Študij v tujini
feb 2010
Pretekli vikend sem preživel v Parizu na eni najboljših poslovnih šol v Evropi. Nekaj besed sem že napisal o pomembnosti mednarodne usmerjenosti, v tem članku pa bi napisal nekaj besed za vse dijake, študente ter starše o vseh koristih študija v tujini. Prijatelji in znanci, ki so dokončali šolanje v tujini imajo povsem drugačen pogled na svet, ambicije, način razmišljanja itn. Tako je, še posebno za starše, nujno da temeljito razmislijo o tem, kako lahko svoje otroke pošljejo na šolanje tudi izven meja Slovenije, saj to neverjetno prispeva k osebnostnem razvoju posameznika ter zagotavlja povsem drugo izhodišče za poslovni in karierno življenje.
Prva pomembna dodana vrednost študija v tujini je seveda zgodnja in celotna osamosvojitev. Prej, kot je posameznik odgovoren sam zase, hitrejša je osebnostna rast, saj sprejema sam odločitve za svoje življenje. Osamosvojitev (razen običajno finančne), sploh v mednarodnem okolju je za večino ljudi povsem nov izziv. Vsak posameznik, ko se enkrat osamosvojijo vsekakor dobi veliko večjo raven samozavesti in psihološkega kapitala, ki pa je nujen pri uspešnem kariernem razvoju.
Prihod v povsem novo okolje, kjer ne poznaš nikogar te enostavno prisili v socialno integracijo in spoznavanje novih ljudi z vseh koncev sveta. Za večino je v začetku to kar izziv in izjemno težko, po nekaj časa pa skoraj vsi neverjetno zaživijo v mednarodnem okolju in so povsem navdušeni nad raznolikostjo vezi, glede na različna kulturna ozadja. Največji izzivi so na koncu največje nagrade. Težavnostna stopnja socialne integracije je odvisna predvsem od posameznika ter od okolja, kjer študira. Študiranje na primer na Nizozemskem ali v Italiji pomeni povsem nekaj drugega.
Naslednja pomembna korist mednarodnega študiranja je seveda povsem mednarodno okolje. Svet postaja globalna vas, mobilnost prebivalstva se močno veča, danes si konkuriramo na ravni celotnega sveta. Na tem nivoju v Sloveniji močno zaostajamo. Smo 99,9% homogen narod in multikulturnost nam je povsem tuja, že po naravi. Na primer v Parizu je situacija povsem drugačna, kjer je okolje povsem mednarodno in multikulturno, od različnih religij, barv kože, kulturnih ozadij, držav itn. To, da spoznaš različne kulture, se naučiš tolerance, odprtosti uma in podobno so neverjetne dodane vrednosti, ki so lahko velik mentalni preskok, sploh v ranih letih življenja posameznika. Odpreš pokrov svoje škatlice in vstopiš v povsem nov svet, z povsem novimi razsežnostmi.
Poleg mednarodnega okolja se je pri študiju v tujini potrebno naučiti življenja z lokalno kulturo. To pomeni od najbolj osnovnih stvari, kot so drugačen način pripravljanja hrane, vsakodnevnih življenjskih navad, odpiralnih časov, usmerjenosti bolj v uživanje življenja ali delo itn. Poleg povsem bazičnih razlik pa so tukaj še kulturne razlike ter spoštovanje le teh. Na primer nekje je točnost pomembna, drugje ne itn.
Velika dodano vrednost študija v tujini je socialna mreža po Evropi, tako na osebni, kot tudi poslovni ravni. Na osebni ravni gre seveda predvsem za več možnosti potovanja. Mednarodni študentje so izjemno odprti in povsem običajno je, da se prijatelji na univerzi obiskujejo, prespijo drug pri drugem doma itn. Integracija v lokalno okolje je tako veliko lažja in mreža prijateljev po svetu ti omogoča, da si vedno na poti, kadar si to zaželiš. Sicer obstajajo spletne mreže, ki na ta način povezujejo ljudi, vendar je povsem drugače, ko z nekom skupaj študiraš in postaneš prijatelj. Vse, ki jih poznam in so študirali v tujini imajo prijatelje po vsem svetu, ki jih neprestano obiskujejo, se z njimi srečujejo in spoznajo kraje povsem iz druge perspektive. Res neverjetno, predvsem za nas, ki smo že v osnovi bolj zaprt narod.
Poleg osebnega nivoja slej kot prej pride dodana vrednot tudi na poslovnem nivoju. Večina mednarodnih študentov dela na mednarodnih področjih in lokalni kontakti po svetu lahko v vsakem poslu izjemno koristijo. Tudi, če imaš svoje podjetje in želiš vstopiti na določen trg, ti lokalni znanec pri tem lahko izjemno pomaga, z njegovimi kontakti, interpretacijo zakonodaje, kulture, potrošnikov itn. Pridobiti dober kontakt v tujini je izjemno težko, tudi preko zbornic, združen in podobnih povezav. Lokalni poslovneži, ki so integrirani v poslovno okolje, so tako izjemna dodana vrednost. Zgraditi tako mrežo je zopet najlažje ravno v študentskih letih, ko se razvijejo prave prijateljske vezi.
Več jezikov kot znaš, več veljaš, pravi stari rek. Dolgo časa nisem tega razumel, sploh ker je na primer v poslu in IT-ju vedno bolj popularna angleščina in če znaš dovolj dobro angleško, delati v internacionalnem okolju ne bi smel biti problem. Vendar skoraj vsi, ki imajo mednarodno kariero ali podjetja jasno povejo, da so največ posla sklenili v državah, kjer obvladajo tudi njihov nacionalni jezik. Večina ljudi, ki študirajo mednarodno se slej kot prej naučijo tudi jezika, ki je uradni jezik v državi, kjer študirajo. Prav tako je povsem običajno, da se učijo še kakšnega dodatnega jezika. Tako na koncu obvladajo tudi do 4 ali še več jezikov, kar je neverjetna prednost na trgu dela in v odprtosti uma.
