realist. Vsaka stvar na svetu ima svoje prednosti in svoje slabosti. Tukaj podjetništvo ni nobena izjema. Tako kot velikokrat in z veseljem pišem o prednostih podjetništva in ga opevam, je nujno potrebno in edino prav, da se izpostavijo tudi slabosti. Seveda na koncu prednosti pretehtajo vse slabosti, vendar pa gre za pomembna spoznanja, ki lahko marsikomu prihranijo sive lase. Tako da, podjetništvo je vsekakor zakon, nujno potrebno pa je, da se pripravimo tudi na vse slabosti in z vztrajnostjo na koncu zmagamo.
