Blaz Kos

Kolapsi in zastoji v življenju

11
Jan 2012
Agile Lean Life Blog

Ni ga človeka na svetu, ki ne bi sem ter tja doživel kakšen izjemen kolaps v svojem življenju. Prav tako ga ni človeka na svetu, ki se mu ne bi življenje v nekem obdobju kar nekako ustavilo; v ne preveč prijetnem smislu; trudiš se narediti korak naprej, pa ne gre in ne gre. Čisti zastoj. Mlada je še moja karierna pot, pa sem že gledal od blizu propad najtrdnejših korporacij, sesutje trgov, propadle projekte, karierne zastoje, tek na mestu ob nepredstavljivih naporih, mentalne ter čustvene kletke, tveganje, ki se ni obneslo in še kaj. In prav vsak od nas je to že doživel ali spremljal. Kolapsi in zastoji so sestavni del življenja, temu se ne moremo izogniti; še posebno tisti ne, ki resnično živimo življenje.

Običajno doživimo kolaps ali zastoj v življenju na enem samem področju. Finančno, partnersko, zdravstveno, karierno ali kako drugače. Res pa je, da se breme enega področja kmalu prenese tudi na druga področja. Saj so področja življenja med seboj močno povezane. Če ne drugega povečana stopnja stresa, močno načne zdravje. Še bolj pogosto pa je tako, da ko se začne podirati eno področje, kot domine sledijo tudi druga področja. In zgraditi moramo znova naše celotno življenje.

Kolapsi in zastoji seveda niso enostavni. Gre za najtežje preizkušnje življenja. Takrat pokažemo, iz kakšnega testa smo. Velika večina ljudi po zastojih in kolapsih postane vidno zdelanih in se včasih celo kar prepustijo usodi. Samo peščica pokaže zobe nazaj življenju. Zato je smiselno, da nekoliko bolj razdelamo kolapse in zastoje v življenju ter kako se z njimi soočiti.

Če se želimo z nečem soočiti, moramo najprej to razumeti. Šele ko razumemo, lahko spremenimo pogled na dogodek, odpravimo čustveno in mentalno kletko ter naredimo akcijski načrt sanacije. Vse v življenju ima nek namen, včasih ga je le bistveno težje odkriti. Vendar sta vesolje in narava inteligentna; tako ali drugače. Na koncu iz kolapsa ali zastoja lahko pridemo močnejši, če se ne vdamo v usodo seveda. Kar ne ubije, krepi; življenje pa nam podari samo toliko težke preizkušnje, kot smo jih zmožni premagati.

Kolapsi

Posvetimo se najprej kolapsu. Kolaps bi lahko definirali kot nenadno sesedanje. Nekaj trdnega in stabilnega je obstajalo, sedaj kar naenkrat tega ni več. Nekaj, kar smo gradili leta in leta, se praktično čez noč sesuje. Propadla korporacija ali dolgoletni zakon, kritično zdravstveno stanje, finančni bankrot, zgubljena mentalna stabilnost ali kolaps na katerem koli drugem področju. Pri kolapsu je običajno tako, da nekaj gradimo leta in leta, potem pa se zadeva nepričakovano sesuje. Boleče.

Razlogov za pojav kolapsa je več. Prvi razlog kolapsa so lahko šibki temelji. Višje, kot želimo zgraditi stolpnico, bolj stabilne temelje potrebujemo. Glede na to, da smo neučakana “fast food” družba, nam je počasno grajenje običajno breme. Raje bi obogateli čez noč, kot pa skozi leta in leta truda, kot ga je recimo vložil Warren Buffet v znanje o investiranju. Raje bi spoznali kar popolnega partnerja, kot da bi vložili energijo v to, da partnerstvo res deluje. Raje gremo na operacijo, kot da bi lepoto zgradili na notranjem nasmehu in fizični aktivnosti.

Današnja družba omogoča, da uspemo na hitro. Vendar se pogosto zgodi, da notranje posameznik ni zrel uspehu, ki ga je doživel. Zato sledi kolaps. Zunanji svet je vedno odsev notranjega sveta. Če se ti nasmehne fortuna, pa nisi zrel za zunanje stanje, ki ti je bilo podarjeno, slej kot prej z odločitvami uničiš ta nasmeh sreče. V praksi se to odraža v strahu pred uspehom, strahu pred neuspehom, neučakanostjo, ne temeljitostjo, v vsem, kjer ni zgrajeno kot posledica dolgoletnega truda. Vse velikega, kar je bilo zgrajeno, pa se je vsaj nekaj časa obdržalo, je bilo plod trdega dela in znoja. Pika.