Poleg števila jezikov je pomembna tudi stopnja obvladanja angleščine. Če več let aktivno študiraš v angleščini, se pogovarjaš v angleščini in praktično skoraj ne uporabljaš materinega jezika, neverjetno napreduješ. Seveda z vsem spoštovanjem do maternega jezika. Večina tistih, ki se zaveda te dodane vrednosti poskrbi, da ne gredo študirati z nobenim, s katerim bi lahko dnevno in redno govorili v maternem jeziku. Večletno aktivno delo v angleščini na koncu neverjetno prispeva k uspešni uporabi tujega jezika in to je izjemno velika dodana vrednost za vse, ki študirajo v tujini. Dva milijona ljudi, ki govori Slovensko proti milijardi ljudi, ki govori in razume angleško, to so povsem drugačna razmerja.
Večina dobrih univerz v tujini ima dobro organiziram kampus, sploh najboljše svetovna univerze in univerze v ZDA. Tovrstna organizacija fakultet ima svoje velike prednosti, na katere pri nas velikokrat pozabljamo. Od tega, da se resnično lahko osredotočiš na študiranje, do tega da spoznaš več ljudi, predvsem tudi iz drugih smeri in fakultet ter se na ta način oblikujejo interdisciplinarni timi. Kot omenjeno socialne veze so izjemno pomembne in za vzpostavitev čim več čim bolj kvalitetnih socialnih vezi za to seveda potrebuješ ustrezno platformo. Dobro organiziran kampus, ki sledi tovrstnim ciljem je lahko velika dodana vrednost.
Vse to prispeva k mnogo bolj odprtemu umu. Odprtost uma za nove stvari in toleranca sta ena najbolj pomembnih elementov osebnostne rasti, razvoja posameznika in razvoja celotnega sveta. Čar življenja in sveta je ravno v njegovi raznolikosti, ki se jo moramo naučiti spoštovati. Če si neprestano v homogenem okolju, ki se neprestano drži enakih vzorcev, je vse to lahko izjemno velik preskok. In mlajši kot smo, lažje se navadimo na novo vzorce, ker določene nevrološke povezave niso še tako trdne. Sicer je vedno možno na tem področju neverjetno napredovati, ampak je na koncu potrebno veliko več energije, prav tako pa tudi časa, ki ga je običajno manj.
Na koncu, kar je najpomembnejše je glavna dodana vrednosti ravno v izhodišču za delo in za življenje v svetu. Če končaš domačo univerzo, ali pa eno najboljših evropskih ali ameriških šol imaš seveda povsem drugo izhodišče. Več možnosti za delo, kjerkoli po svetu, tudi izhodiščna plača ni prejemljiva. Še bolj kot plača so pomembni vsi notranji viri, ki so bili do sedaj omenjeni. Toleranca, jeziki, razumevanje kultur itn. vse to so pomembni notranji viri s katerimi je posameznik sposoben veliko bolj kompetentno delati v mednarodnem okolju.
Vzvod mednarodnega študija je tako neverjeten. Pri tem je pomembno predvsem to, da se resnično zavedamo, da je tovrstna izkušnja nujno dejstvo za vse mlajše generacije, če želijo karkoli doseči v sodobnem poslovnem svetu, v katerega prehajajmo. Namreč multikulturnost, internacionalnost, mednarodna povezanost, velika stopnja mobilnosti, to so vse paradigme, ki zaznamujejo sodobni svet. In za tak svet potrebujemo razviti veščine mednarodnega delovanja. To lahko najlažje naredimo ravno v študentskih letih, ko imamo največ časa, smo najbolj dojemljivi za nova znanja, izkušnje itn., v glavnem v obdobju, ko varnost ni več tako pomembna.
Torej vsi dijaki ali študentje, ki boste kdaj koli prebirali ta članek, resno razmislite o študiju v tujini. Če je volja, se vedno najde pot. Predvsem pa vsi starši, naredite svojim otrokom veliko uslugo in jih že od začetka začnite vzgajati za sodobni mednarodno povezani svet. Razvajajte svoje otroke z ljubeznijo, ne z nepotrebnimi materialnimi dobrinami. Investirajte v otrokov razvoj, neprestano se ukvarjajte z njimi. Večini prebojnikov so ravno starši omogočili, da so diamantno spilili svoje talente. In še enkrat v sodobnem svetu brez mednarodnih veščini bo izjemno težko.
Seveda nikoli ni prepozno, vendar starejši kot smo več energije je potrebno in veliko težje se najde čas za razvoj tovrstnih veščin. Po študentskih letih je običajno tako, da nam takšni preskoki uspejo samo na en način in sicer, da sami sebe vržemo v vodo (“swim or sink” načelo). Na primer ustvarimo možnost, spakiramo kovčke ter se preselimo v tujino. Ima pa malo ljudi toliko poguma, vendar je včasih ravno to potrebno za novo stopnjo osebnostnega razvoja.
Ima pa študij v tujini tudi več izzivov. Prvi je zagotovo finančni in posamezniki, ki izhajajo iz finančno premožnejših družin imajo zagotovo več možnosti. Sicer obstaja kar nekaj štipendij in drugih finančnih pomoči, kot so krediti, vendar je vseeno za povprečno družino običajno tovrstna poteza finančno zahtevna. Vendar je to pomembna investicija, ne strošek in v večini primerov več kot upravičena. Naložba vase ali v otroke ima daleč največje obresti.