Drugi razlog kolapsa bi lahko imenovali slabe navade. Tako kot pri orgazmu, tudi na drugih področjih življenja obstaja točka brez povratka, le da dogajanje vodi do drugačne oblike male smrti; nič kaj prijetne. Življenjska področja si moramo predstavljati kot bančni račun. Partnerstvo je bančni račun, naše zdravje je bančni račun, naš startup je bančni račun, naš transakcijski račun je bančni račun. Vsemu tistemu, čemur posvečamo pozitivno pozornost, stanje na tem bančnem računu rase. Vse, kar zanemarjamo, dvigujemo iz bančnega računa. Več, kot v nekem obdobju položimo na bančni račun, bolj trdo je to razmerje oziroma odnos. Na primer, če smo v top kondiciji, lahko dalj časa zanemarjamo zdravje, kot če smo zadihani po prehojenih desetih stopnicah. Enako je na vseh drugih področjih.

Vsak bančni račun pa ima svoj limit. Ko presežemo limit in nimamo več likvidnih sredstev, pride do osebnega bankrota. Kolapsa. Se pravi na računu je dano neko stanje, mi pa dvigujemo in dvigujemo, dokler se ne sesujemo. Včasih še položimo kakšen evro, ko nas življenje opozori, da se bližamo limitu, potem pa nadaljujemo po starem. Če pri prvem razlogu kolapsa za grajenje stolpnice nismo postavili trdnih temeljev, tukaj lahko govorimo o tem, da stolpnico gradimo po liniji najmanjšega upora, v upanju, da se bo zgradila kar nekako sama. Pri zdravju bi na primer tukaj veljal pregovor, da si z žlico jamo koplješ. Telo drži in drži, nato pa kolaps.

Nevednost in življenje v laži sta naslednji razlog kolapsa. Včasih so zdravili ljudi tako, da so izganjali iz njih zle duhove. Rezultati niso bili najbolj uspešni. Ljudje smo že zgodaj ugotovili, da je v znanju moč. Če želimo rezultate, moramo najprej razumeti. Zato smo izumili znanost, s katero si skušamo razlagati svet in iskati rešitve za vsakdanje tegobe. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi povsem razumeli življenje, verjetno smo pri nekaj odstotkih. Tako je še mnogo področij, kjer živimo na nek način v nevednosti ali laži.

V praksi to pomeni, da v bistvu začnemo plezati ob narobno stolpnico, kar ugotovimo šele ko pridemo na vrh in nam spodnese lestev ter pademo na tla. Napačna dieta, napačne investicije, iluzija popolnega partnerja v fazi zaljubljenosti in še bi lahko naštevali. Rešitev za to je preprosta, a vendar izjemno težka. V vse, kar nam je kdaj koli kdo rekel moramo dvomiti. Močno dvomiti. Kritični moramo biti do vsega, potem pa sami poskusiti ali nam določena zadeva odgovarja ali ne ter oceniti kam vse to vodi na dolgi rok. Pač čisti znanstveni pristop – neprestano merjenje, opazovanje, analiziranje in nato spreminjanje. Na dolgi rok se splača; veste koliko ljudi je izgubili življenjske prihranke, ker so verjeli v dogmo, da bo borza neprestano rasla; ker je tako rekel nek kvazi ekspert, ki je dober prodajalec in dobil za svoje prepričevanje odločno proviziji. Ljudem, ki so slepo verjeli, pa so šli življenjski prihranki, za katere so trdo delali. Kolaps.

Četrti razlog za popolni kolaps je nenadna sprememba zunanjega okolja. Na hitrost in način gradnje stolpnice imamo vpliv, obstaja pa na tisoče zunanjih faktorjev, na katere vpliva nimamo. Problem nastane, ko se okolje spremeni hitreje, kot smo to zmožni zaznati ter se nato prilagoditi. Zunanje okolje pa se neprestano spreminja; še več, hitrost teh sprememb je vse hitrejša. Zgolj tisti, ki se bodo zmožni hitro prilagajati, bodo obstajali na dolgi rok. Tukaj imajo glavno vlogo znanje, samokritičnost in neprestana rast. Vendar je težko. Vreme je izven območja našega vpliva. In na tisoče drugih faktorjev.