Velika verjetnost je, da bo v prihodnosti ta vrzel še veliko večja ter ključna za kakovost življenja posameznika. Globel med dobro izobraženimi in neizobraženimi bo še naprej rasla. Tudi razlika med povprečnimi in res dobrimi šolami bo vedno večja, saj je malo univerz, ki sledijo spremembam sodobnega sveta. Torej odprtje varčevalne knjižice ob rojstvu otroka za študij na dobri mednarodni fakulteti je izjemno smiselna strategija.
Poleg tega tudi ne zacvetijo vsi v mednarodnem okolju. Nekateri se neuspešno socialno integrirajo, drugi so imeli prevelika pričakovanja itn. Izzivov je seveda veliko in tudi študij v tujini lahko postane izjemno psihološko naporno. Nekateri se izolirajo, posvetijo zgolj študiju in komaj čakajo, da mine. Ampak kljub temu, vsaka takšna izkušnja je zlata vredna in nam odkrito pokaže kje so naše prednosti in šibkosti.
Ne glede na vse pa je zanimivo to, da se dosti ljudi, ki začnejo graditi mednarodno kariero vrnejo nazaj v Slovenijo. Glavni argument je običajno, da je kakovost življenja v Sloveniji neprimerljiva z drugimi okolji. Seveda k temu prispeva tako življenje v lokalni kulturi, kot tudi izjemno lepa narava, zmerno posvečanje karieri in podobno. Skratka življenje v Sloveniji še vedno (zaenkrat) omogoča ravnovesje.
Osebno se mi zdi izjemno lepo, če se nekdo osebnostno in poslovno razvije v tujini, nato pa svoje pridobljeno znanje širi doma in pomaga tudi drugim pri rasti in napredovanju. Vseeno pa je izjemno pomembno, da vsi redno in vestno delamo na tem, da se kakovost življenja doma ne bo poslabšala. To pa pomeni predvsem, da vsak od nas skrbi za lastni osebnostni in karierni razvoj ter čim večji doprinos k celotni družbi in svetu. Tudi tako, da razvije svoje talente in veščine v tujini.
Prvih 90 dni na novi poziciji
feb 2010
Odkar obstaja vodenje, obstajajo tudi prehajanja na nove vodstvene položaje ter s tem prehodne ter uvajalne dobe. Vsako prehodno obdobje oziroma tranzicija predstavlja kritični čas, v katerem imajo lahko majhne spremembe in pomembna dejanja velik vpliv na končni rezultat. Predsednik ZDA ima 100 dni, da se dokaže. Vi jih imate samo 90, če ste prevzeli novo vodstveno pozicijo. V primeru, da v tem času ne uspete zgraditi ustreznega pozitivnega novega zagona, vas lahko v prihodnosti čaka težko delo. O tem, kako uspešno prevzeti nov vodstveni položaj, pospešiti prehodno dobo in zmanjšati tveganje neuspeha, govori knjiga The first 90 days. V nadaljevanju povzemam nekaj ključnih točk in usmeritev v knjigi.
Ključna pri prehodu na nov vodstven položaj je točka preloma. To je točka, kje ima nov vodja večji doprinos k organizaciji, kot je od nje od prihoda izčrpal. Analiza je pokazala, da je povprečen potreben čas, da novi vodja doseže točko preloma 6,2 meseca. Po približno 3 mesecih, ko preteče doba učenja začne vodja ustvarjati vrednost, po približno 6 mesecih pa ustvarjena vrednost preseže prej izčrpane vire. Če ste pred kratkim prevzeli novo pozicijo in se ponoči velikokrat zbudite v hladnem potu, se sprostite. Večina novih voditeljev doživlja enako stresno stanje.
Glavni razlogi za neuspešno tranzicijo je neskladje poslovne situacije s priložnostmi in nevarnostmi ter sposobnosti vodje s svojimi prednostmi in slabosti. Vendar tako kot plavanje je tudi uspešna tranzicija na nov položaj zgolj veščina, ki se je lahko priučimo. Najpomembnejši del uspešne tranzicije je skrajšanje dobe učenja. To se nanaša na vse vrste tranzicij, od napredovanja v službi, reorganizaciji podjetja, zagonu lastnega podjetja, uvedbi novih velikih projektov ali delu izven domovine. Še posebno velik izziv za uspešno tranzicijo je, ko zunanja oseba prevzame vodstveni položaj, saj ne pozna dobro organizacijske strukture, neformalnih mrež, kulture in klime v podjetju, prav tako ljudje gojijo skepso do novih ljudi itn.
Uspešna tranzicija zajema deset korakov in sicer:
- Spremenite svojo miselnost
- Pospešite učenje
- Izdelajte ustrezno strategijo
- Zagotovite si zgodnje zmage
- Pogajajte se za vaš uspeh
- Dosezite skladno formacijo
- Zgradite sanjski tim
- Ustvarite strateška partnerstva
- Ohranite ravnovesje
- Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji
Spremenite svojo miselnost – Prvi korak k uspešni tranziciji je, da se mentalno pripravimo na novo vlogo, spustimo preteklost in sprejmemo naše nove obveze ter odgovornosti. Nujno je, da si zagotovimo dobro mentalno izhodišče. Največja običajna napaka pri miselnem preskoku je prepričanje, da bomo uspešni na novi poziciji, če bomo počeli enake stvari, kot smo jih prej. Običajno kakršno koli napredovanje zahteva povsem drugačne veščine. Na primer, višje kot smo v organizaciji, bolj smo strateški arhitekti, bolj so pomembne mehke veščine, poznavanje kulture in politike, gradnja partnerstev znotraj podjetja, management konfliktov itn.
Sprememba miselnosti mora biti strateška in najprej vključuje oceno naših šibkosti in prednosti glede na sposobnosti, ki jih zahteva nova pozicija. Svoje šibkosti lahko nekaj časa kompenziramo z disciplino, timom ter mrežo svetovalcev. Pri prednostih moramo biti zelo pozorni na to, da niso prednosti na prejšnji poziciji, postale slabosti na novi poziciji.