Nenadna sprememba okolja je najpogostejši razlog kolapsa in tudi najtežji preizkus. Postavimo trdne temelje, pridno gradimo stolpnico, nato pa zapiha nepričakovan veter in nam jo sesuje. V praksi to pomeni, da delamo po nekem vzorcu, okolje pa se nenadno tako spremeni, da ta vzorec ne zagotavlja več uspeha. Čeprav se sliši to sila enostavno, je to izjemno težko opaziti v življenju. Formula uspeha se povsem obrne na glavo, mi pa smo že sprejeli napačne odločitve, obenem pa se sprašujemo, zakaj bi počeli nekaj drugače, če deluje. Ko si priznamo neuspeh in se začnemo obračati k novi formuli, je vse skupaj odvisno zgolj še od tega, koliko je ostalo na »računu«. Včasih tranzicija uspe, največkrat pa ne. Zato je na primer v finančnem svetu varnostni fond izjemno pomemben. Na kolapse v življenju je dobro biti pripravljen; pri tem pa velja rek, da se streho popravlja, ko še sije sonce.

Zadnji, peti razlog za kolaps je sama evolucija. Ta tudi skriva v sebi razumevanje kolapsa, zakaj ga sploh potrebujemo. Odgovor je enostaven: Rušite, da bi gradili. Če želimo ustvariti nekaj novega, se mora staro končati. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vse v življenju ima svoj cikel, se pravi začetek, vzpon, vrh, zato in konec. To je sestavni del življenja, tako je življenje zasnovano. Ljudje pa smo navezani na druge ljudi, izkušnje, stvari, ljubezen, osebnostno rast, svoje življenje ipd. in navezanost prinaša bolečino. Zato tudi kakršen koli kolaps prinaša bolečino. Veliko bolečino.

V sklopu evolucije so kolapsi lahko tudi bistveno bolj neprijetni. Vojne, nasilje, odvzemi, prisile, zmaga močnejšega, nenaden pojav usodnega konkurenta z disruptivno tehnologijo ipd. Te stvari še toliko bolj bolijo in običajno mase ljudi. Vendar dobro (novo) brez slabega (rušenja starega) ne obstaja; napredek se skriva v igri te dualnosti. Še več, dobro in slabo sta zelo relativna pojma. Na podlagi enega najbolj duhovno razvitih živih bitij v celotni zgodovini človeštva, Jezusa Kristusa, so se bojevale svete vojne in umrlo je na deset tisoče ljudi. Druga svetovna vojna pa je prinesla marsikatero tehnologijo, ki danes rešuje življenja. To pomeni, da težko sodimo o dobrem in slabem, lahko pa sodimo namen – po mislih, besedah in dejanjih, ki se odražajo v namenu je sojen človek. Zato je Jezus najsvetlejša oseba zgodovine, Hitler pa najtemnejša. Nikoli pa ne vemo, ali dejanja te osebe prinašajo dolgoročno dobro ali slabo; to je odvisno, kakšne namene imajo nasledniki, najpogostejše pa prinaša oboje, saj so na svetu vedno dobri ljudje in nepridipravi. Eni izkoristijo situacijo v eno smer, drugi v drugo. In tako se igra dobrega in slabega, kolapsov in vzponov, novega in starega nadaljuje; v vsej svoji grenkobi in sladkobi.

Iz tega sledi, da se bo v življenju neprestano mešalo dobro in slabo, novo in staro. Zato bodo vedno potrebni kolapsi, vedno bo potrebna dinamika transformacije. V primeru, da koncepta kolapsa ne bi bilo več v naših življenjih, bi bilo življenje popolno in takrat bi izgubilo svoj smisel, kot ga poznamo danes. Če ne bi bilo potrebno več evolucije, če ne bi bilo potrebno več tekmovanja, če ne bi bilo potrebno več bolečega rušenja, potem življenje v obliki, kot ga poznamo, ne bi imelo več svoje funkcije. Potem bi zgolj samo še bili.

V takšnem primeru bi postali čista ljubezen in se ločili od samsare ter napredka v življenju. To je celo komu uspelo v zgodovini človeštva, na primer Budi; pot do tega pa je diametralno nasprotna od evolucije. V evoluciji smo vsi obsedeni z napredovanjem, z žejo po več, z navezanostjo in tekmovanjem. Budi pa se je uspelo tega osvoboditi. Takrat kolapsi ne obstajajo, vendar gre za nevtralni dogodek, kot vse ostalo. Vendar je to najtežje v življenju. Zato pa je bil Buda samo eden.