Pomemben del nove miselne naravnanosti je tudi izgradnja nove mreže svetovalcev ter čim hitrejša ocena, kdo v organizaciji bi nas lahko oviral pri uspehu. Namreč vedno se najde v organizaciji kdo, ki si ne želi našega napredovanja.
Z miselnim preskokom preskočimo ovire, ki ležijo znotraj nas. Te vedno obstajajo, zato v tem primeru govorimo o poti, ter ne o cilju.
Pospešite učenje – Uspešno in učinkovito učenje zmanjša časovni okvir naše ranljivosti. Zato potrebujemo izjemen strateški načrt, kaj in kako se bomo učili. Če ne pridobimo dovolj znanja o organizaciji in njenem poslovanju, lahko postavimo napačne predpostavke, ki so za podjetje in našo kariero usodne.
Običajno največji izziv pri učenju je, da nam zmanjkuje časa. Vendar to, da smo prezaposleni za učenje pogosto pripelje do spirale smrti. Če se ne naučimo dovolj, sprejmemo slabe odločitve, slabe odločitve pripeljejo do slabe ocene kredibilnosti, posledično ljudje delijo manj informacij z nami, kar pelje še do slabših odločitev.
Uspešno in učinkovito učenje pomeni, da najprej ugotovimo kaj se moramo res naučiti. Najbolj smiselno je, da pripravimo seznam stvari, ki so izjemno pomembne, da jih poznamo. Seznam stvari se mora nanašati tako na preteklost, kotu tudi na sedanjost in prihodnost organizacije. Ustrezen plan mora zajemati, kaj se bomo naučili in tudi kako.
Zunanji viri informacij za naše učenje so stranke, distributerji, dobavitelji, analitiki. Notranji viri informacij so razvojni inženirji, prodajno ter drugo osebje. Ne smemo pozabiti tudi na integratorje in »oldtimerje«, ki odsevajo naravno zgodovino podjetja.
Pri pospešenem učenju moramo vključiti tudi spoznavanje kulture organizacije.
Izdelajte ustrezno strategijo – Izdelava strategije prvo zajema diagnozo trenutnega stanja. Strategijo je potrebno namreč vedno prilagoditi posamezni situaciji. V grobi delitvi poznamo štiri vrste situacij in sicer zagon podjetja, reorganizacijo podjetja, preusmeritev poslovanja ali nadaljevanje uspešnega poslovanja. Ne glede na situacijo je cilj enak in sicer uspešno in rastoče poslovanje in ne glede na situacijo čakajo nove voditelje težke odločitve zelo zgodaj.
Različne situacije zahtevajo tudi različne veščine. Za zagon novega podjetja ali reorganizacijo so bolj primerni tip ljudi »lovci«, ki so hitri in znajo izkoristiti nove priložnosti. V primeru preusmeritve poslovanja ali nadaljevanju poslovnih uspehov je veliko bolj primeren tip ljudi »gojitelja«, kot »lovca«. To pomeni, da dodobra spoznajo kulturo in politiko organizacije, zbudijo potrebo po novih ciljih in spremembah ter vplivajo na druge voditelje.
Ustrezna strategija zajema tudi načrt osredotočenosti naše energije. Odločiti se moramo med tem, koliko se bomo učili in koliko izvrševali, pri čemer je slednje veliko bolj v ospredju pri zagonu in reorganizaciji poslovanja.
Prav tako se moramo odločiti v kolikšni meri bomo ofenzivni – odpiranje novih trgov, razvoj novih tehnologij in produktov itn. in v kolikšni meri defenzivni – ohranjevanje tržnega deleža, okrepitev obstoječih produktov itn.
Poudarki so predvsem na naslednjem:
- Zagon podjetja = Izvršnost + ofenzivnost
- Reorganizacija = Izvršnost + defenzivnost
- Preusmeritev poslovanja = Učenje + ofenzivnost
- Nadaljevanje uspeha = Učenje + defenzivnost
Zagotovite si zgodnje zmage – Po koncu tranzicijskega obdobja želite, da imajo šefi, sodelavci, podrejeni in drugi, da se je zgodilo nekaj novega in pozitivnega. Zgodnje zmage močno povečajo kredibilnost posameznika.
Seveda se moramo nujno izogniti zgodnjim porazom, saj ima to izjemno negativen učinek na naš nadaljnji razvoj na novi funkciji. Najpogostejši razlogi za zgodnje poraze so to, da se ne osredotočimo, ne naredimo dobre ocene situacije ter ne izdelamo ustrezne strategije, se ne prilagodimo na novo kulturo, ne dosežemo predvsem tistih rezultatov, ki jih pričakuje šef ter to, da dosežemo rezultate po principu cilj je bolj pomemben kot sredstva, s čimer izgubimo veliko mero kredibilnosti.
Za zgodnje zmage moramo planirati valove sprememb, ki zajemajo učenje, formiranje spremembe, zagotovitev ustrezne podpore za spremembo, implementacijo in opazovanje rezultatov. Če izvajamo preveč sprememb prehitro je to odličen recept za pojav izgorelosti pri ljudeh, prav tako nikoli v resnici ne vemo, kaj resnično deluje in kaj ne. Zgodnje zmage si najlažje zagotovimo, če imamo listo prioritet, ki se jih z ustrezno strategijo tudi lotimo.
Resničen namen prvih 90 dni je, da si zgradimo osebno kredibilnost ter nov pozitiven momentum v organizaciji. Novi vodje običajno zvišajo svojo kredibilnost, če so zahtevni, vendar jih je moč zadovoljiti, dostopni vendar ne domači, odločni vendar razumni, osredotočeni a fleksibilni, izvršni vendar ne povzročajo prevelikih pretresov ter če so pripravljeni sprejemati težke odločitve, ki so tudi humane.