Za ostalo večino ljudi je krog življenja z vidika evolucije popoln. Podganja dirka na nek način. V svojem prizadevanju k neminljivosti s širjenjem genov, razlaganju delovanja narave, izumljanju, grajenju, ustvarjanju in raznimi drugimi dejanji iščemo nek košek varnosti; majhno varnost večnosti.

Vse skupaj pa je zgolj pot v kolaps, ki omogoča novemu, da na naših prizadevanjih zgradi še več in še boljše. Nato pa se njim zgodi enako in naslednji generaciji in naslednji in naslednji. Evolucija od nas zahteva, da se v življenju soočimo s kolapsi. Ali za dobro nas samih, ali za dobro celotne družbe, ali za dobro življenja. Namen kolapsa je, da postanemo boljši, da lahko začnemo znova, zgradimo bolj trdne temelje in da izpilimo naš karakter; prav tako pa, da se vzdignemo na ramah velikanov, nato pa še sami naslednikom darujemo svoja ramena.

V vzroku in namenu kolapsa se seveda skriva tudi zdravilo. Fuck it. Prej omenjeni Buda. Ne bomo večno živeli, vse nam je lahko odvzeto, naša dejanja niso večna. Vse kar je plod našega dela, naša razmerja, vse s čimer se poistovetimo, vse kar nas definira, vse kar nas veseli, naše telo, naša duša, naši predniki in nasledniki, vse česar se lahko dotaknemo, nič ni večno. Koncept nebes, ponavljanj življenj in še česa je plod našega prizadevanja po večnosti, ki ne obstaja. Rešitev je torej v nenavezanosti. Korist kolapsa je, da se lahko osvobodimo; osvobodimo svoje mentalne in čustvene kletke. Ko se osvobodimo, se za korak približamo bogu. Nimamo več živalskih hotenj, vendar smo se osvobodili verig. Lahko se osvobodimo navezanosti na meso, pohlepnih vzgibov, želje po več, navezanosti na rezultat, ljudi okoli sebe, pa četudi so naša kri in še česa. Kolaps nam omogoča, da postanemo svobodni kot ptica. Ukrotimo svoj um in poletimo v nebo.

Kolaps nam omogoča tudi nov začetek. Začetek nečesa boljšega. Ni nujno večjega, vseeno pa bolj kakovostnega. Izkušnja je tista, ki nas obogati ter nam da moč, da zgradimo mojstrovino; sicer povsem drugačno, lahko večjo ali manjšo, vendar vseeno za nas same boljšo; ker bo še bolj odražala krepkost našega duha, pa četudi je nov dosežek peščica uspeha, kot smo ga doživeli prej pred kolapsom. Življenju pokažemo, da se znamo boriti in da se ne vdamo kar tako. Svoj uspeh pa merimo zgolj sami s seboj.

Nenazadnje pa so manjši kolapsi tudi opozorila. Življenje nas včasih brcne, z namenom, da nas opozori, naj nehamo sanjariti in lenariti, vendar naj gremo v akcijo. Bolj kot se bližamo bankrotu “na računu”, več mini kolapsov nam prinese življenje; kot opozorila, da se bližamo resnemu prepadu. Takrat življenje zahteva od nas, da spremenimo svoje vzorce delovanja. Čas je, da začnemo polagati na tekoči račun. Prav je, da smo življenju hvaležni za takšna opozorila in jih tudi upoštevamo. Dalj časa kot odlašamo, bolj raste pošast v obliki težjega in težjega kolapsa.

Kolapsi zahtevajo od nas, da se v življenju soočimo z našimi najglobljimi strahovi. Omogočajo nam, da transformiramo naše podzavestne strahove v ljubezen in se s tem osvobodimo; ker nismo več navezani. Čeprav do kolapsi najtežje življenjske preizkušnje, so tudi najbolj dragocene. V kolapsih človek zrase s svetlobno hitrostjo. Nauči se več, kot v stoletjih lagodnega življenja. Zato kolapsi pač morajo obstajati in vedno bodo. Ljubite svoje sovražnike, prav tako pa ljubite svoje kolapse; potegnite iz njih najboljše, potem pa se osvobodite. Vaše življenje ni plakat v reklami, kjer so vsi nasmejani in srečni, ker so pridni potrošniki. Vaše življenje je borba in vi ste miroljubni bojevnik.