Zgodnje zmage pomenijo tudi uvedbo sprememb. Vsaka sprememba zahteva prehod šestih faz, kjer je najprej zavedanje dovolj velike kritične mase, da je sprememba potreba, ustrezna diagnoza, kaj je potrebno spremeniti in zakaj, nova vizija podprta z ustrezno strategijo, podrobno planiranje in zagotovitev dovolj velike podpore ključnih ljudi in infrastrukture za izvedbo spremembe.
Pogajajte se za vaš uspeh – Pogajanje za uspeh pomeni, da proaktivno vključimo našega šefa v celotno igro, tako da imamo realno možnost, da dosežemo zaželene cilje. Manjša stopnja nadzora je lahko srečno naključje, če to resnično potrebujemo za uspeh, ali pa prekletstvo, če je vrv dovolj dolga, da se lahko obesimo.
Ko gradimo produktivno razmerje z novim šefom je pomembno, da se ne izgovarjamo in izpostavljamo preteklosti, ki je organizacijo pripeljala, kjer je, da se ne izogibamo šefa, vendar se z njim dobivamo redno, ne hodimo do njega zgolj s problemi ali presenečenji, ga ne skušamo spreminjati ter ne hodimo do njega z listami, kaj smo naredili temveč da z njimi prediskutiramo ključne stvari ter to, kje nam lahko pomagajo.
Na drugi strani je pomembno, da sami prevzamemo popolno odgovornost za naš odnos s šefom, jasno opredelimo vzajemna pričakovanja, se dogovorimo za ustrezne časovne roke, da zaradi premalo časa ne gremo v bolj s premalo znanja, stremimo k zgodnjim zmagam na področjih, ki so pomembne našemu šefu ter da se dobro zapišemo ljudem, ki jih ceni naš šef.
Z šefom bi morali imeti vsaj pet različnih pogovorov in sicer o diagnozi situacije, njegovih pričakovanjih, stilu sodelovanja, virih, ki so nam na voljo ter o našem osebnem napredku in razvoju. Pri tem je pomembno, da identificiramo nedotakljive dele in ljudi v podjetju, našega šefa neprestano izobražujemo, sproti razčiščujemo stvari in nenazadnje naredimo več kot obljubimo in ne obratno.
Dosezite skladno formacijo – Vsaka organizacija ima pet ključnih elementov in sicer svojo strategijo, organizacijsko strukturo, sistem procesov, kompetence ljudi ter svojo lastno kulturo. Vseh pet elementov mora biti ustrezno sinhroniziranih. Strategija se mora skladati s kompetencami v podjetju, sistemom procesov in organizacijsko strukturo.
Usklajevanje v organizaciji je podobno, kot pripravljanje na dolgo potovanje s plovilom. Najprej potrebujete destinacijo – cilj in poslanstvo, nato plan poti – strategijo, potem je potrebno ugotoviti, kakšno plovilo sploh potrebujemo – organizacijska struktura, kako opremiti in postaviti pravila delovanja strukture – sistem ter kakšna posadka je najbolj primerna – veščine ljudi, ki jih potrebujemo.
Zgradite sanjski tim – Nikakor si ne moremo privoščiti, da imamo ob sebi napačne ljudi. Če uspemo okoli sebe zgraditi pravi tim, lahko dosežemo neverjeten vzvod pri ustvarjanju vrednosti. Noben izmed voditeljev ne more doseči velikih stvari sam, zato je tim nujno potreben, slab tim pa pomeni veliko problemov in malo rezultatov.
Običajne napake novih voditeljev so, da obdržijo obstoječe neprave ljudi v timu predolgo, ker se izogibajo težkim odločitvam, ne priznajo šibkosti tima in ne najamejo ustreznih strokovnjakov, prav tako da se ne posvetijo vzporedno izgradnji formacije in gradnji tima, ne ohranijo izjemnih ljudi ter da se lotijo gradnje tima, še preden je jasno kdo so člani tima. Prav tako sta dve veliki običajni napaki te, da vodje poskušajo narediti vse sami ter da realizirajo nekatere aktivnosti še preden je tim oblikovan.
Ko prevzamemo novo funkcijo je nujno, da ocenimo obstoječi tim, pri čemer se moramo osredotočiti tako na kompetence, kot tudi na presojo posameznika, energijo, osredotočenost, odnose in stopnjo zaupanja. Poleg posameznega člana tima je izjemno pomembno, da ocenimo tudi tim kot celoto. Na podlagi ocen se moramo za vsakega člana odločiti, ali ga obdržimo, obdržimo in poskrbimo za njegov razvoj, obdržimo – a na drugi poziciji, opazujemo nekaj časa in se nato odločimo, ali zamenjamo z nizko prioriteto ali zamenjamo z visoko prioriteto. Ne glede na našo odločitev glede posameznega člana tima, je nujno, da vse ljudi obravnavamo z velikim spoštovanjem.
Ustvarite strateška partnerstva – Formalna avtoriteta ni nikoli dovolj za dovolj veliko zmago. Neformalne vplivne mreže v organizaciji med sodelavci imajo običajno pomemben vpliv na to, kako uspešni bomo pri implementaciji naših idej in ciljev. Tako slej kot prej potrebujemo podporo ljudi v organizaciji, nad katerimi nimamo nobene formalne avtoritete.
Recept pri tem je preprost. Začnite zgodaj. Nikoli ni dobra ideja, da se nekomu prvič približamo, ko nekaj potrebujemo od njega. Povsem nesmiselno je, da se predstavimo sosedu, ko nam že gori hiša. Tako je nujno, da se discipliniramo in že od začetka gradimo na socialnih odnosih v podjetju, tudi z ljudmi, s katerimi bomo delali v prihodnosti ali bomo potrebovali njihovo podporo.