Sam sem doživel že več kolapsov in to ne najbolj enostavnih. Na zdravstvenem področju zaradi pretiranega dela (izgorelost) in kasneje napačnega prehranjevanja. Na finančnem zaradi napačnih investicij. Na poslovnem zaradi postavljenih premalo trdnih temeljev. Občutek res ni prijeten, garaš za nekaj leta in leta, potem pa se vse skupaj sesuje kot hiša iz kart. Vendar možnosti sta dve, ali jamraš in se smiliš sam sebi, ali pa se iz situacije kar se da največ naučiš, se odvežeš in greš dalje; močnejši in bogatejši za izkušnjo. Življenje prinaša tako srčno lepe trenutke kot tudi resne teste, kjer moramo pokazati iz kakšnega testa smo narejeni. Beg od podirajoče se stolpnice pa žal ni mogoč.

Zastoji

Poleg kolapsov se moramo v življenju soočati tudi z zastoji. Čeprav nas kolapsi veliko bolj pretresejo v temeljih in so običajno bistveno bolj intenzivni, po drugi strani dokaj hitro minejo in lahko začnemo graditi novo. Po dežju posije sonce. Zastoji pa so običajno bistveno bolj kompleksni in težje premagljivi. Zastoj je na nek način tek na mestu, želimo si napredek pa ga kar ni in ni. Mesece in mesece slabega vremena.

Najpogostejši vzrok zastoja je en sam. Delovanje po določenem vzorcu nas pripelje samo do neke stopnje uspeha. Ko dosežemo plafon, enak pristop ne deluje več. Vsak vzorec delovanja pa ima svoj plafon. Pika. To je seveda težko spoznanje. Nekaj kar je delovalo leta in leta ter nam je prinašalo napredek ter uspeh, ne deluje več. Kako je to možno? Psihološko so takšni zastoji izjemno zahtevni; če želimo še napredovati, moramo namreč spremeniti sebe, spremeniti svoje navade. Najtežje v življenju pa je sebe spreminjati.

Namen zastoja je najprej, da v življenju spoznamo meje. Tako kot ima vsak od nas subjektivno realnost, si delimo tudi objektivni svet, ki je omejen s fizičnimi zakoni. Pri tem je ključna beseda omejen. Absolutno se strinjam, da je možno na nekih drugih nivojih doživeti fizikalno neomejene izkušnje (lucidne sanje ipd.). Vendar pa fizični svet zahteva svoje meje. Pomislite na športnika, ki doseže svoj plato, maksimalna plača, ki jo lahko dobite v določeni službi (npr. javni upravi) in podobno. Če vam kdo reče, da je vse mogoče, naj vas naredi 20 cm večjega ali kar koli že.

Kot drugo zastoji od nas zahtevajo popolno revizijo določenega življenjskega področja. Ko ugotovimo, da ne napredujemo več, se moramo ustaviti in temeljito analizirati, katere naše odločitve nas držijo na mestu. Mogoče je čas, da se posvetimo drugim področjem, ki so nam v tem življenju tudi pomembna, mogoče moramo iz trdega dela preiti k pametnemu delu, mogoče moramo iz naše podzavesti pritegniti najgloblje strahove, recimo strah da nam bo res uspelo in ga transformirati.

Če govorimo o zastoju, to običajno pomeni, da si na določenem življenjskem področju še želimo napredovati, ni pa napredka. Glede na prej zapisano, moramo v sklopu analize najprej ugotoviti, ali smo dosegli svojo skrajno točko zmožnosti in se s tem sprijazniti, v njej uživati, biti ponosni nase, ker smo dosegli maksimum in se nato posvetiti še drugim stvarem v življenju. Vedno je področje, kjer lahko še napredujemo. Nikoli ne doživimo vrhunca našega potenciala na vseh področjih. S tem ni nič narobe, nima smisla da preostanek življenja tekamo na mestu, zgolj zato, ker si nočemo priznati, da obstajajo meje.