Izjemno pomembno je, da identificiramo ključne ljudi in skupine. Smiselno je, da za pomoč pri predstavitvah prosimo tudi šefa. Lista desetih najpomembnejših ljudi, ki jih moramo po mnenju šefa spoznati, nam bo prišla še kako prav.
Ko identificiramo ključne ljudi je potrebno, da identificiramo tudi vir njihove moči. To je lahko kompetentnost, dostop do informacij, status, nadzor na viri ali osebna zvestoba do podjetja. Pri tem se moramo zavedati, da bomo imeli vedno podpornike, nasprotnike in tiste, ki jih lahko prepričamo s tehtnim mnenjem.
Podporniki so običajno tisti, ki z nami delijo enako vizijo, tisti, ki potiho že delajo na enakih spremembah, ter novi ljudje, ki še nimajo mnenja. Ljudje nam nasprotujejo iz različnih razlogov, kot je udobnost s statusom quo, različne vrednote, strah pred tem, da izpadejo nekompetentni ali brez moči ter drugih razlogov. Preden ljudi označimo za nasprotnike je smiselno, da se vprašamo, kaj je razlog za nasprotovanje in ocenimo ali jih lahko nevtraliziramo. Ne smemo pa izgubljati preveč časa z ljudmi, ki nam bodo v vsakem primeru nasprotovali.
Neodločene ljudi lahko pridobimo na svojo stran na različne načine. Najbolj smiselno je, da se postavimo v njihove čevlje ter se vprašamo, kakšni so njihovi cilji, motivi, želje itn. Če jim lahko pri tem pomagamo, jih lahko pridobimo tudi na svojo stran. Vsak od nas ima ceno, za katero je pripravljen sprejeti manjšo socialno neugodje v zameno za privlačno nagrado.
Slej kot prej nas nato čaka naloga, da zgradimo strateške povezave moči in dobimo ustrezno podporo vplivnih posameznikov in neformalnih skupin, da dosežemo svoje cilje.
Ohranite ravnovesje – Življenje voditelja je vedno iskanje ravnovesja. Še toliko bolj v tranziciji. Negotovost in nejasnosti sta velika psihološka pritiska. V tranziciji ne veš niti tega, česa res ne veš. Nimaš še ustrezne podpore itn. Po drugi strani je biti samostojni bojevnik v modelu vodenja herojski samomor. Kot voditelji ne moremo uspeti sami, vedno potrebujemo podporo.
Največje napake pri ohranjanju ravnovesja so to, da se ne fokusiramo, postavimo jasnih meja, kaj smo pripravljeni narediti in kaj ne, to da nimamo lastne hrbtenice, izolacija, slaba presoja ter izogibanje delu in sprejemanju težkih odločitev. Prav tako je ena izmed največjih napak, če gremo preko meje stopnje stresa, ko ima ta še pozitiven učinek na naše delovanje.
Na drugi strani je pomembno za ohranjanje ravnovesja, da smo disciplinirani, ustrezno planiramo, rečemo ne, kadar je to potrebno, si rezerviramo čas za trdo delo, si vzamemo čas za težke odločitve, se osredotočimo na proces, pravočasno odnehamo, ko je to potrebno ter znova in znova preverjamo ali smo na pravi poti.
Pomembno je tudi, da čim prej postavimo ustrezno infrastrukturo za delo, imamo v družini ustrezno podporo in ne dodatnih bojišč ter da zgradimo ustrezno mrežo mentorjev in svetovalcev.
Pomagajte vsem ostalim pri tranziciji – Hitreje, kot bodo šli tudi naši sodelavci in podrejeni čez tranzicijo, hitreje bomo dosegli točko preloma. Na tranzicijo ne smemo gledati z Darvinističnega pogleda, da vržemo vodjo ali kogar koli v situacijo in naj plava, vendar moramo ljudem pomagati z znanjem, kako uspešno izpeljati tranzicijo. Neuspešno izpeljana tranzicija pomeni veliko škode tako za posameznika, kot tudi za podjetje. Znanje, kako uspešno izpeljati tranzicijo pa pomeni hitrejši doprinos vrednosti v podjetju in bleščečo prihodnost na novi karierni poziciji.
Subjektivni zemljevid realnosti
feb 2010
Fant in punca se na lep sončen dan sprehajata po parku. Nasproti jima pride starejši mož s psom pasme pitbull. Fant se psa izogne skoraj na kilometer in ima ob njem sila neprijetne občutke. Punca z največjo ljubeznijo in veseljem plane na psa, ga začela božati, se z njim igrati itn. Enaka situacija za oba subjekta, povsem drugačen odziv. Razlog za tak drugačen odziv je subjektivni zemljevid realnosti.
Pri tem se takoj pojavi vprašanje, ali objektivna realnost sploh obstaja, če vsak od nas živi znotraj svoje interpretacije sveta na podlagi katere so odziva in vede po določenih vzorcih. Objektivna realnost naj bi sicer bila tisto, kar je resnica, ne glede na dejstvo, ali to verjamemo ali ne. Tak primer naj bi bila recimo gravitacija. Tudi, če ne vemo za gravitacijo ali vanjo ne verjamemo, naj bi nas ta še vedno držala na zemlji.
Obstaja veliko različnih teorij in mnenj na to temo, od tega da objektivna realnost kot taka sploh ne obstaja, vendar je zgolj plod subjektivne realnosti, do tega da je objektivna realnost zgolj iluzija ali pa na primer zgolj neke vrste računalniška simulacija, ki nam omogoča izkušnjo v fizičnem svetu. Najbolj verjetna interpretacija je, da je objektivna realnost del fizične realnosti, ki jo doživljamo prav vsi. To je tisti del realnost, ki si jo vsi delimo.