V primeru ocene, da nismo dosegli maksimuma, pa je potrebna skrbna analiza našega delovanja, preteklih odločitev, vzorcev in podzavesti ter iskanje vzroka, zakaj ne moramo korak dlje. Lahko si pomagamo z modeliranjem, možganskimi nevihtami, meditacijo, povezovanjem sami s seboj ipd. Potem sledi postavljanje ciljev, načrt novega delovanja in borba s samim sabo. Najslajše bitke so seveda tiste, ki jih zmagamo sami nas seboj in pot iz zastoja je ena izmed takih izjemno zahtevnih bitk.

Še največji problem pri spremembi sebe pri takšnih zastojih je, da pri spremembi vzorcev delovanja običajno naredimo korak nazaj. In to je zelo težka poteza. Odreči se moramo delu uspeha, priznati, da ne gre več naprej ter se podati v neznano; v povsem nove vzorce, za katere ne vemo, če bodo sploh delovali. To pa pomeni tveganje, pri čemer niti ne vemo, ali bo to tveganje prineslo bistveno boljše rezultate ali ne.

Če smo iskreni, redkim uspe. Veliko ljudi se prijazni z zastojem in tega vzamejo za svoj maksimum, čeprav obstaja še veliko večji potencial, kot ga lahko dosežejo. Bolečina spreminjanja sebe je bistveno večja od bolečine, da je določena točka naša (fiktivna) meja. Zato je dobro imeti iskrene prijatelje, trenerje, mentorje, vzornike, dobre knjige, motivacijske filme in še kaj, ki vsaj za nekaj časa povzročijo dvom v fiktivne meje in začnemo iskati nove načine, kako naprej.

Tudi če premagamo zastoj, seveda slej kot prej pride nov zastoj. Vedno se moramo poriniti preko meje, v eno ali drugo smer. Običajno se zastoji dogajajo v periodi nekaj let, na različnih področjih življenja. In še enkrat bi poudaril, ključno je predvsem to, da skrbno ločimo, kdaj je naš zastoj resnično meja fizičnega sveta, kdaj pa zgolj živimo v fiktivni kletki. Ko ločimo dejansko mejo od fiktivne sledi temeljita analiza, nato pa načrt, kako se bomo spremenili. Pri tem velja še omeniti, da bolj kot je področje življenja fizično, bolj veljajo fizični zakoni. Na primer za življenjsko področje zdravja veljajo bistveno bolj pravila fizike, kot pa za čustveno ali mentalno področje, kaj šele duhovno.

Naj vam dam praktični primer, da ne bo vse zgolj teoretično obarvano. Poglejmo si ta blog. Ta blog v tem trenutku doživlja svoj zastoj. Rast obiska v zadnjem letu je povsem nesorazmerna s količino zapisane nove vsebine. V prejšnjih letih se je obisk vedno v enemu letu podvojil, v tem letu pa je zrasel za še ne deset odstotkov. Se prav, če na enak način in z enakim pristopom napišem še na stotine strani, obisk na spletni strani ne bo strmo rasel, kot bi si želel.

Sedaj imam dve možnosti, izbira je odvisna od cilja. Lahko se sprijaznim, da je to plato mojega bloga in pač uživam naprej po enakih vzorcih ter komuniciram z obstoječo skupino bralcev. To seveda tudi pomeni, da bloga ne bom moral nikoli monetizirati, prav tako da bom v prihodnosti pisal v dokaj podobnih temah, na podoben način ipd. Svoj zastoj bom vzel kot za mejo, čeprav je ta več kot očitno fiktivna.

Druga možnost je, da naredim skrbno analizo in načrt, kako spremeniti svoj način delovanja, ki mi še vedno ustreza (o rumenih novicah ravno nimam veselja pisati) in grem iz cone udobja pisanja na način, kot sem pisal do sedaj. To je lahko na primer blog v angleščini ali pa začetek objavljanja povsem drugi tem, lahko bistveno bolj populističnih ali pa povsem na drugih področjih. Kratkoročno bo to pomenilo zagotovo bistveno večji vložek truda in energije, da začnem pisati o novih temah, ki mi trenutno niso najbolj domače, potem izgubo določenega segmenta obstoječih bralcev (korak nazaj), pridobitev novih nasprotnikov in še kaj.

Dolgoročno se odpre možnost, da se poveča število bralcev, ni pa nujno. Vendar, če želim narediti korak naprej v tej smeri, je potrebno soočenje s samim sabo ter načinom dela; ali pa kletka. Tudi kletka v končni fazi ni problem, če gre za zavestno odločitev.