Vendar kje je meja med realnostjo, ki si jo vsi delimo in tisto, ki je subjektivne narave. Pri tem ne smemo mešati splošne družbene realnosti, ki bolj ali manj izvira iz znanosti, saj ima tudi ta običajno napačne interpretacije fizičnega sveta. Na primer dolgo časa je velik del populacije verjel, da sonce kroži okoli zemlje.
Torej definiranje objektivne realnosti je velik izziv, ampak recimo da je naloga znanosti, da skuša z razvojem vedno bolj in bolj orisati objektivni zemljevid. Vendar tudi na znanstvenem področju vedno najdemo pripadnike in nasprotnike neke teorije. Pa smo zopet tam. No, sedaj pa pustimo argumente v prid različnim teorijam, saj se objektivne realnosti vsi bolj ali manj dodobra oklepamo in dokler ne ozavestimo subjektivne realnosti, ostaja objektivna realnost bolj ali manj tam, kjer je. Tako se raje posvetimo subjektivni realnosti.
Naša subjektivna realnost oziroma percepcijska mapa sveta ni enaka kot dejansko ozemlje, se pravi fizični svet kot tak, vendar je zgolj naša lastna percepcija in interpretacija te fizične realnosti. Ta percepcijska mapa se oblikuje z našim razvojem in ima bolj ali manj velika odstopanja od fizične realnosti. Za vsako entiteto, pojav ali izkustvo, ki ga doživimo skozi materialni svet oblikujemo lastno notranjo predstavo, ki dobi svoje mesto v našem percepcijskem zemljevidu.
Naš avatar doživlja svet in sprejema informacije skozi pet čutil in sicer vid, sluh, voh, okus in dotik, kot pravi teorija nevrolingvističnega programiranja. Preden informacije postanejo del našega modela realnosti, jih filtriramo na podlagi naših notranjih filtrov. Na podlagi teh notranjih filtrov informacijo lahko zbrišemo, popačimo ali posplošimo.
Brisanje informacij se pojavi, ko smo pozorni zgolj na določen del izkušnje in ne na celoto. Brez brisanja informacij bi naša zavest bila enostavno preobremenjena. Popačenje informacij pomeni, da si informacije na določeni ravni narobe interpretiramo in s tem tudi realnost. Tretja možnost je, da informacijo generaliziramo zgolj na podlagi ene ali nekaj izkušenj.
Filtri, ki jih pri tem uporabljamo so metaprogrami, to so filtri, ki jih nadenemo na podlagi naših preteklih izkušenj, potem so tu še vrednote in prepričanja, ki so v bistvu posplošitve sveta, naše preteklo vedenje (vzorci), pretekle odločitve ter naši spomini. Tako se oblikuje naša subjektivna mapa realnosti, ki definira naša čustvena stanja, vedenje in s tem odzive na realni svet.
Če si objektivno realnost vsi delimo v kolikor ta obstaja, je običajno interakcija z drugimi toliko večja in intenzivnejša, kolikor bolj se naše subjektivne realnosti prekrivajo. Zato rečemo, da se družijo ljudje z enakimi prepričanji, vrednostnim sistemom itn. Pogosta področja prekrivanja subjektivne realnosti so vera, kultura, posel, šport, zabava itn. Bolj, kot so naše subjektivne realnosti oddaljene, več energije je potrebno za učinkovito interakcijo, pri čemer ima ključno vlogo učinkovita komunikacija. Tukaj dobi pomembno vlogo empatija, razumevanje, višanje stopnje zavesti itn.
Naš subjektivni zemljevid realnosti ima tako veliko »napak« in veliko teh napak je omejitev pri naši rasti in razvoju. Obstajata predvsem dve najpogostejši tovrstni napaki. Prva napaka so napačna posploševanja, ki se odražajo v naših prepričanjih. Na primer naše prepričanje, da so bogati ljudje slabi ter naše prepričanje, da mi nismo slabi, bo vodilo k temu, da nikakor ne bomo izvajali aktivnosti ali se odzivali na življenjske situacije tako, da bi postali bogati. Največkrat so takšna prepričanja posledica primarne socializacije, vzorci, ki jih prevzamemo po naših starših.
Drugi pogost primer so strahovi, ki izhajajo iz napak v subjektivnem zemljevidu, ki izhajajo predvsem iz preteklih izkušenj. Na primer, če se spomnimo zgodbo o psu, je ta v subjektivni realnosti fanta povezan z neko negativno izkušnjo, ki je lahko direktna (npr. ugriz) ali se je izoblikovala na podlagi mnenja avtoritete (starši nam govorijo, pazi se psa, ker te bo lahko ugriznil). Seveda v obeh primerih stvari posplošimo na vse pse, ali določeno pasmo, odvisno do katere mere obstaja neskladnost.
Namen tega mehanizma je jasen in je omogočal preživetje ter sprožal situacije boj, beg ali mirovanje. Vendar je danes mnogo situacij, kjer nam subjektivna realnost na ta način ne koristi in nas ovira pri nadaljnji rasti in razvoju.
Pogosto so strahovi in čustvena vznemirjenost smerokazi, v kateri smeri mora napredovati naš osebnostni razvoj. Razlika je v tem, da se strahov običajno zavedamo, čustvena vznemirjenost pa je bolj prikrita. Primer je, če nam nekdo recimo reče, da bi si morali najti boljše partnersko razmerje. Če izjavo inteligentno ignoriramo in nas ne vznemiri obstaja velika verjetnost, da nimamo popačene slike. V nasprotnem primeru, če začnemo vneto zagovarjati, da to ni res, je običajno znak izkrivljenosti subjektivnega zemljevida.