Po kolapsu ali zastoju

Kolaps od nas zahteva ravnanje kot na urgenci. Pogledamo, kjer so kritične rane, kje je bilo narejeno največ škode, obvladujemo te kritične rane in skušamo minimizirati škodo. Potem je potreben načrt zdravljenja in gradnja na novih temeljih. Vsako odlašanje, prelaganje, jamranje ali jokanje ne pelje k rezultatu, škoda je lahko zgolj še večja in večja. Kolaps od nas zahteva hitrost in učinkovitost.

Zastoj na drugi strani zahteva povsem znanstven pristop. Nič ne moramo narediti na hitro. Potrebno je skrbno analizirati stanje, narediti načrt, nato pa se podati na dolgotrajno borbo sami s seboj. Vmes pa se učiti, spremljati, modelirati, opazovati. Zastoj postavi na test našo vztrajnost in voljo.

Zgolj s sistematičnim pristopom, iskrenostjo in veliko dolgotrajnega truda, lahko iz zastoja pridemo močnejši. Če nam to ne uspe, si pogosto zgradimo kletko lažnih meja. Prav tako lahko velja obratno, in sicer, da si zgradimo kletko na način, da si ne priznamo dosego lastnega vrhunec na določenem področju. Potem pa tekamo na mestu leta in leta, na koncu pa pride zgolj razočaranje. V tem primeru bi bilo bistveno bolj smiselno, da energijo posvetimo drugim področjem, kjer lahko dejsnsko napredujemo. Ko se zaprejo vrata, se vedno odprejo nova okna. Prepoznati eno in drugo je umetnost in zahteva dobro poznavanje samega sebe. Vendar je možno, če živimo zavestno življenje.

Tako kot po kolapsu, kot tudi zastoju pa je potrebna nežnost do samega sebe. Procesi premagovanja tako enega, kot drugega so izjemno zahtevni. Zato ne smemo biti prestrogi so sebe, se kaznovati ali kakor koli drugače zganjati teror nad sabo. Glede na to, da je v obeh primerih oškodovana naša samozavest je pomembno, da si postavimo majhne cilje, za katere vemo, da jih bomo lahko dosegli in se za njih sproti nagrajujemo. Ponosni moramo biti na svoje dosežke, prav tako pa se ne smemo bati napredovati počasi. Edino, česar se moramo bati je, da se ustavimo v coni udobja, v mentalnih kletkah, ki omejijo naš potencial in vse, kar bi lahko dosegli v tem življenju.

Za konec velja omeniti še to, da lahko pogosto izbiramo, ali bomo naše življenje transformirali po formuli kolapsa ali zastoja. Včasih smo sami tisti, ki moramo izbrati in sprožiti eno ali drugo. Poglejmo si trenutno finančno krizo, ki še kar pesti v letu 2011. Možnosti so dve. Prva je kolaps in postavitev novega bolj zdravega sistema. To pomeni krvavo 2012, intenzivno delo na sebi in družbi, nato pa sledenje novi viziji. Druga možnost je še leta in leta depresije, strahu, negotovosti in počasno krpanje ran, počasno plačevanje računa, ki smo si ga nakopali. Kristalno jasno je, da bodo potrebni novi temelji kapitalistične družbe. Temelji, ki znajo zajeziti pohlep. Imamo pa sami vpliv na kakšen način bomo te temelje postavili. Z več ali manj kratkoročne ali dolgoročne bolečine, hitreje ali počasneje. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, iz bolečega procesa tranzicije mora priti boljši in bolj zdrav sistem.

To pa je nenazadnje tudi namen kolapsov in zastojev; rast in razvoj, pot do novega, vse dokler ne postanemo popolni; vendar takrat ne bomo imeli več kaj iskati na našem ljubem planetu. Zato se ne smemo bati ne enih, ne drugih, vendar jih sprejeti in uporabljati kot orodja, ki nas lahko pripeljejo bližje k dvojem bistvu ter do bolj kakovostnega življenja.

Če ne drugega, vam zagotavljam, da boste po vsakem zastoju ali kolapsu veliko bolj empatični in razumevajoči do sebe, drugi ljudi in sveta. V srcu boste postali boljši človek.

Uspešno soočanje s kolapsi in zastoji vam želim!

No Comments

No comments yet.

Sorry, the comment form is closed at this time.