Največji vpliv na oblikovanje našega subjektivnega zemljevida imajo seveda naše izkušnje, primarna (starši) in sekundarna socializacija ter družba s svojo kulturo. Napake v subjektivnem zemljevidu realnosti so pogosto tudi navlaka, ki jo moramo ozavestiti ter jo počasi skozi življenje odpravljati, da prihajamo do svojega bistva ter našega resničnega poslanstva.
Tudi mediji na primer imajo zelo pomembno vlogo pri izkrivljanju našega subjektivnega zemljevida realnosti. Namreč možgani slike ter video posnetke nasmejanih, srečnih in veselih ljudi v filmih, oglasih itn. posplošujejo kot objektivno realnost, kar je velika napaka v subjektivnem zemljevidu. Tako je medijska dieta, na primer, da se odrečemo televiziji, trač revijam zelo dobrodošla.
Poglejmo še bistvo, zakaj je dobro poznati koncept subjektivne realnosti. Če objektivna realnost ne obstaja ali je ta majhni del našega zavedanja sveta, kaj naj počnemo s subjektivno realnostjo in po kakšnem ključu naj jo oblikujemo. Večina ljudi oblikuje subjektivno realnost v veliki meri po merilih neke splošne družbene realnosti, ki jo imamo za objektivno, čeprav ima prav tako ta svoje napake (različne kulture), z odstopanji, ki se v večini nanašajo na primarno in sekundarno socializacijo.
Vendar je ključno vprašanje pri vsem tem, kako naj oblikujemo našo subjektivno mapa realnosti v tej smeri, ali nam ta subjektivna mapa omogoča boljše odločitve za kakovost našega življenja. Vsak popravek mape naj bi nam omogočal ravno to, da sprejemamo boljše odločitve, kot del svobodne volje, ki nam bodo omogočile razvoj, srečo, samoaktualizacijo in izpolnjeno življenjsko poslanstvo.
Če določeno prepričanje, teorija ali model realnosti, ki je del našega percepcijskega zemljevida ne prispeva nič k boljši kakovosti našega življenja (ter seveda družbe kot celote glede na medsebojno povezanost), nima dejansko za nas nobene praktične vrednosti.
Glede na napake v subjektivnem zemljevidu realnosti naj bi vsak od nas težil k identifikaciji in spremembi teh napak. Kot smo definirali so te napake tisti deli percepcijskega zemljevida, ki zavirajo našo rast, razvoj in naše delovanje predvsem s strahovi, omejujočimi prepričanji itn. ter pri tem ne ogrožajo fizično eksistenco našega življenja.
Sedaj imamo tri možne meta pristope na strateški ravni k umestitvi in spreminjanju subjektivnega zemljevida realnosti:
Stvari, ki se nam dogajajo v fizičnem svetu so nam namenjene in usojene. Naša fleksibilnost je v subjektivni realnosti in lahko spreminjamo zgolj naš pogled na odvijajoče se življenje. Torej v našem subjektivnem modelu realnosti definiramo ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Naša moč ni v planu, ki ga ima za nas življenje, vendar v tem, kako se na posamezne dogodke odzivamo.
Drugi možno pristop je, da sprememba npr. naših prepričanj v subjektivni percepcijski mapi ne spremeni samega fizičnega sveta, vendar spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da se drugače odzivamo na življenjske situacije. To pomeni drugačno vedenje, drugačne aktivnosti, prijatelje itn. Na primer, če smo podedovali večjo vsoto denarja in vmes spremenili svoje prepričanje o bogatih ljudeh, ga ne bomo mogoče takoj zapravili/podaril, da ne bi negativno vplival na našo samopodobo, vendar ga bomo investirali in skušali oplemeniti. Na tem nivoju smo to, kar mislimo.
Tretji možni pristop pa je, da objektivne realnosti kot take ne priznavamo, oziroma nima za nas nobenega pomena, prav tako dojemamo tudi materialni svet zgolj kot zgoščeno energijo in na podlagi tega lahko s spreminjanjem subjektivne realnosti vplivamo na manifestacijo dogodkov v tej skupni realnosti. Vse, kar se manifestira – ljudje, situacije, itn. je plod naših misli. Na podlagi tega pristopa je nastala svetovna uspešnica Skrivnost. Na tem nivoju se nam v življenju dogaja to, kar manifestiramo s svojimi mislimi in smo prepričani, da se nam bo zgodilo.
Seveda je možna in veliko verjetno smiselna kombinacija vseh treh pristopov, vsaj za tiste, ki niso preveliki skeptiki in ciniki. Kljub vsemu, če se vse te ideje zdijo nesprejemljive, je to zgolj razhajanje subjektivnih realnosti. Z razumevanjem tega, ja takoj jasno zakaj je v življenju tako pomembna inteligenca in empatija. Oboje nam omogoča širjenje našega subjektivnega modela realnosti.
To je še eden pomembnih konceptov subjektivnega zemljevida. Ne samo, da je smiselno identificirati napake v našem subjektivnem zemljevidu, prav tako je smiselno naš zemljevid povečevati z različnimi drugimi perspektivami. Tukaj pridemo do holističnih pristopov, vključevanja vseh znanost, duhovnosti itn. ter s tem povečanje kolektivnega razumevanja. Večji, kot je naš subjektivni zemljevid oziroma model realnosti, višja naj bi bila naša raven zavesti.
Tistega, česar se ne zavedamo, za nas ne obstaja. Zemljevid lahko širimo z lastnim izkustvom, ali empatijo, ki jo doživljamo skozi pogovor, opazovanje drugih ter preko pridobivanja znanja ali doživljanj z uporabo medijev, kot so na primer knjige, učbeniki, filmi itn. Širši in bolj točen (kakovost življenja, ne kaj je objektivni svet!) kot je naš subjektivno zemljevid, širši in bolj točen je družben zemljevid. Širši in bolj točen, kot je družben zemljevid, lepši bo fizična svet ter objektivna realnost, če ta že obstaja.
